| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 9 / 9
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Določanje genetske sorodnosti med habatom (Sambucus ebulus L.) in njegovimi križanci JA x EB ter JA x (JA x EB) s pomočjo molekulskih markerjev
Žiga Aubreht, 2019, master's thesis

Abstract: Rod bezeg (Sambucus L.) je pester rod, ki po najnovejših sistematikah obsega devet vrst. Bezgi dobro uspevajo v skoraj vseh podnebnih razmerah. Zaradi velike morfološke pestrosti in prilagojenosti na različne ekološke razmere je razlikovanje med posameznimi vrstami pogosto zelo težavno. Bezgi so vsestransko uporabni: skoraj vsi deli rastline se lahko uporabljajo za različne industrijske namene, v ljudskem zdravilstvu in prehrani, mnoge vrste pa so lahko tudi zanimive okrasne rastline. Z namenom oblikovanja nove genetske in fenotipske variabilnosti ter povečanja mase in kvalitete pridelka so nastali številni medvrstni križanci. Habat (S. ebulus L.), ki je eden od treh avtohtonih vrst bezga pri nas, je zelnata trajnica z značilnim vonjem socvetij, plodov in listov. Glavni cilj magistrskega dela je bil s pomočjo molekulskih markerjev določiti genetsko sorodnost med habatom in njegovimi neposrednimi križanci (JA × EB) in križanci povratnega križanja z javanskim bezgom (S. javanica Blume) –JA × (JA × EB). Najožja genetska sorodnost je bila ugotovljena med neposrednimi križanci. Potomci povratnega križanja z javanskim bezgom so tvorili genetsko dokaj sorodno, vendar ločeno skupino.
Keywords: bezeg, Sambucus ebulus, habat, molekulski markerji, SSR
Published: 03.12.2019; Views: 485; Downloads: 60
.pdf Full text (648,46 KB)

2.
Vpliv genetske osiromašenosti na sposobnost preživetja majhnih populacij redkih rastlin: primer severne linejevke ( linnaea borealis )
Tea Kelc, 2018, master's thesis

Abstract: Rastline, ki so omejene na majhne in izolirane populacije, so bolj občutljive na podnebne, življenjske in biogenetske dejavnike. V raziskavo smo vključili dve majhni izolirani populaciji severne linejevke (Linnaea borealis L.) iz vzhodnih Alp in eno populacijo iz osrednjega borealnega območja na Švedskem. Namen magistrskega dela je bil z uporabo mikrosatelitskih markerjev dokazati, da je rastlinska vrsta (L. borealis) na omenjenih območjih prisotna v več klonih. Ugotavljali smo tudi, ali je genetska variabilnost obeh alpskih izoliranih populacij iz Slovenije in Avstrije zmanjšana glede na borealno populacijo iz Skandinavije. Na devetih mikrosatelitnih lokusih A5, A102, D100a, D7, D110, D118, A112, B119 in C105 smo pri 45 vzorcih (15 iz vsakega območja) skupaj namnožili 70 alelov, v povprečju 7,78 alela na lokus. Genetske razdalje analiziranih genotipov smo izračunali z Diceovim koeficientom in izdelali dendrogram ter multivariatno analizo. Ugotovili smo zelo nizke genetske razlike v obeh izoliranih populacijah in zelo visoke genetske razlike med obema populacijama, čeprav je med njima le 73 km zračne razdalje. Sklepamo, da sta zaradi visoke genetske variabilnosti med njima obe izolirani alpski populaciji glacialna relikta, najverjetneje zaradi zaporednih ozkih grl in dolgoročne izolacije v posebnih okoljskih pogojih. Izolirani populaciji L. borealis nista popolnoma izgubili svoje sposobnosti spolnega razmnoževanja, zato je »in-situ« preživetje še zmeraj mogoče. Vendar pa so glacialni relikti običajno povezani z ranljivimi habitati, ki si zaslužijo nujno pozornost zaradi preživetja z ohranjanjem in s posebnimi protiukrepi, zlasti z vidika globalnega segrevanja.
Keywords: glacialni relikt, mikrosateliti, molekulski markerji, razpršena porazdelitev območja, vzhodne Alpe
Published: 23.04.2018; Views: 758; Downloads: 87
.pdf Full text (880,09 KB)

3.
Piramidno kopičenje R genov, odgovornih za odpornost proti krompirjevemu virusu Y in krompirjevi plesni
Peter Dolničar, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Glavni cilj doktorskega dela je bil prilagoditi program žlahtnjenja krompirja na Kmetijskem inštitutu Slovenije, da bo omogočal vnos, učinkovito odbiro in kopičenje odpornih R genov najpomembnejših bolezni krompirja: virusa Y krompirja (PVY) in krompirjeve plesni. To smo dosegli s kombinacijo pregleda rodovnikov odpornih sort, preučevanja izražanja njihovih lastnosti in lastnosti potomstva, ugotavljanja primernosti za gensko rekombiniranje in križanja, preučevanja moške sterilnosti ter analize možnosti uvedbe molekulskih markerjev v procese odbire. V programu žlahtnjenja so bili uporabljeni Ry geni iz vrst Solanum stoloniferum in S. chacoense ter R geni za odpornost proti krompirjevi plesni iz vrst S. demissum S. bulbocastanum in sorte 'Sarpo Mira'. Rezultati kažejo, da je kopičenje več R genov v manjših programih žlahtnjenja smiselno, čeprav se je zato zmanjšala povprečna uspešnost odbire potomstva. Moška sterilnost iz vrste S. stoloniferum se v nekaterih primerih ni prenašala na potomstvo. Ekstremna odpornost je bila učinkovita proti vsem izolatom PVYNTN. Z metodo množične odbire proti PVY občutljivih klonov smo v fazi sejancev izločili 60 % občutljivih genotipov, preostale pa v naslednjih dveh letih. Potrjen je bil vpliv starosti rastlin na izražanje R genov odpornih proti krompirjevi plesni. R geni iz vrste S. demissum še vedno lahko zagotavljajo srednjeročno stabilno odpornost proti krompirjevi plesni, za dolgoročno odpornost pa bo najverjetneje potrebno v novih genotipih zadržati odpornost sorte 'Sarpo Mira'. Doslej smo vpeljali molekulske markerje za določevanje genov za ekstremno odpornost proti PVY Rysto, Ry-fsto in Rychc, ter za odpornost proti krompirjevi plesni R1, R2-F1, R3, R3a, R3b in BLB2.
Keywords: žlahtnjenje krompirja, odpornost na rastlinske bolezni, PVY, krompirjeva plesen, kopičenje R genov, moška sterilnost, molekulski markerji, Solanum tuberosum
Published: 11.07.2016; Views: 1536; Downloads: 107
.pdf Full text (5,44 MB)

4.
5.
6.
MOLEKULSKA ANALIZA AKCESIJ SLIV (Prunus domestica L.) Z UPORABO MIKROSATELITSKIH MARKERJEV
Janja Kotnik, 2015, bachelor thesis/paper

Abstract: Ohranjanje in varovanje starih tradicionalnih sort in genotipov sliv (Prunus domestica L.) je bistvenega pomena za ohranjanje biodiverzitete ter vzdrževanje rastlinskih genetskih virov. Genetske materiale hranijo genske banke, ki so namenjene za učinkovito in kakovostno ohranjanje akcesij za daljše časovno obdobje. V raziskavo smo vključili 15 akcesij sliv, ki so locirane v genski banki Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. Namen diplomskega dela je bil ovrednotiti sorodnost med starimi genotipi sliv z uporabo molekulskih markerjev in morebitne duplikate izločiti iz uradne evidence genske banke FKBV. Ugotavljali smo tudi, ali lahko mikrosatelitske lokuse, ki so bili najdeni pri češnjah (Prunus avium L.), zaradi istega botaničnega rodu uporabimo tudi pri slivah. Na šestih mikrosatelitskih lokusih EMPA001, EMPA002, EMPA003, EMPA004, EMPA011 in EMPA029 smo pri 15 preučevanih genotipih sliv skupaj namnožili 46 polimorfnih alelov, v povprečju 7,666 alela na lokus. Genetske razdalje analiziranih akcesij smo izračunali z Diceovim koeficientom in izdelali dendrogram. Mikrosatelitske lokuse, najdene pri češnjah, smo uspešno uporabili za analize pri slivah. Med 15 analiziranimi akcesijami nismo našli duplikatov.
Keywords: akcesija slive, Prunus domestica L., molekulski markerji, mikrosateliti, genetska sorodnost
Published: 03.03.2015; Views: 1401; Downloads: 167
.pdf Full text (1,29 MB)

7.
Uporaba molekulskih markerjev pri določevanju kultivarjev in sledenju hipotetičnih starodavnih genotipov malin
Vesna Novak, 2015, doctoral dissertation

Abstract: Naša raziskava je imela dva dela. V 1. delu smo proučevali genetske odnose med malinjaki (Rubus idaeus L.), zbranimi okoli nekaterih karakterističnih srednjeveških gradov, kartuzijanskih samostanov in v bližnjih vaseh. V 2.delu smo enako raziskavo opravili s sedmimi novejšimi kultiviranimi sortami, ki izvirajo iz Bolgarije, Francije, Slovenije in Švice, in z metodo s prstnimi odtisi s pomočjo mikrosatelitskih markerjev identificirali sorte. Predvidevali smo, da bi genotipe hipotetičnih srednjeveških malinjakov lahko zasledili ob ostankih srednjeveških naselij. Ti genotipi so preživeli v naravnih razmerah brez generativnega razmnoževanja vsaj 3 stoletja. Analiza je temeljila na mikrosatelitskih markerjih. Identificirali smo 155 alelov, povezanih z 18 mikrosatelitskimi lokusi. Dendrogram je razvrstil analizirane genotipe iz 1. dela raziskave v 7 glavnih skupin. Analize so pokazale, da sta bila najverjetnejša srednjeveška genotipa zbrana blizu 2 kartuzijanskih samostanov: Žiče in Jurklošter. Morfološko sta si bila podobna, primitivne in bujne rasti, vendar ne povsem divja genotipa. Iz podatkov, ki bazirajo na velikosti alelov, smo izbrali specifične mikrosatelitske lokuse (6 ali 7 izbranih lokusov), za vsako od 7-ih proučevanih sort. S kombinacijo uporabljenih mikrosatelitskih lokusov, smo dobili sortno specifičen »prstni odtis« za posamezne sorte, ki je omogočil njihovo identifikacijo.
Keywords: identifikacija sort, molekulski markerji, mikrosateliti, rdeči malinjak, Rubus idaeus, hipotetski srednjeveški genotipi
Published: 28.01.2015; Views: 1227; Downloads: 178
.pdf Full text (4,46 MB)

8.
Določanje genetske sorodnosti med divjimi malinami (Rubus idaeus L.) in nekaterimi znanimi sortami malin z uporabo mikrosatelitskih markerjev
Nika Weber, 2011, master's thesis

Abstract: Divje maline so zelo pogosto prisotne trajnice slovenske pokrajine, ki tvorijo naravno populacijo. Zmožnost razlikovanja med posameznimi kultivarji malin, tako gojenimi kot divjimi, je pomembna tako iz znanstvenih kot ekonomskih razlogov. V genetsko analizo smo vključili 6 znanih sort in 19 divjih, ki smo jih nabrali v genski banki, na več območjih Pohorja in v Zasavju. Namen naloge je bil ugotoviti, kakšna je genetska sorodnost znotraj populacij malin, genetska čistost populacije in število močno odstopajočih genotipov znotraj populacije, ki so bili prenešeni iz neke druge populacije. Na dvanajstih mikrosatelitskih lokusih RhM001, RhM003, Rhm011, Rim015, RiM017, RiM019, RhM021, RhM023, RhM043, Rub228, Rub262 in Rub277 smo pri 25-ih preučevanih genotipih divjih in znanih sort malin skupaj namnožili 103 polimorfne alele, v povprečju 8,583 na lokus. Genetske razdalje med proučevanimi genotipi smo izračunali z Diceovim koeficientom in izdelali dendrogram.
Keywords: Ključne besede: divje maline, Rubus idaeus L., populacija, molekulski markerji, mikrosateliti, genetska sorodnost
Published: 19.09.2011; Views: 2765; Downloads: 227
.pdf Full text (20,12 MB)

9.
DOLOČANJE GENETSKE SORODNOSTI MED DIVJIMI ČEŠNJAMI (Prunus avium L.) Z UPORABO MIKROSATELITSKIH MARKERJEV
Tina Ternjak, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Divje češnje so značilna drevesa slovenske pokrajine, ki tvorijo naravno populacijo. Zmožnost razlikovanja med posameznimi kultivarji češnje (Prunus avium L.), tako gojenimi kot divje raslimi, je pomembno iz znanstvenih kot tudi iz ekonomskih razlogov. V genetsko analizo smo vključili stara drevesa in mlade rastline v okolici teh dreves. Vzorčenje je potekalo na dveh različnih lokacijah blizu Maribora, SZ Slovenija. Namen naloge je bil ugotoviti, kakšna je genetska sorodnost znotraj vsake od dveh populacij divje češnje in sorodnost med predstavniki dveh populacij. Ugotavljali smo še genetsko uniformnost znotraj populacije, genetsko čistost populacije, število močno odstopajočih genotipov znotraj populacije, ki so bili preneseni iz neke druge populacije. Na treh mikrosatelitskih lokusih EMPA003, EMPA004, EMPA005 smo pri 39 preučevanih genotipih divje češnje skupaj namnožili 19 polimorfnih alelov, v povprečju 6,3 na lokus. Genetske razdalje med preučevanimi genotipi smo izračunali z Jaccardovim koeficientom in izdelali dendrogram.
Keywords: Ključne besede: divja češnja / Prunus avium L./ populacija / molekulski markerji / genetska sorodnost
Published: 28.03.2011; Views: 2847; Downloads: 249
.pdf Full text (1,00 MB)

Search done in 0.23 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica