Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo obravnava problematiko pravnega položaja potnika v primeru odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika. Potnik pri načrtovanju potovanja vstopa v različne pogodbene odnose kot šibkejša pogodbena stranka, ki je za razliko od velikih družb strokovno in informacijsko podhranjena. Slovenska zakonodaja v veliki meri sledi zakonodaji EU in ščiti potnika v primeru odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika. To se kaže v posameznih institutih, kot so različni sistemi zavarovanj, sistemi vračil kupnin, organiziranje alternativnih možnosti izvedbe leta, odgovornosti ponudnikov turistične dejavnosti, odgovornosti za izbiro tretjih oseb itd. Kljub temu pa še obstajajo nekatera področja, kjer bi bila potrebna večja zaščita potnika. Pravni položaj potnika ob odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika je odvisen od tega, na kakšen način in s kom potnik sklepa pravni posel, v katerega je vključena storitev letalskega prevoza. V osnovi poznamo tri načine oziroma možnosti nakupa letalske vozovnice. Potnik lahko vozovnico kupi neposredno od letalskega prevoznika. Če je nad letalskim prevoznikom začet stečajni postopek, je potrebno poleg ostalih možnosti, kot so takojšno vračilo kupnine ali organizacija nadomestnega leta, upoštevati še določbe insolvenčnega prava, ki ščitijo potnika kot upnika stečajnega postopka. Potnika pa se lahko odloči za sklenitev pogodbe o organiziranju potovanja, kjer organizator potovanja sklene pravni posel z letalskim prevoznikom, ki nastopa kot ponudnik storitve letalskega prevoza v pogodbi o organiziranju potovanja. Tukaj so pravila nekoliko drugačna, saj je pogosto breme odgovornosti za morebitno neizvedbo leta na organizatorju potovanja, saj je organizator tisti, ki organizira storitev letalskega prevoza in najde ustreznega prevoznika. Zato bo v tem primeru potnik lažje prišel do takojšnega vračila kupnine oziroma nadomestnega leta, kot v primerih, ko bo potnik sklenil pravni posel neposredno z letalskim prevoznikom, kjer bo najpogosteje svojo terjatev tj. kupnino prijavil v stečajni postopek v kolikor je nad njim uveden stečajni postopek. Insolvenčna zakonodaja ščiti potnika do te mere, da je pravni položaj vseh upnikov enak. Kar pomeni, da ni mogoče, da bi ostali upniki bili poplačani pred potnikom in v celoti, tako da bi le ta ostal brez poplačila oziroma bi bil poplačan kasneje. Velikokrat pa potnik ne pozna trenutnih razmer na trgu turističnih storitev, zato se odloči za sklenitev posredniške pogodbe o potovanju. Posrednik v imenu in na račun potnika sklene pravni posel z organizatorjem potovanja ali pa neposredno z letalskim prevoznikom. Pravna ureditev posredniku nalaga odgovornost za izbiro tretje osebe, kar pomeni zaščito potnika v primeru stečaja letalskega prevoznika, kadar posrednik pri izbiri ne ravna skrbno in ne preveri vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na izpolnitev pogodbe. Tudi v primeru, če potnik zahteva sklenitev pravnega posla z določenim letalskim prevoznikom, je posrednik dolžan potnika opozoriti na morebitne pomanjkljivosti oziroma okoliščine, ki bi lahko vplivale na samo izvedbo leta.
Keywords: odpoved leta, stečaj letalskega prevoznika, varstvo pravic potnikov, pogodba o prevozu oseb, pogodba o organiziranju potovanja, posredniška pogodba o potovanju, turistični paketi, odgovornost letalskega prevoznika, odgovornost organizatorja potovanja, odgovornost posrednika potovanja, potrdilo o potovanju.
Published: 11.11.2020; Views: 371; Downloads: 41
Full text (576,97 KB)

Abstract: V magistrski nalogi sta podrobneje predstavljena dva pravna instituta - faktoring in forfeting. Naloga je razdeljena na pet sklopov, pri čemer je v vsakem izmed njih najprej predstavljen faktoring, nato forfeting, temu pa sledi primerjava med njima. Končno je predstavljena relevantna sodna praksa sodišč Republike Slovenije na tem področju. Najprej je na kratko predstavljen zgodovinski razvoj obeh institutov, temu pa sledi razlaga pojma faktoring in forfeting. Faktoring se kot moderen posel bančnega prava nenehno prilagaja aktualnim tokovom poslovne prakse, zaradi česar se je razvilo več različnih tipov faktoringa, ki so prav tako podrobneje predstavljeni v prvem sklopu. Predstavljen je tudi t.i. sekundarni forfeting ter stranke, ki sodelujejo pri realizaciji omenjenih pravnih poslov. Sledi primerjava prej omenjenih tematik. Drugi sklop je namenjen funkcijam faktoringa in forfetinga ter njuni primerjavi, tretji pa prednostim in pomanjkljivostim poslovanja z njima v sami poslovni praksi. Sledi pravna ureditev faktoringa in forfetinga, pri čemer je faktoring tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni urejen podrobneje od forfetinga. Pravna ureditev faktoringa je zato ločena na dve podpoglavji, za predstavitev pravne ureditve forfetinga pa to ni bilo potrebno. Tudi ta sklop se zaključi s primerjavo. V zadnjem sklopu sta najprej opredeljeni pogodbi o faktoringu ter forfetingu in njuna pravna narava. Pri forfetingu poznamo dve vrsti cesije: globalno cesijo in prenos terjatev z več posamičnimi cesijami, pravni temelj za izvedbo forfetinga pa je bodisi cesija posamezne konkretne terjatve, bodisi indosament. Omenjena tematika je predstavljena v predzadnjem poglavju, zadnji skop pa se konča s poglavjem, namenjenim dogovoru o prepovedi cediranja. Sledi še zadnja primerjava. Končno je predstavljena sodna praksa sodišče Republike Slovenije na področju faktoring poslov. Forfeting posli na naših sodiščih svojega mesta do danes še niso dobili, zato sodne prakse na to tematiko v magistrski nalogi ni predstavljene.
Keywords: faktoring, forfeting, pogodba o faktoringu, pogodba o forfetingu, jamstvo del credere, globalna cesija, posamična cesija, indosament
Published: 16.09.2020; Views: 129; Downloads: 35
Full text (909,91 KB)

Abstract: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu. S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso. Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika. Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka. Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Keywords: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Published: 10.07.2020; Views: 249; Downloads: 44
Full text (535,41 KB)

Abstract: Ena izmed temeljnih človekovih pravic – pravica do izobraževanja, ima poleg splošnega družbenega razvoja vse večji pomen tudi na področju delovnega prava. Delavci morajo biti ustrezno izobraženi, da lahko sledijo vsem spremembam (napredek tehnologije, digitalizacija) in tako pripomorejo k produktivnosti in konkurenčnosti delodajalca. Iz pravice do izobraževanja, kot splošne človekove pravice, ki je določena v mednarodnih aktih, zagotovljena pa je tudi z Ustavo Republike Slovenije, izhaja tudi pravica delavca do izobraževanja. Na nacionalni ravni je ta urejena v Zakonu o delovnih razmerjih (za javne uslužbence v Zakonu o javnih uslužbencih), ki pa izobraževanje delavcev opredeljuje tudi kot dolžnost in ne samo pravico. Ob le dveh členih v ZDR-1, pa ostaja glede izobraževanja delavcev odprtih več vprašanj, kot so npr.: kako daleč sega dolžnost delodajalca, da delavca napoti na izobraževanje, kako je z vštevanjem v delovni čas, katere so bistvene sestavine pogodbe o izobraževanju. Izobraževanje delavca je lahko podrobneje urejeno v kolektivnih pogodbah, a te po večini le povzemajo, oziroma v manjši meri dopolnjujejo zakonske določbe. Vse kar ni urejeno v zakonu ali kolektivni pogodbi, pa je prepuščeno dogovoru med strankama. Delavec in delodajalec v praksi skleneta posebno pogodbo o izobraževanju predvsem, kadar je izobraževanje v interesu delodajalca, saj z njo podrobneje določita pravice in obveznosti, ki izhajajo iz izobraževanja, medtem, ko je na usposabljanje in izpopolnjevanje delavec pogosto napoten z enostranskim aktom delodajalca. Do razlik v pravicah in dolžnostih iz pogodbe o izobraževanju pa prihaja tudi glede na to, v čigavem interesu je izobraževanje.
Keywords: izobraževanje, pravna ureditev, odsotnost iz dela, kolektivna pogodba, pogodba o izobraževanju
Published: 08.01.2020; Views: 481; Downloads: 92
Full text (806,39 KB)

Abstract: Distribucijska pogodba tako kot načeloma v nobeni evropski državi tudi v Sloveniji ni zakonsko urejena pogodba, povsod po svetu pa jo poslovni svet pozna. Pravila za njeno uporabo so dodelana s poslovno in sodno prakso oziroma se za njeno ureditev z analogijo uporabljajo pravila drugih pogodb, ki zakonsko so urejene (npr. prodajne in agencijske pogodbe). Distribucijska pogodba res ni urejena z zakonskimi pravili, je pa urejena v avtonomnih pravilih, ki jih stranke v svoje razmerje lahko vključijo in se po njih ravnajo. Zaradi pogostosti sklepanja distribucijskih pogodb v mednarodnem prostoru in želje po enotni ureditvi le-te, so distribucijsko pogodbo želeli urediti tudi na ravni Evropske unije (EU). Eden izmed uspešnih poskusov poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU je izdaja avtonomnega pravnega vira, to je Osnutka skupnega referenčnega okvira (DCFR), kjer je poleg drugih pogodb urejena tudi distribucijska pogodba. DCFR je pripravila skupina pravnikov in ni obvezujoč zakonsko sprejet akt, ampak služi le kot priročnik evropskega pogodbenega prava. Kljub temu, da je avtonomni pravni vir ima DCFR na področju poenotenja civilnega prava EU velik pomen, saj ponuja sprejemljive rešitve za pogodbene stranke po celi EU. Pri pisanju DCFR in s tem tudi pri ureditvi distribucijske pogodbe oziroma pri določanju pravic in obveznosti pogodbenih strank v distribucijski pogodbi, so pisci DCFR upoštevali pravne ureditve različnih pravnih redov v EU. Med različnimi pravnimi redi v EU so skušali najti skupne točke ureditve distribucijske pogodbe ter skladno s tem njeno ureditev zajeli v DCFR. Zaradi svoje narave, ki predstavlja potencialno nevarnost notranjemu trgu, mora biti distribucijska pogodba v EU skladna s konkurenčno zakonodajo, zato jo urejajo konkurenčna zakonska pravila tako na ravni EU kot tudi slovenska nacionalna konkurenčna pravila.
Keywords: distribucijska pogodba, obveznosti pogodbenih strank distribucijske pogodbe, prenehanje distribucijske pogodbe, DCFR, poenotenje evropskega gospodarskega pogodbenega prava, konkurenčno pravo
Published: 20.12.2019; Views: 310; Downloads: 64
Full text (794,45 KB)