SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SREDNJEVEŠKI PEČATI PTUJSKIH MEŠČANOV IN TAMKAJŠNJIH USTANOV
Tadeja Kmetec, 2016, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Pečat je starejši kot pisava in ga najdemo že v starih kulturah. Služil je za overovitev listin in aktov pravne in upravne vsebine, kot spoznavni znak pri pošiljanju povelj in naročil ali kot dokaz naslovniku o nedotakljivosti zapore. Največji razcvet sta pečat in pečatenje dosegla od srednjega do novega veka. V tem času so nastajali tudi mestni grbi. V primeru Ptuja obstaja tesna povezanost med pečatom in grbom, saj sta oba neposredno povezana z mestnim zaščitnikom sv. Jurijem. Sv. Jurij je bil upodobljen na prvem ptujskem mestnem pečatu iz leta 1273, nato se je v 15. stoletju Jurijev ščit z rdečim križem na beli podlagi začel uporabljati kot mestni grb. Ptujski pečat sodi med najstarejše pečate slovenskih mest. Pečatnik tega starega ptujskega mestnega pečata pa se je ohranil do današnjih dni in je razstavljen v zbirki pečatnikov Štajerskega deželnega arhiva. Izdelan je iz brona, pečatna ploskev pa je pozlačena. Med še zdaj ohranjenimi srednjeveškimi pečatniki je največ mestnih in cerkvenih, ker so te institucije svoje pečatnike skrbno hranile in jih uporabljale tudi po več stoletij, plemiške pa so po smrti lastnika uničevali. Meščanski pečati so bili do leta 1300 zelo redki, v večjem obsegu pa so jih začeli uporabljati od začetka 14. stoletja, sprva le bogatejši in uglednejši meščani, pozneje pa tudi drugi pomembnejši meščani. Podobe na pečatih so bile odvisne od lastnika. Cerkveni so imeli od 12. stoletja podobe škofov ali svetnikov, pri fevdalcih pa je od 13. stoletja prevladoval grb lastnika. Pri mestnih so prevladovale do 15. stoletja upodobitve mestnih obzidij, stolpov, vrat, cerkva, krajevnih svetnikov itd. Med materiali za pečatenje je v srednjem veku prevladoval vosek, do srede 14. stoletja naraven in nebarvan, pozneje zeleno, rdeče ali črno barvan. V 15. stoletju je podeljeval pravico do pečatenja z rdečim voskom vladar. Velikost pečatov je bila odvisna od pomembnosti lastnika (zgornja meja je 120 mm), po obliki so bili večinoma okrogli, cerkveni pa koničastoovalni, primerni za upodobitve stoječih svetnikov. Mestni so bili večinoma okrogli. Pomembnejši fevdalci in mesta so imeli pečate v različnih velikostih: večje za svečanejše listine, manjše pa za dopise in akte. Originalne listine ptujskih mestnih, cerkvenih, plemiški in meščanskih pečatov hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu ali Deželni arhiv na Dunaju.
Ključne besede: Srednji vek, grb, pečat, Ptuj, listine.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 751; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (1,62 MB)

2.
DELOVANJE NOTARIATA V MARIBORU PO LETU 1918
Tomaž Čelig, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je zgodovinsko-kronološka predstavitev notariata, s poudarkom na notarjih, ki so ta poklic opravljali v Mariboru med letoma 1918 in 1945. Institut notariata je bil deležen burnih sprememb skozi čas tako pri nas, v Sloveniji (Mariboru), kot tudi drugod po Evropi (sploh v zahodnem delu), kjer je našel svoj domicil in se razvijal kot nepogrešljiv del družbe. Beseda notar predstavlja termin, ki je bil ves čas svojega obstoja »na prepihu«. Da bi jo resnično razumeli, se je potrebno vrniti na začetek, k nastanku pisave in njeni vseobsegajoči sporočilnosti. Miniti je moralo precej časa, da se je pismenost izvila iz primeža privilegiranih slojev. A ko se je to zgodilo, je postala temeljno orodje (preprosti, neuki ljudje so jo razumeli kot nekaj božanskega) za prenašanje sporočilnosti in različnih obvez glede zapisanega. Zgodovina se je tako precej časa srečevala z raznimi pisarji in tabelioni, ki so sicer igrali pomembno vlogo v takratnih družbah, a šele z nastopom notarja, kot ga poznamo v zadnjih nekaj stoletjih, je dobil ta poklic status, ki si ga resnično zasluži. Notarja dojemamo kot osebo, ki jo odlikujeta neodvisnost in nepristranskost. Laična javnost je s pomočjo cenenega političnega apologetstva (tudi danes se mnogi novinarji tematike notariata lotevajo zelo površno) v raznih časopisnih člankih spodnašala nujnost njihovega obstoja in jih zrelativizirala na izraz pisarja, ki z blagoslovom države opravlja svojo storitev za visoko ceno. Da so se notarji znebili te etikete, so potrebovali precej časa. Metodologija, ki sem jo uporabil pri pisanju diplomskega dela, temelji predvsem na proučevanju arhivskega gradiva notarjev (med letoma 1918 in 1945), ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor (dalje PAM), sloni pa na strokovni literaturi in časnikih iz tistega obdobja. Veliko tega gradiva se je skozi zgodovina uničilo in izgubilo, medtem ko je gradivo trenutno aktivnih notarjev (po letu 1995) še vedno arhivirano – ali v zasebnem arhivu notarjev samih ali pri tistih, ki so od upokojenih notarjev na podlagi sklepa izvršnega odbora Notarske zbornice Slovenije prevzeli notarski arhiv v nadaljnjo hrambo. Vpogled v notarske knjige in izvirnike notarskih listin, ki jih hrani PAM (obdobje 1918‒1945), daje številne odgovore, vezane na dinamiko in obsežnost notarskega dela posameznih notarjev. Po letu 1945, ko je revolucionarna oblast ukinila notariat, smo morali čakati dolgih 50 let, da je prišlo do imenovanja novih, prvih notarjev v samostojni Republiki Sloveniji. S tem pa se je začelo novo poglavje notariata tudi v Mariboru.
Ključne besede: pisar, notar, notarski zapis, neodvisnost, žig, pečat, podpis, pogodbene stranke, jezik, Ivo Šorli, Nemci, Maribor
Objavljeno: 07.10.2016; Ogledov: 501; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (2,48 MB)

3.
SLOVENSKA BISTRICA V SREDNJEM VEKU
Amadeja Mlakar, 2016, diplomsko delo

Opis: Slovenska Bistrica leži na južnih obronkih Pohorja, neposredno ob vozlišču cest proti Ptuju, Mariboru in Celju. Nastala je iz štirih topografskih enot: cerkvenega kompleksa, dvora Bistrica, tržne naselbine in vasi Gradišče, ki je bilo tudi prvo jedro sedanje Slovenske Bistrice. Gradišče z bližnjo okolico je leta 1227 pridobilo trške pravice, leta 1310 pa je bilo povzdignjeno v mesto. Slovenska Bistrica se je v srednjem veku imenovala samo Bistrica (»Feistritz«), šele v 16. stoletju se je pojavilo ime Slovenska Bistrica (»Windischfeistritz«) za ločevanje od kraja Nemška Bistrica (»Deutschfeistritz«) pri Gradcu. V 15. stoletju je bila Bistrica neposredno vpletena v spopade med Habsburžani in Walseeji, v sedemletno celjsko-habsburško vojno, leta 1446 so Bistrico napadli Ogri, proti koncu 15. stoletja, v letih 1472, 1477, 1493 in 1494, pa so se pred Bistrico in v njeni bližnji okolici začeli pojavljati Turki. Za obrambo je mesto imelo zgrajeno utrjeno obzidje in stolpe, ki so služili tudi kot bivališče za mestne gospode. Grad ni imel pomembnega strateškega položaja, krepil se je le zaradi varnosti kot del obrambnega sistema mesta. Slovenska Bistrica je v srednjem veku bila del Slivniške pražupnije. Cerkev sv. Jerneja je bila zgrajena okoli leta 1200. Leta 1379 se v listinah prvič omenja kapela Naše ljube gospe, ki je bila predhodnica sedanje mestne Marijine cerkve. V Slovenski Bistrici so se okoli leta 1370 začeli pojavljati Judje, ki so kmalu ustanovili svojo skupnost, saj se v letih 1374 in 1441 v virih omenja judovsko pokopališče. Slovenska Bistrica se je v srednjem veku vseskozi zapletala v spore z mestoma Maribor in Ptuj za svoboden prevoz vina. Leta 1342 je bil sklenjen trgovinski sporazum med Slovensko Bistrico in Ptujem, ki je bistriškim meščanom omogočal udeležbo na ptujski tedenski tržnici. Trgovci v Slovenski Bistrici v virih niso omenjeni, najpogostejši obrtniki pa so bili mlinarji, peki, usnjarji, čevljarji, mesarji, zidarji, krojači, lončarji, kovači, ulivalci zvonov in steklarji.
Ključne besede: Slovenska Bistrica, srednji vek, mestni sodniki, mestni gospodje, pečat, stolp, obzidje, grad, cerkev, Judje, trgovina, obrt, prevoz vina.
Objavljeno: 24.10.2016; Ogledov: 810; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici