| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 36
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Molk organa in sodno varstvo s primerjalnopravno analizo
Barbara Balažic, 2019, magistrsko delo

Opis: Molk organa kot poseben upravnoprocesni institut nastopi, kadar v predpisanem roku ne pride do izdaje oziroma vročitve upravnega akta, s katerim bi pristojni organ moral odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Upravna neodzivnost je pravno vprašanje, povezano z načelom dobrega upravljanja, varstva pravic strank in načelom zakonitosti, ki ščiti pred samovoljo in arbitrarnostjo upravnih organov. Posamezni nacionalni upravni sistemi molk organa različno urejajo in zakonodajalec kršitev predpisanih rokov za odločanje ne opredeli kot nezakonito dejanje. Najbolj razširjen pravni učinek molka organa je fikcija negativne odločitve, ki omogoči uveljavitev pravnih sredstev, kajti šteje se, da je bil zahtevek stranke zavrnjen. Vse bolj pa se z namenom večje učinkovitost upravnega odločanja, kot izjema od klasičnega molka organa, uveljavlja fikcija pozitivne odločitve, ki jo spodbuja tudi pravo Evropske unije. Sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave se izvaja preko kontrole dokončnih upravnih aktov, ki predstavljajo predpostavko za sprožitev upravnega spora. Ker v primeru molka organa formalnega upravnega akta ni, se s tem onemogoča sodni nadzor in sprožitev upravnega spora stranki. Zato neizdan upravni akt v primeru molka organa nadomesti fikcija negativne odločitve in gre za t. i. predhodni upravni spor. Sodišče ima v primeru tožbe s katero se zahteva izdaja oziroma vročitev upravnega akta na voljo več možnosti. Lahko naloži izdajo upravnega akta pristojnemu organu, vročitev odločbe ali ob izpolnjenih zakonskih pogojih samo odloči v zadevi. Toda nadomeščanje upravnih aktov s sodnimi odločbami ni pravilo, temveč se uporabi v primeru, kadar je zaradi pravnih in dejanskih okoliščin odločitev sodišča potrebna. V skladu s 6. in 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah imajo posamezniki pravico do učinkovitega pravnega sredstva na nacionalni ravni in do dostopa do sodišča ter poštenega postopka v razumnem roku tudi v upravnih zadevah. Upravno sodstvo z nadzorstveno funkcijo nad delom uprave predstavlja pomembno instanco varstva človekovih pravic, saj se z možnostjo upravnega spora v primeru molka organa uresničuje načelo pravne države. Po sprejetem subjektivnem konceptu upravnega spora, ki temelji na varstvu pravic, posameznik z zatrjevanjem kršitve s posledicami prispeva k varstvu objektivne zakonitosti pravnega reda. Upravna sodišča ne presojajo zgolj zakonitosti dokončnih upravnih aktov in dejanj uprave, temveč s svojimi odločitvami usmerjajo delovanje upravnih organov.
Ključne besede: uprava, sodni nadzor, upravno sodišče, upravni akt, fikcija negativne odločitve, upravni spor, pravo Evropske unije
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 694; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (825,59 KB)

2.
Evropeizacija slovenskega upravnega sodstva
Urška Požlep, 2019, magistrsko delo

Opis: V tem magistrskem delu je obravnavan institut upravnega spora, ki ga ureja Zakon o upravnem sporu in zagotavlja sodno varstvo pravic in koristi posameznikov nasproti osebam, ki odločajo v upravnem postopku (državnim organom, organom lokalnih skupnosti, nosilcem javnih pooblastil), kadar ni z zakonom določeno kakšno drugo pravno varstvo. Sodni nadzor nad njihovim delovanjem na prvi stopnji izvaja neodvisno in nepristransko specializirano sodišče, tj. Upravno sodišče RS, na drugi stopnji pa Vrhovno sodišče RS, razen če zakon določa drugače. Za celovito razumevanje pravne ureditve upravnega spora je potrebno obravnavati tudi pravo Evropske unije in EKČP oziroma z njo povezano sodno prakso ESČP. Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo zavezala vpeljati pravna pravila EU v svoj nacionalni pravni sistem, posledično so jih vsi organi držav članic pri svojem delu dolžni upoštevati. EU je praviloma izvrševanje prava EU prepustila državam članicam oziroma njihovim pristojnim organom, pri čemer ne praviloma določa, kako mora država članica organizirati svojo lastno upravo in nasploh javno oblast, kar se odraža v načelu nacionalne institucionalne avtonomije. Prav tako je tukaj potrebno omeniti načelo nacionalne postopkovne avtonomije (in njegove meje). Vseeno pa pravo EU vpliva na upravno sodstvo s pomočjo instituta predhodnega odločanja, s katerim Sodišče EU podaja razlago prava EU, pa tudi na druge načine, kot je prikazano v tej magistrski nalogi. Dodatno na slovensko upravno sodstvo vpliva EKČP, predvsem pravica do poštenega sojenja, ki je zajeta v njenem 6. členu. Zaradi kršitve tega člena je bila Republika Slovenija že obsojena zaradi odsotnosti glavne obravnave v postopku pred Upravnim sodiščem in sojenja zaradi nepotrebnega odlašanja.
Ključne besede: upravno sodstvo, upravni spor, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravo Evropske Unije, pravica do poštenega sojenja, Zakon o upravnem sporu
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 503; Prenosov: 168
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

3.
Pomen in dokazovanje relevantnih trgov v odškodninskih sporih zaradi zlorabe prevladujočega položaja na področju telekomunikacij
Jan Žičkar, 2019, magistrsko delo

Opis: Sodni spori, v katerih en gospodarski subjekt od drugega gospodarskega subjekta zahteva plačilo odškodnine zaradi zlorabe prevladujočega položaja, v praksi predstavljajo obsežne spore, v katerih se pojavlja večje število tako pravnih kot dejanskih vprašanj, pri čemer je sporna vprašanja potrebno obravnavati po smiselnem vrstnem redu, saj je določena izmed njih potrebno rešiti predhodno iz razloga, da je k razreševanju oziroma presoji nadaljnjega oziroma nadaljnjih sploh mogoče pristopiti. Vprašanje, ki ga je potrebno razrešiti v začetni fazi spora, je določitev upoštevnega trga. Eno izmed možnosti stranke za podajo navedb in dokazovanje upoštevnega trga v odškodninskem sporu zaradi zlorabe prevladujočega položaja na področju telekomunikacij predstavljajo odločbe Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju: AVK), ki med drugim spremlja in analizira razmere na trgu, če so pomembne za razvijanje učinkovite konkurence, vodi postopke in izdaja odločbe v skladu z zakonom ter odločbe in analize Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: AKOS), ki na področju zagotavljanja in izvajanja elektronskih komunikacij v skladu z načeli konkurenčnega prava na področju elektronskih komunikacij določa produktne, storitvene in geografske trge, ki ustrezajo razmeram v državi, pri čemer sodeluje z organom, pristojnim za varstvo konkurence. Prvi organ predstavlja organ, pristojen za varstvo konkurence, drugi pa organ, ki je med drugim pristojen za sektorsko regulacijo na področju telekomunikacij. Organ za varstvo konkurence sankcionira protikonkurenčna ravnanja praviloma za nazaj, tj ex-post, pri čemer gre praviloma za prepoved določenih ravnanj, sektorski regulator pa regulira trg praviloma vnaprej, tj. ex-ante, z namenom preprečiti protikonkurenčna ravnanja, pri čemer gre praviloma za ukrepe v smislu določanja obveznosti določenega ravnanja. V primeru spora med pravdnima strankama o opredelitvi in določitvi upoštevnega trga se lahko stranka kot na svoje lastne navedbe sklicuje na odločbe konkurenčnega organa in/ali sektorskega regulatorja oziroma njihovo vsebino uporabi za ta namen, jih predlaga kot dokaze o obstoju ter vsebini določenega upoštevnega trga ali pa gre za kombinacijo obojega. Jasno je, da je sodišče vezano na pravnomočno odločbo konkurenčnega organa o kršitvi ali pravnomočno odločbo o kršitvi, izdano v postopku sodnega varstva zoper odločbo agencije. Iz tega izhaja, da je sodišče vezano na odločbo konkurenčnega organa glede protipravnega ravnanja subjekta, pri tem pa se postavlja vprašanje, ali je pri tem vezano tudi na ugotovitev obstoja in obsega samega relevantnega trga, kot je bil ugotovljen v odločbi. V zvezi z odločbami sektorskega regulatorja pa se kot ključno postavlja vprašanje, ali jih je potrebno upoštevati kot neposreden dokaz o obstoju določenega upoštevnega trga, ali pa je potrebno njihovo vsebino šteti kot del navedb stranke ter končno, ob upoštevanju vsebine ugovorov nasprotne stranke, določiti upoštevni trg posebej za potrebe odškodninskega spora. Pri tem je potrebno upoštevati naravo ter namen teh odločb, saj ima sektorski regulator z opravljanjem vnaprejšnje regulacije drugačne cilje kot konkurenčni organ, ki sankcionira protikonkurenčna ravnanja za nazaj, čeprav oba organa uporabljata za opredelitev upoštevnih trgov metode, ki so skladne z načeli konkurenčnega prava.
Ključne besede: konkurenčno pravo, zloraba prevladujočega položaja, odškodninski spor, relevantni trgi, dokazovanje, Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, odločbe
Objavljeno: 28.06.2019; Ogledov: 581; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (588,00 KB)

4.
SODNO IN ALTERNATIVNO REŠEVANJE GOSPODARSKEGA SPORA
Tjaša Fašnik, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi bom predstavila sodno in alternativno reševanje gospodarskih sporov. Kljub temu, da se zanimanje za alternativne načine reševanja sporov sicer povečuje, pa je njihova uspešnost še vedno premajhna. Posledica tega pa je še vedno prevelika obremenjenost sodišč. Ljudje namreč še vedno veliko bolj zaupajo sodni poti. Razlog za slednje je mogoče iskati tudi v tem, da so ljudje premalo ozaveščeni o prednostih alternativnih načinov reševanja. Potrebnega bo še precej truda, da bo pripravljenost za mirno reševanje spora postala pravna vrednota. Spori sami po sebi namreč niso nekaj negativnega, vendar je potrebno znanje in veščine, s katerimi jih je mogoče obvladovati in reševati na, kar se le da, konstruktiven način. Še posebej je konstruktivno reševanje sporov pomembno v primeru gospodarskih sporov. Pri slednjih namreč gre za poslovno razmerje trajnejše narave. Ker vsak gospodarski subjekt na konkurenčnem trgu bije bitko z ostalimi konkurenti in je del uspeha tudi hitrost in reagiranje ob pravem trenutku je hitrost reševanja sporov bistvenega pomena, prav to pa je bistvena prednost alternativnega reševanja sporov. V diplomski nalogi bom predstavila najpogostejše oblike reševanja sporov in pri tem prikazala prednosti in slabosti posameznega. V končnem delu diplomske naloge pa bom posamezne načine reševanja sporov prikazala iz stroškovnega vidika, čeprav že na tem mestu opozarjam, da je lahko posamezen način reševanja sporov, kljub temu, da je dražji v konkretnem primeru primernejši in ugodnejši, zaradi drugih prednosti, ki lahko v konkretnem sporu odigrajo bistveno vlogo.
Ključne besede: gospodarski spor, sodno reševanje, alternativne metode reševanja, stroškovni vidik.
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 5091; Prenosov: 140
.pdf Celotno besedilo (978,53 KB)

5.
Spori glede nepremičnin in oblikovanje tožbenih zahtevkov
Eva Goriup, 2018, magistrsko delo

Opis: Tožnik sproži pravdo s tožbo. V njej je postavljen tožbeni zahtevek, o katerem naj sodišče odloči. Bistveno sestavino v pravdnem postopku predstavlja določen tožbeni zahtevek. Določen mora biti tako subjektivno kot objektivno. Tožnik mora natančno opredeliti stranke postopka, ter varstvo, ki ga s tožbo zahteva. Navesti mora vsa relevantna dejstva, in jih podpreti z dokazi, ki bodo podprla zatrjevana dejstva in tožniku pomagala pri dosegu pravnega varstva, ki ga zahteva. Temeljno načelo pravdnega postopka, ki je izredno pomembno v povezavi s spori glede nepremičnin in oblikovanju tožbenih zahtevkov, je načelo dispozitivnosti. Pomeni, da je sodišče na zahtevke strank vezano in mora odločiti v okviru postavljenih zahtevkov. Sodišče ne mora prisoditi torej nič več in nič drugega, kot je tožnik zahteval v tožbenem zahtevku. Tožnik namreč s tožbenim zahtevkom opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, s tem pa posledično omeji sodni preizkus sodišča. Drugo pomembno načelo pravdnega postopka, povezano s spori glede nepremičnin in oblikovanj tožbenih zahtevkov, je razpravno načelo. Le stranke so tiste, ki preskrbijo procesno gradivo in sodišče ne more upoštevati procesnega gradiva, ki ga niso predložile stranke. V sodni praksi je veliko primerov, ko tožnik tožbenega zahtevka ne opredeli dovolj natančno in jasno, kar privede do problema, saj sodišča odločajo na podlagi in v mejah postavljenih zahtevkov. Količina nepravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov se lahko zmanjša z uporabo metode materialnega procesnega vodstva, ki sodišča pooblašča, da strankam pomagajo navesti vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za sodno odločbo. Pri tem pa ni začrtane jasne spodnje meje, kdaj sodišče mora poseči po metodi materialnega procesnega vodstva in zgornje meje, kdaj sodišče ni več upravičeno pomagati ter voditi stranko. V sodni praksi, je glede določenih tožbenih zahtevkov sodna praksa jasna in ustaljena. Pri nekaterih je pa še zmeraj sporno, kako točno morajo biti oblikovani tožbeni zahtevki. V nekaterih primerih je nejasno katere stranke je potrebno zajeti s tožbo, v drugih je sporno katero obliko tožbenega zahtevka mora tožnik v določeni tožbi uporabiti. Ugotavlja se, da se stranke še zmeraj ne zavedajo posledic nepravilno, oziroma pomanjkljivo oblikovanih tožbenih zahtevkov, ki privede do neuspešnega varstva njihovih pravic. Pravno varstvo je v zvezi s spori glede nepremičnin v slovenskem pravu zagotovljeno na različnih pravnih področjih z različnimi vrstami tožb, kar pa lahko stranke zmede, da posežejo po nepravilni obliki tožbenega zahtevka. Veliko tožb si je med seboj tudi zelo podobnih, zato je potrebno biti pozoren pri izbiri zahtevanega sodnega varstva in posledično pravilnemu oblikovanju tožbenega zahtevka. Stvarnopravni spori so pri nas zelo pogosti, zato obstaja potreba po enotni in natančni sodni praksi. Še zmeraj v teoriji kot v sodni praksi zasledimo razhajanja med mnenji glede vsebine pravilnih tožbenih zahtevkov, glede aktivne in pasivne legitimacije za vložitev tožbe ipd. Potrebno bi bilo zasledovati cilj po enotni ureditvi oblikovanja tožbenih zahtevkov v sporih glede nepremičnin, saj bi s tem pripomogli k hitrosti postopka, razbremenitvi sodišč ter znižanju stroškov strank.
Ključne besede: nepremičnina, spor, tožba, tožbeni zahtevek, določenost tožbenega zahtevka, načelo dispozitivnosti, razpravno načelo, meje materialnega procesnega vodstva, oblikovanje tožbenih zahtevkov. 
Objavljeno: 16.10.2018; Ogledov: 1017; Prenosov: 211
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

6.
Stroškovna ocena delovanja stalne arbitraže pri Zavarovalnici Triglav, d.d.
Matej Eigner, 2009, strokovni članek

Opis: Prispevek predstavlja izsledke statistične analize delovanja stalne arbitraže pri Zavarovalnici Triglav, d.d., pri čemer je posebna pozornost namenjena stroškovni oceni arbitražnega postopka. Navsezadnje je ravno stroškovna učinkovitost eden pomembnejših motivacijskih dejavnikov pri izbiri ustreznega načina reševanja spora. Z uporabo ekonomsko - statističnih kazalnikov je orisan položaj in vloga zavarovalniške arbitraže v odnosu do ostalih oblik alternativnega reševanja sporov ter nacionalnih sodišč.
Ključne besede: zavarovalnice, zavarovalstvo, spor, reševanje, arbitraža, arbitražni postopki, stroški, učinkovitost
Objavljeno: 23.07.2018; Ogledov: 406; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (188,86 KB)

7.
Načini reševanja sporov v zvezi z določanjem meddržavne meje
Anže Žunko, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi je skozi poglavja predstavljen postopek kreacije državne meje z izbranimi primeri sodne, arbitražne in druge pravne prakse. Določanje državne meje je eden izmed nadvse zapletenih procesov na področju mednarodnega prava. Še težjo kategorijo predstavlja nadaljno reševanje mejnih sporov, ki iz določanja le-te tudi izvirajo. Gre za izredno široko področje, zato je smiselno problematiko pogledati skozi celoto, ki jo dotična magistrska naloga vsekakor ponuja. Za razumevanje meddržavne mejne problematike je potrebno vsaj temeljno poznavanje pojmov v zvezi z državno mejo in državnimi ozemlji, kakor tudi razumeti možnosti reševanja meddržavnih sporov s področja mejne problematike, za potrebe implementacije znanja v konkretne primere in razumevanje le-teh. Teoretični postopek določanja državnih mej je v magistrski nalogi opisan na način, da bralcu poda sistematičen pregled in jasnost dotičnega področja. Bralcu so skozi poglavja predstavljeni tudi možni načini reševanja mejne problematike med državama. Gre tako za reševanje sporov po diplomatski poti ali sodni poti. Tekom magistrske naloge je moč ugotoviti, da sta slednja načina reševanja mejne problematike tesno povezana in da so bili le redki primeri rešeni bodisi samo po diplomatski, bodisi samo po sodni poti. Skozi dolgotrajne ter za stranke finančno izredno obremenjujoče postopke reševanja mejne problematike, gre v mnogih primerih za prepletanje obeh omenjenih načinov. Glede na dejstvo, da v svetu med državami obstoji znatno število meddržavnih mejnih sporov, je v tej magistrski nalogi izbranih le nekaj različnih, pa vendar iz vidika reševanja le-teh izredno zanimivih in kompleksnih. Predvsem ne gre spregledati mejnega spora med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki je zaradi neposrednega učinka na državo v kateri živimo bistvenega pomena.
Ključne besede: mejni spor, meddržavni mejni spor, državno ozemlje, kopenska meja, morska meja, načelo uti possidetis, načelo uti possidetis iuris, Meddržavno sodišče v Haagu, ICJ, arbitraža, ad hoch, arbitražni sporazum
Objavljeno: 09.07.2018; Ogledov: 715; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (950,83 KB)

8.
Spor majhne vrednosti s spremembami po noveli ZPP-E in analizo sodne prakse
Mihela Predikaka, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava področje civilnega prava, natančneje postopek v sporih majhne vrednosti, ki ga Zakon o pravdnem postopku uvršča med posebne postopke. Postopek v sporih majhne vrednosti je zasnovan tako, da sta zaradi nizke vrednosti spornega predmeta v ospredje postavljeni načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Da ne bi prišlo do situacije, ko bi stroški postopka bili višji od vrednosti spornega predmeta, je zakonodajalec v postopkih v sporih majhne vrednosti oblikoval posebna pravila, ki odstopajo od pravil rednega pravdnega postopka in zreduciral nekatere faze rednega pravdnega postopka. Ker postopek v sporih majhne vrednosti temelji na načelu pisnosti, komunikacija med strankami poteka na podlagi pisnih vlog, v katerih stranke navajajo vsa dejstva in predlagajo dokaze. Zakon o pravdnem postopku pod določenimi pogoji dopušča možnost izdaje sodne odločbe brez izvedbe glavne obravnave. Vendar pa mora sodišče v skladu z najnovejšo ureditvijo uvedeno z novelo ZPP-E vedno razpisati glavno obravnavo, če tako zahteva katera od strank. Novela ZPP-E je na novo uredila tudi institut obrazložitve sodbe in s tem ni samo pospešila postopka, ampak tudi razbremenila sodnike. V magistrskem delu sem analizirala zakonsko ureditev v postopku v sporih majhne vrednosti ter z analizo sodne prakse ugotovila, kje v praksi nastajajo težave. Prav tako sem predstavila novosti, ki jih je uvedla novela ZPP-E na področju spora majhne vrednosti in podala razloge za spremembe. Postopek v sporu majhne vrednosti sem tudi primerjala s tujo pravno ureditvijo in analizirala morebitne podobnosti ali razlike.
Ključne besede: Spor majhne vrednosti, postopek v sporih majhne vrednosti, novela ZPP-E, glavna obravnava, obrazložitev sodbe v sporih majhne vrednosti.
Objavljeno: 23.02.2018; Ogledov: 1181; Prenosov: 215
.pdf Celotno besedilo (979,01 KB)

9.
Ukrepi inšpektorjev za delo v luči novejše sodne prakse Upravnega sodišča
Anja Šprah, 2017, diplomsko delo

Opis: Na področju uveljavljanja in varstva pravic zaposlenih ima pomembno vlogo Inšpektorat Republike Slovenije za delo, ki opravlja nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna razmerja, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma in v tujini, sodelovanje delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost delavcev pri delu. V okviru inšpektorata delujeta inšpekcija nadzora delovnih razmerij in inšpekcija nadzora varnosti in zdravja pri delu. Za inšpekcijski nadzor sta ključnega pomena vloga in položaj inšpektorja, ki ta nadzor v posameznih primerih tudi opravlja. Inšpektorjeva naloga je nadzirati izvajanje predpisov, ki so mu zaupani v nadzor, in ob ugotovljenih pomanjkljivostih in nepravilnostih z zakonitimi ukrepi zavezanca spodbuditi k ravnanjem, ki zagotavljajo spoštovanje predpisov. Načeloma je inšpektor dolžan to nalogo zagotoviti z ukrepi, ki so za zavezanca najmilejši, seveda ob pogoju, da so vse pomanjkljivosti in nepravilnosti v opredeljenem roku resnično tudi odpravljene. V nasprotnem primeru je inšpektor dolžan ukrepanje proti zavezancu stopnjevati, dokler ta ne izpolni njegovih zahtev, in to z vsemi zakonsko predpisanimi sredstvi. Namen diplomskega dela je predstaviti ukrepe inšpektorjev za delo s pomočjo analize novejše sodne prakse Upravnega sodišča Republike Slovenije. Upravno sodišče Republike Slovenije je pristojno za vse spore v zvezi z akti inšpektorjev, o pravnih sredstvih zoper njegovo odločitev pa odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Kadar odločitev inšpektorja vpliva na pravni položaj stranke v inšpekcijskem postopku, je to upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Upravni spor se v celoti uporablja za sodni nadzor nad akti inšpektorjev in je namenjen varstvu posameznikov in pravnih oseb, ki bi lahko bili z oblastveno odločbo inšpektorja prizadeti v svojem pravnem položaju. Takšna ureditev sodnega nadzora nad odločitvami inšpektorjev sledi temeljnim ustavnim zahtevam po učinkovitem pravnem sredstvu in sodnem varstvu zoper odločitve uprave.
Ključne besede: Inšpektorat Republike Slovenije za delo, inšpekcijski nadzor, ukrep delovnega inšpektorja, Upravno sodišče Republike Slovenije, upravni spor, delovni inšpektor, upravno-sodno varstvo.
Objavljeno: 20.09.2017; Ogledov: 918; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (504,96 KB)

10.
ZAKONITOST STAVKE
Dimitrij Adi Šuc, 2013, diplomsko delo

Opis: Tako kot v drugih državah smo bili tudi v samostojni Republiki Sloveniji priča številnim stavkam, v zvezi s katerimi se je večkrat sprožil spor o zakonitosti le teh. V diplomski nalogi ugotovimo kako in s katerimi predpisi je urejena pravica do stavke v naši pravni ureditvi v primerjavi z mednarodno pravno ureditvijo, v kateri so nepogrešljiva stališča nadzornih teles nekaterih mednarodnih organizacij. Na podlagi pravne opredelitve stavke oziroma pravice do stavke je izpostavljeno vprašanje zakonite stavke v našem pravnem sistemu. Vprašanje zakonitosti stavke je na prvem mestu obravnavano iz ureditve v Ustavi RS, izhodišče obravnavane problematike pa predstavlja predvsem Zakon o stavki ter drugi zakonski predpisi in kolektivne pogodbe. Ob upoštevanju navedenih predpisov in sodne prakse se razkrije cilj diplomske naloge, ki je bil ugotoviti katere predpostavke oziroma kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za zakonito stavko, način reševanja spora o zakonitosti stavke ter kakšne pravne posledice nastopijo v primeru nezakonite stavke. Pri tem pa so izpostavljene tudi omejitve, ki se v zvezi s pravico do stavke nanašajo na določen krog subjektov. Na koncu je prikazana primerjava problematike z nemško pravno ureditvijo in praktičen primer spora o zakonitosti stavke v Sloveniji. Kljub ugotovitvi, da Zakon o stavki ne daje enovite pravne podlage za rešitev vseh vprašanj v zvezi s stavko, pa se izkaže, da je dovolj jasen ter ne predstavlja ovire in ne postavlja pretežkih zahtev za izvedbo zakonite stavke. Prav tako pa je vsaj v večini tudi v skladu z mednarodnimi pravnimi normami oziroma stališči.
Ključne besede: stavka, pravica do stavke, omejitve pravice do stavke, zakonitost stavke, pogoji za zakonito stavko, pravne posledice nezakonite stavke, spor o zakonitosti stavke
Objavljeno: 23.08.2017; Ogledov: 2442; Prenosov: 246
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici