Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2002 paliativno oskrbo opredelila »kot oskrbo pacientov z neozdravljivo boleznijo in njihovih bližnjih, katere namen je izboljšati kakovost življenja pacientov in njihovih bližnjih s preventivnimi ukrepi in lajšanjem trpljenja tako, da se omogoči zgodnje odkrivanje, ocena in ustrezno obravnava bolečine ter drugih telesnih, psiholoških, socialnih in duhovnih težav«. Največji prispevek k razvoju paliativne nege in oskrbe sta naredili Elizabeth Kübler-Ross in Cicely Saunders. V Sloveniji se je začela razvijati leta 1995, ko je bilo ustanovljeno društvo Hospic, nevladna, neprofitna humanitarna organizacija. Tako kot na vseh področjih, se tudi izvajalci paliativne nege in oskrbe ravnajo po smernicah, ki jih je v obliki osnovnih načel izdala Svetovna zdravstvena organizacija in so opisana v četrtem poglavju. Na splošno delimo mednarodne organizacije na univerzalne in regionalne oziroma omejene. Tako univerzalne kot regionalne so vladne organizacije in imajo priznano pravno osebnost, ki jim jo priznava notranji pravni red države, v kateri imajo svoj sedež. Pri obeh je bilo pogledano ali nekateri njihovi najpomembnejši dokumenti vključujejo pravico do paliativne nege in oskrbe in ali je kot takšna človekova pravica. Tako je bilo pri univerzalnih mednarodnih organizacijah pogledano, ali najdemo paliativno nego in oskrbo v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, v Mednarodnem paktu v ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, v Konvenciji o otrokovih pravicah, v Konvenciji o pravicah invalidov in v Resoluciji o paliativni oskrbi. Kar se tiče regionalnih mednarodnih organizacij, pa je bila pod drobnogled vzeta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropska socialna listina, Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino (Oviedska konvencija) in nekaj »soft law« dokumentov (Priporočilo Sveta Evrope iz leta 2003 o paliativni negi in oskrbi, Priporočilo parlamentarne skupščine o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu bolnih na smrt in umirajočih, Poznanska deklaracija o paliativni oskrbi v Vzhodni Evropi in Bela knjiga o standardih in normativih za hospice in paliativno oskrbo v Evropi). Po pregledu teh mednarodnih dokumentov je bilo pogledano še, kako je s paliativno nego in oskrbo v Sloveniji. Tako je bil najprej pregledan Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, nato pa najpomembnejši zakon na tem področju v Sloveniji, Zakon o pacientovih pravicah. Pravne podlage v Sloveniji so bile končane z Resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva, Strategijo varstva starejših in prav tako zelo pomembnim Državnim programom paliativne oskrbe. Zadnji del teoretičnega dela diplomske naloge se je nanašal na pregled pomembnejših združenj in organizacij za paliativno nego in oskrbo, tako po svetu, kot v Evropi in Sloveniji. Na koncu je prišel na vrsto še empirični del, v katerem se je s pomočjo ankete med drugim ugotavljalo, ali ljudje poznajo pojem paliativne nege in oskrbe.
Ključne besede: Paliativna nega in oskrba, hospic, človekove pravice, načela paliative, mednarodni dokumenti, pravne podlage za paliativo v Sloveniji, organizacije in združenja za paliativno nego in oskrbo, anketa.
Objavljeno v DKUM: 12.02.2015; Ogledov: 2463; Prenosov: 540
Celotno besedilo (1,20 MB)

Opis: V magistrskem delu smo opredelili vlogo izvajalcev paliativne oskrbe v institucionalnem varstvu in predstavili posamezne elemente kakovostne in učinkovite paliativne oskrbe. Namen je bil raziskati strokovno področje zdravstvenih delavcev (predvsem članov negovalnega tima), ki prihajajo v stik z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi pacienti, ter ugotoviti, kakšna so njihova stališča do organiziranosti paliativne oskrbe v institucionalnem varstvu. Raziskovalna metodologija: Uporabljena je bila kvantitativna metodologija raziskovanja. Rezultate smo zbirali s tehniko delno strukturiranih vprašalnikov, prilagojenih po avstralskem dokumentu The palliative Care Evaluation Tool Kit: A compendium of tools to aid in the evaluation of palliative care projects. V raziskavo je bilo vključenih 100 zaposlenih s področja zdravstvene nege, potekala je v januarju 2014 v treh socialno varstvenih zavodih (Lambrechtov dom, Dom starejših Šentjur in Koroški dom starostnikov). Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da anketirani zdravstveni delavci v institucionalnem varstvu nimajo strokovno razširjenega znanja s področja paliativne oskrbe. Delno poznajo pravice neozdravljivo bolnih in umirajočih pacientov. Precej šibki so tudi pri poznavanju načel in značilnosti paliativne oskrbe. S statističnimi testi smo potrdili (p=0,0381), da stopnja izobrazbe pomembno vpliva na znanje s področja paliativne oskrbe. Sklep: Izvajanje paliativne oskrbe zahteva od zdravstvenega delavca veliko dodatnega znanja, veščin in absolutno pozitivno naravnanost in samoiniciativnost. Kakovostno paliativno oskrbo bi lahko širše zagotavljali, če bi institucije več vlagale v izobraževanje zaposlenih s področja paliative. Potrebno bi bilo organizirano pristopiti h kontinuirani paliativni oskrbi. Raziskava nakazuje posamezne usmeritve vodstvom vključenih institucij pri nadaljnem delu na področju paliativne oskrbe.
Ključne besede: paliativna oskrba, negovalni tim, etični vidik, pravice neozdravljivo bolnih in umirajočih.
Objavljeno v DKUM: 12.12.2014; Ogledov: 2633; Prenosov: 709
Celotno besedilo (1,73 MB)

Opis: Teoretično izhodišče. Paliativna oskrba je dejavnost, ki izboljšuje kakovost življenja bolnika in njegovih bližnjih, ki se soočajo z neozdravljivo boleznijo. Metodologija raziskovanja. Uporabljena je bila kvantitativna metodologija raziskovanja s pomočjo anketnega vprašalnika, kjer je bila uporabljena petstopenjska lestvica merjenja stališč ob navedenih trditvah. Delno standardiziran anketni vprašalnik smo povzeli in priredili glede na naše potrebe. Vseboval je 13 vprašanj zaprtega in 1 vprašanje delno odprtega tipa. V raziskavo je bilo vključenih 100 zaposlenih (zdravniki in medicinske sestre) na primarnem in sekundarnem nivoju zdravstvenega varstva koroške regije. Rezultati raziskave so bili obdelani s pomočjo računalniških programov Microsoft Office Word 2010 in Microsoft Office Excel 2010 ter IBM SPSS Statistics 20. Rezultati. Iz raziskave je razvidno, da se velika večina zdravstvenih delavcev pri svojem delu srečuje z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi bolniki, pri čemer pa je njihovo izobraževanje pomanjkljivo. Večina zdravstvenih delavcev pri svojem delu zelo potrebuje oziroma si želi organizirano paliativno oskrbo ter je pripravljena tudi sprejeti nove kompetence in odgovornosti pri izvajanju paliativne oskrbe z ustreznim izobraževanjem. Sklep. Raziskava je pokazala, da ima večina zdravstvenih delavcev pridobljena znanja s področja paliativne oskrbe le s prakso. Prav tako zgolj lastne izkušnje v paliativni oskrbi niso dovolj. Pri oskrbi z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi je potrebna ustrezna izobrazba. Za rešitev obstoječe problematike je zelo pomembno zavedanje potreb po profesionalnem znanju v paliativni oskrbi kot celotnem sistemu zdravstvenega varstva.
Ključne besede: paliativna oskrba, organizacija, zdravstveni delavci, znanje, stališča.
Objavljeno v DKUM: 18.07.2014; Ogledov: 2443; Prenosov: 701
Celotno besedilo (1,56 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Komunikacija s svojci umirajočega bolnika je za izvajalce zdravstvene nege zahtevna, saj jim povzroča dodatno obremenitev in stres. Pri vzpostavljanju odkritega pogovora s svojci umirajočega bolnika doživljajo stiske in težave. Velikokrat se srečujejo s strahom pred vprašanji svojcev ter njihovimi reakcijami. Metodologija: V diplomskem delu smo opisali posebnosti komunikacije s svojci umirajočega bolnika. Predstavili smo paliativno oskrbo in nevladno humanitarno organizacijo Hospic in njeno delovanje. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali je za izvajalce zdravstvene nege delo s svojci umirajočega bolnika stresno in obremenjujoče, v kakšni meri so izvajalci zdravstvene nege seznanjeni s posebnostjo komunikacije s svojci umirajočega bolnika ter poznavanje nevladne humanitarne organizacije Hospic. Raziskava je temeljila na osnovi kvantitativne metodologije. Za zbiranje podatkov smo uporabili anketni vprašalnik, ki smo ga izdelali v namen raziskave. Raziskavo smo izvedli v Splošni bolnišnici Ptuj na oddelku za interno medicino. V raziskavi je sodelovalo 30 naključno izbranih izvajalcev zdravstvene nege. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali da 23 (77 %) anketirancem delo s svojci umirajočega bolnika predstavlja dodatno obremenitev in stres, 13 (44 % ) anketirancev bi se rado komunikaciji s svojci umirajočega pogosto izognilo. 16 (53 %) anketirancev meni, da nima dovolj strokovnega znanja s področja terapevtske komunikacije, 19 (63 %) si tako želi pridobiti še dodatnih znaj. Rezultati so nam tudi pokazali, da 17 (57 %) anketiranih pozna nevladno humanitarno organizacijo Hospic in njeno delovanje, svojcem pa le redko svetuje 10 (33 %) anketirancev, da naj se vključijo vanjo. Razprava in zaključek: Izvajalci zdravstvene nege so lahko svojcem umirajočega bolnika v veliko pomoč, če znajo uporabiti pravilne tehnike komuniciranja. Za njih je komunikacija s svojci velikokrat stresna vendar se ji žal ne morejo izogniti, ker je to del njihovega poklica. V pomoč jim je lahko tudi društvo Hospic, ki je namenjeno tako svojcem umrlega kot tudi izvajalcem zdravstvene nege.
Ključne besede: komunikacija, svojci umirajočega, paliativna oskrba, Hospic.
Objavljeno v DKUM: 06.03.2014; Ogledov: 4956; Prenosov: 948
Celotno besedilo (1,97 MB)

Opis: Paliativna oskrba je celostna obravnava pacienta z neozdravljivo in napredujočo boleznijo, ki poleg nege in obvladovanja simptomov, vključuje tudi skrb za pacientove psihične, socialne in duhovne potrebe. Za kakovostno in učinkovito paliativno oskrbo pacienta je potrebna neprekinjena in dobro koordinirana obravnava, ki jo lahko zagotovi le sodelovanje vseh članov interdisciplinarnega tima. V teoretičnem delu diplomskega dela so opisani vsi elementi paliativne oskrbe, predvsem z vidika paliativne zdravstvene nege. Največ pozornosti je namenjeno komunikaciji v paliativni obravnavi, ker so brez spretnosti in veščin komuniciranja izvajalcev oskrbe, cilji paliativne oskrbe in zdravstvene nege nedosegljivi. Drugi del diplomskega dela zajema izsledke raziskave, izvedene v Centru slepih, slabovidnih in starejših. V raziskavi je sodelovalo 31 članic negovalnega tima, ki so izpolnile anonimni anketni vprašalnik. Želeli smo ugotoviti, kako člani negovalnega tima ocenjujejo svoje znanje na področju paliativne oskrbe in paliativne zdravstvene nege, kako ocenjujejo bolečino pri umirajočih oskrbovancih in kateri so po njihovem mnenju najpogostejši razlogi za neučinkovito zdravljenje bolečine. Zanimalo nas je tudi, ali člani negovalnega tima posvečajo dovolj pozornosti psihičnim in duhovnim potrebam umirajočih oskrbovancev. Ugotovitve raziskave: Večina zaposlenih svoje znanje in učinkovitost na področju paliativne oskrbe/zdravstvene nege umešča v zlato sredino – svoje znanje/učinkovitost ocenjujejo kot dobro. Zaposlene prepoznavajo bolečino oskrbovancev glede na njihove nebesedne znake. Po mnenju zaposlenih je najpogostejši razlog za neučinkovito zdravljenje bolečine pomanjkljiva komunikacija med zdravstvenimi delavci in oskrbovanci. Članice negovalnega tima posvečajo dovolj pozornosti tudi psihološkim in duhovnim potrebam umirajočih oskrbovancev. Zaključki: Za vse zdravstvene delavce, ki delajo z umirajočimi bolniki/oskrbovanci, je izobraževanje na področju paliativne oskrbe nujno potrebno – predvsem učenje sporazumevanja, veščin in tehnik komunikacije. Pomembno je tudi sistematično ocenjevanje bolnika in njegovih bližnjih za pravočasno vpeljavo bolnika/oskrbovanca v paliativno obravnavo.
Ključne besede: paliativna oskrba in zdravstvena nega, medicinska sestra, bolečina, komunikacija, umiranje
Objavljeno v DKUM: 04.07.2012; Ogledov: 6635; Prenosov: 1897
Celotno besedilo (7,03 MB)