| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 26
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Odpravnina po pravilih agencijske pogodbe v primerjalnem pravu : doktorska disertacija
Sebastjan Kerčmar, 2023, doktorska disertacija

Opis: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo. Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive. Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Ključne besede: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 430; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (3,28 MB)

2.
Priposestvovanje služnosti v javno korist
Špela Podobnik, 2018, magistrsko delo

Opis: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS. Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena. Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja. Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen. Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno v DKUM: 22.01.2019; Ogledov: 2451; Prenosov: 302
.pdf Celotno besedilo (771,72 KB)

3.
SKLEPANJE SLUŽNOSTNIH POGODB ZA IZGRADNJO KOMUNALNE INFRASTRUKTURE
Gašper Pavlin, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: Diplomsko delo obravnava institut služnosti za izgradnjo komunalne infrastrukture. Služnost za izgradnjo komunalne infrastrukture oz. služnost v javno korist je služnost, ki se ustanovi v javnem interesu, in sicer v korist investitorja, kot so izvajalci javnih služb, lokalne skupnosti, države ali nosilci različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture ter za njihovo nemoteno delovanje. Neprava stvarna služnost, kar predstavlja služnost v javno korist, je lahko ustanovljena v korist individualno določene osebe, in sicer fizične ali pravne osebe. Služnost v javno korist je možno ustanoviti le v tistih primerih, če je nujno potrebna za dosego javne koristi, ki je ni mogoče drugače ustanoviti. Nastanek stvarne služnosti določa Stvarnopravni zakonik, ki predvideva tri podlage, in sicer: zakon, pravni posel in z odločbo državnega oz. upravnega organa. Ustanovitev služnosti v javno korist je poseg v temeljno človekovo pravico, s katerim zakonodaja lastniku nepremičnine priznava izplačilo denarnega nadomestila na premoženjskem področju. S posegom v lastninsko pravico se zmanjšujeta vrednost služečega zemljišča zaradi povzročene škode ter izgubljeni dobiček. Za večino projektov izgradnje komunalne infrastrukture je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Le nekateri projekti se izvajajo brez gradbenega dovoljenja, kjer gre za obnovo obstoječega stanja.
Ključne besede: stvarno pravo, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, denarno nadomestilo, komunalna infrastruktura, investitor, idejna zasnova, projekt za gradbeno dovoljenje
Objavljeno v DKUM: 04.07.2016; Ogledov: 2211; Prenosov: 222
.pdf Celotno besedilo (1013,86 KB)

4.
Vpliv prestrukturiranja poslovanja na transferne cene in davčnopravna ureditev tega področja v izbranih državah
Urška Slevec, 2015, magistrsko delo

Opis: Področje transfernih cen postaja čedalje pomembnejše tako z vidika mednarodnih skupin družb, ki na nivoju skupine poskušajo doseči čim nižjo davčno obremenitev, kot tudi z vidika davčnih uprav, ki stremijo k ohranjanju davčnih prihodkov in s tem k preprečevanju zmanjševanja dobičkov v posamezni državi. Bistvo transfernih cen je, da je z njimi mogoče vplivati na prenos dobička med družbami, ki pripadajo isti skupini povezanih družb v različnih državah. Zaradi navedenega v davčni zakonodaji vsesplošno velja, da morajo vse transakcije med povezanimi osebami potekati na način in skladno s pogoji, kot bi se zanje v primerljivih okoliščinah dogovorile nepovezane osebe, tj. skladno s tržnim načelom. Aktualno problematiko s področja transfernih cen predstavlja prestrukturiranje poslovanja, ki je zajeto v IX. poglavju Smernic OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave. Prestrukturiranje poslovanja v smislu Smernic OCED lahko pomeni spremembo poslovnega modela (primeroma iz tradicionalnega proizvajalca/distributerja v pogodbenega proizvajalca/distributerja), prenos sredstev (predvsem neopredmetenih) ali dejavnosti družbe, prekinitev ali pomembno spremembo obstoječih pogodb. Prestrukturiranje poslovanja privede do sprememb v opravljenih funkcijah, prevzetih tveganjih in vloženih sredstvih in s tem do spremembe potenciala za doseganje dobička, kar posledično privede do vprašanja, ali je prestrukturirana družba upravičena do prejema nadomestila zaradi izpada bodočih dobičkov oziroma do nerealiziranih kapitalskih dobičkov (skrite rezerve) in posledično država rezidentstva prestrukturirane družbe do davka od prejetega nadomestila oziroma nerealiziranih kapitalskih dobičkov. Smernice OECD ne določajo časovnega trenutka plačila davka zaradi prestrukturiranja, zato se družbe in davčne uprave lahko navežejo na obstoječo sodno prakso. Na podlagi sodb Sodišča EU se mora davčnemu zavezancu omogočiti možnost takojšnjega plačila davka zaradi prestrukturiranja ali odlog plačila do dejanske realizacije kapitalskih dobičkov oziroma se davek od nerealiziranih kapitalskih dobičkov zahteva že pred dejansko realizacijo v petletnem oziroma desetletnem časovnem intervalu. Področje prestrukturiranja poslovanja v analiziranih državah, tj. Slovenija, Nemčija, Velika Britanija, Nizozemska in Avstrija, ni enotno urejeno. Največ zakonodajnih določb s tega področja vsebuje nemška zakonodaja, ostale države pa imajo področje prestrukturiranja poslovanja, kot ga obravnavajo Smernice OECD, različno implementirano v nacionalnih zakonodajah. Pričakovati je, da se bo praksa na tem področju še razvijala in davčna obravnava harmonizirala, tudi zaradi izdanih ukrepov v okviru OECD projekta BEPS, katerega namen je omejiti erozijo davčnih osnov in prenosov dobičkov med državami.
Ključne besede: transferne cene, prestrukturiranje poslovanja, Smernice OECD, neodvisno tržno načelo, sprememba poslovnega modela, nadomestilo za prestrukturiranje
Objavljeno v DKUM: 30.06.2016; Ogledov: 1306; Prenosov: 156
.pdf Celotno besedilo (1,70 MB)

5.
Pravna problematika obdavčitve nepremičnin: primerjava nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in nepremičninskega davka
Nikita Zatler, 2015, diplomsko delo

Opis: Nepremičnine so predmet različnih dajatev, ki pa jih glede na namen obdavčitve uvrščamo v dva temeljna sistema. Eden temelji na obdavčitvi prenosa lastništva, oziroma pridobitvi lastništva, medtem ko drugi obdavčuje posedovanje nepremičnin. V sistem, ki obdavčuje posest nepremičnin, lahko razvrstimo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, davek na premoženje, začasni davek na nepremično premoženje večje vrednosti, pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest ter davek na nepremičnine, ki pa v Slovenijo trenutno še ni uveden. Davek na nepremičnine je dajatev, ki se v Slovenijo uvaja že vrsto let. Zadnji poskus uvedbe nepremičninskega davka je bil decembra v letu 2013 s sprejetjem Zakona o davku na nepremičnine, ki pa je bil z ustavno odločbo razveljavljen. Ta zakon bi poenotil sistem obdavčitve nepremičnin v Sloveniji, ter v izogib dvojni obdavčitvi in preveliki obremenitvi davčnih zavezancev, odpravil nekatere dajatve z naravo davka na nepremičnine, oziroma davke, ki obdavčujejo posest nepremičnin. Kljub temu, da lahko že v kratkem pričakujemo uvedbo novega davka na nepremičnine in sprejetje novega modificiranega zakona, je trenutno veljaven sistem obdavčenja nepremičnin še vedno aktualen, saj lahko vidimo, da proces uvedbe novega davka traja že več kot desetletje. Prav zato je primerno, da podrobneje preučimo obe dajatvi, saj se porajajo vprašanja o značilnostih, razlikah ter skupnih točkah teh dveh dajatev.
Ključne besede: davek, davek na nepremičnine, obdavčitev nepremičnin, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, obdavčitev posesti nepremičnin, davčni zavezanec, davčna osnova, davčna stopnja
Objavljeno v DKUM: 13.05.2016; Ogledov: 1507; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (634,24 KB)

6.
7.
Family members' involvement in elder care provision in nursing homes and their considerations about financial compensation: A qualitative study
Ana Habjanič, Majda Pajnkihar, 2013, izvirni znanstveni članek

Opis: The aim of this studz was to establish how familz members are involved in elder care provision in nursing homes; this included research into their feelings about potentiallz extending their involvement to obtain financial benefits as compensation for high accommodation costs. Familz members remain involved in the caring process after their relatives have been admitted to an institution. On average, accommodation costs in nursing homes in Slovenia haverisen above the residentsʼ retirement pension, and families must supplement the difference. Because of this, familial involvement should be linked to reduced accommodation costs. This research emplozed a non-experimental, descriptive studz design through unstructured interviews. Participants included fiftz familz members (n = 50) who visit their relatives in nursing homes. Data were collected in 2010 at five nursing homes in Slovenia and processed bz means of conventional content analzsis. The major themes that emerged from the content analzsis, describing familz involvement, were as follows: visiting and making oneself useful, deliverz of items for personal use, hands-on care, phzsical therapz and organiyation of nursing homeactivities. Familz members showed some interest in receiving financial compensation for their involvement. The proposed financial compensation maz bea delicate and morallz questionable matter but would involve fairness and transparencz, while enabling easier organiyation of elder care provision. Eventuallz, nursing home residentsʼ well-being could be improved.
Ključne besede: zdravstvena nega starostnika, sodelovanje svojcev, finančno nadomestilo, domovi za starostnike, elder care, family involvement, financial compensation, nursing home
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 2080; Prenosov: 118
URL Povezava na celotno besedilo

8.
9.
STARŠEVSKO VARSTVO IN DRUŽINSKI PREJEMKI V SLOVENIJI IN AVSTRIJI
Lavra Kovač, 2015, diplomsko delo

Opis: Že od nekdaj večina ljudi živi v prepričanju, da so otroci naše največje bogastvo. Na to, da se nekdo odloči za otroka in družino, vpliva mnogo dejavnikov. V prvi vrsti so predvsem pomembne individualne želje vsakega posameznika in njegovega partnerja. Vsak posameznik ima različne predstave o življenju in o tem, kaj je v življenju resnično pomembno. Vendar sama želja po otroku ne zadostuje, rojstvo otroka namreč dodobra spremeni življenja staršev. Ne spremeni se le način življenja in prioritete staršev, povečajo se tudi stroški življenja. V sodobnem tempu življenja smo priča manjšanju rodnosti, na kar vpliva predvsem težki položaj mladih, ki se šolajo bistveno dlje, kasneje pa se soočajo s težkim iskanjem zaposlitve. V takšnih razmerah je prav gotovo celovit in delujoč sistem socialne varnosti, eden pomembnejših dejavnikov, ki naj prispeva k lažjemu oblikovanju in razvoju družine. V slovenskem pravnem redu je varstvo otroka in družine poudarjeno že v Ustavi republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Na zakonski ravni pa je s področja socialne varnosti družine in otrok najpomembnejši Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1), sprejet 3. aprila 2014. ZSDP-1 je razdeljen na dva dela, in sicer v prvem delu ureja pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo, v drugem delu pa ureja družinske prejemke. Pri starševskem varstvu gre za pravice, ki izhajajo iz socialnega zavarovanja, pri družinskih prejemkih pa ne gre za socialno zavarovanje, saj se zanje ne plačujejo prispevki. Gre za nekakšno obliko socialnih ugodnosti, ki skušajo omiliti finančno breme družin. Kljub visokemu standardu na področju varstva družine in otrok v Republiki Sloveniji pa smo predvsem v novejšem času priča vse večjemu omejevanju pravic iz tega področja in njihovemu podrejanju trenutnim gospodarskim razmeram. Z visokim standardom na področju socialne varnosti družine in otrok se srečamo tudi v sosednji Avstriji. Gre za državo z dolgoletno tradicijo na področju socialne varnosti, prvi zakoni s tega področja so bili namreč že sprejeti leta 1887. Temeljni zakon, ki ureja celoten socialni sistem v Avstriji, je Allgemeines Sozialversicherugsgesetz iz leta 1956. Starševsko varstvo oz. varstvo materinstva je urejeno v Mutterschutzgesetz-u iz leta 1979. V tem zakonu je urejena pravica do materinskega dopusta, pravica do materinskega nadomestila (Wochengeld) in druge pravice, ki pripadajo materam delavkam. Na področju družinskih prejemkov se srečamo z dvema zakonoma, ki urejata temeljna družinska prejemka v Avstriji. Prvi je Familienlastenausgleichgesetz, ki ureja otroški dodatek (Familienbeihilfe), ki je v Avstriji urejen kot univerzalni družinski prejemek. Drugi pomemben zakon s tega področja pa je Kinderbetreuungsgeldgesetz, ki ureja nadomestilo za nego otroka (Kinderbetreuungsgeld), ki je svojevrsten družinski prejemek. Stopnja socialne varnosti družine in otrok v Avstriji je na izjemno visoki ravni, kar se ne kaže le v višini finančnih transferjev s tega področja, ampak tudi v pregledni ureditvi, ki vsebuje mnogo možnosti in prilagajanja pravic, glede na življenjske prioritete konkretne družine.
Ključne besede: starševsko varstvo, družinski prejemki, otroški dodatek, nadomestilo, nadomestilo za nego otroka
Objavljeno v DKUM: 01.06.2015; Ogledov: 3044; Prenosov: 437
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

10.
LETNI DOPUST PO ZDR-1
Katja Jesenek, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pridobitev ter izrabo letnega dopusta v Republiki Sloveniji v zasebnem in javnem sektorju. Pravica do letnega dopusta je ena izmed temeljnih pravic delavca, ki je priznana v različnih pravnih redih ter aktih. Poudarek je na Zakonu o delovnih razmerjih, ki prinaša nove in spremenjene določbe glede letnega dopusta. Poleg nacionalne zakonodaje in sodne prakse na ureditev letnega dopusta vpliva tudi sodna praksa Sodišča EU. Pravico do letnega dopusta lahko delavec pridobi v celoti ali v sorazmernem delu. V okviru sorazmernega letnega dopusta je predstavljena pridobitev pravice do letnega dopusta, če delavec med koledarskim letom menja delodajalca. S pridobitvijo letnega dopusta sovpada pridobitev regresa ter nadomestila plače. Izraba letnega dopusta je kompleksnejša, kajti odpira tudi vprašanja glede prenosa neizrabljenega letnega dopusta v naslednje obdobje. Pri prenosu v primeru bolniške odsotnosti in porodniškega dopusta nova nacionalna zakonodaja pri razlagi sledi sodni praksi Sodišča EU, ki je obširna in kompleksna. Zgolj v primeru prenehanja delovnega razmerja se lahko uporabi institut nadomestila za neizrabljen letni dopust. Na koncu diplomske naloge bom primerjala našo ureditev letnega dopusta z ureditvijo v Veliki Britaniji ter ugotovila v kakšnem obsegu se razlikujeta.
Ključne besede: pravica do letnega dopusta, regres za letni dopust, izraba letnega dopusta, prenos neizrabljenega letnega dopusta, nadomestilo za neizrabljen letni dopust, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 01.06.2015; Ogledov: 2100; Prenosov: 489
.pdf Celotno besedilo (371,49 KB)

Iskanje izvedeno v 14.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici