| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Zgodovinsko-sociološka analiza tržnega socializma v Jugoslaviji, 1965–1972
Timotej Fafulić, 2021, magistrsko delo

Opis: Po drugi svetovni vojni je oblast v Jugoslaviji prevzela komunistična partija, ki se je takoj lotila obnove porušene države. Ambiciozne gospodarske načrte ji je že leta 1948 prekrižala izključitev iz Informbiroja, kar jo je prislilo v iskanje pomoči na Zahodu. Ob sprejetju nove socialistične smeri – samoupravljanja so v 50. letih beležili dobre gospodarske rezultate. Toda kriza v začetku šestdesetih je jugoslovansko vodstvo prisilila v iskanje novih rešitev. Rezultat je bila t. i. tržna reforma, ki je bila sprejeta leta 1965 in je vodila v jugoslovansko gospodarsko odpiranje na Zahod, ki pa ni prineslo želenih rezultatov. Gospodarski položaj se je dodatno poslabšal, državo pa so pretresala vedno večja politična in mednacionalna nesoglasja. S pomočjo preučevanja, analize in interpretacije različnih virov ter najbolj relevantne znanstvene literature je predstavljena tedanja politična ekonomija, ideologija in glavno družbeno dogajanje, ki je botrovalo neuspehu reforme. Magistrsko delo obravnava tudi antagonistično razmerje med politično avantgardo (Zvezo komunistov Jugoslavije) in delavstvom, rast brezposelnosti in pojav delavskih stavk ter večanje razlik med republikami. Glavni cilj naloge je bila zgodovinsko-sociološka analiza razlogov in posledic tržne reforme v Jugoslaviji, tako na političnem, ekonomskem kot družbenem področju.
Ključne besede: tržni socializem, delavsko samoupravljanje, tržna reforma 1965, liberalizem, nacionalizem.
Objavljeno: 07.10.2021; Ogledov: 112; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (1012,93 KB)

2.
Srbski etnični nacionalizem v kontekstu razpada Jugoslavije
Maja Žižek, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi poskušamo predstaviti vzroke za porast srbskega etničnega nacionalizma tik pred razpadom Jugoslavije in odgovoriti, ali je bil to dejavnik, ki je prispeval k razpadu Jugoslavije. Glavne razloge za vzpon etničnega nacionalizma ne bomo našli v starem potlačenem sovraštvu, ampak v delovanju politične elite, ki je poskušala izbrisati iz kolektivnega spomina obdobje sožitja, ko so narodi živeli v medsebojni harmoniji pod geslom »bratstva in enotnosti«. »Etnični manipulatorji« so vzpodbujali etnični nacionalizem skozi obujanje krivic, skozi demonizacijo, skozi psihologijo preganjanja in skozi instantno mitologizacijo ter tako uspeli mobilizirati množico za izvedbo določenih političnih projektov. Srbski nacionalizem se je konec osemdesetih pojavil kot revitalizacijsko gibanje in je nastopil kot mehanizem za zmanjševanje stresa, ko je nastopila politična in ekonomska kriza. V tem času sta se tudi pojavili dve različni opciji o prihodnosti Jugoslavije, federalistična (srbsko in črnogorsko vodstvo) in konfederalistična (slovensko in hrvaško vodenje). Nepremostljive razlike med dvema strujama so razdelile tako Jugoslovansko politično elito kot tudi državo. V okviru tega cilja so elite preko množičnih medijev sistematsko potencirale občutek ogroženosti s strani drugih republik; »zunanji sovražnik« je služil kot instrument notranje homogenizacije. Z intenzivno propagando so povzročeni občutki sovraštva do drugih narodov prerasli v sovražne akcije.
Ključne besede: diplomska dela, nacionalizem, memorandum, revitalizacijsko gibanje, mitologizacija, antibirokratska revolucija, homogenizacija, delovanje elit
Objavljeno: 10.11.2017; Ogledov: 1238; Prenosov: 286
.pdf Celotno besedilo (750,46 KB)

3.
Odnosi med Madžarsko in Slovenijo po prvi svetovni vojni v luči mednarodnih pogodb
Mateja Dominko, 2016, diplomsko delo

Opis: Dejanja, ki sta jih izvajali Madžarska in Slovenija pred, še posebej pa po prvi svetovni vojni na ozemlju Slovenske krajine ali Prekmurja, so oblikovala njun odnos v prihodnje. Nacionalistične težnje madžarskih vladarjev so stremele k temu, da naredijo Madžarsko za eno veliko državo z enim samim narodom – Madžari. Tako so bili zaverovani v svoje prepričanje, da pri asimilaciji nemadžarskih narodnosti niso poznali milosti. Med njimi so bili tudi prekmurski Slovenci. Prva svetovna vojna je prinesla mnoge spremembe. Razpad Avstro – Ogrske je povzročil padec starega režima. Madžarska je postala republika. Narodi, ki so do tedaj bili pod Madžarsko oblastjo, so na podlagi Wilsonove samoodločbe narodov postali neodvisni in so se lahko odločili za svojo državo. Mnoge notranje krize, dve revoluciji, so Madžarsko še dodatno oslabile. Mirovna konferenca v Parizu je Prekmurje dodelila Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Zavoljo strogih pogojev Trianonske mirovne pogodbe, ranjena Madžarska zavlačuje tako s podpisom kot z ratifikacijo pogodbe. Glavna značilnost tega obdobja je zahteva po reviziji Trianonske mirovne pogodbe. Nenehne zahteve po priključitvi Prekmurja pripeljejo odnos med državama po prvi svetovni vojni na zelo nizko raven.
Ključne besede: Trianonska mirovna pogodba, revizija, Madžarska, Prekmurje, nacionalizem, samoodločba, asimilacijska politika, odnosi med Madžarsko in Slovenijo
Objavljeno: 28.10.2016; Ogledov: 2541; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (698,88 KB)

4.
OBRAVNAVA RAZPADA JUGOSLAVIJE V SOCIOLOŠKIH ŠTUDIJAH V ZDA V ČASU 1991–1996
Jure Petić, 2016, magistrsko delo

Opis: V mednarodnem okolju so ob koncu 20. stoletja nastopile nove realnosti, ki so postale predmet diskurza svetovne laične in znanstvene javnosti. Svet je gradil podobo »globalne vasi«, v Evropi pa so potekali tako procesi združevanja (Nemčija, Evropska unija), kot tudi nasprotni procesi razdruževanja (Sovjetska zveza, Socialistična federativna republika Jugoslavija, Češkoslovaška), kar je sovpadalo s koncem komunistične ideologije. Zatonu komunizma v vzhodni Evropi je sledil padec dveh branikov komunističnega sistema. Potekali sta dokaj mirna dezintegracija Sovjetske zveze in nasilna Socialistične federativne republike Jugoslavije. Slednja predstavlja osrednji predmet obravnave, ki je v grobem razdeljena na dva dela. V prvem delu so kot konceptualna podlaga na kratko prikazani zgodovinski podatki in kronološko zaporedje dogodkov ter dejstva, ki zadevajo zgodovino južnoslovanskih narodov. Časovni razpon zajema dogodke od časa, ko so naselili balkanska geografska področja, stoletja živeli ločeno, pa do njihove skupne eksistence v različnih oblikah jugoslovanske države ter njenega konca. Predstavljena je tudi spremljava kriznih dogodkov s strani zahodnih institucij in medijev, kakor tudi domačih in tujih intelektualcev ter njihovi odzivi. V drugem delu, ki je na podlagi podatkov iz prvega vsebinsko ožje naravnan, so predstavljene teoretične, kakor tudi empirično podprte znanstvene razlage razpada Jugoslavije. Obravnavane so različne interpretacije dogodkov socioloških institucij in avtoritet, kakor tudi različni teoretski in metodološki pristopi k problemu. Tozadevno je na osnovi pričujoče raziskave mogoče izdvojiti nekaj zanimivih ugotovitev in sklepov, ki se nanašajo na kredibilnost predstavljenih razlag, med katerimi določene ponudijo argumente za doseganje znanstvenih zaključkov, nekatere pa so z znanstvenega zornega kota diskreditirane in nesprejemljive. Med predstavljenimi pojasnjevalnimi modeli razpada SFRJ lahko kot znanstveno verodostojne sprejmemo ekonomski, ideološki in geopolitični pojasnjevalni model, medtem ko za kulturni pojasnjevalni model, pojasnjevalni model etnične sovražnosti, pojasnjevalni model enake krivde in pojasnjevalni model medijev ni mogoče najti zadostne znanstvene podpore. Konkretno, njihovo objektivnost zmanjšujejo impresionistične in ideološko obremenjene razlage, ki vsebujejo predsodke, stereotipe, vrednostne sodbe in zgodovinski paralelizem. Pri njih je prav tako mogoče ugotoviti prisotnost faktografskih napak in dejavnikov, kot so etnocentrizem in kulturni relativizem, kar je še posebej evidentno pri obravnavi etničnega fenomena in nacionalizma. Posledično lahko ugotovimo, da je pri večini odzivov sociologov kot tudi drugih mednarodnih akterjev možno zaznati pomanjkanje zagotavljanja zahtevanih znanstvenih kriterijev.
Ključne besede: Balkan, Jugoslavija, nacionalizem, razpad, vojna
Objavljeno: 05.10.2016; Ogledov: 1040; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (2,95 MB)

5.
Vojna na Hrvaškem 1990-1995
Miro Hribernik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Zadnje desetletje 20. stoletja je za Jugoslavijo prineslo velike spremembe. Kmalu po Titovi smrti so do tedaj prikrite napetosti izbruhnile na površje. V začetku osemdesetih let so izbruhnili nemiri Albancev v avtonomni pokrajini Kosovo, ki so pomagali oživiti srbski nacionalizem, ki ga je komunistični režim desetletja držal pod kontrolo. Leta 1986 so bili objavljeni odlomki Memoranduma SANU, v katerem je bil položaj srbskega naroda v Jugoslaviji prikazan kot katastrofalen. V Srbiji je prišlo konec osemdesetih let do množičnega gibanja, ki je izražalo hegemonistične težnje Srbov pod vodstvom Slobodana Miloševića. Na Hrvaškem je na prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni vojni zmagala HDZ (Hrvatska demokratska zajednica) pod vodstvom Franja Tuđmana, ki je sprejela vrsto ukrepov, ki naj bi zmanjšali nesorazmerno vlogo srbske manjšine v javnem življenju na Hrvaškem in oživila stare hrvaške simbole iz časa NDH, kar je med hrvaškimi Srbi povzročilo veliko ogorčenje. Avgusta 1990 so krajinski Srbi v Kninu razglasili avtonomijo in blokirali prometne poti Dalmaciji. Upor se je širil tudi na druga območja na Hrvaškem, kjer so živeli Srbi. V začetku leta 1991 so nemiri že prerasli v oborožene spopade s hrvaško policijo v Pakracu, Plitvicah in Borovem Selu. Na obeh straneh so padle prve žrtve. Hrvaška je bila razorožena in soočena z močno JLA, v kateri so prevladovali Srbi. Konec julija 1991 se je vojna na Hrvaškem dokončno razplamtela. Do tedaj so srbski uporniki, ob pomoči JLA in paravojaških formacij, brez večjih oboroženih spopadov s hrvaško stranjo uspeli okupirati velik del Hrvaške. Boji so izbruhnili v širokem loku od Gospića na jugu in Karlovca na severu, ki je blizu Zagreba in južno od njega, preko Pakraca in Okučanov do Vukovarja v vzhodni Slavoniji. Armada se je na Hrvaškem bojevala izredno regionalizirano, na več samostojnih in popolnoma ločenih celotah. Tako se je izoblikovalo več bojišč, ki med sabo niso bila vojaško povezana, ampak le smiselno v uresničevanju projekta Velike Srbije. Najbolj srditi boji z največ žrtvami so potekali na vzhodnoslavonskem bojišču in so dosegli višek s srbskim zavzetjem Vukovarja. Intenzivnost bojev na zahodnoslavonskem bojišču je le malo zaostajala za ostrino vzhodnoslavonskih bojev. Bojišče na Baniji in Pokolpju ter karlovško in kordunsko bojišče sta predstavljali najbolj severozahodno bojišče v vojni na Hrvaškem, hkrati sta bili najbližje Sloveniji. V Liki in severni Dalmaciji so hoteli srbski uporniki ob pomoči JLA zasesti Zadar in si tako izboriti prehod na morje. Hrvaške sile so tukaj spretno obranile Šibenik. Južnodalmatinsko (dubrovniško) bojišče je skupaj s pomorskim bojiščem predstavljalo najbolj južno dogajanje v vojni na Hrvaškem. V začetku oktobra 1991 je JLA z morja, kopnega in iz zraka nepričakovano napadla Dubrovnik, vendar so branilci odbili vse napade. Konec leta 1991 se je razmerje moči začelo nagibati v korist Hrvaške. Hrvaška vojska je to izkoristila z ofenzivo za osvobajanje zahodne Slavonije, ki pa je bila zaključena samo deloma, ker je bilo v začetku leta 1992 v Sarajevu podpisano premirje. Marca 1992 se je na Hrvaškem pričela operacija Zaščitnih sil OZN, ki so se razmestile na tista območja na Hrvaškem, ki so jih zasedli uporni Srbi in JLA. Aprila istega leta je Hrvaška vojska poskušala s prodorom v Baranjo, ki pa ni bil uspešen. V začetku julija 1992 je Hrvaška vojska z vojaško operacijo osvobodila dubrovniško primorje. 21. junija 1992 so hrvaške sile začele akcijo na Miljevškem platoju in tako prisilile srbske sile na umik iz okolice Šibenika in Vodic. V začetku leta 1993 je Hrvaška vojska pričela z operacijo, s katero je potisnila Srbe s ključnih točk okrog Maslenice, letališča Zemunik in jezu hidroelektrarne Peruća. Ob hkratnih vojaških akcijah je hrvaška stran s srbsko sklenila tudi nekaj sporazumov. Septembra 1993 so hrvaške sile osvobodile Medaški žep pri Gospiću. Hrvaška vojska je aktivno sodelovala tudi v v
Ključne besede: vojna na Hrvaškem, hrvaški Srbi, nacionalizem, SFRJ, Hrvaška, vstaja hrvaških Srbov, JLA, Hrvaška vojska, Srbska vojska Krajine, Republika Srbska Krajina, agresija, vojaške operacije, bojišča v vojni na Hrvaškem, operacija »Blisk«, operacija »Nevihta«, 1990 - 1995, posledice vojne
Objavljeno: 21.05.2014; Ogledov: 7174; Prenosov: 917
.pdf Celotno besedilo (32,24 MB)

6.
POŠTNE ZNAMKE KOT VIZUALNA SPOROČILA DRŽAVE
Dino Murić, 2013, magistrsko delo

Opis: Poštne znamke ne predstavljajo le potrdila plačane denarne protivrednosti za storitev prenosa poštnih pošiljk, temveč so tudi kulturni in umetniški fenomen ter predstavljajo enega izmed najbolj prepoznavnih vizualnih simbolov nacionalne kulture. Ker so poštne znamke vizualni produkti države, je velika pozornost posvečena izbiri motivov in simboličnih sporočil na poštnih znamkah. Prav tako poštne znamke prispevajo k izgradnji nacionalne kulturne identitete, kolektivnega spomina ter podobe države, ki se projicira zunaj njenih mej. Skozi preučevanje poštnih znamk lahko spremljamo spremembe v posameznih družbeno-političnih sistemih, načine reprezentacije posameznih družbeno-političnih sistemov ter vrednote povezane s kolektivno identiteto.
Ključne besede: poštne znamke, nacionalna identiteta, nacionalizem, ikonografija
Objavljeno: 16.09.2013; Ogledov: 1393; Prenosov: 158
.pdf Celotno besedilo (1,70 MB)

7.
8.
9.
10.
Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici