1. Varstvo osebnih podatkov kot temeljna človekova in pacientova pravica : magistrsko deloEma Turnšek, 2024, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice.
Keywords: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 89; Downloads: 61
 Full text (5,53 MB) |
2. Pravica do prekinitve nosečnosti - primerjava slovenskega, hrvaškega in ameriškega pravnega sistema : magistrsko deloUrška Bračko, 2024, master's thesis Abstract: Tema o umetni prekinitvi nosečnosti – splavu še zmeraj po svetu ostaja tabu tema ter eno izmed najbolj razdvajajočih vprašanj v sodobni družbi, saj se na tem področju prepletajo različne družbene vrednote (pravica do življenja, pravica do telesne avtonomije), ki jih ljudje različno prioritiziramo. Vsekakor je razumevanje ter dojemanje abortusa močno povezano s političnimi, kulturnimi ter verskimi vrednotami in je to glavni razlog za oteženo dosego konsenza o ureditvi umetne prekinitve nosečnosti na globalni ravni. Ne glede na razlike v državnih ureditvah abortusa pa je pomembno, da se priznajo pravice ženskam do telesne avtonomije in se zagotavi tudi celovita podpora, kar vključuje dostop do zdravstvenih storitev, izobraževanja in morebitno socialno podporo. Na drugi strani pa je pomembno zaščititi tudi pravico do življenja, ki je prav tako ena izmed temeljnih pravic po vsem svetu. V ta namen so oblikovani različni koncepti po svetu, ki omogočajo ženskam svobodno odločitev o prekinitvi nosečnosti, hkrati pa preprečujejo, da bi že »živo bitje, ki se nahaja v telesu nosečnice« umrlo kot posledica umetne prekinitve nosečnosti. Tako slovenska in hrvaška ureditev denimo dovoljujeta umetno prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti, kasneje pa le s soglasjem posebne komisije. Ameriška ureditev je za razliko od slovenske in hrvaške, urejena zelo neenotno, saj je zveznim državam prepuščeno, da same določajo, kako bodo uredile abortus, kar zagotavlja neenak položaj žensk v Združenih državah Amerike in jih prisiljuje, da potujejo v države, ki jim je storitev splava omogočena.
Keywords: splav, nosečnost, zarodek, ugovor vesti, zasebnost, medicinsko pravo, morala
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 56; Downloads: 38
Full text (1,64 MB) |
3. Reproduktivne tehnologije - pravno urejanje in vpliv na družinska razmerja : magistrsko deloInes Zadravec, 2023, master's thesis Abstract: Z razvojem reproduktivnih tehnologij so se pojavile alternativne konfiguracije družine. Novi koncepti spreminjajo definicijo starševstva in zahtevajo odmik od ustaljenih izhodišč, ki datirajo če iz časa Rimskega cesarstva. Pravne domneve, ki so stoletja ostajale trdne, kot obzidje Koloseja, so padle pod težo novih reproduktivnih tehnologij. Že Heraklit iz Efeza je dejal: »edina konstanta v življenju so spremembe.« Tehnike asistirane reprodukcije so povzročile naraščanje števila posameznikov, ki so vključeni v proces prokreacije. Gre za darovalce in prejemnike spolnih celic, nadomestne matere in nenazadnje tudi otroke, ki so rojeni s pomočjo tehnologije. Obstoj družbe brez pravil ni mogoč in nastane šele takrat, ko je vzpostavljen ustrezen normativni okvir. Iz tega sledi, da je nujna sinergija med dosežki in možnostmi, ki jih ponuja medicina in pravom, ki naj zariše normativni okvir in poda odgovor v primeru nejasnosti in dilem.
Keywords: medicinsko pravo, neplodnost, reproduktivne tehnologije, oploditev z biomedicinsko pomočjo, darovanje spolnih celic, krioprezervacija spolnih celic in zarodkov, nadomestno materinstvo, osebna identiteta, pravica do poznavanja lastnega izvora.
Published in DKUM: 08.09.2023; Views: 414; Downloads: 60
Full text (2,12 MB) |
4. Zdravstvena oskrba zapornikov : magistrsko deloKsenija Vrbnjak, 2021, master's thesis Abstract: Pravica do zdravstvenega varstva je ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katera se ne glede na osebne okoliščine in družbeni položaj posameznika mora zagotavljati vsakomur. Tudi okoliščina odvzema prostosti, zaradi prestajanja zaporne kazni ni nobena izjema. Čeprav upravičen odvzem prostosti ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, lahko le ta zaradi stresa in tesnobe, ki ju obsojenec pri tem doživlja, negativno vpliva na njegovo zdravje. To pomeni, da je potrebno zdravje zapornika spremljati ves čas prestajanja zaporne kazni ter mu nuditi ustrezno zdravstveno oskrbo. Za zdravstveno oskrbo obsojencev so primarno odgovorni pristojni regionalni zdravstveni domovi. Obsojencem pa zdravstveno oskrbo nudijo tudi zdravstveni delavci, zaposleni pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Po potrebi se obsojence napoti tudi k specialistom v zunanje zdravstvene ustanove.
V primeru pomanjkljive zdravstvene oskrbe, obstaja tveganje kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve na predlog pritožnika presoja Evropsko sodišče za človekove pravice, katero je oblikovalo bogato sodno prakso s tega področja. Evropsko sodišče za človekove pravice s svojimi sodbami, države članice opominja, da je varovanje telesne celovitosti zapornika med drugim tudi dolžnost države. Dolžnost države je, da zagotovi spoštovanje dostojanstva obsojenca in zaprtih oseb ne izpostavlja trpljenju, večjemu kot je potrebno za dosego namena kaznovanja. Dolžnost države je torej, da se pred sprejemom obsojenca v zavod za prestajanje kazni zapora prepriča, da je le ta sposoben in primeren za prestajanje zaporne kazni. Nadalje mora država zapornikom zagotavljati primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo. Dolžnost države pa je tudi prilagoditev zdravstvenim potrebam obsojencev s posebnimi potrebami, kar je v Republiki Slovenijo še posebej problematično.
Obsojenci, ki menijo, da jim je kršena pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe imajo poleg pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice na voljo, tudi številna druga pravna sredstva na podlagi nacionalnih predpisov, s katerimi lahko zahtevajo odpravo kršitev ter povrnitev povzročene škode. Nad ustreznim zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin bdijo Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Ministrstvo za pravosodje ter predsednik pristojnega okrožnega sodišča.
Keywords: medicinsko pravo, zdravstvena oskrba, zdravljenje, zapor, zapornik, pravice zapornika, zdravje zapornika, zdravljenje zapornika
Published in DKUM: 23.07.2021; Views: 1388; Downloads: 250
Full text (875,22 KB) |
5. Zdravstveno strukovno staleško pravoJozo Čizmić, Miran Cvitković, Ante Klarić, 2017, reviewed university, higher education or higher vocational education textbook Abstract: Knjiga je po svojoj namjeni udžbenik za studente poslijediplomskog specijalističkog studija „Medicinsko pravo“ na Pravnom fakultetu Sveučilišta u Splitu.
U knjizi se, nakon objašnjavanja pojmova „medicinsko pravo“ i „zdravstveno strukovno staleško pravo“, prikazuje pravno uređenje statusa i poslova radnika zdravstvene struke (obrazovanje, pripravnički staž i stručni ispit, trajno stručno usavršavanje, uvjeti i odobrenje za samostalni rad – licencija, liječnička iskaznica, specijalizacija u grani zdravstvene djelatnosti i specijalistički ispit, priznavanje inozemnih stručnih kvalifikacija, stalni sudski vještak zdravstvene struke), objašnjavaju se prava, obveze i odgovornosti zdravstvenih radnika (međusobni odnosi zdravstvenih radnika, pravila struke – deontologija, medicinska etika, priziv savjesti, rješavanje sporova (arbitraža), nadzor, liječnička tajna, medicinska dokumentacija), te posebno osiguranje od odgovornosti zdravstvenih radnika.
U drugom dijelu knjige prikazuju se razni oblici staleškog udruživanja radnika zdravstvene struke, kako obveznog udruživanja u strukovne komore (s naglaskom na javne ovlasti), tako i dobrovoljnog udruživanja u strukovne udruge i sindikalne organizacije zdravstvenih radnika.
Keywords: medicinsko pravo, zdravstvene struke, komore, staleško pravo, zdravstvo, zdravstvene udruge, medicinsko pravo, zdravstveni delavci, zbornice, strokovno pravo, zdravstveno varstvo, zdravstvena združenja
Published in DKUM: 16.11.2017; Views: 1520; Downloads: 385
Full text (13,84 MB)
This document has many files! More... |
6. POLST - ZDRAVNIŠKA NAVODILA ZA OŽIVLJANJE IN VZDRŽEVANJE ŽIVLJENJARok Pirc, 2016, master's thesis Abstract: Physician Orders for Life-Sustaining Treatment (POLST) je institut ameriškega prava, katerega glavni namen je izboljšanje kakovosti paliativne oskrbe bolnikov, ki se bližajo koncu svojega življenja. Spodbuja aktivno sodelovanje med pacientom in zdravnikom in omogoča oblikovanje pravno zavezujočih zdravniških navodil, ki naj bodo spoštovana v najbolj kritičnih trenutkih zdravljenja.
POLST kot koncept vključuje program uporabe in poseben obrazec. Prvotno se je pojavil v ameriški zvezni državi Oregon leta 1991. Danes je vzpostavljen in z manjšimi variacijami deluje vsaj v šestnajstih zveznih državah. Kot institut s krajšo pravno tradicijo je s strani ameriške javnosti deležen številnih kritik, tako pozitivnih kot negativnih.
POLST je nastal kot odgovor na aktualna vprašanja medicinskega prava. Gre za vprašanja, ki si jih postavljamo tudi pri nas. Kljub velikim razlikam med kontinentalnimi in anglo-ameriškimi pravnimi redi lahko med slovensko in ameriško pravno ureditvijo potegnemo številne vzporednice. Z Zakonom o pacientovih pravicah, ki je bil sprejet 26. 2. 2008, je Slovenija naredila velik preskok v procesu razvoja pravic pacientov. Pridružila se je izbranemu krogu držav, ki so se odločile temeljne pravice pacientov konkretizirati s posebnim zakonom. Zakon temelji na pacientovi svobodi odločanja o sebi, kar predstavlja tudi vrhovni postulat sodobnega medicinskega prava.
Keywords: POLST, ameriško pravo, medicinsko pravo, Zakon o pacientovih pravicah, pacientova avtonomija, vnaprej izražena volja.
Published in DKUM: 08.03.2017; Views: 1198; Downloads: 149
Full text (962,40 KB) |
7. Pogodba o zdravljenjuAmadej Čater, 2016, undergraduate thesis Abstract: V diplomski nalogi je obravnavana pogodba o zdravljenju. Pogodba o zdravljenju je inominatna pogodba obligacijskega prava, ki v pravnih virih Republike Slovenije ni neposredno urejena. Gre za dvostransko oz. bilateralno sinalgmatično pogodbo, ki je lahko odplačna ali neodplačna. Stranki pogodbe sta zdravnik in pacient, kjer prvi s svojim znanjem in strokovnimi metodami skuša ozdraviti drugega ali pa mu nudi določeno medicinsko storitev. Skleneta jo lahko izrecno, s podpisom pogodbe o zdravljenju, ali pa nastane kot tiha pogodba s konkludentnim ravnanjem strank. Obe stranki imata po pogodbi o zdravljenju določene obveznosti, vendar pa je njuno pogodbeno razmerje vselej asimetrično, saj ima zdravnik veliko več obveznosti kot pacient. Pogodba o zdravljenju je po pravni naravi navadno kvalificirana kot mandatna pogodba, saj zdravnik ne garantira uspešnega zdravljenja, zato govorimo o obligaciji prizadevanja. Zdravnik si prizadeva ozdraviti pacienta, da pa bi to dosegel, uporablja metode medicinske znanosti ter medicinsko opremo. Vendar pa v določenih primerih lahko zasledimo tudi elemente podjemne pogodbe, kadar zdravnik jamči za končni uspeh. V teh primerih gre za ti. obligacijo rezultata. Tovrstni primeri so ponavadi lepotne operacije, storitve protetike, laboratorijske preiskave, genske raziskave, ipd.
Obravnavane obveznosti zdravnika po pogodbi o zdravljenju so pojasnilna dolžnost, obveznost zdravnika, da izvrši pregled ter postavi diagnozo, opravi zdravljenje osebno, zdravi pacienta ter postopa po pravilih medicinske stroke. Ter obveznosti pacienta, da plača zdravniku za zdravljenje ter sodeluje z zdravnikom.
Keywords: pogodba o zdravljenju, pravna narava, medicinsko pravo, obveznosti zdravnika, obveznosti pacienta, mandatna pogodba, podjemna pogodba, obligacija rezultata, obligacija prizadevanja
Published in DKUM: 02.12.2016; Views: 2701; Downloads: 362
Full text (1,15 MB) |
8. Razprave o medicini in pravu v MariboruVesna Rijavec, Jelka Reberšek Gorišek, Vojko Flis, 2011, preface, editorial, afterword Keywords: medicinsko pravo, bolnikova avtonomija, varstvo bolnikovih pravic, prisilno zdravljenje, zdravljenje brez privolitve, medicinske napake, zapleti, reševanje sporov, organizacija zdravstva, presajanje organov in tkiv, biomedicina, družinska zakonodaja, medicinske raziskave
Published in DKUM: 10.07.2015; Views: 1628; Downloads: 46
 Link to full text
This document has many files! More...
This document is also a collection of 1 document! |
9. DOMNEVANA PRIVOLITEV OŠKODOVANCANeža Mrak, 2014, undergraduate thesis Abstract: V diplomski nalogi se posvečam problematiki domnevane privolitve. Za institut domnevane privolitve je zelo pomemben Zakon o pacientovih pravicah, saj se ravno v medicinskem kazenskem pravu največkrat srečujemo s problemom privolitve oškodovanca. Vsak medicinski poseg oz. zdravljenje mora biti opravljeno s privolitvijo pacienta. Dana mora biti vedno vnaprej, pred opravljenim posegom oz. zdravljenjem. Ključnega pomena je, da zdravnik opravi pojasnilno dolžnost in pacientu razloži možne načine zdravljenja in njegove posledice, saj se bo le tako imel možnost, da se pravilno odloči.
Zdravnik je dolžan spoštovati pacientovo pravico do samoodločbe in avtonomije. V primeru, da pacient določen način zdravljenja zavrača, mora zdravnik to sprejeti in mu razložiti posledice takšne odločitve. Obenem mu mora pojasniti še ostale možnosti zdravljenja in kakšna je njihova učinkovitost.
Zlasti pripadniki različnih verskih skupnosti zavračajo določen poseg zaradi svojega verskega prepričanja. Zdravnik takšnega posega ne sme opraviti, temveč mora spoštovati voljo pacienta. V nasprotnem primeru ravna protipravno.
V preteklosti se je pogosto ignorirala privolitev oškodovanca, pomembno je bilo zgolj, da je bil poseg opravljen lege artis. Danes pa gre pot v popolnoma drugo smer in ima odločilno vlogo ravno privolitev pacienta. Kazenski zakonik je uvedel veliko spremembo v našem pravnem sistemu, saj je kot razlog izključene protipravnosti zdravniških posegov določil prav institut privolitve oškodovanca. S tem pa se je dobro začrtala pot razvoja privolitve oškodovanca v naši pravni ureditvi in tako tudi možnosti njegove uveljavitve v praksi.
Keywords: medicinsko kazensko pravo, privolitev, domnevana privolitev, oškodovanec, pacient
Published in DKUM: 19.12.2014; Views: 1980; Downloads: 350
Full text (802,32 KB) |
10. PRAVICE NOSEČNICE IN NEROJENEGA OTROKAVanja Čeligoj, 2011, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu so predstavljene pravice nosečnice in nerojenega otroka na področju civilnega, delovnega, dednega, kazenskega, humanitarnega in medicinskega prava.
Najprej je predstavljena družina na splošno, razlike v družini nekoč in danes ter materinstvo v postmoderni družbi.
S področja civilnega prava je obravnavan položaj človeka pred rojstvom, pravna domneva očetovstva ter pripoznanje očetovstva ter zastopanje zarodka.
Sledijo delovnopravni vidiki, kjer je predstavljen položaj nosečnice v fazi zaposlovanja in kasneje, v delovnem razmerju, ter posebno pravno varstvo, ki so ga deležne nosečnice.
Na področju dednega prava je obravnavana pravica nerojenega otroka do dedovanja ter uveljavljanje te pravice v postopku.
V nadaljevanju je obširneje obravnavano kaznivo dejanje nedovoljenega posega v nosečnost ter druga kazniva dejanja, inkriminirana v KZ-1. Predstavljen je tudi položaj noseče zapornice.
Na področju humanitarnega prava so z vidika pravic nosečnice in nerojenega otroka pomembnem določbe Ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb med vojno.
Najobširnejše so v diplomskem delu obravnavane pravice nosečnice in nerojenega otroka z medicinsko pravnega vidika, kjer je obravnavana umetna prekinitev nosečnosti, zdravljenje neplodnosti in postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, nosečnica, okužena z nalezljivimi boleznimi in noseča odvisnica, raziskave matičnih celic, nadomestno materinstvo ter vprašanja glede možnosti izbire otrokovega spola.
Keywords: noseča ženska, nerojeni otrok, pravice nosečnice in nerojenega otroka, civilno pravo, delovno pravo, dedno pravo, kazensko pravo, humanitarno pravo, medicinsko pravo
Published in DKUM: 31.05.2011; Views: 4153; Downloads: 509
Full text (462,30 KB) |
