Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Uvod: Ženskam, zlasti materam, so pogosto pripisane vloge negovalk in skrbnic. Podpora materam, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od prepovedanih substanc, je ključna pri skrbi za njihove dojenčke. Namen zaključnega dela je bil raziskati, kakšna mora biti podpora materam, ki so vključene v zdravljenje od odvisnosti prepovedanih substanc, pri oskrbi dojenčka, na podlagi pregleda literature. Metode: Zaključno delo temelji na deskriptivni metodi, ki je uporabljena za sistematično zbiranje relevantnih znanstvenih virov, analizo in sintezo člankov ter prikaz rezultatov. Strokovno literaturo smo pridobili iz podatkovnih baz, kot so CINAHL, Cochrane Library, PubMed, Sage, MEDLINE, ScienceDirect in Web of Science. Pregled literature je prikazan s pomočjo PRISMA diagrama. Sinteza literature je bila opravljena na podlagi pregleda literature. Rezultati: Analiza sedmih raziskav kaže, da zgodnje vključevanje mater v zdravljenje, zmanjšuje tveganje za škodljive učinke na plod in novorojenčka. Psihosocialna podpora izboljšuje duševno zdravje mater in razvoj otrok. Kljub stigmi so se celostni programi z zdravstveno, s socialno in starševsko podporo izkazali za učinkovite pri zdravljenju in krepitvi starševskih zmožnosti. Razprava in zaključek: Raziskave kažejo, da celostna in zgodnja podpora materam, odvisnim od prepovedanih substanc, ter njihovim otrokom izboljšuje izide. Ključni so programi, ki združujejo zdravljenje, psihološko in socialno podporo ter krepitev starševskih veščin. Potrebne so dodatne, zlasti dolgoročne raziskave o trajnih učinkih teh intervencij. 
Ključne besede: pomoč, terapija, zasvojenost, nedovoljene droge, otrok
Objavljeno v DKUM: 19.11.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 22
Celotno besedilo (1,20 MB)

Opis: V diplomskem delu smo teoretično predstavili naravoslovno izkustveno učenje otrok v vrtcu, predvsem na temo mikroorganizmov, analizirali otroško literaturo na to temo, proučili percepcijo otrok o mikroorganizmih ter predstavili nekaj primerov dobre prakse. V praktični del smo za 15 otrok drugega starostnega obdobja iz Vrtca Borisa Pečeta Maribor - Enota Bresternica zasnovali projekt "Spoznaj mikrobe!". V nalogi smo opisali priprave in izvedbo dejavnosti. V empiričnem delu smo analizirali in interpretirali dejavnosti s pomočjo strukturiranih intervjujev pred in po dejavnosti. Izvajanje projektov na temo mikroorganizmov je izboljšalo znanje otrok o mikroorganizmih in zavedanje o načinih za preprečevanje širjenja bolezni. Dejavnosti niso povzročile dodatnega strahu pred mikroorganizmi.
Ključne besede: začetno naravoslovje, mikroorganizmi, otrok, predšolsko obdobje
Objavljeno v DKUM: 07.11.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 3
Celotno besedilo (2,32 MB)

Opis: Hiperkinetična motnja vedenja je pogosta nevrološko-razvojna motnja, ki se pri otrocih kaže kot hiperaktivnost, impulzivnost, motnje pozornosti in socialne težave. Negativno vpliva na otrokovo delovanje v šoli in družini ter povzroča stres in čustveno izčrpanost staršev. Namen zaključnega dela je preučiti ta vpliv. Uporabili smo deskriptivno metodo dela. Znanstveno literaturo smo iskali v mednarodnih podatkovnih bazah PubMed, CINAHL Ultimate in Web of Science, in sicer s pomočjo iskalnega niza. Upoštevali smo smernice PRISMA. Vključene članke smo prikazali v evalvacijski tabeli in jih vsebinsko analizirali. Izmed 447 raziskav smo jih v končno analizo vključili 10. Ugotovili smo, da motnja pri otroku bistveno zmanjšuje kakovost življenja družine. Pri vsebinski analizi smo določili glavno kategorijo in tri podkategorije: (1) razvojne in vedenjske posledice, (2) čustvene in socialne posledice v družinskem okolju ter (3) družinske obremenitve in prilagoditve. Hiperkinetična motnja vedenja pri otroku močno obremeni družino, povzroča stres ter zahteva prilagajanje in podporo. Ključne so jasne rutine in sodelovanje s strokovnjaki. Celosten pristop, ki vključuje otroka in družino, izboljšuje kakovost življenja vseh članov.
Ključne besede: ADHD, otrok, družinska dinamika in izzivi, zdravstvena nega
Objavljeno v DKUM: 24.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 8
Celotno besedilo (757,28 KB)

Opis: Številne mednarodne konvencije, kot tudi kazenskopravna zakonodaja držav po svetu, definira otroško pornografijo kot gradivo, ki prikazuje mladoletnika (osebo, mlajšo od osemnajst let) med spolnim dejanjem ali pa spolne organe te osebe z nekim spolnim namenom. Definicije med seboj nekoliko variirajo, vendar pa se še večja težava in razlikovanje pojavi pri pojmu virtualne otroške pornografije, ki jo identični pravni viri definirajo v veliki večini kot vsebine, ki prikazujejo mladoletnike (torej osebe mlajše od osemnajst let), ki pa niso resnične, ampak v celoti računalniško ustvarjene. To je vrsta otroške pornografije, ki se nahaja predvsem na spletu, najdemo pa jo tudi v fizični obliki (na primer japonski stripi – mange). Nekatere države sankcionirajo in v celoti prepovedujejo virtualno otroško pornografijo, spet druge jo dovoljujejo in v njej ne vidijo ničesar spornega. V veliki meri pa sankcioniranje te temelji na strahu pred ''prihodnjim zločinom''. Oblasti se bojijo, da bi gledanje takih vsebin, čeprav slednje ne prikazujejo dejanskih otrok in s tem tudi nimamo dejanskih žrtev iz pravnega vidika, kljub temu negativno vplivalo na percepcijo posameznikov in kako ti vidijo otroke. Obstajajo raziskave, ki potrjujejo ta strah in kažejo, da so tisti pedofili, ki so bili izpostavljeni virtualni otroški pornografiji, nato bili motivirani na njeni podlagi, da napadejo in zlorabijo otroke v resničnem svetu, izven računalniškega zaslona. Na drugi strani pa obstajajo povsem nasprotujoče raziskave, ki trdijo, da ne obstaja povezava med tem, kaj nekdo gleda ter tem, kako se bo v prihodnosti obnašal. Vse naj bi bilo po njihovem mnenju odvisno od osebnosti vsakega posameznika, njegovih vrednot, odnosa do prava in tako naprej, ne pa od tega ali gledajo virtualno otroško pornografijo ali ne. Prav to je glavna problematika tega področja. Glede na med seboj nasprotujoče si raziskave, stoji argument strahu na izjemno tankem ledu, kar pomeni, da ne bi smel biti dovolj za sankcioniranje tako širokega pojma, kot je virtualna otroška pornografija, ki lahko obsega številne vsebine, ki morda sploh ne bi smele biti opredeljene kot takšne. Zakonodaje držav po svetu se razlikujejo med seboj glede tega, kaj sploh spada pod virtualno otroško pornografijo, ali naj bi se slednja sankcionirala, ali je sploh družbeno sporna, kako naj bi se jo sankcioniralo za najvišjo raven učinkovitosti in tako naprej. Težko najdemo določen del te problematike, kjer se med seboj strinjajo. To ne velja le za zakonodaje, ampak kot že omenjeno tudi za raziskave na drugih področjih izven pravne stroke, kot je na primer psihologija. Niti tam se ne morejo zediniti glede tega, kakšen vpliv ima gledanje določenih vsebin in izpostavljenost posameznika tem na njegovo vedenje in ali to povečuje možnost protipravnih ravnanj, povezanih s temi vsebinami, v prihodnosti. Vsa nasprotovanja, dileme in še zmeraj nerešena vprašanja nas lahko pripeljejo do zaključka, da dokler nimamo trdnejših dokazov o vplivu virtualne otroške pornografije na pedofile in tudi otroke, nimamo podlage za njeno pravno sankcioniranje.
Ključne besede: pravno varstvo otrok, virtualna otroška pornografija, otroška pornografija, prihodnji zločin, otroška pornografija na spletu
Objavljeno v DKUM: 02.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 17
Celotno besedilo (673,02 KB)

Opis: Otroci imajo kot posebej ranljiva skupina pravico do celovitega varstva svojih temeljnih človekovih pravic tudi v športu. Mednarodna skupnost je zlasti z uveljavitvijo KOP vzpostavila trden pravni okvir, ki otrokom zagotavlja posebno zaščito, ki izhaja iz njihove odvisnosti in razvojnih potreb. Med ključnimi načeli KOP izstopa načelo otrokove koristi, ki mora biti vodilo pri vseh odločitvah, ki vplivajo na otroka, torej tudi v športnih organizacijah. Izjemno pomembno vlogo imajo tudi starši in trenerji, ki morajo delovati odgovorno in v otrokovo korist. Šport otrokom nudi številne priložnosti, hkrati pa predstavlja okolje, kjer lahko pride do kršitev njihovih pravic, zlasti v obliki psiholoških, fizičnih, spolnih zlorab in zanemarjanja. Zato je nujna vzpostavitev mehanizmov, ki zagotavljajo preventivo in ustrezno ukrepanje ob kršitvah. Nacionalni pravni red, zlasti Kazenski zakonik in Zakon o športu, določata nekatere temeljne varovalke, vendar še ne zagotavljata sistemske zaščite otrok v športu. Evropska unija s svojimi pogodbami sicer spodbuja razvoj varnega športnega okolja, a za zdaj še nima pravne podlage za sprejem zavezujočih ukrepov. Za učinkovito zaščito otrok v športu je nujen celovit in usklajen pristop vseh – države, športnih organizacij, trenerjev, staršev in otrok samih. Le z jasno opredeljenimi pravicami, obveznostmi in ničelno toleranco do nasilja lahko otrokom omogočimo varno in spodbudno vključevanje v športne dejavnosti.
Ključne besede: športno pravo, mladi športniki, otrokove pravice, oblike zlorab, varstvo otrok, Konvencija o otrokovih pravicah
Objavljeno v DKUM: 26.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 54
Celotno besedilo (951,96 KB)