1. Ekologija vrste skalni dolgin, leiobunum rupestre (herbst, 1799) (arachnida: opiliones: sclerosomatidae), v SlovenijiKristian Lipovac, 2021, master's thesis Abstract: Poznavanje ekologije vrst suhih južin še vedno temelji večinoma na opisnih podatkih značilnosti najdišč. Skalni dolgin (Leiobunum rupestre) je tipična gozdna vrsta suhih južin in živi v primerno vlažnih habitatih. V raziskavi smo analizirali prostorsko ekološko nišo skalnega dolgina v Sloveniji na osnovi podatkov o 736 skalnih dolginih na 304 lokacijah, na nadmorskih višinah med 150 in 1421 m. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kje so v Sloveniji ustrezni potencialni habitati in kateri okoljski dejavniki vplivajo na razširjenost skalnega dolgina, ter kako. Ugotoviti smo želeli še, kako in kje se bo ustreznost potencialnih habitatov do leta 2070 spremenila glede na podnebna scenarija RCP 4.5 in RCP 8.5 in na tej osnovi opredeliti potencialno razširjenost skalnega dolgina v Sloveniji v prihodnje. Razširjenost vrste smo proučili z ekološkim modeliranjem, pri čemer smo ugotavljali potencialno razširjenost vrste na podlagi modeliranja ustreznih habitatov. V raziskavi smo analizirali podatke z najdišč skalnega dolgina v povezavi z okoljskimi dejavniki v vsej Sloveniji. Ekološko nišo in razširjenost vrste smo proučevali z modelom za modeliranje maksimalne nedoločenosti/entropije(MaxEnt). Ugotovili smo, da je skalni dolgin submontanska do montanska vrsta, saj so najustreznejši potencialni habitati za življenje v hribovju, na nadmorskih višinah med 500 in 1000 m. Vrsta preferira manj vetrovne, geomorfološko najnižje predele, torej doline, kotanje ipd. v različnih tipih gozdov z bujno vegetacijo in s severno ekspozicijo. V visokogorju in Primorju ni ustreznih habitatov za skalnega dolgina. Na podlagi podnebnega scenarija RCP 4.5 se bosta ustreznost potencialnih habitatov in območje potencialne razširjenosti skalnega dolgina do leta 2070 zmanjšali. Leta 2070 bo več ustreznih potencialnih habitatov na višjih nadmorskih višinah, zato pričakujemo v Sloveniji pomik prisotnosti vrste na višje nadmorske višine. Na podlagi scenarija RCP 8.5 se bosta ustreznost potencialnih habitatov in območje potencialne razširjenosti do leta 2070 še dodatno zmanjšali. Po našem vedenju je to prva taka raziskava na suhih južinah v Evropi. Kljub relativno majhni, okrog 60-odstotni zanesljivosti rezultatov izbranega modela, se je naš pristop izkazal za zelo primeren način proučevanja prostorskih ekoloških niš suhih južin. Z izpopolnjevanjem modela se bo njegova verodostojnost v prihodnje nedvomno izboljšala, s tem pa si lahko obetamo vse bolj objektivno vrednotenje obravnavanih prostorskih niš in boljšo uporabnost izsledkov pri napovedovanju sprememb razširjenosti posameznih vrst v spreminjajočem se okolju.
Keywords: modeliranje ekološke niše, pajkovci, podnebne spremembe, potencialna razširjenost
Published in DKUM: 21.07.2021; Views: 1187; Downloads: 77
 Full text (3,43 MB) |
2. STRUKTURA SREDNJEGA ČREVESA VELIKEGA JAMSKEGA PAJKA, (META MENARDI) (LATREILLE 1804) (ARANEAE, TETREAGNATHIDAE), MED PREZIMOVANJEM V NADZOROVANIH RAZMERAHNina Brdelak, 2017, master's thesis Abstract: Raziskovali smo strukturne in ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa pajka Meta menardi v nadzorovanih razmerah stradanja pozimi, torej v izzvanem prezimovanju, kar je primerljivo naravnem stradanju pozimi, če pajek ne ulovi nobenega plena.
Metodologija raziskovanja. Ob pisanju teoretičnega dela magistrske naloge smo si pomagali z ustreznimi članki različnih avtorjev in internetnimi viri. Podatke empiričnega dela za izvedbo magistrske naloge smo pridobili z delom v laboratoriju. Rezultati. Ugotovili smo, da so v epitelu srednjega črevesa prisotne sekrecijske in prebavne celice ter adipociti. Apikalni del epitelnih celic z mikrovili meji na črevesni lumen. Sekrecijske celice vsebujejo številne cimogene granule, prebavne celice pa številne prebavne vakuole. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole pri obeh spolih vsebovale večje količine elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Adipociti so pri obeh spolih vsebovali veliko lipidnih kapelj in zrn glikogena. V sredini prezimovanja so prebavne vakuole pri samcih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot pri samicah, kjer je bilo elektronsko gostega materiala zelo malo (večji del je predstavljal elektronsko svetel material). V adipocitih smo pri obeh spolih opazili porabo glikogena ter lipidov. Pri samcih v prebavnih vakuolah v prebavni celici ob koncu prezimovanja ni bilo elektronsko gostega materiala, v nasprotju s samicami, kjer so še bile prisotne manjše količine elektronsko gostega materiala. Ob koncu prezimovanja so adipociti pri samcih vsebovali več lipidnih kapelj kot adipociti samic; pri samicah so bile posamezne lipidne kaplje v osrednjem delu celic. Ob koncu prezimovanja so bili v sekrecijskih celicah samcev prisotni posamezni avtofagosomi, v prebavni celici pa smo našli avtolizosom. Med prezimovanjem so bili v epitelnih celicah srednjega črevesa prisotni tudi številni sferiti. Njihova zgradba se je med prezimovanjem pri obeh spolih spreminjala. Posamezne plasti materiala so se postopoma porabljale in ob koncu prezimovanja so bili sferiti večinoma prazni.
Sklep. Ultrastruktura celic srednjega črevesja se pri pajku Meta menardi pozimi med nadzorovanim stradanjem spreminja. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole v prebavnih celicah pri obeh spolih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Za sekrecijske celice so značilne številne cimogene granule in zrnati endoplazmatski retikulum. V adipocitih so poleg velikega števila zrn glikogena prisotne številne lipidne kaplje, ki so na začetku prezimovanja tesno ena ob drugi in pritiskajo ob jedro. Struktura sferitov se med prezimovanjem spreminja. Ob koncu prezimovanja so pri obeh spolih prisotne avtofagne strukture (avtofagosomi in avtolizosomi). Med spoloma obstajajo manjše razlike v ultrastrukturi celic srednjega črevesa in v uporabi založnih snovi.
Keywords: pajkovci, srednje črevo, prezimovanje, stradanje, ultrastruktura celic prebavila
Published in DKUM: 07.06.2017; Views: 1761; Downloads: 103
Full text (1,72 MB) |
3. The harvestmen fauna (Arachnida: Opiliones) from the Sub Mediterranean region of Slovenia - IITone Novak, 2005, original scientific article Abstract: In the present paper, further findings of harvestmen in the Sub Mediterranean region of Slovenia are presented, and comments on some actual problems with the species are added. With the exception of the possible discovery of a troglobitic species in the region, all species living there have presumptively been recorded. With the exclusion of Trogulus gr. nepaeformis and T. gr. tricarinatus, where more species are expected, 34 species and one subspecies have been found in the region. About 20 opilionid species are typical of the region; the others occur in the marginal habitats bordering other zoogeographical regions.
Keywords: zoologija, biogeografija, pajkovci, suhe južine, Opiliones, Arachnida, suhe južine, Slovenija, submediteran, zoology, biogeography, Opiliones, arachnids, harvestmen, Slovenia, Sub Mediterranean
Published in DKUM: 10.07.2015; Views: 2198; Downloads: 51
 Link to full text |
4. Notes on spermatophores in Cyphophthalmus duricorius Joseph (Arachnida: Opiliones: Sironidae)Tone Novak, 2005, other scientific articles Abstract: The spermatophores in the sironid species Cyphophthalmus duricorius duricorius(Joseph, 1868) are presented. They were found in three females in Slovenia. The spermatophores consist of a bulb-like terminal portion, a tubular, and a basal portion, and are very similar to those in C. serbicus (Hadži, 1973).
Keywords: zoologija, biogeografija, pajkovci, Opiliones, Arachnida, Sironidae, spermatofor, Slovenija, zoology, biogeography, Opiliones, arachnids, Sironidae, Slovenia, spermatophore
Published in DKUM: 10.07.2015; Views: 1681; Downloads: 39
Link to full text |
5. EKOLOŠKO VREDNOTENJE VRST RODU LEIOBUNUM (ARACHNIDA: OPILIONES) V SLOVENIJI S POMOČJO ORODIJ GISTamara Šiško, 2011, undergraduate thesis Abstract: V Sloveniji so suhe južine relativno dobro raziskane. Podatki o najdiščih suhih južin v ekološkem smislu še niso primerno ovrednoteni. Pri tem so v ospredju vprašanja, zakaj so določene vrste prisotne izključno ali predvsem v določenih habitatih in katere fizične značilnosti teh habitatov najbolj vplivajo na prisotnost suhih južin. Za ugotavljanje razširjenosti živali na določenem območju uporabljajo danes različne tehnologije, ki omogočajo lažjo obdelavo in vizualizacijo podatkov. V diplomskem delu smo preverjali možnosti vrednotenja konkretnih podatkov o razširjenosti šestih vrst rodu Leiobunum v Sloveniji za ekološko interpretacijo s pomočjo obdelave z orodji geografskega informacijskega sistema (GIS) in z uporabno javno dostopnih kartografskih plasti Agencije RS za okolje (ARSO). Najprej smo podatke o najdiščih prenesli v računalniško obliko, kjer smo s pomočjo GIS orodja Arc View 3.2 in prekrivanjem izbranih plasti ARSO pridobili statistične podatke o okoljskih dejavnikih glede na prostorsko razporejenost posameznih vrst. Nato smo podatke statistično obdelali po posameznih plasteh in izračunali Shannon−Weaverjev indeks za območja prekrivanja vrst. Potrdili smo hipotezo, da je seznam zbranih podatkov o najdiščih suhih južin rodu Leiobunum v grobem združljiv s prosto dostopnimi bazami prostorskih podatkov Agencije RS za okolje in omogoča splošno ekološko ovrednotenje vrst. Prikazali smo značilno zoogeografsko razširjenost rodu Leiobunum na območju Slovenije. V grobem smo opisno opredelili preferenčne habitate obravnavanih vrst rodu Leiobunum glede na značilno geografsko razširjenost v Sloveniji, kar omogoča lažje predvidevanje celotne razširjenosti vrst tega rodu.
Keywords: geografska razširjenost v Sloveniji, kartografske plasti Agencije RS za okolje, Leiobunum, orodja GIS, pajkovci, preferenčni habitati.
Published in DKUM: 20.07.2011; Views: 3235; Downloads: 287
Full text (3,83 MB) |
