| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 308
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravice potnika/izletnika ob odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika
Selmin Kičin, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava problematiko pravnega položaja potnika v primeru odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika. Potnik pri načrtovanju potovanja vstopa v različne pogodbene odnose kot šibkejša pogodbena stranka, ki je za razliko od velikih družb strokovno in informacijsko podhranjena. Slovenska zakonodaja v veliki meri sledi zakonodaji EU in ščiti potnika v primeru odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika. To se kaže v posameznih institutih, kot so različni sistemi zavarovanj, sistemi vračil kupnin, organiziranje alternativnih možnosti izvedbe leta, odgovornosti ponudnikov turistične dejavnosti, odgovornosti za izbiro tretjih oseb itd. Kljub temu pa še obstajajo nekatera področja, kjer bi bila potrebna večja zaščita potnika. Pravni položaj potnika ob odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika je odvisen od tega, na kakšen način in s kom potnik sklepa pravni posel, v katerega je vključena storitev letalskega prevoza. V osnovi poznamo tri načine oziroma možnosti nakupa letalske vozovnice. Potnik lahko vozovnico kupi neposredno od letalskega prevoznika. Če je nad letalskim prevoznikom začet stečajni postopek, je potrebno poleg ostalih možnosti, kot so takojšno vračilo kupnine ali organizacija nadomestnega leta, upoštevati še določbe insolvenčnega prava, ki ščitijo potnika kot upnika stečajnega postopka. Potnika pa se lahko odloči za sklenitev pogodbe o organiziranju potovanja, kjer organizator potovanja sklene pravni posel z letalskim prevoznikom, ki nastopa kot ponudnik storitve letalskega prevoza v pogodbi o organiziranju potovanja. Tukaj so pravila nekoliko drugačna, saj je pogosto breme odgovornosti za morebitno neizvedbo leta na organizatorju potovanja, saj je organizator tisti, ki organizira storitev letalskega prevoza in najde ustreznega prevoznika. Zato bo v tem primeru potnik lažje prišel do takojšnega vračila kupnine oziroma nadomestnega leta, kot v primerih, ko bo potnik sklenil pravni posel neposredno z letalskim prevoznikom, kjer bo najpogosteje svojo terjatev tj. kupnino prijavil v stečajni postopek v kolikor je nad njim uveden stečajni postopek. Insolvenčna zakonodaja ščiti potnika do te mere, da je pravni položaj vseh upnikov enak. Kar pomeni, da ni mogoče, da bi ostali upniki bili poplačani pred potnikom in v celoti, tako da bi le ta ostal brez poplačila oziroma bi bil poplačan kasneje. Velikokrat pa potnik ne pozna trenutnih razmer na trgu turističnih storitev, zato se odloči za sklenitev posredniške pogodbe o potovanju. Posrednik v imenu in na račun potnika sklene pravni posel z organizatorjem potovanja ali pa neposredno z letalskim prevoznikom. Pravna ureditev posredniku nalaga odgovornost za izbiro tretje osebe, kar pomeni zaščito potnika v primeru stečaja letalskega prevoznika, kadar posrednik pri izbiri ne ravna skrbno in ne preveri vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na izpolnitev pogodbe. Tudi v primeru, če potnik zahteva sklenitev pravnega posla z določenim letalskim prevoznikom, je posrednik dolžan potnika opozoriti na morebitne pomanjkljivosti oziroma okoliščine, ki bi lahko vplivale na samo izvedbo leta.
Ključne besede: odpoved leta, stečaj letalskega prevoznika, varstvo pravic potnikov, pogodba o prevozu oseb, pogodba o organiziranju potovanja, posredniška pogodba o potovanju, turistični paketi, odgovornost letalskega prevoznika, odgovornost organizatorja potovanja, odgovornost posrednika potovanja, potrdilo o potovanju.
Objavljeno: 11.11.2020; Ogledov: 259; Prenosov: 28
.pdf Celotno besedilo (576,97 KB)

2.
Logistika s poudarkom na logistični pogodbi in njeni prihodnosti
Monika Žnidarič, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena logistična pogodba in njen pravni vidik na nacionalni in mednarodni ravni. Logistična pogodba sicer ni urejena s formalnimi viri, vendar se v praksi vseeno uporablja. Predstavljena je tudi pametna pogodba in kako bi se lahko vključevala v logistične procese. Logistična pogodba bi se težko sklepala v obliki pametne pogodbe zaradi značilnosti, ki jih pametne pogodbe imajo (potrebno je zelo dobro poznavanje programiranja, pogodbe se ne da spreminjati, ko je oblikovanje sproženo, avtomatično teče naprej). Lahko pa bi se uporabljala na primer kot elektronski tovorni list. Prav tako je v delo vključeno poglavje o prenovi logističnih procesov, katerih pomembno vlogo predstavlja tudi logistična pogodba. S prenovo logističnih procesov bi dosegli zmanjšanje stroškov, kar je eden izmed glavnih ciljev podjetij. Z informacijsko podporo logistični pogodbi pa je dosežen bolj natančen in preglednejši pregled nad naročili, ki jih dobivajo logistična podjetja.
Ključne besede: logistična pogodba, logistični podjemnik, logistični naročitelj, pametna pogodba, prenova logističnih procesov
Objavljeno: 25.09.2020; Ogledov: 89; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (670,95 KB)

3.
Primerjava faktoringa in forfetinga (v poslovni in sodni praksi)
Ana Štifter, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sta podrobneje predstavljena dva pravna instituta - faktoring in forfeting. Naloga je razdeljena na pet sklopov, pri čemer je v vsakem izmed njih najprej predstavljen faktoring, nato forfeting, temu pa sledi primerjava med njima. Končno je predstavljena relevantna sodna praksa sodišč Republike Slovenije na tem področju. Najprej je na kratko predstavljen zgodovinski razvoj obeh institutov, temu pa sledi razlaga pojma faktoring in forfeting. Faktoring se kot moderen posel bančnega prava nenehno prilagaja aktualnim tokovom poslovne prakse, zaradi česar se je razvilo več različnih tipov faktoringa, ki so prav tako podrobneje predstavljeni v prvem sklopu. Predstavljen je tudi t.i. sekundarni forfeting ter stranke, ki sodelujejo pri realizaciji omenjenih pravnih poslov. Sledi primerjava prej omenjenih tematik. Drugi sklop je namenjen funkcijam faktoringa in forfetinga ter njuni primerjavi, tretji pa prednostim in pomanjkljivostim poslovanja z njima v sami poslovni praksi. Sledi pravna ureditev faktoringa in forfetinga, pri čemer je faktoring tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni urejen podrobneje od forfetinga. Pravna ureditev faktoringa je zato ločena na dve podpoglavji, za predstavitev pravne ureditve forfetinga pa to ni bilo potrebno. Tudi ta sklop se zaključi s primerjavo. V zadnjem sklopu sta najprej opredeljeni pogodbi o faktoringu ter forfetingu in njuna pravna narava. Pri forfetingu poznamo dve vrsti cesije: globalno cesijo in prenos terjatev z več posamičnimi cesijami, pravni temelj za izvedbo forfetinga pa je bodisi cesija posamezne konkretne terjatve, bodisi indosament. Omenjena tematika je predstavljena v predzadnjem poglavju, zadnji skop pa se konča s poglavjem, namenjenim dogovoru o prepovedi cediranja. Sledi še zadnja primerjava. Končno je predstavljena sodna praksa sodišče Republike Slovenije na področju faktoring poslov. Forfeting posli na naših sodiščih svojega mesta do danes še niso dobili, zato sodne prakse na to tematiko v magistrski nalogi ni predstavljene.
Ključne besede: faktoring, forfeting, pogodba o faktoringu, pogodba o forfetingu, jamstvo del credere, globalna cesija, posamična cesija, indosament
Objavljeno: 16.09.2020; Ogledov: 96; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (909,91 KB)

4.
Pristojnost EU za urejanje kazenskega materialnega prava
Aljaž Kralj, 2020, magistrsko delo

Opis: Kazensko materialno pravo zaradi povezave s suverenostjo držav članic sprva ni bilo del Rimske pogodbe, z oblikovanjem tretjega medvladnega stebra in vplivom sodne prakse SEU pa je v času Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe pridobilo vidnejšo vlogo. Lizbonska pogodba, v skladu s temeljnim načelom prenosa pristojnosti, glede kazenskega materialnega prava predvideva deljeno pristojnost med EU in državami članicami. EU pa mora pri izvrševanju svoje pristojnosti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kar preprečuje pretiran poseg v nacionalne kazenske sisteme. 83. člen PDEU natančneje opredeljuje pristojnost EU in predstavlja osrednjo določbo za približevanje kazenskega materialnega prava držav članic, v zvezi z njegovo uporabo pa je več nejasnosti in nerešenih vprašanj. V skladu s prvim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. Našteta področja kriminala, ki predstavljajo zaprt sistem, se lahko glede na razvoj kriminala tudi razširijo. V skladu z drugim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na že harmoniziranem področju, za katerega se je izkazalo, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike EU. Medtem ko je prvi odstavek namenjen preprečevanju posebno hudega kriminala s čezmejnimi posledicami, služi drugi odstavek zagotavljanju učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek ureja postopek zasilne zavore in možnost okrepljenega sodelovanja med državami članicami. 83. člen PDEU se zaradi strogih pogojev in omejitev kaže kot edina primerna pravna podlaga za kazenske materialne ukrepe EU, kar še posebej velja za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij. Pristojnost EU za kazensko materialno pravo je učinkovita, celovita in primerna trenutni stopnji integracije evropskih držav. Primerno je zasnovana, tako za vzpostavitev sistematičnega boja zoper posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, kot za zagotovitev učinkovitega izvajanja politike EU na področjih, kjer veljajo harmonizacijski ukrepi. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa ustavna načela in dovolj široka opredelitev 83. člena PDEU omogočajo celovit pristop in učinkovite rešitve, vendar hkrati tudi nevarnost pretiranega razmaha kazenske zakonodaje EU. V prihodnjih letih bo veliko odvisno od usmeritev, ciljev in delovanja Komisije ter odločitev SEU, ki lahko pojasni nedoločene pojme in zariše okvire 83. člena PDEU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, kazensko pravo EU, območje svobode, varnosti in pravice, pravosodje in notranje zadeve, deljena pristojnost EU, načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnost, sorazmernost, približevanje kazenske zakonodaje držav članic, 83. člen PDEU.
Objavljeno: 27.08.2020; Ogledov: 262; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

5.
Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb po OZ in Načelih UNIDROIT
Anja Jelen, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu. S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso. Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika. Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka. Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Ključne besede: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Objavljeno: 10.07.2020; Ogledov: 172; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (535,41 KB)

6.
Izvršba na skupno premoženje zakoncev in vprašanje varstva upnikov
Anita Sever, 2020, magistrsko delo

Opis: Izvršba na premoženje zakoncev je zaradi, še vedno veljavnega, zakonitega premoženjskega režima, ki določa obvezen nastanek skupnega premoženja, lahko v praksi precej problematična in zahtevna. Magistrsko delo zato obravnava za nas povsem nov institut, in sicer pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki jo lahko skleneta zakonca že pred samo sklenitvijo zakonske zveze, ali kadarkoli čutita potrebo po ureditvi premoženjskega stanja, ki se bo razlikoval od zakonitega. Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij bo tako lahko, če bosta zakonca ob njeni sklenitvi upoštevala vse zakonske določbe in se držala predvidene vsebine, bistveno olajšala sam postopek izvršbe na skupnem premoženju zakoncev. V magistrskem delu so zato izčrpno predstavljene tudi vse značilnosti tega pravnega instituta. Toda kljub temu, bo vedno, ko bo v zemljiški knjigi pravilno vpisana skupna lastnina zakoncev, izvršba na tako premoženje zakoncev nedopustna. Upniki pa bodo morali, če bodo želeli priti do poplačila svoje terjatve, vložiti tožbo za določitev dolžnikovega deleža in s tem zahtevati razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Pri tem pa bo lahko posledično prišlo tudi do posega v pravice drugega zakonca, zato je v magistrskem delu veliko pozornosti namenjeno tudi opisu samega postopka razdelitve premoženja in vprašanju varstva dolžnikovega zakonca. V praksi se problemi najpogosteje pojavijo pri izvršbi na nepremičnine. Do njih pride v primeru nepravilnih vpisov, in sicer predvsem, kadar je v zemljiško knjigo namesto skupne lastnine zakoncev, vpisana izključna lastnina le enega od zakoncev. Magistrsko delo zato rešuje vprašanje komu od obeh, torej ali upniku ali nevpisanemu zakoncu, je v takih primerih potrebno dati prednost. Pri tem pa so razčlenjene tudi možnosti in pravni instituti, ki jih ima na voljo dolžnikov zakonec, ko mu zakon priznava položaj tretjega. V magistrskem delu so na kratko predstavljene tudi prednosti in slabosti ter sam razvoj relevantnih institutov. Delo pa se dotika tudi vprašanja morebitnega izigravanja upnika s strani dolžnika in njegovega zakonca. Poudarek magistrskega dela pa je predvsem na varstvu upnikov in obsežni analizi vseh možnosti, ki jih imajo, da bi lahko uspešno izterjali svojo terjatev. Pri tem so obravnavani tako instituti izvršilnega postopka kot tudi instituti obligacijskega prava. Na kratko pa je predstavljen tudi njihov razvoj in argumentiran vpliv, ki ga imajo na sam postopek izvršbe.
Ključne besede: premoženjski režim zakoncev, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, izvršba na skupno premoženje, nedopustnost izvršbe, razdelitev skupnega premoženja, določitev dolžnikovega deleža, varstvo dolžnikovega zakonca, varstvo nevpisanega zakonca, izigravanje upnikov, varstvo upnikov, informativni seznam dolžnikovega premoženja.
Objavljeno: 18.06.2020; Ogledov: 224; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (760,39 KB)

7.
Pravica in obveznost delavca do izobraževanja
Lara Makoter, 2019, magistrsko delo

Opis: Ena izmed temeljnih človekovih pravic – pravica do izobraževanja, ima poleg splošnega družbenega razvoja vse večji pomen tudi na področju delovnega prava. Delavci morajo biti ustrezno izobraženi, da lahko sledijo vsem spremembam (napredek tehnologije, digitalizacija) in tako pripomorejo k produktivnosti in konkurenčnosti delodajalca. Iz pravice do izobraževanja, kot splošne človekove pravice, ki je določena v mednarodnih aktih, zagotovljena pa je tudi z Ustavo Republike Slovenije, izhaja tudi pravica delavca do izobraževanja. Na nacionalni ravni je ta urejena v Zakonu o delovnih razmerjih (za javne uslužbence v Zakonu o javnih uslužbencih), ki pa izobraževanje delavcev opredeljuje tudi kot dolžnost in ne samo pravico. Ob le dveh členih v ZDR-1, pa ostaja glede izobraževanja delavcev odprtih več vprašanj, kot so npr.: kako daleč sega dolžnost delodajalca, da delavca napoti na izobraževanje, kako je z vštevanjem v delovni čas, katere so bistvene sestavine pogodbe o izobraževanju. Izobraževanje delavca je lahko podrobneje urejeno v kolektivnih pogodbah, a te po večini le povzemajo, oziroma v manjši meri dopolnjujejo zakonske določbe. Vse kar ni urejeno v zakonu ali kolektivni pogodbi, pa je prepuščeno dogovoru med strankama. Delavec in delodajalec v praksi skleneta posebno pogodbo o izobraževanju predvsem, kadar je izobraževanje v interesu delodajalca, saj z njo podrobneje določita pravice in obveznosti, ki izhajajo iz izobraževanja, medtem, ko je na usposabljanje in izpopolnjevanje delavec pogosto napoten z enostranskim aktom delodajalca. Do razlik v pravicah in dolžnostih iz pogodbe o izobraževanju pa prihaja tudi glede na to, v čigavem interesu je izobraževanje.
Ključne besede: izobraževanje, pravna ureditev, odsotnost iz dela, kolektivna pogodba, pogodba o izobraževanju
Objavljeno: 08.01.2020; Ogledov: 408; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (806,39 KB)

8.
Prelivanje premoženjskih kategorij zakoncev, zunajzakonskih partnerjev ter partnerjev v partnerski zvezi na podlagi aktualne sodne prakse
Staša Gjerek, 2019, magistrsko delo

Opis: Premoženjska razmerja med zakonci (v nadaljevanju z njimi izenačenimi zunajzakonskimi partnerji ter partnerji v partnerski zvezi) so kompleksne narave, saj v času trajanja partnerske skupnosti prihaja do številnih prelivanj premoženjskih kategorij, skupnega ter posebnega premoženja. Že na začetku je potrebno opozoriti, da skupno premoženje sestavljajo premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze, medtem ko posebno premoženje lahko opredelimo kot premoženje, ki ga je zakonec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze. Dandanes so mladi zaradi finančne negotovosti postavljeni v položaj, ko živijo doma ter tako vlagajo sredstva in delo v premoženje, ki je v lasti staršev ali tretjih oseb. Posledično prihaja do številnih prelivanj premoženjskih kategorij ter vlaganj, predvsem posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje, podjetniškega vlaganja ter drugih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev stvarnopravnih ter obligacijskih učinkov. Po pravilih obligacijskega prava ima zakonec, ki vlaga, splošni verzijski zahtevek, pravila stvarnega prava pa kot izhodišče napotujejo na uporabo pravil 48. člena SPZ, ki graditelju ne priznava lastninske pravice, temveč zahtevek za povrnitev tistega, za kar je bil lastnik obogaten. Ob tem se pojavljajo številna vprašanja v zvezi z zahtevkom, ki zakoncu pripada na podlagi vlaganj, za kar se je povečala vrednost nepremičnine. Gre predvsem za vprašanja, od koga lahko zakonec zahteva nazaj tisto, kar je vložil, v kakšnem času ter kakšnem obsegu. Med drugim pravila Družinskega zakonika glede premoženjskih razmerij med zakonci posegajo na področje vlaganj zakoncev, saj v primeru, če zakonec vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca, se lahko zakonca sporazumeta o obstoju in višini ter zavarovanju terjatve, ob upoštevanju pravil stvarnega prava ter zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Prav tako imata zakonca po novi ureditvi precej več možnosti v primeru izločitvene pravice v postopku osebnega stečaja enega izmed njiju. S sprejetjem Družinskega zakonika je bil odpravljen kogentni, sicer veljavni zakoniti premoženjski režim in po novem imata zakonca možnost sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ter svobodno ureditev premoženjskega režima. S sklenitvijo omenjene pogodbe, pa se pojavljajo številna vprašanja, predvsem glede publicitetnega učinka registra pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ter dolžnosti in skrbnosti tretjih oseb o stanju vpisov, ki izhajajo iz registra, glede nadrejenosti ter podrejenosti premoženjskega statusa partnerjev. Ugotovimo lahko, kako pomembna je ureditev premoženjskega režima v času trajanja partnerske skupnosti, da kasneje, predvsem ob razvezi, ne prihaja do problemov ter s tem povezanimi postopki.
Ključne besede: Zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, partnerska zveza, skupno premoženje, posebno premoženje, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, vlaganje posebnega premoženja zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, podjetniško premoženje zakoncev, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje, obogatitveni zahtevek, povečanje vrednosti nepremičnine, osebni stečaj zakonca.
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 387; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

9.
Distribucijska pogodba po pravilih DCFR
Alja Tretjak, 2019, magistrsko delo

Opis: Distribucijska pogodba tako kot načeloma v nobeni evropski državi tudi v Sloveniji ni zakonsko urejena pogodba, povsod po svetu pa jo poslovni svet pozna. Pravila za njeno uporabo so dodelana s poslovno in sodno prakso oziroma se za njeno ureditev z analogijo uporabljajo pravila drugih pogodb, ki zakonsko so urejene (npr. prodajne in agencijske pogodbe). Distribucijska pogodba res ni urejena z zakonskimi pravili, je pa urejena v avtonomnih pravilih, ki jih stranke v svoje razmerje lahko vključijo in se po njih ravnajo. Zaradi pogostosti sklepanja distribucijskih pogodb v mednarodnem prostoru in želje po enotni ureditvi le-te, so distribucijsko pogodbo želeli urediti tudi na ravni Evropske unije (EU). Eden izmed uspešnih poskusov poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU je izdaja avtonomnega pravnega vira, to je Osnutka skupnega referenčnega okvira (DCFR), kjer je poleg drugih pogodb urejena tudi distribucijska pogodba. DCFR je pripravila skupina pravnikov in ni obvezujoč zakonsko sprejet akt, ampak služi le kot priročnik evropskega pogodbenega prava. Kljub temu, da je avtonomni pravni vir ima DCFR na področju poenotenja civilnega prava EU velik pomen, saj ponuja sprejemljive rešitve za pogodbene stranke po celi EU. Pri pisanju DCFR in s tem tudi pri ureditvi distribucijske pogodbe oziroma pri določanju pravic in obveznosti pogodbenih strank v distribucijski pogodbi, so pisci DCFR upoštevali pravne ureditve različnih pravnih redov v EU. Med različnimi pravnimi redi v EU so skušali najti skupne točke ureditve distribucijske pogodbe ter skladno s tem njeno ureditev zajeli v DCFR. Zaradi svoje narave, ki predstavlja potencialno nevarnost notranjemu trgu, mora biti distribucijska pogodba v EU skladna s konkurenčno zakonodajo, zato jo urejajo konkurenčna zakonska pravila tako na ravni EU kot tudi slovenska nacionalna konkurenčna pravila.
Ključne besede: distribucijska pogodba, obveznosti pogodbenih strank distribucijske pogodbe, prenehanje distribucijske pogodbe, DCFR, poenotenje evropskega gospodarskega pogodbenega prava, konkurenčno pravo
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 262; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (794,45 KB)

10.
Zavarovalna pogodba v luči razmerja med pogodbenimi strankami
Ivan Šimič, 2019, diplomsko delo/naloga

Opis: Zavarovalništvo kot gospodarska panoga in pogodbena razmerja, ki jih vzpostavlja, se v sodobni družbi srečujejo z mnogimi spremembami in vprašanji. Diplomsko delo opredeljuje pravno formalni vidik razmerja med vsemi pogodbenimi strankami v zavarovalnih razmerjih, hkrati pa osvetljuje praktičen pogled na odnose med njimi in se dotika vprašanj, ki nastajajo ob nesporazumih med zavarovalnicami in njihovimi strankami. Uvodni del, ki je namenjen kratkemu zgodovinskemu pregledu in zakonodajni ureditvi zavarovalništva v Sloveniji, se nadaljuje z analizo prvin zavarovalne pogodbe, opredeljene so obveznosti in pravice zavarovalnic in njihovih zastopnikov ter strank oz. zavarovalcev, ki v zavarovalno razmerje vstopajo kot potrošniki. Osnova celotne vsebine diplomskega dela je predpostavka, da v Sloveniji ni enotnega zakona ali pravno formalnega akta, v katerem bi lahko pogodbene stranke v zavarovalništvu našle odgovore na vsa pereča vprašanja. Zahteve sodobnega potrošnika in aktualnost nenehnih pritožb strank, zaradi katerih so zavarovalnice izredno pogosto pod drobnogledom javnosti, te hipoteze zagotovo ne zavračajo, se pa, kot ugotavljam v samem zaključku analize relevantnih virov, brez izjeme potrjuje tudi dejstvo, da se nacionalne zakonodaje posameznih držav umikajo evropskih predpisom in regulativam. Zavarovalništvo se mora prilagoditi zahtevam časa in prostora, v katerem obstaja, narava njegovih storitev pa je tista, ki mu bo zagotovo omogočila obstoj tudi v prihodnosti. Uspešnost njegovega delovanja bo seveda odvisna od sposobnosti razvoja, ključno pa bo tudi upoštevanje vse bolj odmevnega dejstva, da sodoben potrošnik s svojimi zahtevami vse bolj zna in zmore uspešno zastopati svoje interese tudi v razmerju do zavarovalnih družb.
Ključne besede: Zavarovalništvo, pogodba, stranka.
Objavljeno: 19.12.2019; Ogledov: 231; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (514,59 KB)

Iskanje izvedeno v 0.32 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici