SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 11
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
VELIKA BRITANIJA IN PALESTINSKO VPRAŠANJE MED LETI 1915 IN 1948
Amenita Djogič, 2010, diplomsko delo

Opis: Palestinci in Izraelci so zgodba o dveh skupinah ljudi s podobnimi cilji: živeti v miru in brez nadzora. Palestinci si prizadevajo za vrnitev ozemlja in načina življenja, ki sta jim bila odvzeta, Izraelci pa si želijo živeti v lastni državi brez zatiranja in preganjanja. Več kot šestdeset let po ustanovitvi države Izrael in po štirih izraelsko — arabskih vojnah, rešitve, kar se je sprva zdelo nadvse preprostega ozemeljskega konflikta, ni. Kje, kdaj in zakaj se je začelo zapletati življenje v Palestini? Ali je odkrito sovraštvo med Arabci in Judi versko, nacionalno ali politično pogojeno? Je to sovraštvo med dvema etničnima skupnostma na Bližnjem vzhodu prisotno že stoletja ali pa je plod moderne politike? To so bila vprašanja, ki so me spodbudila k raziskovanju, odkrivanju in pisanju diplomske naloge. Diplomska naloga z naslovom Velika Britanija in palestinsko vprašanje med leti 1915 in 1948, raziskuje in analizira ključne odločitve držav in organizacij, ki so imele pomembno vlogo na bližnjevzhodnem političnem in družbenem prizorišču, kakor tudi pomembno vlogo pri delitvi Palestine in ustanovitvi moderne judovske države — Izraela v prvi polovici 20. stoletja. Pri tem sem se osredotočila na politično delovanje Velike Britanije, saj je imela med leti 1915 in 1948 med vsemi velesilami na judovsko — palestinski spor največji vpliv. Velika Britanija je v tem času svoja stališča do spora večkrat spreminjala glede na mednarodne politične razmere in lastne interese. Kot posledico spremenjenih svetovnih okoliščin je bilo zanimivo opazovati te spremembe v njenem odnosu do tega vprašanja. Dva temeljna dokumenta, Balfourjeva deklaracija, izdana leta 1917, in Bela knjiga iz 1939, sta začrtala politični in družbeni razvoj dogodkov ter delovanje organizacij na kriznem območju Bližnjega vzhoda. Obe nasprotujoči si listini, ki ju je izdala britanska vlada v različnih časovnih obdobjih, sta posledično s svojimi odredbami zaznamovali leta, v katerih so se vrstili vse številnejši spori, ko sta se poglabljali kriza in spodbujala nacionalna ter verska nestrpnost na obeh sovražnih si straneh. Tudi razdelitveni načrt OZN, ki je leta 1947 reševanje spora prevzel od predhodnice Velike Britanije, je dosegel ravno nasprotno. Za razumevanje nastanka države Izrael in posledično za izginotje Palestine, kot geografske in politične enote, je potrebno spoznati in razumeti celoten zgodovinsko-kulturni okvir judovskega in arabskega sveta v prvi polovici 20. stoletja. V še večji meri pa je potrebno razumeti mrežo svetovne politike, ki je po drugi svetovni vojni, v času osamosvajanja mnogih kolonialnih in manj razvitih narodov, krojila usodo tem in tudi narodom na Bližnjem vzhodu. Cilji diplomske naloge so bili raziskati ozadje dogodkov vse od konca 19. stoletja. Ti dogodki so nakazovali začetek oblikovanja in delovanja političnega sionističnega gibanja ter njihove ideje o ustanoviti države Izrael. Pri tem je bilo izjemnega pomena ugotoviti, če in v kolikšni meri so bile velesile naklonjene sionistom in ideji ustanovitve judovske nacionalne domovine v Palestini, hkrati pa, če je na odločitve ključnih akterjev po drugi svetovni vojni vplivala vest o holokavstu. Pri oblikovanju judovske države v Palestini so sionisti, judovski nacionalisti in vpletene evropske države na Bližnjem vzhodu naleteli na vse močnejši arabski nacionalizem. Zlahka je bilo ugotoviti, da je bila arabska neuspešnost v Palestini posledica neenotnosti arabske strani, obenem pa tudi neizkušenost in neiznajdljivost arabskih voditeljev v svetu mednarodne politike. Naslednji cilji so bili: poiskati in analizirati odzive arabske in judovske populacije na dokončno odločitev Generalne skupščine Organizacije združenih narodov o delitvi Palestine, raziskati okoliščine za ustanovitev neodvisne države Izrael in analizirati njene posledice. Diplomska naloga temelji na zgodovinski analizi ter analizi primarnih in sekundarnih virov.
Ključne besede: Velika Britanija, Palestina, sionisti, arabski nacionalizem, OZN, zunanja politika
Objavljeno: 12.10.2010; Ogledov: 1928; Prenosov: 218
.pdf Polno besedilo (3,09 MB)

3.
MEDIJSKA MANIPULACIJA V SRBIJI V ČASU POLITIČNEGA REŽIMA S. MILOŠEVIĆA
Jasmina Pal, 2010, diplomsko delo/naloga

Opis: V diplomski nalogi Medijska manipulacija v času političnega režima Slobodana Miloševića, smo prikazali razloge za razpad Jugoslavije in za politično smer, ki so jo izbrale posamezne republike bivše SFRJ. Natančneje smo analizirali predvsem politično situacijo v Republiki Srbiji v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Srbija je bila v tem času republika, ki je imela bistveno drugačne politične cilje od Slovenije in Hrvaške. Za te politične cilje, ki so bili precizirani in objavljeni v Memurandumu srbske akademije znanosti in umetnosti in ki jih prav tako navajamo in so bili temelj politike, ki jo je izvajal takratni srbski predsednik Slobodan Milošević, se je njegov režim posluževal politične in medijske manipulacije srbskega naroda. Predstavljamo metode te medijske manipulacije, ki je imela za posledico realizacijo politike Miloševićevega režima. Rezultat je bila državljanska vojna in mednarodne sankcije proti Srbiji.
Ključne besede: medijska manipulacija, geostrateški položaj, politično teritorialne zahteve, ekstremni nacionalizem, mentaliteta naroda, politični diskurz
Objavljeno: 12.01.2011; Ogledov: 7364; Prenosov: 121
.pdf Polno besedilo (610,43 KB)

4.
5.
6.
7.
Državotvornost in nacionalizem skozi verska očala
Boris Vezjak, 2008, poljudni članek

Ključne besede: nacionalizem, državotvornost, retorika desnice, politična retorika
Objavljeno: 07.06.2012; Ogledov: 664; Prenosov: 9
URL Polno besedilo (0,00 KB)

8.
POŠTNE ZNAMKE KOT VIZUALNA SPOROČILA DRŽAVE
Dino Murić, 2013, magistrsko delo

Opis: Poštne znamke ne predstavljajo le potrdila plačane denarne protivrednosti za storitev prenosa poštnih pošiljk, temveč so tudi kulturni in umetniški fenomen ter predstavljajo enega izmed najbolj prepoznavnih vizualnih simbolov nacionalne kulture. Ker so poštne znamke vizualni produkti države, je velika pozornost posvečena izbiri motivov in simboličnih sporočil na poštnih znamkah. Prav tako poštne znamke prispevajo k izgradnji nacionalne kulturne identitete, kolektivnega spomina ter podobe države, ki se projicira zunaj njenih mej. Skozi preučevanje poštnih znamk lahko spremljamo spremembe v posameznih družbeno-političnih sistemih, načine reprezentacije posameznih družbeno-političnih sistemov ter vrednote povezane s kolektivno identiteto.
Ključne besede: poštne znamke, nacionalna identiteta, nacionalizem, ikonografija
Objavljeno: 16.09.2013; Ogledov: 712; Prenosov: 110
.pdf Polno besedilo (1,70 MB)

9.
Vojna na Hrvaškem 1990-1995
Miro Hribernik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Zadnje desetletje 20. stoletja je za Jugoslavijo prineslo velike spremembe. Kmalu po Titovi smrti so do tedaj prikrite napetosti izbruhnile na površje. V začetku osemdesetih let so izbruhnili nemiri Albancev v avtonomni pokrajini Kosovo, ki so pomagali oživiti srbski nacionalizem, ki ga je komunistični režim desetletja držal pod kontrolo. Leta 1986 so bili objavljeni odlomki Memoranduma SANU, v katerem je bil položaj srbskega naroda v Jugoslaviji prikazan kot katastrofalen. V Srbiji je prišlo konec osemdesetih let do množičnega gibanja, ki je izražalo hegemonistične težnje Srbov pod vodstvom Slobodana Miloševića. Na Hrvaškem je na prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni vojni zmagala HDZ (Hrvatska demokratska zajednica) pod vodstvom Franja Tuđmana, ki je sprejela vrsto ukrepov, ki naj bi zmanjšali nesorazmerno vlogo srbske manjšine v javnem življenju na Hrvaškem in oživila stare hrvaške simbole iz časa NDH, kar je med hrvaškimi Srbi povzročilo veliko ogorčenje. Avgusta 1990 so krajinski Srbi v Kninu razglasili avtonomijo in blokirali prometne poti Dalmaciji. Upor se je širil tudi na druga območja na Hrvaškem, kjer so živeli Srbi. V začetku leta 1991 so nemiri že prerasli v oborožene spopade s hrvaško policijo v Pakracu, Plitvicah in Borovem Selu. Na obeh straneh so padle prve žrtve. Hrvaška je bila razorožena in soočena z močno JLA, v kateri so prevladovali Srbi. Konec julija 1991 se je vojna na Hrvaškem dokončno razplamtela. Do tedaj so srbski uporniki, ob pomoči JLA in paravojaških formacij, brez večjih oboroženih spopadov s hrvaško stranjo uspeli okupirati velik del Hrvaške. Boji so izbruhnili v širokem loku od Gospića na jugu in Karlovca na severu, ki je blizu Zagreba in južno od njega, preko Pakraca in Okučanov do Vukovarja v vzhodni Slavoniji. Armada se je na Hrvaškem bojevala izredno regionalizirano, na več samostojnih in popolnoma ločenih celotah. Tako se je izoblikovalo več bojišč, ki med sabo niso bila vojaško povezana, ampak le smiselno v uresničevanju projekta Velike Srbije. Najbolj srditi boji z največ žrtvami so potekali na vzhodnoslavonskem bojišču in so dosegli višek s srbskim zavzetjem Vukovarja. Intenzivnost bojev na zahodnoslavonskem bojišču je le malo zaostajala za ostrino vzhodnoslavonskih bojev. Bojišče na Baniji in Pokolpju ter karlovško in kordunsko bojišče sta predstavljali najbolj severozahodno bojišče v vojni na Hrvaškem, hkrati sta bili najbližje Sloveniji. V Liki in severni Dalmaciji so hoteli srbski uporniki ob pomoči JLA zasesti Zadar in si tako izboriti prehod na morje. Hrvaške sile so tukaj spretno obranile Šibenik. Južnodalmatinsko (dubrovniško) bojišče je skupaj s pomorskim bojiščem predstavljalo najbolj južno dogajanje v vojni na Hrvaškem. V začetku oktobra 1991 je JLA z morja, kopnega in iz zraka nepričakovano napadla Dubrovnik, vendar so branilci odbili vse napade. Konec leta 1991 se je razmerje moči začelo nagibati v korist Hrvaške. Hrvaška vojska je to izkoristila z ofenzivo za osvobajanje zahodne Slavonije, ki pa je bila zaključena samo deloma, ker je bilo v začetku leta 1992 v Sarajevu podpisano premirje. Marca 1992 se je na Hrvaškem pričela operacija Zaščitnih sil OZN, ki so se razmestile na tista območja na Hrvaškem, ki so jih zasedli uporni Srbi in JLA. Aprila istega leta je Hrvaška vojska poskušala s prodorom v Baranjo, ki pa ni bil uspešen. V začetku julija 1992 je Hrvaška vojska z vojaško operacijo osvobodila dubrovniško primorje. 21. junija 1992 so hrvaške sile začele akcijo na Miljevškem platoju in tako prisilile srbske sile na umik iz okolice Šibenika in Vodic. V začetku leta 1993 je Hrvaška vojska pričela z operacijo, s katero je potisnila Srbe s ključnih točk okrog Maslenice, letališča Zemunik in jezu hidroelektrarne Peruća. Ob hkratnih vojaških akcijah je hrvaška stran s srbsko sklenila tudi nekaj sporazumov. Septembra 1993 so hrvaške sile osvobodile Medaški žep pri Gospiću. Hrvaška vojska je aktivno sodelovala tudi v v
Ključne besede: vojna na Hrvaškem, hrvaški Srbi, nacionalizem, SFRJ, Hrvaška, vstaja hrvaških Srbov, JLA, Hrvaška vojska, Srbska vojska Krajine, Republika Srbska Krajina, agresija, vojaške operacije, bojišča v vojni na Hrvaškem, operacija »Blisk«, operacija »Nevihta«, 1990 - 1995, posledice vojne
Objavljeno: 21.05.2014; Ogledov: 3543; Prenosov: 332
.pdf Polno besedilo (32,24 MB)

10.
Odnosi med Madžarsko in Slovenijo po prvi svetovni vojni v luči mednarodnih pogodb
Mateja Dominko, 2016, diplomsko delo

Opis: Dejanja, ki sta jih izvajali Madžarska in Slovenija pred, še posebej pa po prvi svetovni vojni na ozemlju Slovenske krajine ali Prekmurja, so oblikovala njun odnos v prihodnje. Nacionalistične težnje madžarskih vladarjev so stremele k temu, da naredijo Madžarsko za eno veliko državo z enim samim narodom – Madžari. Tako so bili zaverovani v svoje prepričanje, da pri asimilaciji nemadžarskih narodnosti niso poznali milosti. Med njimi so bili tudi prekmurski Slovenci. Prva svetovna vojna je prinesla mnoge spremembe. Razpad Avstro – Ogrske je povzročil padec starega režima. Madžarska je postala republika. Narodi, ki so do tedaj bili pod Madžarsko oblastjo, so na podlagi Wilsonove samoodločbe narodov postali neodvisni in so se lahko odločili za svojo državo. Mnoge notranje krize, dve revoluciji, so Madžarsko še dodatno oslabile. Mirovna konferenca v Parizu je Prekmurje dodelila Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Zavoljo strogih pogojev Trianonske mirovne pogodbe, ranjena Madžarska zavlačuje tako s podpisom kot z ratifikacijo pogodbe. Glavna značilnost tega obdobja je zahteva po reviziji Trianonske mirovne pogodbe. Nenehne zahteve po priključitvi Prekmurja pripeljejo odnos med državama po prvi svetovni vojni na zelo nizko raven.
Ključne besede: Trianonska mirovna pogodba, revizija, Madžarska, Prekmurje, nacionalizem, samoodločba, asimilacijska politika, odnosi med Madžarsko in Slovenijo
Objavljeno: 28.10.2016; Ogledov: 861; Prenosov: 60
.pdf Polno besedilo (698,88 KB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici