Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo zajema sintezo magnetnih maghemitnih nanodelcev (MND), njihovo površinsko funkcionalizacijo s polisaharidom hondroitin sulfatom (HS) in raziskavo adsorpcije neodimovih (III) ionov (Nd3+) na magnetne nanoadsorbente. Namen magistrske naloge je bil ustvariti stabilne adsorbente, ki bi služili za vezavo in nadaljnjo regeneracijo elementov redkih zemelj (REE) iz vodnih raztopin. Magnetne nanoadsorbente smo karakterizirali s Fourierjevo transformirano infrardečo spektroskopijo na oslabljeni totalni odboj (ATR-FTIR), termogravimetrično analizo (TGA), dinamičnim sipanjem laserske svetlobe (DLS), X-žarkovno fotoelektronsko spektroskopijo (XPS), rentgensko praškovno difrakcijo (XRD), transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM) in masno spektrometrijo sekundarnih ionov z analizatorjem na čas preleta (ToF-SIMS). Izvedene so bile magnetne meritve, meritve zeta potenciala, meritve skupnega organskega ogljika (TOC), naredili smo polielektrolitsko titracijo HS. Adsorpcijo nevezanega Nd3+ v supernatantu smo po odstranitvi magnetnih nanoadsorbentov merili z UV-VIS spektroskopijo. Tekom meritev smo preverjali vpliv kontaktnega časa, pH delovne raztopine in vpliv mase uporabljenega nanoadsorbenta. V tem magistrskem delu so zbrani podatki vseh sintez in funkcionalizacij, ki so bile izvedene. Podrobno so razloženi rezultati karakterizacij, podana je diskusija adsorpcije z vsemi slikami, grafi in tabelami, ki so nastale med izvajanjem eksperimentalnega dela. Rezultati kažejo, da se na funkcionalizirane MND adsorbirajo Nd3+, vendar sama metoda UV-VIS ni primerna za meritve adsorpcije v danem koncentracijskem območju delovnih raztopin in določitev adsorpcijske kapacitete.
Ključne besede: maghemitni nanodelci, hondroitin sulfat, neodim, adsorpcija, UV-VIS spektroskopija
Objavljeno v DKUM: 09.09.2022; Ogledov: 833; Prenosov: 227
Celotno besedilo (4,13 MB)

Opis: Diplomska naloga opisuje sintezo maghemitnih nanodelcev in njihovo površinsko modifikacijo s surfaktantom citronsko kislino. Namen raziskave je bil ustvariti stabilne ferofluide, ki bi lahko služili kot gonilna raztopina v procesu napredne osmoze za čiščenje odpadne vode. Preučen je bil vpliv različnih parametrov na velikost osmotskega tlaka končnega produkta. Tekom eksperimentalnega dela smo optimizirali temperaturo, množinsko razmerje med reaktanti in uporabili različne tekočine za spiranje. Najboljši rezultati so bili doseženi pri sintezi s temperaturo adsorpcije 80 ℃, v množinskem razmerju 〖Fe〗^(2+):〖Fe〗^(3+):CA (citronska kislina) 2,3:1:2,3, in čiščenju delcev z etanolom. Nanodelci so bili karakterizirani s termogravimetrično analizo (TGA), dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS), Fourierjevo transformirano infrardečo spektroskopijo (FTIR), transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM) in magnetnimi meritvami, s katerimi smo določili izgubo mase, izoelektrično točko, funkcionalne skupine in magnetne lastnosti. V tej diplomski nalogi so zbrani podatki vseh sintez, ki so bile izvedene in rezultati, ki so bili izmerjeni. Podana je tudi diskusija samih rezultatov s slikami in grafi, ki so bili posneti tekom izvajanja zaključnega dela. Vrednosti osmotskega tlaka nakazujejo, da bi nekatere magnetne raztopine, pripravljene pri ustreznih reakcijskih pogojih, bile primerne za uporabo v napredni osmozi.
Ključne besede: maghemitni nanodelci, citronska kislina, osmotski tlak, napredna osmoza, čiščenje odpadne vode
Objavljeno v DKUM: 24.09.2020; Ogledov: 1447; Prenosov: 148
Celotno besedilo (2,09 MB)

Opis: Imobilizacija encima na nosilec vpliva na stabilnost in aktivnost encima. V diplomskem delu je prikazana študija imobilizacije encima alkohol dehidrogenaze (ADH) na magnetne maghemitne nanodelce, prevlečene s karboksimetil dekstranom (CM-dekstranom). Imobiliziranemu encimu smo aktivnost določali po encimskem testu z merjenem absorbance s spektrofotometrom pri 340 nm, preostalo specifično aktivnost pa izračunali s primerjanjem aktivnosti imobiliziranega z aktivnostjo prostega encima. Določevali smo tudi učinkovitost imobilizacije, in sicer z merjenjem koncentracije proteinov po Bradfordovi metodi pri valovni dolžini 595 nm. Cilj je bil ugotoviti optimalne imobilizacijske pogoje za čim višjo preostalo specifično aktivnost imobiliziranega encima. Pogoje smo spreminjali postopoma in v vsakem naslednjem koraku uporabili optimalne pogoje prejšnjega koraka. Osnovna imobilizacija je potekala 2 uri na 20 °C, hitrost stresanja je bila 300 rpm, pH imobilizacijskega medija pa 7.5, na delce smo dodali 4 % (v/v) epiklorohidrina (ECH) in 0.02 mg/mL encima ADH. Na začetku smo raziskovali vpliv koncentracije ECH, ugotovili smo, da dobimo najvišje preostale aktivnosti imobiliziranega encima pri 4 % (v/v). Naslednji parameter je bila temperatura, ki smo jo za optimalne rezultate znižali na 4 °C. Povečali smo tudi hitrost stresanja na 500 rpm. Najvišje preostale aktivnosti imobiliziranega encima za optimalen pH medija, čas imobilizacije in koncentracijo encima pa so ostale enake, kot pri osnovni imobilizaciji, torej pH 7.5, čas imobilizacije 2 uri in koncentracija encima 0.02 mg/mL. Raziskovali smo tudi stabilnost imobiliziranega encima po 3 h, 5 h in 24 h na 20 °C in 40 °C, za encim, imobiliziran v osnovnih in optimalnih pogojih. Preverjali smo tudi možnosti shranjevanja imobiliziranega encima na 4 °C, za osnovno imobilizacijo 22 dni, za optimalno pa 30 dni. V obeh primerih smo ugotovili, da imobiliziran encim dobro ohranja aktivnost tudi po daljšem časovnem obdobju.
Ključne besede: alkohol dehidrogenaza, CM-dekstran, imobilizacija, maghemitni nanodelci, preostala specifična aktivnost, stabilizacija encima
Objavljeno v DKUM: 03.04.2019; Ogledov: 1346; Prenosov: 119
Celotno besedilo (2,07 MB)

Opis: Namen diplomske naloge je sinteza maghemitnih nanodelcev, prevlečenih z aminosilanom, ter imobilizacija encima lipaze na pripravljen nosilec. Maghemitne nanodelce smo pripravili z obarjalno reakcijo ali koprecipitacijo železovih II in železovih III ionov s 25 % amonijakom in jih prevlekli s funkcionalno plastjo silike, nato pa še s plastjo aminosilana. Optimirali smo pogoje za dosego najvišje učinkovitosti imobilizacije ter preostale aktivnosti imobiliziranega encima, kot so: koncentracija encima, vrsta mrežnega povezovalca, čas imobilizacije ter koncentracija mrežnega povezovalca glutaraldehida. Proučevali smo stabilnost imobiliziranega encima, vpliv časa in temperature izpostavitve na ohranitev aktivnosti imobiliziranega ter prostega encima. Najvišjo učinkovitost imobilizacije smo dosegli po aktivaciji magnetnih nanodelcev z 1 % glutaraldehidom (GA), s koncentracijo encima 7,5 µL/mL ter časom imobilizacije 24 ur pri hitrosti stresanja 410 rpm. Kljub visoki učinkovitosti imobilizacije smo v večini primerov dobili zelo nizke ohranjene aktivnosti imobiliziranega encima, imobiliziran encim pa je pokazal boljšo stabilnost pri povišani temperaturi v primerjavi s prostim encimom.
Ključne besede: nanotehnologija, imobilizacija encima, lipaza, aminosilanski maghemitni nanodelci, aktivnost encima, učinkovitost imobilizacije.
Objavljeno v DKUM: 23.12.2014; Ogledov: 2256; Prenosov: 279
Celotno besedilo (1,58 MB)

Opis: Namen diplomskega dela je sinteza magnetnih maghemitnih nanodelcev, prevlečenih s hitozanom po treh različnih postopkih in imobilizacija specifičnega biokatalizatorja, holesterol oksidaze, na tako pripravljen nosilec. Primerjali smo ohranjeno aktivnost encima holesterol oksidaze po končanem procesu imobilizacije in učinkovitost imobilizacije encima na maghemitne nanodelce, prevlečene s hitozanom po treh različnih postopkih. S spreminjanjem procesnih pogojev smo želeli ugotoviti kateri delci bi bili najprimernejši za imobilizacijo encima holesterol oksidaze. Spreminjali smo koncentracijo mrežnega povezovalca glutaraldehida, hitrost stresanja in vrsto stresanja pri imobilizaciji encima, vrsto mrežnega povezovalca in koncentracijo encima holesterol oksidaze. Zanimala nas je tudi stabilnost imobiliziranega encima v primerjavi s prostim encimom in vpliv večkratne uporabe imobiliziranega encima na ohranjeno aktivnost encima. Najvišjo ohranjeno aktivnost in učinkovitost smo dosegli pri imobilizaciji encima na maghemitne nanodelce, prevlečene s hitozanom po tretjem postopku (metoda kovalentne vezave) in dodatku mrežnega povezovalca PEHA (0,02 M). Najboljše pogoje smo dosegli pri koncentraciji encima 1 mg/mL, pri hitrosti stresanja 300 rpm in času imobilizacije 24 ur. Tako imobiliziran encim smo lahko ponovno uporabili in z njim smo izvedli deset ciklov. Po 122 urah pa encim ni bil več aktiven.
Ključne besede: imobilizacija encima, holesterol oksidaza, maghemitni nanodelci, ohranjena aktivnost encima, učinkovitost imobilizacije
Objavljeno v DKUM: 26.09.2013; Ogledov: 2199; Prenosov: 229
Celotno besedilo (2,11 MB)