| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Novel in vitro model for toxicological analysis of drugs
Eneko Jose Madorran Esteiro, 2024, doktorska disertacija

Opis: Despite there being a substantial range of available drugs on the market, many patients still lack effective and safe medications for their specific conditions, showing a constant need to develop new ones. Toxicological models enable us to assess their safety to various degrees, but all such models have certain limitations. Considering the advantages and drawbacks of these models, we have developed a novel viability method, Membrane Potential Cell Viability Assay (MPCVA), and a novel cell-based in vitro liver model to overcome some of the limitations of these models. The MPCVA evaluates the changes in the membrane potential, so we tested the membrane potential and cell viability relation with a cell-by-cell analysis. The MPCVA was further tested in case of cell exposure to various toxic agents that induce different cell death pathways. Finally, we used MPCVA to determine the viability of our novel cell-based in vitro liver model, which we built by combining four different types of liver cells (hepatocytes, hepatic stellate cells, Kupffer cells, and liver sinusoidal endothelial cells). Along with the MPCVA, we used clinical instrumentation to test the toxicity of three hepatotoxic drugs (5-fluorouracil, ibuprofen, and rifampicin). We observed that, under the given conditions, the MPCVA had a similar toxicity assessment as standard viability methods. We also observed that the toxicity assessment of hepatotoxic drugs is similar to the in vivo toxicity evaluation (clinical data). Therefore, the suggested approach can potentially improve existing toxicological models. However, we understand its translation to clinical practice warrants further experimentation in exposures to other drugs/toxins and by also using other cell types.
Ključne besede: Keywords: Toxicological model, translational analysis, liver in vitro model, cell viability.
Objavljeno v DKUM: 23.02.2024; Ogledov: 227; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (5,64 MB)

2.
Interakcijska doza nanodelcev – uvedba novega koncepta in študij vpliva surfaktantov na novo definirano dozo : doctoral dissertation
Boštjan Kokot, 2023, doktorska disertacija

Opis: Preko dihanja, oralnega vnosa in drgnjenja ob kožo, smo vsakodnevno izpostavljeni inherentno toksičnim delcem nanometrskih velikosti (nanodelcem). Nanodelci v zraku so še posebej problematični, ker se jim težko izognemo in povzročajo dolgoročne posledice, kot so na primer srčno-žilne bolezni, vnetja, pljučni rak in poškodbe možganov. Za uspešno regulacijo nanodelcev je torej ključna pravilna določitev njihove toksičnosti. Toksičnost v nanotoksikologiji je definirana kot kumulativna doza, dostavljena v sistem, pri kateri še lahko opazimo neželene stranske učinke. Trenutno je najpogosteje v uporabi definicija doze, opredeljena kot razmerje med celotno površino nanodelcev, dostavljenih v sistem, in celotno pričakovano površino tkiva oz. celic. Ta pa ne upošteva lokalnih interakcij in razporeditve doze, ki ključno vplivajo na določitev dejanskega učinka doze na opazovani sistem. Trenutni standard določitve doznega odziva in toksičnosti nanodelcev so tedne trajajoči poskusi na živalih. Kot hitrejša in cenejša alternativa so bili razviti preprosti in napredni modeli in vitro, osnovani na celičnih linijah, ki pa večinoma ne vsebujejo zelo pomembnega gradnika pljuč, pljučnega surfaktanta. Pri razvoju definicije doze smo uporabili preprost model, sestavljen iz celic pljučnega epitelija, pljučnega surfaktanta in cevk iz titanovega dioksida. Stanje pri vdihu nanodelcev smo posnemali tako, da smo na celice najprej napršili pljučni surfaktant in nato nanodelce. V ta namen smo razvili inkubator, v katerem smo lahko surfaktant in nanodelce na sistem in vitro napršili v fizioloških pogojih direktno na mikroskopu z visoko ločljivostjo in hkrati zajemali slike takoj od napršitve nanodelcev vse do nekaj dni po napršitvi. Z izpostavitvijo celic več nanodelcem smo pokazali, da trenutna definicija doze nezadostno opiše dejanski učinek doze v biološkem sistemu. Nezadostno definicijo smo nadgradili z uvedbo interakcijske površine in interakcijske doze, ki sta direktno upoštevali interakcije med površino membrane in nanodelcev. Nov koncept nam je omogočil, da smo dozo ovrednotili in vizualizirali v vsaki slikovni piki slike. Z dvema novo definiranima parametroma, povprečno interakcijsko dozo in povprečno lokalno interakcijsko dozo, smo poleg lokalnih interakcij med nanodelci in membrano upoštevali še neenakomernost porazdelitve doze ter s tem mnogo bolje ocenili njeno porazdelitev v sistemu. S spremljanjem časovnega razvoja povprečne lokalne interakcijske doze smo potrdili, da biološki sistem modulira dozo že brez dodanega surfaktanta. Z analizo histogramov interakcijske doze v poskusih s surfaktantom in brez njega smo ovrednotili vpliv surfaktanta na modulacijo doze. Ugotovili smo, da v prisotnosti surfaktanta faza karantenizacije in raztapljanja nastopi hitreje, sledi ji pa nova faza raztapljanja, ki je brez surfaktanta ni in omogoča prerazporejanje doze v prostoru in času. Sledenje surfaktantskim proteinom, nanodelcem in lipidom hkrati je bilo mogoče z razvitim trikanalnim slikanjem, osnovanim na zajemu življenjskega časa fluorescence. Iz sledenja vsem trem komponentam smo določili: 1) da se hidrofobni surfaktantski proteini kepijo skupaj s cevkami titanovega dioksida, 2) da nanocevke vdrejo globlje od fiziološke debeline surfaktanta v nekaj sekundah in 3) da se v surfaktantu pojavijo prehodne luknje, ki omogočajo neoplaščenim nanodelcem prehod čez pljučni surfaktant. Trikanalno slikanje celic, nam je na koncu omogočilo prepoznati, da je doza nanodelcev odvisna od lokalne okolice, kot je meja med celičnim jedrom in plazemsko membrano, in od prisotnosti biomolekul v tem okolju. To je vodilo v razvoj novega koncepta vektorske doze nanodelcev, ki je odvisna od v sistemu prisotnih biomolekul. Novi koncept je pripraven za odkrivanje mehanizmov toksičnosti in njihove propagacije po sistemu, kar bi lahko vodilo do boljšega razumevanja ključnih molekularnih dogodkov, ki so osnova za uspešno napovedno toksikologijo, ki ni osnovana na poskusih na živalih.
Ključne besede: toksikologija, nanotoksikologija, doza, lokalna doza, površinska doza, interakcijska doza, lokalna interakcijska doza, fluorescenca, fluorescentna mikroskopija, mikroskopija s stimulirano emisijo, mikroskopija z visoko ločljivostjo, pljučni surfaktant, SP-B, SP-C, proteini pljučnega surfaktanta, nanocevke titanovega dioksida, nanodelci, model in vitro, nano-bio interakcije, analiza slik
Objavljeno v DKUM: 17.04.2023; Ogledov: 418; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (35,59 MB)

3.
Razvoj novega in vitro modela trebušne slinavke z uporabo tehnike 3d tiska
Marko Milojević, 2021, doktorska disertacija

Opis: Celični nosilci iz polisaharidov posnemajo strukturo in sestavo ekstracelularnega matriksa, v katerem celice trebušne slinavke proliferirajo. Kljub vsesplošni uporabi polisaharidnih hidrogelov v tkivnem inženirstvu večina metod izdelave ni uspešna pri izdelavi stabilnih hidrogelnih nosilcev, ki bi omogočili dolgotrajno rast in ohranitev fenotipa specifičnih celic. Ključnega pomena za uspešno uporabo posameznega materiala v tkivnem inženirstvu je tudi uravnavanje lastnosti nosilcev, izdelanih iz njega (nabrekanje, degradacija, reološke lastnosti, mehanske lastnosti, poroznost, hidrofilnost, mikro- in nano-površinske lastnosti), tako da te posnemajo izvorno tkivo. V doktorski nalogi smo razvili nove polisaharidne formulacije, ki so primerne za 3D tisk visoke ločljivosti, sočasno pa ohranjajo dolgoročno strukturno stabilnost v pogojih celičnih kultur, kar je ključno za njihovo dolgotrajno uporabo. Z vgradnjo nikelj-bakrovih nanodelcev smo dokazali, da lahko celičnim nosilcem spreminjamo osnovne materialne lastnosti, tako pa postavili temelje za izgradnjo nosilcev, ki natančneje posnemajo lastnosti izvornega tkiva. Sočasno smo razvili hibridno tehniko 3D tiska, ki omogoča hkraten tisk termoplastičnih polimerov s hidrogeli in izgradnjo mehansko stabilnejših nosilcev. Izdelali smo tudi novo šobo in protokol core/shell tiska, ki zagotavljata izdelavo nosilcev s pretočnimi filamenti, ki posnemajo osnovno funkcionalnost žilja in vitro. Po uspešni izolaciji celic trebušne slinavke, smo nazadnje izdelali novo biočrnilo z vključenimi celicami in situ, ki ga lahko natisnemo v želene geometrijske oblike. S funkcionalnimi celičnimi testi smo dokazali, da so vse razvite formulacije biokompatibilne, tiskani nosilci pa podpirajo dolgoročno rast in viabilnost izoliranih celic trebušne slinavke ter tako omogočajo izvedbo dolgotrajnejših eksperimentov.
Ključne besede: 3D tisk, celični nosilci, polisaharidni hidrogeli, celice trebušne slinavke, model in vitro
Objavljeno v DKUM: 16.11.2021; Ogledov: 1150; Prenosov: 124
.pdf Celotno besedilo (5,29 MB)

4.
Skeletal muscle derived cell cultures as potent models in regenerative medicine research
Robi Kelc, Martin Trapečar, Matjaž Vogrin, Avrelija Cencič, 2013, pregledni znanstveni članek

Opis: Cell cultures have been used extensively by many scientists in the last decades to study various cell and tissue mechanisms. They have many advantagesover in vivo experimental models, but their limitations are to be considered as well. As skeletal muscle-derived cell cultures are becoming increasingly interesting in studies of muscle regeneration processes the question of their relevance in experiments arises according to in vivo experimental models. This article reviews studies that have simultaneously performed in vivo and in vitro experiments on skeletal muscle and discusses the correlation of both results. Although they seem to correlate, no such studies on humans have been performed so far.
Ključne besede: skeletal muscle cell, cell culture, In vivo, In vitro, experimental model
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1630; Prenosov: 118
URL Povezava na celotno besedilo

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici