Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pospešen razvoj sodelovalnega gospodarstva je spodbudil ponovno oceno tradicionalnih regulatornih okvirov in obstoječih pravnih norm. Nekatere platforme sodelovalnega gospodarstva ponujajo kombinacijo sektornih in storitev informacijske družbe, kar jih opredeljuje kot hibridne entitete. Hkratna ponudba različnih vrst storitev zahteva določitev prevladujoče dejavnosti določene platforme, ki pa se presoja od primera do primera. Navedeno povzroča pravno negotovost in neskladno sodno prakso na nacionalni ravni. V doktorski disertaciji preučujemo vpliv izbire institucionalnih alternativ v okviru večstopenjskega vladanja v EU na pravni status hibridnih poslovnih modelov sodelovalnega gospodarstva, kot sta Uber in Airbnb, na enotnem trgu EU. Zastavili smo si naslednja vprašanja: Kako različni nacionalni predpisi vplivajo na delovanje in konkurenčnost platform sodelovalnega gospodarstva? Kakšno vlogo ima Sodišče EU pri oblikovanju pravnega okvira za platforme sodelovalnega gospodarstva? Kako izbrana institucionalna struktura vpliva na regulacijo hibridnih poslovnih modelov v EU? Kakšne so pravne in praktične posledice razlik v pristojnostih med institucijami EU in nacionalnimi institucijami pri regulaciji sodelovalnega gospodarstva? Pri tem je bil uporabljen pristop mešanih metod za analizo ključnih pravnih odločitev Sodišča EU in nacionalnih sodišč. V skladu z najnovejšo prakso Sodišča EU je platforma Airbnb obravnavana kot ponudnik storitev informacijske družbe ter kot takšna predmet določil Direktive o elektronskem poslovanju 2000/31/ES. Nasprotno pa je regulacija platforme Uber zaradi njegove opredelitve kot prevozniško podjetje predmet skupne pristojnosti med institucijami EU in državami članicami EU na področju prevoznih storitev. Disertacija tako sproža razpravo o ustreznosti obstoječega regulatornega okvira in analizira možnost vzpostavitve ustreznega institucionalnega okvira, bodisi centraliziranega na ravni EU bodisi decentraliziranega na ravni držav članic EU, ki bi zagotovil vsebinska pravila za celovito urejanje pravnega statusa hibridnih poslovnih modelov, kar bi omogočilo enotnejše pogoje za njihovo delovanje na enotnem trgu EU.
Ključne besede: sodelovalno gospodarstvo, notranji trg EU, sodelovalna platforma, enotni digitalni trg, načelo subsidiarnosti, načela delitve pristojnosti, večstopenjsko vladanje, hibridna narava, Uber, Airbnb
Objavljeno v DKUM: 14.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 28
Celotno besedilo (2,38 MB)

Opis: Magistrsko delo predstavlja aktualne dileme športnega prava in dileme prestopov športnikov, s poudarkom na prestopih poklicnih nogometnih igralcev. S predstavitvijo razmerja med pravom in športom se spozna, da pravo posega tudi na področje športa. Pravna pravila, ki urejajo šport, se delijo v tri skupine. Prva skupina vključuje državna in naddržavna pravila, ki posredno posegajo na področje športa, druga skupina zajema specifična pravila, ki se nanašajo izključno na šport, tretja skupina pa obsega avtonomna pravila športnih organizacij. Športne organizacije delujejo z določeno stopnjo avtonomije, vendar so hkrati vezane na kriterije in okvirje, ki jih vzpostavljajo državna pravila in pravo Evropske unije. Evropska unija je ena od deležnikov, ki se v vedno večji meri vključuje v športno področje. Njene institucije in organi so izdali številne delovne načrte in priporočila, kako naj države članice aktivno sodelujejo v športu in izvajajo športno politiko. Skozi sodno prakso Sodišča Evropske unije se krepi vloga športa v pravnem sistemu Evropske unije. V šport posegajo predvsem pravila notranjega trga Evropske unije, ki zadevajo zlasti problematiko prestopov športnikov. Kot delavci imajo poklicni športniki možnost svobodne izbire, s katerim delodajalcem bodo sklenili pogodbo o zaposlitvi – v tem primeru so delodajalci športni klubi. Vendar se kljub tej svobodi pogosto srečujejo z ovirami in omejitvami, ki jim onemogočajo ali otežujejo prosto prestopanje med klubi. To predstavlja izzive pri uresničevanju prostega gibanja delavcev v luči prava Evropske unije. Največja pozornost se pri prestopu športnikov namenja v športni panogi nogomet. Nogomet kot novodobna gospodarska veja industrije predstavlja vrhunski profesionalni šport. Posledično je njegov status vplival na ustanovitev pomembne mednarodne nogometne organizacije FIFA, ki ima vpliv na celotno ureditev nogometa, tako s športnega kot tudi pravnega vidika. FIFA je društvo, urejeno po švicarskem pravu, ki skrbi za razvoj nogometa po svetu in ima svoje organe, svoje predpise in svoja pravna pravila. Razdeljeno je na konfederacije, ki se nadalje delijo na nacionalne nogometne zveze. Kljub relativni samostojnosti ima FIFA pravilnik, ki sistematično ureja problematiko mednarodnih prestopov poklicnih igralcev iz kluba ene države v klub druge države. Prestopi sodijo med kompleksne procese, ki vključujejo različne udeležence in v Evropski uniji pogosto predstavljajo problem zaradi morebitnih kršitev notranjega prava Evropske unije. Zaradi specifične narave športa se mora tudi reševanje športnih sporov prilagoditi posebnostim iz področja športa. S tem namenom je bilo ustanovljeno Arbitražno sodišče za šport – CAS.
Ključne besede: športno pravo, prestopi športnikov, FIFA, Arbitražno sodišče za šport, CAS, nogometni igralci, prestopi nogometnih igralcev, prost pretok delavcev, notranji trg
Objavljeno v DKUM: 25.01.2024; Ogledov: 445; Prenosov: 136
Celotno besedilo (1,36 MB)

Opis: Pojem »delavec« predstavlja osrednji pojem tako v okviru temeljne svoboščine prostega gibanja delavcev, ki je ena izmed štirih svoboščin notranjega trga EU kot tudi preostalega materialnega delovnega prava, vendar kljub temu pravo EU ne daje enotne definicije. Posledično je ključni vir razlage koncepta »delavec« postalo Sodišče EU skozi svojo sodno prakso. Pravno podlago za razlago pojma »delavec« je Sodišče EU iskalo v členu 45 PDEU o prostem gibanju delavcev. Prelomno odločitev je sprejelo v zadevi Lawrie Blum, v kateri je ustvarilo tristopenjski test, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti obstoj delovnega razmerja v smislu člena 45 PDEU. Test zajema tri ključne kriterije, ki se nanašajo na ekonomsko dejavnost, nadzor delodajalca in plačilo za opravljeno delo. Ob analizi sodne prakse znotraj posameznih kriterijev lahko hitro ugotovimo, da je tudi sodna praksa Sodišča EU neenotna, kar povzroča še dodatno nejasnost in zmedo. Zdi se, da je Sodišče EU razpeto med varstvom temeljne svoboščine notranjega trga in bojaznijo držav članic, da jim bo naloženo dodatno socialno breme. Na prosti pretok oseb in pojem »delavec« sta v zadnjih letih vplivala proces digitalizacije in pandemija Covid-19. Prvi vpliv je s seboj prinesel številne novosti, med drugim tudi platformno ekonomijo in novi obliki dela, crowdwork (množično delo) in on demand via app (delo na zahtevo preko aplikacij). Izvajalci v teh oblikah opravljajo delo pogosto kot samostojni podjetniki. Posledično se je tudi na tem področju začelo postavljati vprašanje, kdo ustreza pojmu »delavec«. Sodišče EU konkretno še ni odločalo o tem vprašanju, pričakovati pa je, da ko bo do tega prišlo, bo v okviru tristopenjskega testa največ težav povzročal kriterij dejanskega in resničnega dela in nadzor drugega subjekta. Na pomanjkanje avtonomne definicije pojma »delavec« v pravu EU kažejo tudi odločitve nacionalnih sodišč v okviru tega pojma pri platformnem delu. Drugi zanimiv vpliv na prosto gibanje delavcev je imela pandemija Covid-19. Širjenje virusa je prineslo številne ukrepe za omejitev gibanja. Že od začetka vstopa virusa v evropski prostor se je postavilo vprašanje, kako bo to vplivalo na delavce migrante. Večina držav članic je vzpostavila splošno prepoved prehajanja državnih meja, pri tem pa kot izjeme navedla delavce migrante. Evropske institucije so sicer pozivale k ponovni vzpostavitvi prostega gibanja, vendar je iz smernic Evropske komisije mogoče razbrati, da so posebno pozornost namenili lažjemu prehodu delavcev čez mejne prehode. S takšnimi ukrepi se nam postavi vprašanje: »Ali je EU v svojem bistvu še zmeraj ekonomska integracija?«
Ključne besede: pravo EU, notranji trg, načelo prostega pretoka oseb, prosto gibanje delavcev, državljanstvo EU, pojem delavca
Objavljeno v DKUM: 19.10.2022; Ogledov: 663; Prenosov: 137
Celotno besedilo (910,13 KB)

Opis: Magistrsko delo obravnava javni red kot eno izmed izjem pri prostem pretoku kapitala. Pretok kapitala je bil v okviru EU v primerjavi z ostalimi svoboščinami notranjega trga liberaliziran razmeroma pozno, t. j. leta 1988 z Direktivo 88/361/EGS, kot svoboščina pa je bil opredeljen z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993. Prosti pretok kapitala ni le najmlajša, temveč tudi najširša svoboščina, saj se navezuje tudi na pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državi. Pretok kapitala v smislu prava EU obsega čezmejne finančne transferje z investicijsko naravo. 63. člen PDEU kot osrednja določba glede prostega pretoka kapitala določa splošno prepoved omejevanja pretoka kapitala – prepovedani so diskriminatorni omejevalni ukrepi in nediskriminatorni ukrepi z odvračevalnim učinkom. V magistrskem delu izpostavljam, da nobena izmed svoboščin notranjega trga EU ni absolutna. PDEU državam članicam dopušča sprejemanje ukrepov, ki zaradi varovanja nacionalnih interesov omejujejo svoboščine. Izjeme je potrebno razlagati ozko, upoštevaje načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih načel prava EU. Osrednji člen, ki določa specifične izjeme na področju prostega pretoka kapitala, je 65. člen PDEU. Ta med drugim v točki (b) svojega prvega odstavka določa, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti. V nalogi ugotavljam, da je javni red v osnovi pojem nacionalnega prava, katerega namen je varovanje temeljnih pravnih in družbenih vrednot, vendar so zaradi članstva v EU javni redi vseh držav članic skupni vsaj v delu, ki ga imenujemo evropski javni red, ki predstavlja del nacionalnega javnega reda. Ugotavljam tudi, da je Sodišče omejitve pri uporabi javnega reda kot izjeme pri prostem pretoku kapitala mutatis mutandis prevzelo iz sodne prakse s področja ostalih svoboščin. Ugotavljam, da zaradi široke razlage pojma »kapital« v okviru prava EU, sodna praksa posega na številna področja. Prelomna zadeva na tem področju je zadeva C-54/99, Église de scientologie, v kateri je Sodišče odločilo, da je javni red kot izjemo potrebno razlagati restriktivno, da je javni red kot izjema utemeljen le v primeru obstoja resnične in dovolj resne nevarnosti za temeljne družbene interese, da javni red kot izjema nikoli ne sme zasledovati gospodarskih ciljev, da morajo posameznikom biti na razpolago pravna sredstva ter da mora ukrep, utemeljen iz razloga javnega reda, biti sorazmeren. Test sorazmernosti je nadgradilo še s kriterijem pravne varnosti. Sodišče je z odločbo v zadevi Église de scientologie močno omejilo pojem javnega reda. Izpostavljam, da so ena izmed oblik pretoka kapitala naložbe v nepremičnine, vključno s pravico do pridobitve, uporabe ali odsvojitve kmetijskih zemljišč. S problematiko omejevanja pridobivanja kmetijskih zemljišč se je Sodišče soočilo v zadevi C-452/01, Ospelt, nedavno pa tudi v zadevi C-235/17, Komisija proti Madžarski. Iz analize problematike izhaja, da nekateri ključni vidiki kmetijske politike predstavljajo del javnega reda posameznih držav. Ugotavljam tudi, da sta v času krize evrskega območja sta Ciper in Grčija sprejela omejevalne ukrepe, s katerimi je bil vzpostavljen nadzor kapitala, ki sam po sebi predstavlja resno kršitev načela prostega pretoka kapitala, vendar je Komisija smatrala, da so bilu ukrepi utemeljeni iz razloga varovanja javnega reda in iz nujnih razlogov v splošnem interesu. V magistrski nalogi ugotavljam, da je javni red avtonomen pojem prava EU, ki ga Sodišče razlaga ozko. Pristop k javnemu redu kot izjemi je še dodatno zaostrilo s svojo odločbo v zadevi Église de scientologie. Ugotavljam, da so omejitve, ki jih je Sodišče postavilo državam članicam glede uporabe javnega reda kot izjeme, zelo stroge. Zaskrbljujoče je zlasti pretirano omejevanje držav članic pri določanju vsebine njihovega javnega reda v kontekstu prava EU, pri čemer se zdi, da Sodišče pozablja, da vsebina javnega reda v prvi vrsti predstavlja nacionalno vprašanje.
Ključne besede: pretok kapitala, kapital, javni red, javni red kot izjema, evropski javni red, svoboščine notranjega trga EU, notranji trg EU, 63. člen PDEU, 65. člen PDEU, Église de scientologie, pridobivanje kmetijskih zemljišč EU, Ospelt, kapitalski nadzor
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1421; Prenosov: 205
Celotno besedilo (1,86 MB)

Opis: Namen prispevka je prikazati, kako pravo EU, zlasti preko sodne prakse Sodišča EU, rešuje primere konflikta med enotnim trgom EU, ki predstavlja temeljno načelo prava EU, in prizadevanji držav članic po ohranitvi različnih jezikov, ki predstavljajo oviro za delovanje enotnega trga. Izpostavljen je zlasti vpliv tržnega prava EU na uporabo jezika pri prodaji blaga (bodisi v smislu oznak na proizvodih na trgovskih policah bodisi pri oglaševanju tega blaga v trgovinah in v medijih). Predstavljena je problematika zahtev po znanju jezika v okviru svobode gibanja delavcev, vključno s problematiko uporabe izvirnega imena v drugih državah članicah EU. Izpostavljena je tudi problematika vpliva skupne valute na jezikovno raznolikost držav članic. Utemeljevanje je podprto z uporabo uveljavljenih metod pravne znanosti.
Ključne besede: večjezičnost, notranji trg, EU, pretok blaga, državljani EU, osebno ime, evro
Objavljeno v DKUM: 11.10.2018; Ogledov: 1403; Prenosov: 114
Celotno besedilo (535,03 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...