SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
PRAVNA UREDITEV USTAVNE OBTOŽBE PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE
Miha Pozeb, 2010, diplomsko delo

Opis: S sprejetjem Ustave Republike Slovenije leta 1991 je bil v slovensko pravno ureditev uveden institut obtožbe najvišjih državnih funkcionarjev izvršne oblasti zaradi kršitve ustave in zakonov. Institut ustavne obtožbe (impeachmenta) je predviden za predsednika Republike Slovenije, predsednika vlade in ministre ter je namenjen ugotavljanju njihove odgovornosti za določena protipravna dejanja. Predmet raziskovanja v tej diplomskem delu je pravna ureditev ustavne obtožbe predsednika republike s posebnim poudarkom na analizi ugotavljanja njegove odgovornosti ter ustreznosti ustavne ureditve odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike. Cilj raziskovanja v tej nalogi je potrditi izhodiščni tezi: • da je veljavna ustavna ureditev odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike pred ustavnim sodiščem pomanjkljiva ter • da je veljavna zakonska ureditev postopka obtožbe in ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva. Na podlagi analize ustavnih določb, ki se nanašajo na odgovornost predsednika republike in drugih zakonskih določil (predvsem Zakona o ustavnem sodišču, Zakona o parlamentarni preiskavi, Poslovnika državnega zbora, Poslovnika ustavnega sodišča, Poslovnika o parlamentarni preiskavi in drugih), ugotavljam, da je sedanja ureditev odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva, saj pušča precej odprtih vprašanj, ki bi v primeru morebitne sprožitve ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomenila veliko oviro pri izpeljavi samega postopka odgovornosti oziroma njegove ustavne obtožbe. Pomanjkljiva ustavna, zakonska (in poslovniška) ureditev bi v postopku ustavne obtožbe predsednika republike sprožila vrsto vprašanj, katerih reševanje bi bilo v času izvedbe postopka močno politično obarvano in argumenti pravne stroke, v pogojih razgretih političnih strasti, bi bili premalo upoštevani. Zato je nujno postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika republike urediti v času stabilnih političnih razmer in izključno z argumenti pravne stroke. V nalogi je podan predlog za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike s procesnega in materialnega vidika, ki je primerljiva z rešitvami v sodobnih demokratičnih družbah in je hkrati najprimernejša za sedanjo stopnjo razvoja demokracije v Republiki Sloveniji. V nalogi je predstavljen institut šefa države in opravljen primerjalni prikaz ureditve položaja šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev oziroma organizacij državne oblasti. Za pravilno razumevanje današnjega položaja šefa države v Republiki Sloveniji je opravljen zgodovinski pregled razvoja te funkcije od leta 1941 do sprejema Ustave Republike Slovenije leta 1991. V nadaljevanju naloge je izvršena primerjava med funkcijo, položajem in pristojnostmi šefa države v Republiki Sloveniji z ustavno primerljivimi ureditvami nekaterih drugih držav (gre za države z uvedeno parlamentarno ustavno ureditvijo). V nadaljevanju so predstavljeni in kritično presojani položaj, funkcija, pristojnosti, predstavljanje, obveščanje, nezdružljivost funkcije, razmerje do drugih državnih organov, vloga, pravice in nadomeščanje šefa države v Republiki Sloveniji. Sledijo pregled, analiza in kritična presoja odgovornosti šefa države, primerjalni prikaz ureditve odgovornosti šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev, institut sopodpisa, politične in materialne odgovornosti, institut imunitete ter institut impeachmenta. Osrednje poglavje naloge predstavlja pregled sedanje ustavne in zakonske ureditve položaja in odgovornosti predsednika republike, postopek ustavne obtožbe predsednika republike, z zelo občutljivim predhodnim delom postopka, ki ga predstavlja morebitna uvedba parlamentarne preiskave, ter predstavitev in utemeljitev ugotovljenih pomanjkljivosti in predlogov za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike ter postopek ugotavljanja njegove odgovornosti pred ustavnim sodiščem. V tem diplomskem delu sta potrjeni uvod
Ključne besede: Državni zbor, Imuniteta, Impeachment, Obtožba predsednika republike, Odgovornost, Parlamentarna preiskava, Predsednik republike Slovenije, Šef države, Ustava, Ustavna obtožba, Ustavno sodišče.
Objavljeno: 22.01.2010; Ogledov: 2948; Prenosov: 395
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

2.
HORIZONTALNI NEPOSREDNI UČINEK DOLOČB DIREKTIV, KI IZVAJAJO SPLOŠNA NAČELA PRAVA EU
Maja Kovačič, 2011, diplomsko delo

Opis: Neposredni učinek je kot doktrina sodnega varstva eden ključnih elementov za zagotavljanje učinkovitosti prava EU. Učinkovitost prava je zagotovljena zlasti takrat, ko imajo posamezniki možnost, da uveljavljajo pravice, ki jim jih zagotavlja pravo EU in takrat, ko so njihove pravice v primeru kršitev tudi zaščitene. Bistvo izgrajenega sistema varstva pravic, ki jih daje pravo EU, pa je ravno v tem, da je posameznikom omogočeno neposredno sklicevanje na norme prava EU. Neposredni učinek tako omogoča izvrševanje prava EU s strani številnih nacionalnih sodišč in upravnih organov po vsej Evropski uniji in na ta način zagotavlja potrebno učinkovitost. Medtem ko je področje neposrednega učinka že dolga leta jasno urejeno na ravni ustanovitvenih Pogodb in uredb, je na ravni direktiv zlasti kar zadeva horizontalni neposredni učinek zadeva kompleksnejša. Dolgoletna sodna praksa je namreč uveljavila prepoved horizontalnega neposrednega učinka direktiv. To pravilo je veljalo vse do leta 2010, ko je bila s strani Sodišča izdana sodba v zadevi Kücükdevci, za katero se zdi, da pomeni velik korak v smeri priznanja horizontalnega neposrednega učinka tudi na področju direktiv. Novo pravilo se namreč glasi, da direktive, ki izvajajo splošna načela prava EU, lahko ustvarjajo učinke tudi v razmerjih med posamezniki. Pričujoče diplomsko delo tako v veliki meri obravnava problematiko horizontalnega neposrednega učinka direktiv in se zlasti osredotoča na kontroverzno sodbo Sodišča v zadevi Kücükdeveci. V zvezi z omenjeno sodbo je obravnavano predvsem vprašanje njenega pomena in posledic, ki jih bo imela v prihodnosti. Za lažje razumevanje celotne tematike pa je v diplomskem delu razložena tudi teorija s področja doktrine neposrednega učinka na splošno, njen razvoj in teorija s področja splošnih pravnih načel.
Ključne besede: neposredni učinek, horizontalni neposredni učinek določb direktiv, zadeva Kücükdeveci, splošna pravna načela, načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, lojalna razlaga, odškodninska odgovornost države
Objavljeno: 30.09.2011; Ogledov: 3926; Prenosov: 996
.pdf Celotno besedilo (643,21 KB)

3.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE ZA ŠKODE, POVZROČENE Z UPORABO NUKLEARNE ENERGIJE (ČERNOBIL, FUKUŠIMA, THREE MILE ISLAND)
Polona Kresnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Težka nuklearna nesreča ima neizogiben vpliv preko državnih mej in njene posledice lahko neposredno ali posredno prizadenejo mnoge države, daleč od kraja nesreče. Spoznanje tega je vodilo do prizadevanj, da se razširi in okrepi mednarodno sodelovanje na področjih, kot so komunikacije, usklajevanje meril vodenja v sili in koordinacije zaščitenih ukrepov. V zadnjem času lahko zasledimo številne dosežene izboljšave, ter mednarodne mehanizme sodelovanja in obveščanja z zakoni in konvencijami, kot so: Konvencija o jedrski varnosti, Konvencija o zgodnjem obveščanju in pomoči ob radiološki nesreči, Konvencija o pomoči v primeru jedrske nesreče ali radiološke nevarnosti in še številne druge. Možnost za nastanek nuklearne nesreče je majhna in res mora priti do velike napake, da se zgodi nesreča, katera pa terja posledice še desetletja po nesreči. Zelo pomembno je, da je natančno začrtan sistem, ki določa odgovornost za jedrsko škodo in višino odškodnine, izplačane oškodovancem. Ker se tukaj odvijajo ogromne vsote denarja za pokritje nuklearne nesreče je pravično, da poleg uporabnika nuklearne naprave, ki je za nuklearno nesrečo izključno odgovoren, odgovarja tudi država, kajti le tako bodo oškodovanci prišli do ustrezne povrnitve nastale škode. Iz strokovnih virov je moč razbrati, da je do zgodovinsko največje nuklearne nesreče v Černobilu in posledično škodljivih zdravstvenih posledic prišlo zaradi političnega sistema, ki je zaradi svoje kulturne zaprtosti zatiral vzpodbudo varnostne kulture, katero bi lahko prilagodili delovanju jedrskih objektov. Po tej nesreči so reaktorje tipa RMBK bistveno izboljšali, k čemu so pripomogli tudi zahodni jedrski strokovnjaki, prav tako pa so ustrezno usposobili tudi operaterje. Cilj ureditve odgovornosti za nuklearno škodo je zagotoviti oškodovancem ustrezno povračilo nastale škode, vendar pa tudi uporabniki nuklearnih naprav ne bi smeli biti izpostavljeni neomejenim finančnim bremenom, ampak jim je treba omogočiti, da finančno breme svoje odgovornosti vnaprej predvidijo in zavarujejo. Vse druge osebe, ki bi po splošnih pravilih odškodninskega prava utegnile biti odgovorne, pa je treba iz sistema neposredne odgovornosti izključiti.
Ključne besede: odškodninska odgovornost države, odškodninska odgovornost uporabnika, nuklearno odškodninsko pravo, mednarodne konvencije
Objavljeno: 20.04.2012; Ogledov: 2194; Prenosov: 247
.pdf Celotno besedilo (503,93 KB)

4.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE ČLANICE ZARADI NESPOŠTOVANJA PRAVA EU - HIBRIDNOST PRAVIL NACIONALNEGA IN PRAVA EU
Bojana Vogrinec, 2011, magistrsko delo

Opis: Temeljno načelo odškodninske odgovornosti države zaradi kršitev prava EU je plod dolgoletne prakse Sodišča Eropske unije. Zagotavlja učinkovito uveljavljanje pravic, ki jih posameznikom podeljuje pravo EU v pravnih redih držav članic. Sistema varstva pravic v pravu EU zagotavlja posamezniku neposredno uporabo pravil EU torej pravil, ki niso pravila notranjega prava njegove države članice tako, da se na ta pravila lahko sklicuje neposredno pred domačimi državnimi organi in sodišči. Jedro naloge se ne nanaša na raziskovanje pravic, ki jih pravo EU podeljuje posameznikom, prav tako ni namen te naloge, poglobljeno raziskati pravna sredstva zoper državo članico, domnevno kršiteljico prava EU, pač pa je osrednjega pomena preučitev vpliva kršitev obveznosti, ki so jih s pravnim redom EU prevzele države članice do posameznikov. Magistrska naloga se ukvarja s situacijami v katerih prihaja do nasprotij med pravicami, ki jih posameznikom podeljuje pravo EU in ravnanjem držav članic. Raziskovanje, ali obstaja odškodninska odgovornost države zaradi nespoštovanja prava EU ter raziskovanje predpostavk, ki morajo biti pri tem izpolnjene temelji na sodbah Sodišča EU, ki segajo v različna obdobja razvoja evropske integracije. Pri tem se naloga osredotoča predvsem na odgovornost države za škodo, ki jo lahko s svojim aktivnim ali pasivnim ravnanjem pri implementaciji prava EU povzroči posameznikom.
Ključne besede: Pravo EU, odškodninska odgovornost države zaradi kršitev prava EU, kršitev prava EU, predpostavke odškodninske odgovornosti po pravu EU.
Objavljeno: 19.04.2012; Ogledov: 2622; Prenosov: 719
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

5.
UPRAVNA IN CIVILNA ODGOVORNOST DRŽAVE ZA UPRAVLJANJE Z VODAMI GLEDE POPLAVNE ŠKODE
Tadej Žurman, 2013, diplomsko delo

Opis: Problematika poplav in poplavne škode kot posledice v zadnjih letih pridobiva na aktualnosti z vedno pogostejšim pojavljanjem poplavnih dogodkov, pri čemer je tudi njihov škodni potencial zmeraj večji. Kot je bilo ugotovljeno že v marsikateri državi, protipoplavni nasipi in podobni ukrepi ne zadostujejo za odvrnitev ali znatno zmanjšanje škodne posledice. K problematiki je potrebno pristopiti proaktivno in preučiti širša območja vodnih teles z različnih vidikov, pri čemer je gotovo najpomembnejše vzdrževanje samih vodnih teles in vodnogospodarskih objektov in smotrnejše prostorsko načrtovanje, ki bo predvidelo ključna mesta škodnih dogodkov in potencial njihove variacije. Naštete naloge so v Sloveniji zaupane načeloma izključno upravnim organom, organom lokalne skupnosti in drugim osebam javnega prava. Iz tega razloga se je nujno potrebno lotiti obravnavanja predmetne problematike z vidika upravnih odgovornosti, ki jih ima država v izvedbeni ali nadzorstveni obliki. Šele ko lahko zaobjamemo ključne upravne naloge, ki najbolj prispevajo k nastanku oziroma odvrnitvi poplavne škode, si lahko zastavimo vprašanje, ali in v kakšni meri je država lahko odškodninsko odgovorna za opustitev nalog, ki so ji bile zaupane s strani zakonodajalca, kako bi lahko primerno in pravočasno ukrepanje zmanjšalo ali v celoti preprečilo škodne posledice et.al. Zaradi praktično neobstoječe strokovne literature in pravne prakse na področju odškodninske odgovornosti države za upravljanje z vodami glede poplavne škode je obravnavanje predmetne tematike hkrati oteženo, a ravno zaradi tega in zaradi aktualne narave izjemno zanimivo.
Ključne besede: poplave, poplavna škoda, upravna odgovornost, odgovornost države
Objavljeno: 23.08.2017; Ogledov: 235; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (469,07 KB)

6.
DENARNA ODŠKODNINA ZA NEUPRAVIČEN ZAPOR
Julija Labotar, 2013, diplomsko delo

Opis: Včasih se zgodi, da je nekdo obsojen storitve kaznivega dejanja, kasneje pa se izkaže, da je bil neupravičeno zaprt. Preživetih let v zaporu se ne da povrniti, oškodovancu pa pripada vsaj pravična odškodnina. Oškodovani lahko na temelju neupravičene obsodbe zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Njegov zahtevek se nanaša na državo, saj odgovarja objektivno za nastalo škodo. Neupravičena obsodba je objektivna okoliščina na kateri temelji odgovornost države. Odškodninska odgovornost je odgovornost odgovorne osebe oz. oškodovalca povrniti škodo, ki je nastala oškodovancu, oškodovanec pa je upravičen zahtevati povrnitev nastale škode. Njegov zahtevek se imenuje odškodninski zahtevek. Odškodninsko pravo je del civilnega prava in zato se o odškodnini odloča v okviru pravdnega postopka. Za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjene štiri predpostavke in sicer: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost. Ker je neupravičena obsodba objektivna okoliščina, ni potrebno dokazovati odgovornosti države, saj se pri objektivni odgovornosti vzročna zveza domneva. Najpomembnejši vir, od koder se črpajo človekove pravice in temeljne svoboščine je Ustava Republike Slovenije. Tematiko odškodninsko pravo pa podrobneje urejajo številni zakoni. Najpomembnejši med njimi je zagotovo Obligacijski zakonik, ki pa se dopolnjuje z Zakonom o kazenskem procesu, Zakonom o pravdnem postopku in drugimi.
Ključne besede: Neupravičen zapor, neupravičena obsodba, oškodovanec, povzročitelj škode, škoda, odškodnina, objektivna odgovornost, odgovornost države, civilno pravo.
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1269; Prenosov: 271
.pdf Celotno besedilo (514,06 KB)

7.
POGOJ NACIONALNOSTI IN UVELJAVLJANJE DIPLOMATSKE ZAŠČITE V SODOBNEM MEDNARODNEM PRAVU
Nataša Milošević, 2014, diplomsko delo

Opis: Mednarodno pravo priznava državi pravico, da zaščiti svojega državljana pred mednarodnopravno nezakonitimi dejanji druge države. Preden pa se država odloči za uveljavljanje diplomatske zaščite, pa morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih v ta namen določa mednarodno pravo.
Ključne besede: diplomtska zaščita, država zaščitnica, država sprejemnica, tuji državljan, mednarodnopravna odgovornost države
Objavljeno: 28.11.2014; Ogledov: 468; Prenosov: 160
.pdf Celotno besedilo (934,54 KB)

8.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAV V MEDNARODNEM PRAVU Z VIDIKA PRIPISLJIVOSTI OBLASTVENIH RAVNANJ DRŽAVI
Jan Irgel, 2014, diplomsko delo

Opis: Države kot temeljni subjekti mednarodnega prava že od antičnih časov vstopajo v medsebojne odnose. Motivi so različni, bodisi politični bodisi ekonomski ali preprosto eksistencialni. Razlog leži v preprostem zgodovinskem dejstvu, ki jasno zapoveduje, da izolirana država, država, ki nima nikakršnih stikov z drugimi državami, na dolgi rok ne mora obstati. V sodobnem času vse večje stopnje globalizacije na podlagi eksponentnega tehnološkega razvoja je stopnja povezanosti in medsebojne odvisnosti držav še toliko večja. Posledično odigra pravo mednarodne odgovornosti držav ključno vlogo kot varuh temeljnih načel mednarodnega prava, načela mirnega reševanja sporov, načela pravičnosti ter zakonitosti, in sicer bolj kot kadarkoli prej. Še v tako harmoničnih in idealnih odnosih med državami pride do konflikta, ki ima za posledico kršitev kakšne mednarodne obveznosti države. To neizogibno dejstvo pa za seboj potegne potrebo po vzpostavitvi pravil, ki bi nastalo konfliktno situacijo karseda najhitreje, najefektivneje in predvsem enotno rešila. Namen tega diplomskega dela je predstaviti dognanja, spoznanja in vzpostavljena pravila prava mednarodne odgovornosti držav z vidika pripisljivosti ravnanj državi, ki ga je izoblikovala mednarodna skupnost tekom dolgega obdobja kodifikacije. Kdaj določeno ravnanje lahko pripišemo državi, ki lahko ima (ali pa tudi ne) za posledico kršitev kakšne mednarodne obveznosti, igra ključno vlogo pri vzpostavitvi njene mednarodne odgovornosti, posledično so vzpostavljena pravila pripisljivosti ključnega pomena za presojo sodobnih konfliktnih situacij. V zadnjem poglavju pa bom pod drobnogled vzel različne oblike reparacij, ki jih predvideva mednarodno pravo ob ugotovljeni kršitvi, in razmerja med njimi.
Ključne besede: mednarodna odgovornost države, pripisljivost protipravnega ravnanja državi, odškodninska odgovornost države, reparacije, odškodnina
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 655; Prenosov: 182
.pdf Celotno besedilo (791,55 KB)

9.
10.
MEDNARODNA ODGOVORNOST DRŽAV IN ORGANIZACIJ
Bojana Blazhevska, 2015, diplomsko delo

Opis: Mednarodno pravo je pomemben del strukture naše mednarodne družbe. Svojo pomembnost dolguje učinkovitosti ter sposobnosti se odzivati na spremembe. Z diplomskim delom smo prišli do zaključka, da je bila KMP tista, katera se je med prvimi začela zavzemati za razvoj mednarodnega prava in njegovo kodifikacijo. V diplomskem delu smo zajeli tudi pojem oziroma temo mednarodne odgovornosti ter smo ob tem ugotovili, da države niso edini subjekti mednarodnega prava, čeprav so primarni subjekti. Države imajo, kot primarni subjekti najobsežnejši rang pravic, vendar ne smemo pozabiti, da pravice pomenijo tudi odgovornost. Zraven držav so naštete še MO, posamezniki ter drugi subjekti, kateri za razliko od držav svoje pravice pridobivajo preko določenih inštitutov, izvedeno. Kot je navedeno v diplomskem delu obstajata dva osnovna načina pripisovanja ravnanja državi. Po prvem načinu se odgovornost pripiše na podlagi institucionalne povezave in velja za ravnanje osebe, skupine oseb ter se razširja na ravnanje oseb, ki formalnopravno niso organi, vendar izvršujejo državna pooblastila. Razlog za to obravnavo se opira na stališče, da država mora nadzorovati svoje organe, ker je njihova samostojnost le navidezna. Drugi način temelji na nadzoru ali vplivu, ki ga država vrši in se dejanski nadzor mora dokazovati za vsako ravnanje individualno. Če pogledamo v istem poglavju bomo ugotovili, da za MO veljajo precej drugačna pravila. Da bi lahko pripisali odgovornost MO mora biti sporno ravnanje izvedeno s strani njenega agenta, organa ter mora biti povezano z izvrševanjem uradnih funkcij. Ob koncu diplomskega dela lahko zaključimo, da se pravice držav in MO, čeprav so podobne, precej razlikujejo in to predvsem zaradi načina pridobitev pravic. Države svoje pravice pridobijo originarno in kot take imajo večji rang pravic, dokler MO svoje pravice pridobivajo derivativno preko inštrumentov prava. Posledica manjšega ranga pravic je manjši obseg odgovornosti, ki sledi MO-am, kjer za države kot primarne subjekte velja nasprotno in imajo s tem znatno večji obseg odgovornosti.
Ključne besede: Mednarodno pravo, Komisija za mednarodnega prava, Generalna Skupščina, kodifikacija, mednarodna odgovornost, države, mednarodne organizacije, pripisljivost.
Objavljeno: 22.04.2016; Ogledov: 493; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (169,95 KB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici