| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
NAČELO ZAUPNOSTI IN VARSTVO OSEBNIH PODATKOV V PROCESU DRUŽINSKE MEDIACIJE
Urška Špenga, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Družinska mediacija je vedno pogosteje uporabljen način alternativnega reševanja sporov, predvsem zaradi pozitivnih lastnosti, ki jih tovrsten postopek nudi. Ne samo, da je postopek hitrejši, fleksibilnejši in manj formalen kot drugi sodni in arbitražni postopki, temveč nudi tudi veliko mero zasebnosti in posledično izključitev javnosti iz samega postopka. Prav ta lastnost je velikokrat ključna, da se stranke odločajo za tovrsten način reševanja spora in jo lahko poimenujemo kot temeljno načelo družinske mediacije. Gre za načelo zaupnosti, ki nudi zagotovilo, da so stranke, mediatorji in tretje osebe, ki so prisotne v postopku, dolžne varovati pridobljene podatke, predvsem iz stališča, da gre v družinskopravnih sporih za zadeve, ki imajo veliko čustveno noto in posegajo v zasebno sfero posameznikov. Udeleženci postopka podpišejo izjavo o zaupanju, s čemer se še dodatno zavežejo, da bodo tekom postopka to načelo dosledno spoštovali. Predvsem mediatorja veže to načelo kot dolžnost varovanja poklicne skrivnosti in zaradi kršitev le tega odškodninsko in kazensko odgovarja. Vendar pa se, predvsem pri družinski mediaciji, pojavijo izjeme od načela zaupnosti in varstva osebnih podatkov. Namreč v tej veji mediacije to načelo ne velja absolutno, saj obstajajo izjeme, ki nalagajo mediatorju, da v določenih primerih zaupane informacije in pridobljene podatke posreduje pristojnim organom, saj obstajajo sumi kaznivega dejanja, ki se dotikajo predvsem najbolj ranljivih članov družine – otrok. V tem primeru se načelo zaupnosti podredi načelu varovanja največje otrokove koristi. Diplomsko delo želi podrobno predstaviti načelo zaupnosti znotraj družinske mediacije, kako deluje v mediacijskem trikotniku, katere so izjeme, ki dajejo temu načelu poseben status in kako je to načelo obravnavano v naši zakonodaji ter mednarodnopravnih aktih. Da pa bo razumevanje tega načela lažje in jasnejše, pa je bilo potrebno v začetku razložiti tudi nekatere pojme in osnovne značilnosti družinske mediacije.
Keywords: družinska mediacija, načelo zaupnosti, varovanje osebnih podatkov, varovanje poklicne skrivnosti, načelo varstva največje otrokove koristi
Published: 05.08.2014; Views: 1800; Downloads: 248
.pdf Full text (764,83 KB)

2.
Stopnjevitost ukrepov omejevanja roditeljske pravice zaradi varovanja otrokovih koristi
Andreja Šibenik, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Zaradi otrokove ranljivosti in občutljivosti je potrebno še posebej skrbno varovati njegove koristi in pravice. Kadar to v primarni družinski skupnosti ni zadovoljivo doseženo, nastopijo ukrepi omejevanja roditeljske pravice, ki predstavljajo intervencijo države, katere namen je zavarovati korist otroka. S tem namenom Ustava Republike Slovenije in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih predvidevata ukrepe, s katerimi je mogoče poseči v intimno družinsko okolje. Ti ukrepi morajo biti na podlagi Ustave Republike Slovenije urejeni stopnjevito, saj se je le na takšen način mogoče ustrezno odzvati na različne življenjske okoliščine. Načelo sorazmernosti izhaja iz mednarodnopravnih aktov, kakršna sta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki zavezujejo tudi Slovenijo. To načelo predvideva uporabo v prvi vrsti milejših ukrepov, s katerimi je mogoče v zadostni meri zavarovati otrokove koristi. Država si zato prizadeva pomagati družini najprej s pozitivnimi ukrepi. Kadar pa to ne prinese želenih rezultatov, sme poseči v pravice staršev in tako poskrbeti za otrokovo dobrobit. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne uresničuje v celoti ustavne zahteve po stopnjevitosti ureditve ukrepov omejevanja roditeljske pravice, saj predvideva le nekaj ukrepov centra za socialno delo, s katerimi se omejujejo določena upravičenja, ki izhajajo iz roditeljske pravice in, kot skrajni ukrep, popoln odvzem roditeljske pravice s strani sodišča. Ne ureja pa milejših ukrepov sodišča, s katerimi bi se hitro in učinkovito zavarovalo koristi otroka, ne da bi bila obenem staršem popolnoma odvzeta roditeljska pravica in bi posledično prišlo do dejanske ločitve otroka od družine. Tudi sodna praksa potrjuje, da zakonska pravna podlaga sodiščem in centrom za socialno delo ne omogoča izvajanja vseh potrebnih ukrepov, s katerimi bi na najboljši možen način zavarovali položaj otroka v različnih kompleksnih življenjskih okoliščinah. Odgovore na navedene pomanjkljivosti trenutne zakonodajne ureditve prinaša novi Družinski zakonik, ki preko svojih določb uvaja stopnjevitost ukrepov za zavarovanje koristi otrok. Na to kaže med drugim tudi nova določba Družinskega zakonika z naslovom 'Omejitev starševske skrbi'. Ena izmed pomembnejših sprememb, ki jih prinaša Družinski zakonik, je tudi prenos velikega dela pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča. Na novo uveden pojem starševske skrbi, ki nadomešča pojem roditeljske pravice, pa jasno izraža zahtevo zakonodajalca, da se skrb za otroka vedno postavi na prvo mesto.
Keywords: roditeljska pravica, starševska skrb, ukrepi za varstvo koristi otrok, načelo otrokove največje koristi, odvzem in omejitev roditeljske pravice, človekove pravice, otrokove pravice, pravica do spoštovanja družinskega življenja.
Published: 21.09.2017; Views: 386; Downloads: 64
.pdf Full text (251,72 KB)

3.
Otroci brez spremstva v Sloveniji in drugih evropskih državah
Urska Soršak, 2018, master's thesis

Abstract: Otroci brez spremstva so tisti, ki se nahajajo zunaj matične države brez spremstva obeh staršev, oziroma brez zakonskega ali po običaju določenega skrbnika in so mlajši od 18 let. Predstavljajo eno izmed najbolj ranljivih skupin beguncev oziroma migrantov. Vsi begunci in ne samo otroci, sicer trpijo že zato, ker so daleč stran iz matične države, svoje družine, prijateljev in doma. Soočajo se s travmami in strahom, ki so posledica življenja v izjemno težkih okoliščinah, v pomanjkanju in v preganjanju ter v nevarnosti, ki jim grozi v državi izvora, kot tudi na sami poti v ciljno državo. Navaditi se morajo na popolnoma drug način življenja na drugem koncu sveta, se vključiti v družbo, ki jim je popolnoma tuja in prestati še posebne postopke, da jim je ostanek v tuji državi sploh omogočen. V primeru, ko gre za mladoletnika oziroma otroka, je položaj še toliko težji, saj se nahaja v tuji državi, brez odrasle osebe, ki bi lahko poskrbela za zagotavljanje njegovih koristi in je prikrajšan za zaščito in varstvo, ki ga nudijo starši oziroma skrbniki. Ranljivost pa izhaja seveda tudi iz njegove mladoletnosti, saj se zaradi svoje nizke starosti še ni pripravljen sam soočati s svetom, novo državo, novimi ljudmi, goro postopki in prilagoditvijo na popolnoma novo življenje. Izpostavljeni so različnim negativnim faktorjem, pogosto postanejo žrtve spolnega, fizičnega ali psihičnega nasilja ali celo žrtve trgovine z ljudmi. Do leta 2015 v Republiki Sloveniji nismo imeli izkušenj z večjim številom otrok brez spremstva, saj je bila za večino to zgolj prehodna ne pa ciljna država, ne glede na to pa statistike kažejo, da število otrok brez spremstva pri nas zadnje stoletje močno narašča. Postopki za obravnavo te skupine mladoletnikov so sicer bili v Republiki Sloveniji kljub ne velikemu številu vzpostavljeni, vendar pa so se primeri reševali posamično in ni bilo ustaljene prakse. Ko so se v letu 2015 pričela vstopanja številnih mladoletnikov brez spremstva so pa se v postopkih namenjenih oskrbi tej skupini migrantov, pokazale pomanjkljivosti. V primeru, ko mladoletniki brez spremstva RS nimajo zgolj za tranzitno državo, ampak tukaj tudi ostanejo, jim je namreč potrebno omogočiti participacijo v družbi in normalen razvoj. Oskrba otrok brez spremstva je zelo široko področje in sega na številne resorje, ki morajo biti primerno urejeni. Gre za postopke od postavitve zakonitega zastopnika do zdravstvene oskrbe, vključitve v šolo in nastanitve, zato je potrebna celovita in podrobna pravna ureditev. Temeljni zakoni na tem področju so Zakon o mednarodni zaščiti, Zakon o tujcih in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakon o mednarodni zaščiti določa splošna načela, postopke za dodelitev in odvzem mednarodne zaščite, obseg in trajanje, pravice, dolžnosti prosilcev in definira pojme statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Zakon o tujcih pa določa pogoje in način vstopa, bivanja in zapustitve tujcev v Republiki Sloveniji. Uporablja se za tujce in za vse osebe brez državljanstva, ne pa za prosilce za mednarodno zaščito in za tujce, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita in za osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji začasno zatočišče. Otroci brez spremstva imajo ob vstopu v Republiko Slovenijo tako dve možnosti. Prva možnost je, da v državi ostanejo brez statusa, kot ilegalni migranti in so nastanjeni v Centru za tujce, dokler se jih ne vrne v njihovo državo izvora. Druga možnost pa jim daje na voljo, da zaprosijo za mednarodno zaščito in počakajo do sprejetja odločitve. Podeli se jim lahko status za določen čas, status subsidiarne zaščite ali trajen status, status begunca in so začasno nastanjeni v Azilnem domu, vsaj za čas, dokler se namestitev ne organizira drugje. Glede na prakso se večina otrok odloči za postopek mednarodne zaščite, ki pa je kompleksen in velikokrat zelo dolgotrajen.
Keywords: migracije, mednarodna zaščita, ranljiva kategorija, načelo otrokove največje koristi, azil, žrtve trgovine z ljudmi, Konvencija o otrokovih pravicah.
Published: 24.09.2018; Views: 517; Downloads: 143
.pdf Full text (1,34 MB)

Search done in 0.07 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica