Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Izhodišča (namen): Magistrsko delo je usmerjeno v proučevanje pojavnosti nespoštljivega ravnanja pri skrbi za porodnico. Ocenili smo odstotek žensk v Sloveniji, ki so ob porodu doživele nespoštljivo ravnanje in opisali obliko nespoštljivega ravnanja ter podatke primerjali z rezultati obstoječih raziskav. Raziskovalna metodologija in metode: V teoretičnem delu je bil narejen pregled znanstvene literature na temo kakovosti in spoštovanja v obporodni oskrbi, v empiričnem delu je bila narejena opazovalna presečna raziskava. Uporabili smo metodo anketiranja. Za vrednotenje zastavljene hipoteze smo uporabili hi-kvadrat test. Za preverjanje hipoteze in ugotavljanje statistično pomembnih razlik smo uporabili p-vrednost (p<0,05). Podatke, zbrane z odprtim tipom vprašanja v anketnem vprašalniku, smo analizirali z metodo analize vsebine. Rezultati: Ovrgli smo zastavljeno hipotezo, da je bilo več kot 20 % porodnic v Sloveniji deležnih ene ali več oblik nespoštljivega ravnanja, le-teh je bilo 15,9 %, kar je primerljivo z raziskavami iz drugih držav. Kot glavne elemente kakovosti v babiški skrbi za porodnico smo prepoznali varnost, strokovnost in opolnomočenje. Diskusija in zaključek: Ugotovili smo, da je večina porodnic v obporodni oskrbi doživela spoštljivo obravnavo. Babice in medicinske sestre so zdravstveni strokovnjaki, ki so v stalnem stiku s porodnico, zato so v idealnem položaju, da interese porodnice zagovarjajo in podpirajo ter so prva obrambna linija proti nespoštljivi in nekakovostni obravnavi.
Ključne besede: porod, neprimerna oskrba, babištvo, spoštljiva skrb za matere, porodniško nasilje, zloraba
Objavljeno v DKUM: 03.03.2020; Ogledov: 1256; Prenosov: 294
Celotno besedilo (987,09 KB)

Opis: S problematiko nasilja se v Sloveniji ukvarjajo številne institucije, še posebej pomembno vlogo ima v tej zgodbi policija; prav tako centri za socialno delo in preiskovalni sodniki. V nalogi je predstavljena njihova vloga in vključitev v proces preprečevanja nasilja ob izreku ukrepa prepovedi približevanja določeni osebi ali kraju. Podrobneje je predstavljena zakonska opredelitev ukrepa prepovedi približevanja, kot jo določajo ZKP, ZNPPol in ZPND ter tudi KZ: kdaj je možno uporabiti predpis za izrek ukrepa prepovedi približevanja, kateri zakon ga določa in kako, kdo lahko ukrep izreče in kdo opravi nadzor nad njegovim spoštovanjem ter kdo sploh presoja o ukrepu. Predstavljen je celoten potek postopka, od izreka ukrepa prepovedi približevanja, njegove presoje, podaljšanja ali razveljavitve do nadzora nad njegovim spoštovanjem in do stopnjevanja ukrepov v primerih kršitve. Zaradi medsebojne vsebinske pokrivnosti je pojasnjeno tudi pomembno razlikovanje med kaznivim dejanjem in prekrškom. Za pridobitev vpogleda v ta postopek so bili preučevani sklepi, izdani zoper povzročitelje nasilja v družini, ki jih je izdalo Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu in so bili med drugim tudi predmet proučevanja te diplomske naloge. Skozi intervju s koordinatorko CSD Koroška je predstavljena še vloga regijske službe za koordinacijo in pomoč žrtvam, ki deluje z namenom zagotavljanja pomoči žrtvam nasilja, izvajanja interventne službe ter povezovanja dejavnosti organov in organizacij, ki delujejo na področju preprečevanja nasilja.
Ključne besede: diplomske naloge, nasilje v družini, ukrep prepovedi približevanja, kaznivo dejanje, kazenska ovadba
Objavljeno v DKUM: 25.02.2020; Ogledov: 977; Prenosov: 77
Celotno besedilo (896,65 KB)

Opis: Kibernetsko nasilje in viktimizacija med otroki in mladostniki sta pereč problem sedanjega časa, saj sta se pojavila z razvojem informacijsko-komunikacijske tehnologije. V primerjavi s tradicionalnim medvrstniškim nasiljem, ki je vidno, saj se dogaja predvsem v okviru šole in okolice, pa je spletno nasilje zaradi njegove virtualne značilnosti težje prepoznati. Kibernetsko nasilje zajema vrsto spletnih vedenj, s katerimi želi storilec povzročiti nelagodje ali čustveno stisko svoji tarči, kot so nadlegovanje, ustrahovanje, poniževanje, zasmehovanje, izključevanje in izsiljevanje. Po ugotovitvah tujih raziskav se spletno nasilje največkrat pojavlja v obliki zmerjanja, objavljanja neprimerne vsebine z namenom posmehovanja in širjenja lažnih govoric. Raziskave kažejo, da spletno nasilje povzroča psihične in čustvene posledice, vedenjske in psihosomatske težave, slabši učni uspeh, zlorabo alkohola in drog. Za spoprijemanje s čustveno stisko in stresom se mladi poslužujejo različnih strategij spoprijemanja, ki so čustveno ali problemsko usmerjene. Ugotovljeno je, da so najuspešnejše strategije proaktivne oziroma v nasprotju s čustvenim spoprijemanjem, ki mnogokrat še povečuje depresivne občutke, usmerjene v odpravljanje težave. Zmanjševanje dejavnikov tveganj je prva faza spopadanja s spletnim nasiljem, saj je že tu možno preprečiti, da se spletno nasilje sploh pojavi. Največja odgovornost pri zmanjševanju tveganj leži na starših in šolah, ki so dolžni s pozitivnimi vzgojnimi ukrepi, osveščanjem in izobraževanjem poskrbeti, da se bodo otroci in najstniki zavedali svojega vedenja na spletu in njegovih posledic. Tu imajo pomembno vlogo šolski intervencijski programi, pri katerih se med najpomembnejše komponente uvrščajo treningi empatije, komunikacijskih in socialnih veščin, digitalno državljanstvo ter veščine reševanja problemov. Kot ključni element preprečevanja kibernetskega nasilja so se izkazali učitelji, za katere ni nujno, da so internetni strokovnjaki, da bi se čutili kompetentne za izvajanje uspešne intervencije v spletnih incidentih. Ugotovljeno je namreč, da so najpogostejša vedenja na spletu podobna, kot se dogajajo v živo; verbalne grožnje, žaljivke, socialno izključevanje in širjenje govoric, s katerimi učitelji upravljajo v okviru programov za preprečevanje nasilja v šolah.
Ključne besede: kibernetika, kibernetski prostor, kibernetsko nadlegovanje, kibernetsko nasilje, viktimizacija, otroci, mladostniki, preventivni dejavniki, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 27.01.2020; Ogledov: 1240; Prenosov: 254
Celotno besedilo (1,47 MB)

Opis: Izhodišča in namen: Zdravstvena obravnava pacienta, ki je ob osnovni bolezni tudi pod vplivom alkohola ali je v obravnavi zgolj zaradi akutnega alkoholnega opoja je zelo kompleksna. Namen zaključnega dela je bil proučiti odnos izvajalcev zdravstvene nege do opitih in nasilnih pacientov v času urgentne obravnave. Raziskovalne metode: V teoretičnem delu diplomskega dela smo za pregled domače in tuje strokovne literature uporabili deskriptivno metodo. Raziskovalni del temelji na kvantitativni metodi raziskovanja. Uporabili smo metodo anketiranja pri 70 izvajalcih zdravstvene nege v urgentnih ambulantah. Raziskovalni instrument je bil anketni vprašalnik. Podatke smo analizirali s pomočjo programa Microsoft Office Excel. Rezultati: Raziskava je pokazala, da anketirani pogosto sodelujejo pri zdravstveni obravnavi opitega pacienta (PV = 3,0). V konflikte z opitimi pacienti prihajajo redko (PV = 2,3). Anketirani so mnenja, da se opiti pacienti največkrat obnašajo žaljivo (PV = 2,5), nekoliko manj je fizičnega nasilja (PV = 2,4). Ob tem se anketirani zaposleni pogosto počutijo jezno (PV = 2,9) in zgroženo (PV = 2,8), saj so prepričani, da opiti pacienti ogrožajo njihovo varnost (PV = 2,7). Diskusija in zaključek: Zaposleni v urgentnih ambulantah se pogosto srečujejo z opitimi in celo nasilnimi pacienti. Zdravstveno osebje mora zdravstveno oskrbo izvajati strokovno in profesionalno in ne glede na pacientovo vedenje in stanje si morajo tekom zdravstvene obravnave prizadevati spoštovati njegovo dostojanstvo in ostale pravice, ki mu kot pacientu pripadajo.
Ključne besede: odnos do pacienta, zdravstvena nega, dostojanstvo, nasilje
Objavljeno v DKUM: 09.01.2020; Ogledov: 983; Prenosov: 268
Celotno besedilo (871,16 KB)

Opis: Razlog, zaradi katerega prihaja do neenakosti med spoloma, ko je govora o nasilju, je v stereotipnem mišljenju, da so ženske šibke in občutljive, moški pa fizično močni, čustveno stabilnejši in je posledično nemogoče, da bi lahko bili žrtve nasilja. Nasprotno od stereotipov kažejo rezultati raziskave, ki dokazujejo prisotnost različnih oblik nasilja nad moškimi. Moški so deležni nasilja v obliki pretepov in zaušnic, nasilnež je v žrtve metal različne predmete (pohištvo), izsiljevanja, grobih besed, žaljenja, groženj in izkoriščanja ter otipavanja, nadlegovanja in prisilnega slačenja. Nasilje nad moškimi se v večini primerov odvija v domačem okolju, v njihovih domovih, s strani partnerke ali druge poznane ženske. Izven domačega okolja so moški večinoma žrtve nepoznanih moških. Navadno je nasilje nad moškimi usmerjeno v točno določeno skupino moških. Za nasilje so bolj ranljivi moški, ki so tihi, mirne narave, nesamozavestni, naivni in se ne znajo postavit zase, ne znajo določit meje, prav tako pa rezultati raziskave kažejo, da so se moški ob pojavu nasilja zavedali, da so žrtve, vendar pa se zaradi stereotipov o tem, da nasilje nad moškimi ni prisotno, ne odločijo nasilja prijaviti policiji. Moški bi glede na rezultate sicer z nekom spregovorili o izkušnji z nasiljem, vendar pa bi to rajši zaupali svojemu prijatelju in ne policiji saj so mnenja, da jim nihče ne bi verjel niti se ne želijo izpostavljati. Anketiranci po izkušnji z nasiljem v povprečju največkrat doživljajo jezo kot posledico. V veliki meri je prisoten še občutek krivde, večja agresivnost in želja po maščevanju, nižja samozavest in občutek tesnobe. Pri odgovorih o posledicah spolnega nasilja moški poročajo še o motnjah v spolnosti in čustvenih težavah.
Ključne besede: nasilje, nasilje nad moškimi, odkrivanje, žrtve, posledice, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 23.12.2019; Ogledov: 1860; Prenosov: 378
Celotno besedilo (2,60 MB)