| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 28
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravila o uporabi in razlagi listine EU o temeljnih pravicah
Valentin Justin Tratnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Varstvo temeljnih pravic in svoboščin je v 21. stoletju v EU nekaj samoumevnega. Na podlagi 2. člena Pogodbe o Evropski uniji EU temelji na vrednotah, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo, svobodo, demokracijo, enakosti, pravne države in spoštovanja temeljnih pravic. Nadalje 49. člen PEU pogojuje članstvo v EU s spoštovanjem vrednot iz 2. člena PEU, vključno s spoštovanjem temeljnih pravic. Danes Listina, ki je zavezujoča od leta 2009, predstavlja moderen pravni dokument, ki poleg »klasičnih« temeljnih pravic vsebuje tudi novo generacijo pravic. Ustaljenim »klasičnim« pravicam, kot so npr. pravica do življenja, nediskriminacije in enakosti pred zakonom, so v Listini dodane tudi novejše pravice, kot so npr. varstvo potrošnikov, varstvo okolja in druge, ki obstajajo zgolj v pravnem redu EU, npr. prosto gibanje, aktivna in pasivna volilna pravica na volitvah v Evropski parlament in na lokalnih volitvah. Listina obsega sedem poglavij, pri čemer prvih šest poglavij temeljne pravice ureja vsebinsko, zadnje, sedmo, poglavje pa ureja splošna pravila o razlagi in uporabi Listine. Ta magistrska naloga se ukvarja s sedmim poglavjem Listine. Po sprejetju Listine je bilo eno ključnih vprašanj njeno področje uporabe, ki je urejeno v njenem 51. členu. Uporabo Listine delimo na uporabo s strani organov EU in uporabo s strani držav članic (DČ). Medtem ko je Listina za organe EU zavezujoča vedno, torej, kadar ravnajo znotraj okvirjev prava EU in kadar ravnajo izven okvirjev prava EU, Listina DČ zavezuje zgolj, kadar izvajajo pravo EU. Pri področju uporabe Listine je potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 6. člena PEU, ki določa, da se z Listino na nikakršen način ne širijo pristojnosti EU, kot so opredeljene v Pogodbah. V zvezi z 51. členom Listine se postavi tudi vprašanje uporabe Listine v horizontalnih razmerjih. Poleg področja uporabe Listine je ključno tudi vprašanje ravni varstva, ki ga zagotavlja Listina. Tako je danes varovanje temeljnih pravic v DČ urejeno na več ravneh. Temeljne pravice se varujejo preko ustav DČ, Listine, EKČP in drugih mednarodnih dokumentov. Prav kvantiteta pravnih aktov, ki varujejo temeljne pravice, lahko povzroči določene probleme, ki jih je potrebno razjasniti. Po več kot desetletju sprejema Listine je vprašanj vedno več. V tem zaključnem delu bom zato s svojim raziskovalnim delom poskusil osvetliti nekatera relevantna vprašanja v zvezi z uporabo in razlago Listine.
Ključne besede: Pravo EU, temeljne pravice, človekove pravice, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, uporaba Listine ratione materiae, uporaba Listine ratione personae, razlaga Listine, Zadeva 29/69, Erich Stauder proti mestu Ulm – Sozialamt.
Objavljeno: 11.09.2020; Ogledov: 497; Prenosov: 249
.pdf Celotno besedilo (845,60 KB)

2.
Evropeizacija slovenskega upravnega sodstva
Urška Požlep, 2019, magistrsko delo

Opis: V tem magistrskem delu je obravnavan institut upravnega spora, ki ga ureja Zakon o upravnem sporu in zagotavlja sodno varstvo pravic in koristi posameznikov nasproti osebam, ki odločajo v upravnem postopku (državnim organom, organom lokalnih skupnosti, nosilcem javnih pooblastil), kadar ni z zakonom določeno kakšno drugo pravno varstvo. Sodni nadzor nad njihovim delovanjem na prvi stopnji izvaja neodvisno in nepristransko specializirano sodišče, tj. Upravno sodišče RS, na drugi stopnji pa Vrhovno sodišče RS, razen če zakon določa drugače. Za celovito razumevanje pravne ureditve upravnega spora je potrebno obravnavati tudi pravo Evropske unije in EKČP oziroma z njo povezano sodno prakso ESČP. Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo zavezala vpeljati pravna pravila EU v svoj nacionalni pravni sistem, posledično so jih vsi organi držav članic pri svojem delu dolžni upoštevati. EU je praviloma izvrševanje prava EU prepustila državam članicam oziroma njihovim pristojnim organom, pri čemer ne praviloma določa, kako mora država članica organizirati svojo lastno upravo in nasploh javno oblast, kar se odraža v načelu nacionalne institucionalne avtonomije. Prav tako je tukaj potrebno omeniti načelo nacionalne postopkovne avtonomije (in njegove meje). Vseeno pa pravo EU vpliva na upravno sodstvo s pomočjo instituta predhodnega odločanja, s katerim Sodišče EU podaja razlago prava EU, pa tudi na druge načine, kot je prikazano v tej magistrski nalogi. Dodatno na slovensko upravno sodstvo vpliva EKČP, predvsem pravica do poštenega sojenja, ki je zajeta v njenem 6. členu. Zaradi kršitve tega člena je bila Republika Slovenija že obsojena zaradi odsotnosti glavne obravnave v postopku pred Upravnim sodiščem in sojenja zaradi nepotrebnega odlašanja.
Ključne besede: upravno sodstvo, upravni spor, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravo Evropske Unije, pravica do poštenega sojenja, Zakon o upravnem sporu
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 546; Prenosov: 174
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

3.
Horizontalni neposredni učinek določb Listine EU o temeljnih pravicah v luči novejše sodne prakse Sodišča EU
Iris Štelcar, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z analizo sodne prakse Sodišča EU proučuje vprašanje horizontalnega neposrednega učinka določb Listine EU o temeljnih pravicah. Od uveljavitve Lizbonske pogodbe je Listina del primarne zakonodaje EU. Glede na možnost neposrednega sklicevanja na določbe ustanovnih pogodb EU v primeru spora med posamezniki se odpira vprašanje, ali se lahko temeljna načela prava EU, ki jih je Sodišče EU razvilo na tem področju, uporabijo tudi za določbe Listine. Ključno vprašanje je, ali lahko imajo tudi določbe Listine neposredni učinek, ki ga je Sodišče EU že v zadevi 26/62, Van Gend & Loos, priznalo pravicam, ki izhajajo iz primarnega prava EU. To vprašanje je izjemno zanimivo glede horizontalnega neposrednega učinka določb Listine, še posebej v luči dejstva, da so bile temeljne pravice tradicionalno razumljene kot ščit posameznikov proti državi in ne proti drugim posameznikom. Izhodiščno težavo povzroča 51. člen Listine, ki kot naslovnike, ki jih zavezujejo njene določbe, ob institucijah EU in državah članicah izrecno ne predvideva tudi posameznikov. Z namenom okrepitve varstva temeljnih pravic v EU je Sodišče EU zavrnilo restriktivno razlago omenjene določbe in pravicam iz Listine, ki so dovolj kakovostne, dopustilo horizontalni neposredni učinek. Ta odločitev še ne pomeni, da se lahko vsi posamezniki v zasebnopravnem sporu sklicujejo na katerokoli temeljno pravico iz Listine, ampak mora le-ta biti samozadostna in zavezujoča. Če je namreč konkretna določba zavezujočega značaja, jasna in nepogojna, je zato, da bi se lahko posamezniki v medsebojnem sporu sklicevali nanjo, ni treba konkretizirati z določbami prava EU ali nacionalnega prava. Odločilen vpliv na obravnavan razvoj sodne prakse sta imeli združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, Bauer et al, kjer se je vprašanje horizontalnega neposrednega učinka drugega odstavka 31. člena Listine pojavilo zaradi nepravilnega prenosa 7. člena Direktive 2003/88 v nemški pravni red. Ta sodba Sodišča EU daje nacionalnim sodiščem novo evropsko razsežnost, saj bodo morali sodniki v določenih okoliščinah nacionalno zakonodajo »dati na stran«, da bi zagotovili učinkovito varstvo pravic iz Listine.
Ključne besede: primarno pravo Evropske unije, Listina EU o temeljnih pravicah, temeljne socialne pravice, horizontalni neposredni učinek, združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, Bauer et al.
Objavljeno: 17.12.2019; Ogledov: 588; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (747,29 KB)

4.
Optimizacija in informatizacija poslovnega procesa v proizvodnji podjetja L-Tek d.o.o.
Boris Rebselj, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo se ukvarja z optimizacijo in informatizacijo poslovnega procesa. Cilj naloge je izdelava modela obstoječega poslovnega procesa po BPMN standardu, izvedba simulacije ter identifikacija potencialnih težav in ozkih grl. Te smo analizirali z metodami za analizo temeljnih vzrokov. Na podlagi teh rezultatov smo kreirali nov proces, ki je IKT podprt. S pomočjo analize KPI-jev pred in po optimizaciji procesa smo prišli do rezultatov, da je optimizacija pozitivno vplivala na kakovost in učinkovitost procesa ter na zadovoljstvo delavcev.
Ključne besede: analiza temeljnih vzrokov, informatizacija, optimizacija, proces
Objavljeno: 22.11.2019; Ogledov: 471; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (3,62 MB)

5.
Ključni dejavniki kršitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
Rok Ljubanovič, 2018, diplomsko delo/naloga

Opis: Neplačevanje prispevkov za socialno varnost, še posebej prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je velik družbeni problem. Gre za kršitev pravic iz delovnega razmerja in pravic do socialne varnosti. Obseg neplačanih prispevkov in tudi drugih kršitev ni majhen. Posledice se kažejo tako pri uveljavljanju pravic zavarovancev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot tudi pri financiranju obveznosti, ki jih ima na podlagi zakona Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sistem plačevanja prispevkov za socialno varnost je tesno povezan z davčnim sistemom, nadzor nad kršitvami glede plačevanja prispevkov pa se dotika tako davčnega nadzora kot tudi nadzora delovnih razmerij in nadzora dela na črno, ki so v pristojnosti različnih nadzornih organov. Pomemben dejavnik pri ukrepih zoper kršitelje so tudi sodne odločitve v sporih o odmeri in izterjavi prispevkov in v delovnih sporih ter kazenski postopki za kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev in kazniva dejanja kršitve pravic iz socialnega zavarovanja. Te pravice so prepoznane kot pomembna dobrina, ki jo je treba zavarovati. Sprememba kazenske zakonodaje pri teh kaznivih dejanjih omogoča bolj učinkovit pregon kršiteljev. Za res učinkovito zaščito delavcev in za zagotovitev večjega deleža plačanih prispevkov pa bi bilo treba še bistveno okrepiti inšpekcijske službe, ki nadzirajo delovna razmerja, in davčno inšpekcijo, ki nadzira plačevanje prispevkov. Poleg tega je za pravno in socialno varnost delavcev ter za zdravo poslovno okolje pomembno, da se prepreči poslovanje podjetij, ki jim kršitve pomenijo poslovni model in so nelojalna konkurenca podjetjem, ki zakonito poslujejo.
Ključne besede: - neplačevanje prispevkov, - nepredložitev obračuna davčnih odtegljajev, - delovna razmerja, - socialna varnost, - kršitve temeljnih pravic delavcev, - kršitve pravic iz socialnega zavarovanja.
Objavljeno: 28.03.2018; Ogledov: 389; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (960,62 KB)

6.
KRŠITEV PRAVICE NA PODLAGI 6. ČLENA EKČP V RAZMERJU DO UPORABE PRAVIL ZPP Z ANALIZO SODNE PRAKSE
Sergeja Podvršnik, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu obravnavamo prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, torej pravico do poštenega sojenja. V navedenem odstavku je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. V magistrskem delu zraven teorije predstavljamo razlage, stališča ter odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice glede kršitev navedenega odstavka. Najpomembnejša pridobitev z vidika Evropskega sodišča je reševanje pritožb posameznikov, preko katerih se ohranja in širi pomen človekovih pravic ter vzpodbuja oziroma prisili vlade posameznih držav sprejemati ukrepe za izboljšanje delovanja domačih institucij. Pristop Evropskega sodišča je torej kazuističen ter praviloma zahteva, da so upoštevane vse okoliščine konkretnega primera in poznavanje celotnega judikata. Ravno s tega vidika smo podrobneje predstavili novejši sodbi proti Sloveniji, in sicer Tence proti Sloveniji in Aždajić proti Sloveniji, ter še nekatere druge sodbe tako proti Sloveniji kot tudi proti drugim državam. Pravica do poštenega sojenja je ena izmed največkrat uveljavljenih kršitev s strani pritožnikov hkrati pa največ sodb zadeva prav kršitev te pravice. Slovenija je s podpisom Konvencije omogočila, da so odločbe slovenskih sodišč, na podlagi posameznih pritožb povržene presoji ESČP. Procesna jamstva glede civilnih sodnih postopkov lahko uvrstimo v dve temeljni skupini. V prvi skupini so pravice posameznika do sodišča, to je zagotovitev, da lahko posameznik doseže, da bo o njegovih pravicah odločalo sodišče. V drugi skupini pa imamo pravice posameznika v postopku, ko do njega pride. V okviru te skupine so predstavljene pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka, pravica do enakega varstva pravic, pravica do pritožbe ter pravica do sojenja v razumnem roku. V magistrskem delu je predstavljeno tudi, kako je pravica do poštenega sojenja zagotovljena skozi določila Zakona o pravdnem postopku, ter nekatere s tem povezane novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E. ESČP je pristojno le za odločanje o tem, ali je država kršila EKČP ali katerega od njenih protokolov, in v primeru, da nacionalno pravo države podpisnice dovoljuje le delno zadoščenje, lahko ESČP oškodovani stranki nakloni pravično zadoščenje. Države podpisnice v večini primerov upoštevajo sodbe ESČP, a se načini izvrševanja med seboj razlikujejo med drugim tudi zato, ker države izvršujejo sodbe Sodišča skladno s svojimi nacionalnimi predpisi. V zadnjem delu magistrskega dela je predstavljeno, kaj sodba Sodišča pomeni za oškodovanca v Sloveniji ter ureditev v nekaterih tujih državah, ki imajo v svojih civilnih procesnih zakonih predvideno izredno pravno sredstvo v primeru sodbe Sodišča.
Ključne besede: pravica do poštenega sojenja, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravica dostopa do sodišča, pravice v postopku, Zakon o pravdnem postopku, ukrepi za vzpostavitev prejšnjega stanja
Objavljeno: 23.02.2018; Ogledov: 1746; Prenosov: 383
.pdf Celotno besedilo (924,62 KB)

7.
Varstvo človekovih pravic - EU in Svet Evrope
Nastja Trstenjak, 2017, magistrsko delo

Opis: Varstvo človekovih pravic je v Evropi prepuščeno dvema organizacijama, to sta Svet Evrope, kot že od nekdaj ključni akter na področju človekovih pravic ter Evropska unija, ki na začetku svojega obstoja človekovim pravicam ni naklanjala posebne pozornosti, saj je bil prvotni smisel integriranja v njenem okviru predvsem gospodarski, temu pa je drugače danes, saj varstvu človekovih pravic daje vse več pomena. Naloga magistrskega dela je bila predvsem predstaviti vse vidike varstva človekovih pravic s strani obeh organizacij ter razmerje pristojnosti med njima. Vsaka od teh organizacij ima svoj dokument človekovih pravic, to sta Evropska konvencija o človekovih pravicah ter Listina EU o temeljnih pravicah, pri čemer se pravice, ki so v dokumentih zapisane bolj ali manj prekrivajo. Prav tako pod okriljem vsake organizacije deluje lastno sodišče, in sicer Evropsko sodišče za človekove pravice pod okriljem Sveta Evrope in Sodišče Evropske unije pod okriljem Evropske unije. V preteklosti sta ti najpomembnejši evropski sodišči delovali eno mimo drugega. Medtem ko se je ESČP vse bolj uveljavljalo kot najpomembnejši varuh človekovih pravic v Evropi, je luksemburško sodišče stremelo h kontinuirani graditvi Evropske unije, še zlasti na ekonomskem področju. Pozneje se je Sodišče EU v vse večji meri začelo ukvarjati tudi s človekovimi pravicami in sprejeti so bili akti, na podlagi katerih tudi EU zagotavlja njihovo varstvo. Ker se je zavedanje o pomembnosti varstva pravic tudi znotraj EU začelo vse večati, so se začele pojavljati ideje o pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ideja se je začela uresničevati z Lizbonsko pogodbo, ki je določila pravno podlago za možnost priključitve in pristop omogočila. Kmalu po njenem sprejemu so se začela med Svetom Evrope in EU pogajanja, ki so pripeljala do sporazuma in osnovan je bil osnutek pogodbe o pristopu. Ko je SEU odločalo o njegovi skladnosti s Pogodbama, je ugotovilo nezdružljivost s pravom EU in pristop je bil začasno odložen. Ker pa omenjen pristop v skladu s Pogodbo o Evropski Uniji za EU ni samo možnost, temveč obveza, se bodo pogajanja v prihodnosti morala zaključiti v obliki, ki bo skladen s pravom EU in bo upošteval posebno naravo njenega pravnega reda. Na podlagi tega EU ne bo imela popolnoma enakega položaja kot ga imajo druge države podpisnice, saj je bil namreč Svet Evrope doslej le zveza držav. S tem, ko bi naj h Konvenciji pristopila nadnacionalna sui generis organizacija, se je odprlo specifično pravnopolitično vprašanje, na katerega bo uspešno odgovorjeno takrat, ko bo dorečen način, na podlagi katerega bo v Evropi prišlo do okrepljenega, skladnega ter kar je najpomembneje, učinkovitega varstva človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava zgoraj opisano, pri čemer je vsako poglavje bilo poskušano obravnavati v luči učinkovitega varstva pravic, saj pravica per se brez, da bi stanju de iure sledila ustrezna realizacija v praksi, kot vemo, ne bi imela pomena.
Ključne besede: Temeljne pravice, človekove pravice, učinkovito sodno varstvo, nadnacionalno sodno varstvo, Svet Evrope, Evropska Unija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropska socialna listina, Listina EU o temeljnih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, Sodišče Evropske Unije, Evropski komisar za človekove pravice, Evropski varuh za človekove pravice, Agencija EU za človekove pravice, pristop Evropske Unije k Evropski konvenciji za človekove pravice.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 3356; Prenosov: 357
.pdf Celotno besedilo (1,58 MB)

8.
Primernost pravice do pozabe in njene izvedbe za varstvo zasebnosti
Žiga Kotošek, 2017, magistrsko delo

Opis: Osrednji del magistrske naloge prestavlja pravica do pozabe, ki jo je Sodišče Evropske unije ugotovilo v sodbi v zadevi C-131/12, Google proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD) in Mario Costeja González, ter spremembe, ki jih na tem področju prinaša nova Splošna uredba o varstvu podatkov. Sodišče Evropske unije je v tej prelomni sodbi navedlo, da lahko posameznik zahteva odstranitev hiperpovezav, ki so rezultat iskalnega termina po posameznikovem imenu oziroma sorodnih besednih zvezah, če je na podlagi teh mogoče (neposredno ali posredno) identificirati posameznika. Za to bo šlo predvsem takrat, kadar so podatki o posamezniku netočni, neprimerni, neustrezni, pretirani ali neažurni. Pri presoji posameznega zahtevka je potrebno vsakokratno tehtanje med nasprotujočimi si pravicami in interesi, v okviru katerega pa je treba upoštevati pomembnost pravic zadevne osebe iz 7. člena (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja) in 8. člena (varstvo osebnih podatkov) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Z obdelavo podatkov spletni iskalniki močno posegajo v pravice posameznika in omogočajo tretji osebi, da na podlagi seznama zadetkov sestavi o iskani osebi podroben profil, kar bi bilo brez internetnega iskanja onemogočeno ali vsaj zelo oteženo. Odločba je močno odmevala v medijih in požela ogromno kritik. Bistvo zadevne sodbe pa je prav v tem, da v določenih primerih varstvo podatkov in pravica do zasebnosti kot temeljni pravici prevladata nad ekonomskimi interesi spletnih iskalnikov in svobodo izražanja. Magistrska naloga je vsebinsko razdeljena na pet delov. V uvodnem poglavju je za lažji oris problema na kratko predstavljena citirana sodba Sodišča Evropske unije, njeni učinki ter pravna vprašanja, ki jih je navedena odločitev načela. Hkrati so navedene hipoteze, ki so dane v kritično presojo. Drugo poglavje služi predvsem nadaljnjemu razumevanju sodbe ter lažjemu utemeljevanju meril, ki utemeljujejo izbris. Ker so vse države članice Evropske unije tudi podpisnice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, poglavje obravnava tudi razmerje med Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, zaradi česar avtor delno načne tudi vprašanje same skladnosti pravice do pozabe s konvencijskih pravom. Obravnavane so tri temeljne človekove pravice (pravica do zasebnosti, pravica do varstva osebnih podatkov in pravica do svobode izražanja), katerih tehtanje oziroma uravnoteženje je pomembno v odnosu do pravice do pozabe oziroma se zahteva pri vsakokratni presoji izbrisnega zahtevka. Ker je poudarek magistrske naloge na obravnavanju pravice do pozabe, o čemer se ustrezno razglablja v tretjem poglavju, so omenjene pravice obravnavane omejeno, le kolikor je to potrebno za boljše razumevanje te magistrske naloge. Osrednje poglavje magistrske naloge se neposredno osredotoča na pravico do pozabe, njen zgodovinski razvoj ter analizo sodbe, predstavljeni so tudi kriteriji za tolmačenje posameznikovih zahtevkov. Ker se bo 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu podatkov, ki je prenovila oziroma posodobila določbe Direktive 95/46/ES iz leta 1995, je četrto poglavje osredotočeno na slednje ter na ureditev pravice do pozabe v zadevni uredbi. Predvsem avtor pri tem ugotavlja, da je na podlagi same Splošne uredbe o varstvu podatkov mogoča širša uporaba pravice do pozabe. Izražena je tudi kritična presoja statutarne pravne ureditve pravice, poglavje pa konstituira tudi rešitve v zvezi z nekaterimi pomanjkljivostmi dotične pravice v novi Splošni uredbi o varstvu podatkov. V zadnjem poglavju avtor preverja postavljene hipoteze ter podaja sklepne misli.
Ključne besede: Pravica do pozabe, Direktiva o varstvu osebnih podatkov, Splošna uredba o varstvu podatkov, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 1111; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

9.
Davčni postopek v luči človekovih pravic
Karolina Nina Huber, 2017, magistrsko delo

Opis: Med glavne vire proračunskih sredstev spadajo nedvomno davki, katerih pobiranje ureja davčni postopek. Država v davčnem odnosu nasproti posamezniku nastopa oblastno in pri tem mora spoštovati pravice posameznika, ki so ustavno določene. Ustava določa katalog temeljnih človekovih pravic in svoboščin, žal pa te niso kršene le v kazenskih in civilnih zadevah, ampak tudi na področju davčnega prava. Poleg Ustave RS je Slovenija zavezana spoštovati človekove pravice in svoboščine, ki so zapisane v Evropski konvenciji o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve in nespoštovanje človekovih pravic in svoboščin presoja Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa ne obravnava le zadev iz kazenskega področja ali iz področja civilnega prava, temveč tudi iz področja davčnega prava. Dejstvo je, da prihaja do kršitev tudi v zvezi z davki, zato bom v magistrskem delu raziskovala davčni postopek v luči človekovih pravic. Najprej bom predstavila Evropsko konvencijo o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Evropsko sodišče za človekove pravice, nadalje pa se bom osredotočila na ustavne pravice, ki so nemalokrat kršene v davčnem postopku. Za varovanje človekovih pravic in svoboščin je ustanovljen poseben organ in sicer Varuh človekovih pravic, katerega uvedbo predpisuje Ustava RS. Varuh človekovih pravic in svoboščin oziroma ombudsman je najbolj razširjena oblika neformalnega in zunaj sodnega varstva pravic posameznikov v razmerju do državnih organov. Kadar pride do kršitve, daje slovenska zakonodaja zavezancu za davek na voljo različna pravna sredstva, katerih namen je, da se kršitev odpravi in povrne morebitna škoda. Tovrstna pravna sredstva bom opredelila v predzadnjem poglavju, na koncu pa bom predstavila sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s kršitvami v davčnih postopkih in odločitve sodišča. EKČP zavezuje vsako državo podpisnico, da zagotovi skladnost svoje zakonodaje in ostalih predpisov s konvencijskimi standardi, kar se posledično kaže v prilagoditvah in spremembah v sodni in upravni praksi. 
Ključne besede: davčni postopek, kršitve človekovih pravic, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Evropsko sodišče za človekove pravice, Zakon o davčnem postopku, Evropska konvencija o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravna sredstva
Objavljeno: 04.08.2017; Ogledov: 1164; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (637,69 KB)

10.
Izbrani vidiki odškodninske obveznosti države s poudarkom na kršitvah človekovih pravic
Tadej Arnuš, 2017, magistrsko delo

Opis: Veljavni pravni predpisi v praksi nemalokrat dopuščajo različne razlage. Glede na trenutno uveljavljen sodni sistem odločanja, tj. možnost pritožbenega postopka, se to deloma tudi pričakuje. V praksi pa se lahko pripeti, da določena razlaga zakona pomeni čisto nasprotje z njegovim bistvom. Kadar se to pripeti v sodnem ali upravnem postopku lahko za seboj potegne tudi odškodninsko odgovornost države. Gre za situacijo, ko so posamezniki oškodovani zaradi dejanj ali aktov državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil. V magistrski nalogi se bomo osredotočili predvsem na škodo, ki nastane zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za odškodninsko odgovornost države morajo biti najprej izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, poleg tega pa tudi določene posebne predpostavke. Država je namreč specifičen subjekt javnega prava, zato zanjo veljajo posebna pravila. Še posebej velja to v primeru, kadar država ravna oblastno. Ko torej država, oz. natančneje njeni uslužbenci v sodnih, upravnih ali drugih postopkih odločajo o pravicah posameznikov. Država v teh primerih ravna oblastno oz. z močnejšo voljo, tj. »acta iure imperi«. Klasičnega odškodninskega spora, ko je država v razmerju s posameznikom enakopravna, magistrska naloga ne obsega. Država lahko odškodninsko odgovarja le, ko ravna protipravno. Pravni standard protipravnost se presoja v vsakem primeru posebej, pa vendar na splošno pomeni ravnanje, ki je v nasprotju z zakoni, pri čemer morajo nosilci oblasti zraven zakonov, ki jih je sprejela Vlada RS upoštevati še nadnacionalne predpise, ki jo zavezujejo. Ko je Slovenija leta 2004 pristopila v Evropsko unijo se je zavezala, da bo spoštovala njen pravni red. Zato določeni pravni predpisi, sprejeti na ravni Evropske unije, postanejo sestavni del prava Slovenije, ki jih morajo sodni oz. upravni uslužbenci pri svojem delu poznati in spoštovati. Slovenijo pa zavezujejo še drugi nadnacionalni predpisi. Eden izmed pomembnejših je EKČP, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1994. V njej so zapisane ključne človekove pravice, ki bi jih morali priznati čisto vsakemu posamezniku, in katere se naj omejijo samo v izjemnih primerih. Omenjena konvencija pa ni pomembna zgolj zaradi kataloga pravic, ki jih določa, ampak tudi zaradi nadzornega sistema, ki ga je vzpostavila za varstvo teh pravic. Glavno vlogo v tej zvezi ima ESČP, ki je odškodninsko odgovornost države že večkrat prepoznalo. Zakaj je to pomembno za slovenska sodišča? ESČP skrbi za enotno razlago in uporabo EKČP, njegove odločitve pa so obvezne za vsa nacionalna sodišča in vse druge organe in subjekte v državah podpisnicah. Posledično bo moralo slovensko sodišče, kadar bo odločalo o odškodninski odgovornosti države zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vzeti v obzir tudi že sprejete odločitve ESČP.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost države, predpostavke za odškodninsko odgovornost, država, odškodninski spor, država kot subjekt javnega prava, človekove pravice in temeljne svoboščine, ustava, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Objavljeno: 16.02.2017; Ogledov: 965; Prenosov: 209
.pdf Celotno besedilo (984,91 KB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici