| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Primerjava bioprocesov s celično linijo CHO v različnih bioreaktorjih : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Matic Košir, 2020, diplomsko delo

Opis: Farmacevtska industrija dandanes stremi k iskanju biološko ustreznejših rešitev in prehodu iz sintetičnih k biološkim produktom. Biofarmacevtiki predstavljajo vzpenjajoči sektor v farmacevtski industriji in so uporabni za širok spekter indikacij, vključujoč onkologijo in revmatologijo. Razvoj in optimizacija bioprocesov na laboratorijski skali je ključnega pomena za poznavanje procesa in prenos v proizvodnjo. Centralni faktor za razvoj in proizvodnjo biološkega zdravila je bioreaktor. S svojo inovativno zasnovo in visokokakovostnimi materiali mora zagotavljati optimalno in stabilno okolje za gojenje in rast celic. Zadnja leta so v porastu bioreaktorji za enkratno uporabo. Različne študije so pokazale njihove prednosti, ki so pripomogle k nadaljnjim razvojem bioloških zdravil. Tako je prišlo do razvoja nove množice bioreaktorjev, ki se razlikujejo predvsem po obliki, vnosu moči, instrumentaciji in volumnu posode za kultivacijo. Namen raziskovalnega dela je bil izvesti 14-dnevni bioproces v 4-litrskem bioreaktorskem sistemu BIOne podjetja Distek in ga primerjati z referenčnima bioprocesoma. Prvi referenčni bioproces je bil izpeljan v mikrobioreaktorskem sistemu ambr® 250, drugi pa v 1000-litrskem bioreaktorju HyClone proizvajalca Thermo Scientific. Vse bioprocese smo izvedli z istim klonom celic in pod enakimi pogoji. Bioprocesne parametre smo spremljali s pomočjo različnih sond in analitskih naprav. Pridobljene meritve smo obdelali z različnimi statističnimi metodami in jih predstavili na diagramih. Osredotočili smo se na kinetiko rasti, metabolizem in produktivnost sesalskih celic. Rezultati kažejo, da je bioreaktorski sistem pri optimalnih pogojih zagotovil uspešno izvedbo bioprocesa s sesalsko celično linijo CHO. Ugotovili smo zadovoljivo primerljivost med bioprocesi. Na podlagi preučevanih koncentracij metabolitov in substratov, osmolalnosti, kinetiko rasti in koncentracijo produkta smo zaključili, da je omenjen bioreaktorski sistem primeren za nadaljnje študije na naši laboratorijski skali. V prihodnosti nameravamo stremeti k eksperimentom z drugimi celičnimi linijami in testiranju različnih parametrov. Uspešna izvedba bi nam prinesla zaupanje v ta bioreaktorski sistem in omogočila prevzem za širšo uporabo.
Ključne besede: bioreaktorji za enkratno uporabo, monoklonska protitelesa, biofarmacevtika, šaržni bioproces z dohranjevanjem, kinetika in metabolizem CHO celic.
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 1303; Prenosov: 131
.pdf Celotno besedilo (2,78 MB)

2.
Računalniško načrtovanje terapevtskih proteinov : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Žan Smrekar, 2019, diplomsko delo

Opis: Z uporabo računalniških programov in simulacij lahko predvidimo in predstavimo situacijo iz resničnega sveta oziroma se ji precej približamo. Kompleksnejše simulacije modelirajo potek interakcij, ki so ključne pri razumevanju delovanja in razvoju novih zdravilnih učinkovin. Pri zdravljenju rakavih bolezni postaja vse pomembnejša uporaba imunoterapije, kjer gre za pristop k zdravljenju raka z uporabo terapevtskih proteinov oziroma bioloških zdravil, ki izboljšajo in obnovijo človeški imunski sistem. Med biološka telesa spadajo tudi monoklonska protitelesa (rituksimab, pembrolizumab, obinutuzumab ...), ki lahko delujejo na različne načine. Pogosto se uporabljajo kot inhibitorji rakastih celic, agonisti ali signalne molekule. Protitelesa delujejo v zdravstvu popolnoma zadovoljivo, vendar obstajajo primeri, ko ne dosežejo želenega učinka in imajo negativne stranske učinke. Zaradi takšnih primerov se v uporabo vključujejo novi terapevtski proteini afimeri. V primerjavi s protitelesi gre za manjše proteine, ki se vežejo na tarčne molekule s podobno afiniteto in jih generirajo ter proizvajajo s procesi, za katere ne potrebujejo živih organizmov. V diplomski nalogi smo se osredotočili na protitelesa, ki tarčno delujejo na receptor CD20, izražen na površini limfocitov B. Naša naloga je bila računalniško načrtovati terapevtski protein afimer s podobno vezavo in afiniteto. Problema smo se lotili s pomočjo računalniških programov. Ustrezna monoklonska protitelesa smo poiskali z uporabo spletnega strežnika ProBiS. Za analizo in grafični pregled vezavnih mest smo uporabili računalniški program PyMol in za modeliranje končne konformacije afimera vključili vtičnik PyMod 2.0. V diplomskem delu je prikazano računalniško modeliranje afimera, ki se veže na epitop človeškega receptorja CD20 s podobno afiniteto, kot je vezava med receptorjem in protitelesi.
Ključne besede: imunoterapija, monoklonska protitelesa, afimer, receptor CD20, PyMol, ProBiS
Objavljeno v DKUM: 10.10.2019; Ogledov: 1654; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (5,92 MB)

3.
SERUMSKE PROSTE LAHKE VERIGE PRI DIAGNOSTIKI DISEMINIRANEGA PLAZMOCITOMA
Martina Kolbič, 2012, diplomsko delo

Opis: Serumske (monoklonske) proste lahke verige kapa (PLV κ) in lambda (PLV λ) so pomemben tumorski označevalec diseminiranega plazmocitoma. Vrednosti prostih lahkih verig se uporabljajo za ugotavljanje in napovedovanje bolezni, spremljanje asimptomatskih bolnikov ter za oceno odgovora na zdravljenje. Poliklonske proste lahke verige določamo v serumu pri splošnem imunskem odzivu, kroničnih infekcijah in ledvičnih boleznih. Namen diplomske naloge je bil primerjava dveh različnih laboratorijskih testov za določanje prostih lahkih verig v serumu. V delu smo primerjali rezultate nove nefelometrične metode N Latex FLC nemškega proizvajalca Siemens, z v rutinski diagnostiki že uveljavljeno nefelometrično metodo Freelite angleškega proizvajalca The Binding Site. Obe metodi temeljita na imunokemijski reakciji med antigenom in specifičnimi protitelesi. Metoda Freelite uporablja za detekcijo prostih lahkih verig poliklonska, metoda N Latex FLC pa monoklonska protitelesa. Cilj diplomske naloge je dokazati, ali daje nova metoda N Latex FLC primerljive rezultate metodi Freelite. Za namen diplomske naloge smo analizirali 85 vzorcev seruma naključno izbranih preiskovancev, ki so imeli v času opravljanja diplomske naloge naročeno preiskavo za določitev koncentracije prostih lahkih verig v serumu. Primerljivost dobljenih rezultatov (koncentracije κ in λ prostih lahkih verig z izračunom količnika κ/λ) smo ugotavljali z različnimi statističnimi orodji. Pri primerjavi rezultatov PLV κ smo ugotovili dobro korelacijo in ujemanje (rs = 0,947, 76,4 %), prav tako pri primerjavi količnikov κ/λ (rs = 0,846, 81,1 %). Nekoliko slabše ujemanje in korelacijo smo zaznali le pri primerjavi koncentracij PLV λ (rs = 0,775, 61,2 %). Vzrok za to je najverjetneje slaba specifičnost protiteles in polimerizacija, značilna za PLV lambda. S statistično analizo podatkov smo ugotovili, da med metodama ni signifikantnih razlik, ki bi bistveno vplivale na končno interpretacijo rezultatov, zato smo zaključili, da je testna metoda N Latex FLC primerljiva z referenčno metodo Freelite. Ker je bila naša študija izvedena na manjšem številu vzorcev in ker je trenutno še premalo strokovne literature o primerljivosti obeh metod (metoda N Latex FLC je na tržišču šele 1 leto), priporočamo še nadaljnje raziskave na tem področju. Določiti bi morali še njen klinični pomen pri posameznih obolenjih, predvsem pri nekaterih redkih oblikah plazmocitoma in drugih monoklonskih gamopatijah.
Ključne besede: serumske proste lahke verige, diseminirani plazmocitom, nefelometrija, imunoglobulin, monoklonska protitelesa, poliklonska protitelesa
Objavljeno v DKUM: 05.11.2012; Ogledov: 9984; Prenosov: 715
.pdf Celotno besedilo (2,64 MB)

4.
Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici