Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrska naloga obravnava Program dokončnih monetarnih transakcij, s katerim je ECB nameravala na sekundarnem trgu odkupovati državne obveznice držav članic v krizi, je imel namen odpraviti motnje mehanizma transmisije monetarne politike ECB, ki so posledica položaja državnih obveznic nekaterih držav članic, in ohraniti enotnost monetarne politike. V nalogi ugotavljam, da je ECB z nekonvencionalnim programom, sprejetim v času krize, želela umiriti stanje na trgih državnih obveznic in narediti konec krizi evroobmočja. Premije državnih obveznic so bile pred programom pretirano visoke in niso ustrezale dejanskim makroekonomskim položajem zadevnih držav. Te so občutno vplivale na stroške financiranja države članice, zaradi česar so nekatere razmišljale o odhodu iz evroobmočja. S samo napovedjo nakupov na sekundarnem trgu je ECB uspela preprečiti povečanje donosnosti obveznic nad nesprejemljive ravni, s čimer je prišlo do umiritve trgov državnih obveznic. V nalogi ugotavljam, da je program naletel na neodobravanje nemških politikov zaradi domnevne škodljivosti programa nacionalnim davkoplačevalcem, saj bi zaradi reševanja drugih držav članic z davkoplačevalskim denarjem ostalih držav, državljane izpostavila prevelikemu tveganju. Zaradi prepričanja o nezakonitosti tovrstnega ukrepa je nemško ustavno sodišče na Sodišče Evropske unije naslovilo prvo nemško vprašanje za predhodno odločanje v zgodovini. V njem si je želelo pridržati zadnjo besedo v odločitvi, zaradi česar je prišlo do napetosti v retoriki sodišč. Sodišče Evropske unije je v zadevi Gauweiler in drugi sprejelo pomembno odločitev, kjer je potrdilo zakonitost programa in njegovo skladnost s 123. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije ter način njegovega izvajanja. Odločitev Sodišča Evropske unije, kateremu nekateri pripisujejo politično odločitev, je uspešno ohranilo evroobmočje in ob tem tudi Evropsko unijo.
Ključne besede: evroobmočje, dolžniška kriza, obveznice, sekundarni trg, pristojnost ECB, monetarna politika, zakonitost OMT, Gauweiler, finančno reševanje
Objavljeno v DKUM: 23.05.2019; Ogledov: 2441; Prenosov: 232
Celotno besedilo (1,35 MB)

Opis: Zamenljive obveznice in obveznice z delniško nakupno opcijo so obveznice, ki predstavljajo instrumente t.i. mezaninskega kapitala, kajti združujejo tako elemente lastniškega kot dolžniškega kapitala. Čeprav se te obveznice načeloma uvrščajo med instrumente dolžniškega financiranja delniške družbe, jih obeležuje pomembna dodatna kvaliteta: njihovi imetniki lahko pod določenimi pogoji pridobijo delnice družbe. Upravičenju do pridobitve delnic, ki je inkorporirano v zamenljive obveznice oziroma v obveznice z delniško nakupno opcijo, je imanentno tveganje razvodenitve kapitalske udeležbe obstoječih delničarjev, zato je treba njihove interese primerno zavarovati. Slovenski pravni red po zgledu na primerjalne korporacijske ureditve varstvo vzpostavlja na dveh nivojih. Zaostruje pogoje za izdajo teh obveznic, saj sme poslovodstvo emisijo izvršiti le, če s tem soglaša skupščina delničarjev, ter delničarjem zagotavlja prednostno pravico do nakupa obveznic ob njihovi izdaji. Soglasje k izdaji obveznic skupščina poda bodisi z obvezujočim bodisi s pooblastitvenim sklepom. Proceduralne zahteve so v obeh primerih enake. Prednostna pravica delničarjev do nakupa obveznic se lahko tudi izključi, če so za to izpolnjene zahtevane formalne in materialne predpostavke. Pri izvedbi emisije na podlagi pooblastitvenega sklepa sme skupščina za izključitev prednostne pravice pooblastiti poslovodstvo, kar je nujno za ohranitev potrebne fleksibilnosti pri pridobivanju hibridnega kapitala. Varovanje delničarjev s prednostno pravico se zagotavlja ne le v postopku izdaje obveznic, temveč tudi v primeru njihove odsvojitve s strani družbe - izdajateljice, ki je obveznice poprej derivativno pridobila. Upravičenje imetnikov obveznic, da pridobijo delnice družbe, za slednjo pomeni obveznost, da delnice efektivno zagotovi. Najprimernejši mehanizem za ta namen je pogojno povečanje osnovnega kapitala, to pa zaradi tega, ker funkcionalno uravnoteži interese vseh deležnikov - družbe, imetnikov obveznic in obstoječih delničarjev. Temeljna predpostavka za izdajo delnic iz naslova pogojnega povečanja osnovnega kapitala je vpis sklepa skupščine (o takšnem povečanju osnovnega kapitala) v sodni register. Če je sklep skupščine neveljaven, je neveljaven tudi vpis izdaje delnic, zato je treba s tožbo v pravdnem postopku - če naj bo ta sposobna za meritorno obravnavo - uveljavljati dva zahtevka - ničnostni oziroma izpodbojni zahtevek zoper sklep skupščine in zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa izdaje delnic. Ob emisiji delnic je poslovodstvo vezano na dve omejitvi: - izdati jih je mogoče le za namen, ki je opredeljen v sklepu skupščine o pogojnem povečanju osnovnega kapitala; - izdaja je dopustna šele po plačilu celotnega emisijskega zneska. Ključna razlika med njima se pokaže v primeru njihovih kršitev. Če namreč poslovodstvo delnice izda za drugačen namen, kot ga je določila skupščina, so delnice nične, medtem ko so delnice, izdane pred njihovim polnim plačilom, veljavne.
Ključne besede: zamenljive obveznice, obveznice z delniško nakupno opcijo, pogojno povečanje osnovnega kapitala, osnovni kapital, pogojni kapital, doktorske disertacije, convertible bonds, bonds with stock purchase warrant, conditional increase of share capital, share capital, conditional capital, dissertation theses
Objavljeno v DKUM: 05.03.2018; Ogledov: 3751; Prenosov: 500
Celotno besedilo (1,95 MB)

Opis: Lokalna samouprava predstavlja pomemben element demokratične ureditve sodobnih držav. Temeljna izhodišča za ureditev sistema lokalne samouprave v Sloveniji so podana že v ustavi, ki je uvedla lokalno samoupravo kot pravno sistemsko institucijo in jo opredelila za eno svojih temeljnih demokratičnih načel. Kot temeljne samoupravne lokalne skupnosti so opredeljene občine, ki samostojno urejajo in opravljajo svoje zadeve ter izvršujejo naloge, katere so nanje prenesene z zakoni. V Sloveniji deluje 212 občin. Bistven pogoj uresničevanja lokalne samouprave predstavljajo zadostna finančna sredstva, saj finančna neodvisnost pomeni enega ključnih elementov samoupravnosti. Občine se financirajo iz lastnih virov, sredstev države in z zadolžitvijo, ki naj bi se uporabljala predvsem za financiranje naložb. Z uporabo dolžniških virov financiranja se lahko poveča obseg razpoložljivih finančnih sredstev, s tem pa tudi možnost izvedbe večjih investicij. Dodatno omogoča porazdelitev bremena izgradnje določene infrastrukture na več generacij, ki bo le-to koristila. V prid zadolževanja govori tudi podatek, da pomeni popolnoma lastno financiranje najdražjo obliko financiranja naložb, saj je cena tovrstnega kapitala praviloma višja, kot če so vključeni tudi zunanji viri financiranja. Najbolj razširjen način zadolževanja je najem bančnega kredita. V drugih, sodobnih, gospodarstvih se občine vedno pogosteje odločajo za alternativne oblike zadolževanja, kot je zadolževanje z izdajo obveznic na kapitalskem trgu. Obveznice, katerih izdajatelji so organi nižjih oblasti, so imenovane občinske obveznice. To delo obravnava značilnosti in vlogo občinskih obveznic kot alternativnega vira zadolževanja samoupravnih lokalnih skupnosti ter razširjenost uporabe instrumenta v nekaterih državah Evropske unije. Proučuje dejavnike, ki vplivajo na vzpostavitev in razvoj trga občinskih obveznic. Analizira slovenski sistem financiranja občin in zakonske okvire možnosti zadolževanja ter primerja zadolženosti nižjih nivojev upravljanja v Sloveniji z državami EU. Obravnava slovenski trg kapitala in vlagatelje. Izračunani so hipotetični prihranki, ki bi jih bili deležni izdajatelji, v kolikor bi se, namesto s klasičnim bančnim kreditom, zadolžili z izdajo občinskih obveznic. Delo proučuje, v kakšnem obsegu so v Sloveniji izpolnjeni pogoji za izdajo občinskih obveznic in podaja oceno potenciala razvoja instrumenta. Občinske obveznice se izdajajo predvsem za financiranje naložb v lokalno infrastrukturo. Praviloma so to obsežni projekti, kot so izgradnja komunalne infrastrukture, izobraževalnih in zdravstvenih ustanov ter podobnih infrastrukturnih projektov, ki so v splošnem interesu lokalne skupnosti. Izdaja obveznic običajno pomeni cenovno ugodnejši vir financiranja v primerjavi z bančnim kreditiranjem. Potencial obsega zadolžitve je praviloma večji in ima daljši rok odplačil. Obenem pomeni dodatno diverzifikacijo virov financiranja in zmanjšuje odvisnost od ostalih kreditodajalcev. Z izdajo občinskih obveznic se dodatno poveča obseg razpoložljivih finančnih sredstev, in s tem tudi možnost izvedbe večjih investicij. Uporaba cenejšega vira financiranja lahko pozitivno vpliva na finančni položaj občin, ki morebitne prihranke lahko uporabijo za druge investicijske projekte. Kljub razširjenosti uporabe instrumenta v tujini, pregled obstoječega pravnega okvira pokaže, da v Sloveniji zadolževanje občin z izdajo obveznic ni možno.
Ključne besede: Občinske obveznice, samoupravne lokalne skupnosti, financiranje občin, zadolževanje občin
Objavljeno v DKUM: 10.12.2016; Ogledov: 2067; Prenosov: 202
Celotno besedilo (2,05 MB)

Opis: Sodobna makroekonomska teorija preko številnih funkcij razlaga in pojasnjuje, kako se obnašajo finančni trgi v različnih delih gospodarskih in monetarnih ciklov, kateri dejavniki vplivajo na njihovo obnašanje in kako trgi reagirajo na spremembe posameznih dejavnikov. Magistrsko delo predstavlja analizo medsebojne odvisnosti spremenljivk, kot so inflacija, ključna obrestna mera in pričakovana donosnost finančnega premoženja.
Ključne besede: inflacija, inflacijska pričakovanja, antiinflacijska denarna politika, ključna obrestna mera, finančni trgi, delnice, obveznice, razpršenost, korelacija, spremenljivost, pričakovana donosnost, potencialno tveganje
Objavljeno v DKUM: 16.02.2016; Ogledov: 1189; Prenosov: 166
Celotno besedilo (1,84 MB)

Opis: Magistrsko delo zajema tematiko javnega dolga in ukrepe za njegovo zmanjšanje. Globalno gospodarstvo danes že okreva po svetovni finančni krizi, medtem ko si Slovenija in Italija še nista opomogli od nje. Čeprav so se države ob vstopu v EU zavezale k izpolnjevanju Maastrichtskih kriterijev, so le-ti danes v večini držav še nad dovoljeno zgornjo mejo. Posebej problematična sta javnofinančni primanjkljaj in javni dolg. Osnovni namen magistrske naloge je analizirati gospodarski položaj Slovenije in nastanek javnega dolga. Ker nas zanima zadolževanje po nastanku finančne krize, smo analizirali makroekonomske razmere v Sloveniji v obdobju 2010-2012. V nadaljevanju smo preučili obveznice, kot dolgoročni instrument zadolževanja. Kljub vsakoletnemu zmanjšanju primanjkljaja bilance prihodkov in odhodkov se je Slovenija vsako leto še dodatno zadolžila na kapitalskih trgih. Ker je zadolževanje na tujih trgih pogojeno z bonitetno oceno države, smo v četrtem poglavju pod drobnogled vzeli delovanje treh najpomembnejših bonitetnih agencij. S pomočjo makroekonomskih podatkov smo preverili korektnost izdanih ocen za Slovenijo v obdobju 2010-2012. Delo smo zaključili z analizo javnega dolga Italije. Preučili smo zgodovino in nastanek javnega dolga ter kakšni so pogoji za izdajo obveznic na italijanskem trgu. Poiskali smo podobnosti in razlike javnega dolga Italije in Slovenije. Prišli smo do zaključka, da kljub varčevalnim ukrepom, Slovenija napram Italiji ni tako uspešna pri sanaciji javnega dolga in finančnega primanjkljaja. Cilj izhodne strategije je bil odprava presežnega primanjkljaja pod mejne 3% BDP do leta 2013. Tega cilja Slovenija ni dosegla, zato ji je Evropska komisija morala podaljšati rok do leta 2015.
Ključne besede: Javni dolg, zadolževanje, obveznice, bonitetne agencije, finančna kriza, upravljanje z dolgom.
Objavljeno v DKUM: 29.07.2014; Ogledov: 1672; Prenosov: 323
Celotno besedilo (1,64 MB)