| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Pristojnost EU za urejanje kazenskega materialnega prava
Aljaž Kralj, 2020, magistrsko delo

Opis: Kazensko materialno pravo zaradi povezave s suverenostjo držav članic sprva ni bilo del Rimske pogodbe, z oblikovanjem tretjega medvladnega stebra in vplivom sodne prakse SEU pa je v času Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe pridobilo vidnejšo vlogo. Lizbonska pogodba, v skladu s temeljnim načelom prenosa pristojnosti, glede kazenskega materialnega prava predvideva deljeno pristojnost med EU in državami članicami. EU pa mora pri izvrševanju svoje pristojnosti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kar preprečuje pretiran poseg v nacionalne kazenske sisteme. 83. člen PDEU natančneje opredeljuje pristojnost EU in predstavlja osrednjo določbo za približevanje kazenskega materialnega prava držav članic, v zvezi z njegovo uporabo pa je več nejasnosti in nerešenih vprašanj. V skladu s prvim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. Našteta področja kriminala, ki predstavljajo zaprt sistem, se lahko glede na razvoj kriminala tudi razširijo. V skladu z drugim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na že harmoniziranem področju, za katerega se je izkazalo, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike EU. Medtem ko je prvi odstavek namenjen preprečevanju posebno hudega kriminala s čezmejnimi posledicami, služi drugi odstavek zagotavljanju učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek ureja postopek zasilne zavore in možnost okrepljenega sodelovanja med državami članicami. 83. člen PDEU se zaradi strogih pogojev in omejitev kaže kot edina primerna pravna podlaga za kazenske materialne ukrepe EU, kar še posebej velja za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij. Pristojnost EU za kazensko materialno pravo je učinkovita, celovita in primerna trenutni stopnji integracije evropskih držav. Primerno je zasnovana, tako za vzpostavitev sistematičnega boja zoper posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, kot za zagotovitev učinkovitega izvajanja politike EU na področjih, kjer veljajo harmonizacijski ukrepi. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa ustavna načela in dovolj široka opredelitev 83. člena PDEU omogočajo celovit pristop in učinkovite rešitve, vendar hkrati tudi nevarnost pretiranega razmaha kazenske zakonodaje EU. V prihodnjih letih bo veliko odvisno od usmeritev, ciljev in delovanja Komisije ter odločitev SEU, ki lahko pojasni nedoločene pojme in zariše okvire 83. člena PDEU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, kazensko pravo EU, območje svobode, varnosti in pravice, pravosodje in notranje zadeve, deljena pristojnost EU, načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnost, sorazmernost, približevanje kazenske zakonodaje držav članic, 83. člen PDEU.
Objavljeno: 27.08.2020; Ogledov: 402; Prenosov: 158
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

2.
Pravna ureditev poligamije v primerjalnem pravu in njeno priznanje v Sloveniji
Trisha Pajmon, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so predstavljeni osnovni pojmi, za lažje razumevanje tematike in sicer pojmi zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, družina, monogamija in poligamija. Predvsem pomemben pojem, na katerega se navezuje magistrsko delo, je poligamija, ki pomeni večpartnerstvo oziroma mnogopartnerstvo. Nasprotje poligamije je monogamija, ki pomeni razmerje, v katerem ima ena oseba le enega partnerja. Slovenska zakonodaja temelji na načelu monogamnosti, kar je moč razbrati iz več zakonov, kot na primer iz Ustave Republike Slovenije, iz Družinskega zakonika, iz Zakona o partnerski zvezi, Zakona o dedovanju, Kazenskega zakonika idr. Kazenski zakonik dvojno zakonsko zvezo opredeljuje kot kaznivo dejanja in tako v prvem odstavku 188. člena določa, da se z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta kaznuje tisti, ki sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je že poročen. V drugem odstavku istega člena pa Kazenski zakonik tudi določa, da se enako kaznuje tudi tisti, ki sklene zakonsko zvezo z osebo, za katero ve da je poročena. Zakonodaja Republike Slovenije izrecno ureja premoženjska razmerja med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema in med partnerji v partnerski zvezi. Premoženjska razmerja so zakonsko urejena za monogamna partnerska razmerja, kar dodatno nakazuje na načelo monogamnosti v slovenski zakonodaji. Glede otrok slovenska zakonodaja za starše določa le mati in očeta, katera sta dolžna za otroka tudi skrbeti, ta dolžnost je torej določena le za starša otroka in na podlagi slovenske zakonodaje ta dolžnost ni določena za nobeno tretjo osebo, ki ni starš otrok. Družinski zakonik pa določa določene obveznosti za zakonca ali zunajzakonskega partnerja, in sicer da mora ta preživljati otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerjsa, ki živi z njima, če otroka ni sposoben preživljati ta ali drug od staršev. Nov Družinski zakonik pa je uveljavil tudi nov institut, da lahko starši v primeru smrti ali trajnejše nezmožnosti za izvajanja starševske skrbi, vnaprej izrazijo voljo glede osebe, kateri se otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Ta institut dejansko omogoča, da se starša lahko odločita, da skrb otroka v primeru smrti ali trajnejše nezmožnosti za izvajanje starševske skrbi prepustita drugim, ampak le sorodnikom otroka, in sicer osebi, ki je z otrokom v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do vštetega drugega kolena ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena. Torej načeloma tudi ta institut ne omogoča prepustitve starševske skrbi osebam, s katerimi starša živita v večosebni skupnosti, saj je institut omejen zgolj na sorodnike otroka. Glede stikov Družinski zakonik določa pravico do stikov med staršema in otrokom, prav tako pa ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. V magistrskem delu je tako pojasnjeno, kje v zakonodaji je tudi moč zaznati, da bi lahko kljub monogamno urejenim partnerskim odnosom, prišla v poštev uporaba zakonodaje, kot je urejena v Sloveniji. Nadalje je v magistrskem delu pojasnjena ureditev poligamije drugod po svetu, in sicer v Zambiji, Indoneziji, Bosni in Hercegovini, kjer je veliko prebivalstva islamske vere, pri kateri imajo pripadniki islamske vere, v skladu z vero, možnost prakticiranja poligamije, in je tako tradicionalno uveljavljeno, da lahko ima moški več žena naenkrat, vendar pod določenimi pogoji, ki jih mora izpolnjevati. V magistrskem delu pa je predstavljena tudi poligamija v Evropi, in sicer v določenih evropskih državah, ki se z njo srečujejo, npr. v Avstriji in Angliji. Naj poudarim, da nobena imed evropskih držav poligamije zakonsko ne dovoljuje, saj zakonodaja evropskih držav temelji na načelu monogamnosti. Poleg tega poligamija ni v skladu z evropsko zakonodajo, saj bi v primeru dovoljenosti poligamije lahko prišlo do kršitev temeljnih načel, na katerih temelji evropska zakonodaja.
Ključne besede: monogamija, zakonska zveza, otrokove pravice, kršitev zakonodaje, islam.
Objavljeno: 29.01.2020; Ogledov: 631; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

3.
Študentsko delo v luči nove zakonodaje
Tamara Pivec, 2017, diplomsko delo

Opis: Tematika študentskega dela je že kar nekaj časa zelo privlačna in zanimiva, sploh v zadnjem času zaradi spremembe zakonodaje. Čeprav je na to in podobno temo narejenih že kar nekaj raziskav, diplomskih seminarjev in magistrskih nalog, jih na temo nove zakonodaje in njenih vplivov na vse udeležence (dijake, študente, delodajalce) ni prav veliko, zato sem se odločila, da vse to na novo proučim. S študentskim delom sem se srečala tudi v praksi, zato vem, s kakšnimi težavami smo se soočali v prejšnji in se soočamo v zdajšnji zakonodaji.
Ključne besede: študentsko delo, nova pravna ureditev zakonodaje študentskega dela, delodajalci, študentje, študentski servisi, dohodnina, koncesijska dajatev, prispevki za socialno varnost.
Objavljeno: 21.03.2018; Ogledov: 576; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

4.
DAVČNA DISKRIMINACIJA RABLJENIH VOZIL V NOVIH DRŽAVAH ČLANICAH EVROPSKE UNIJE
Mihael Javornik Leskovar, 2016, diplomsko delo

Opis: Danes je mobilnost pomemben del našega življenja. Kako daleč smo prišli – od tega, da nam je bila vožnja z vlakom nekakšen luksuz in obred, do tega, da nam je vsakodnevna vožnja z avtomobilom nekaj tako samoumevnega, da je že skoraj nadležna. V zadnjih sto letih smo prešli s potovanja s konjem do vožnje z avtomobili, letali in ladjami. Včasih nas je pri mobilnosti omejevala tehnologija, danes pa očitno birokracija. Zato najprej pojasnjujem, kateri predpisi so pomembni za obdavčitev rabljenih vozil v Evropski uniji, katere članica je tudi Slovenija. Med predpise, ki urejajo to področje, spada predvsem 110. člen PDEU, pomembna je tudi Direktiva 83/182/EGS, najbolj pa ga ureja sodna praksa Sodišča Evropske unije. Nato je pojasnjeno, kakšne oblike davkov poznamo pri vozilih, kdaj pride do davčne diskriminacije uvoženih rabljenih vozil in kakšne oblike teh poznamo. Hkrati so povzete težave zaradi davčne diskriminacije rabljenih vozil v novih državah članicah Evropske unije. Te se pojavijo v državah članicah, ko zakonodajni organi svoje nacionalne davčne zakonodaje ne uskladijo s pravom Evropske unije. Do neskladnosti pride, ko z davkom ob prvi registraciji vozila plačnik davka plača večjo vsoto davka za rabljeno vozilo, uvoženo iz druge države članice, kot pa ga v nakupni ceni vsebuje enakovrstno domače rabljeno vozilo. Do tega pa prihaja zato, ker to področje na ravni Evropske unije še ni ustrezno urejeno. Evropska komisija je sicer podala predloga dveh direktiv, s katerima bi to uredila, vendar nista bila sprejeta, in sicer zato, ker med državami članicami ni ustreznega konsenza, po drugi strani pa zaradi premajhne moči Evropske unije na vplivanje na zakonodajo držav članic. Podrobno so obravnavana opozorila, ki so pravna sredstva Evropske komisije, s katerimi opomni državo članico na neskladje njenega nacionalnega prava s pravom Evropske unije. Poleg opozoril je obravnavana tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije s tega področja. Zaradi pomanjkanja konkretnih zakonodajnih aktov Evropske unije sodna praksa zagotavlja smernice, na katere se lahko oziroma se morajo opreti države članice, da ne uvedejo katerega od davkov, ki se ga izračuna na podlagi diskriminatorne davčne stopnje ali osnove. V zaključku pa so podane moje osebne rešitve za zmanjšanje ali celo odpravo davčne diskriminacije rabljenih vozil v državah članicah Evropske unije. Te pa se navezujejo predvsem na predlog Direktive Evropske komisije iz leta 2005 in na večjo povezanost ter moč poseganja Evropske unije na področje nacionalne zakonodaje. Seveda pa v obratni smeri enakovredno urejanje politike Evropske unije s strani vseh držav članic Evropske unije.
Ključne besede: davčna diskriminacija, rabljena vozila, Evropska unija, Sodišče EU, prosti pretok blaga, diskriminatorna zakonodaja, zakonodaja EU, registracija rabljenih vozil, oblika davkov za vozila ob prvi registraciji, vrste obdavčitve pri vozilih, kdaj pride do davčne diskriminacije, oblike davčne diskriminacijepredhodno odločanje Sodišča EU v zvezi z diskriminatorno obdavčitvijo rabljenih vozil, utemeljenost okoljevarstvenega vidika za višjo obdavčitev rabljenih vozil, opozorila Evropske komisije zaradi neskladnosti nacionalne zakonodaje o obdavčitvi z zakonodajo EU, rešitve za davčno diskriminacijo rabljenih vozil, razlogi za davčno diskriminacijo, progresivni in proporcionalni davki, 110. člen PDEU
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 1331; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

5.
POSEBNA UREDITEV OBRAČUNAVANJA DAVKA NA DODANO VREDNOST ZA POTOVALNE AGENCIJE
Erika Režek, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem predstavila problematiko obdavčitve potovalnih agencij z vidika njene obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Direktiva Sveta 2006/112/ES omogoča državam članicam uporabo posebne ureditve za potovalne agencije tako, da je z DDV obdavčena le razlika v ceni, marža, ki jo doseže potovalna agencija v zvezi z opravljenimi storitvami do naročnika storitev. Pogoj, ki ga določa ta zakonodaja, je, da potovalna agencija deluje v svojem imenu in za svoj račun in pri zagotavljanju svojih storitev uporablja blago in storitve, ki jih potovalni agenciji dobavijo drugi davčni zavezanci. Rezultat te obdavčitve je, da je kupljena storitev obdavčena tam, kjer je dejansko potrošena, storitve, ki jih vezano na to potovanje zaračuna potovalna agencija, pa so obdavčene tam, kjer je sedež potovalne agencije. Prav tako uporaba te ureditve omogoča, da potovalna agencija prodane storitve šteje kot sestavljene (enotne) storitve in jih kot take zaračuna neposredno potniku. Tu pa se že postavi vprašanje, kdo je potnik: naročnik, ki kupi in koristi te storitve, ali je to le končni kupec (običajno potovanje koristi fizična oseba) ali je potnik lahko tudi druga potovalna agencija, ki potovanje kupi in ga naprej proda končnemu kupcu? Že prvotna Direktiva Sveta 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost iz leta 1977 je v definiciji določila 1. odstavka 26. člena, v katerem je opredeljeno področje uporabe posebne ureditve, uporabila izraz »naročnik«, ang. »customer«, v ostalih odstavkih pa »potnik«, ang. »traveller«. Direktiva Sveta 2006/112/ES iz leta 2006 je to povzela, vendar je nastal problem pri prevajanju tega določila v jezike držav članic, saj so nekatere države pojem« kupec« kot naročnik storitev uporabile le enkrat, nekatere države članice pa so povsod uporabile pojem »potnik«. Za namene maržne ureditve potnik ni nujno nekdo, ki potuje. Namen zakonodajalca je bil, da se termin potnik ne omeji le na ozko kategorijo oseb, pač pa velja za kupce, ki koristijo počitniški paket in vključuje tudi druge potovalne agencije, ki to storitev prodajo naprej. V nasprotnem je kršeno načelo nevtralnosti med davčnimi zavezanci in povzroča izkrivljeno konkurenco med gospodarskimi subjekti. Evropska komisija je leta 2002 izpostavila problem uporabe posebne maržne ureditve za potovalne agencije in je predlagala spremembo člena 26 Direktive Sveta 77/388/EGS. Po mnenju Evropske komisije se v skladu s to zakonodajo maržna ureditev uporablja le, če je kupec potnik (t.i. potnikov pristop). V letu 2007 je Evropska komisija začela postopek proti več državam članicam in je proti osmim državam članicam (Španiji, Poljski, Češki, Italiji, Finski, Portugalski, Grčiji, Franciji) na Sodišče EU vložila postopek presoje uporabe posebne ureditve. Te države so maržno ureditev uporabljale ne glede na to, ali je kupec tudi dejanski potnik ali ne (t.i. »kupčev pristop«). Sodišče EU je v letu 2013 odločilo v prid tem državam, tako, da se lahko maržna ureditev uporabi za vse vrste strank, tako v odnosu, ko potovalna agencija proda potovanje drugi potovalni agenciji, t.j. naročniku storitev, kot v odnosu do končnega potrošnika, t.j. kupcu storitev. Ta sodba je povzročila precej nesoglasja s strani potovalnih agencij. Prav tako se postavlja vprašanje določitve marže, ki jo potovalna agencija doseže za posamezno potovanje. Skladno z Direktivo Sveta 2006/112/ES marža potovalne agencije pomeni razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik (brez DDV) in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobavo blaga in storitev, ki jih potovalni agenciji opravijo drugi davčni zavezanci. Države članice določila Direktive Sveta 2006/112/ES še vedno različno implementirajo v nacionalni zakonodaji, zato je te anomalije potrebno odpraviti, na ravni spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES oz. na ravni Sodišča EU.
Ključne besede: DDV – davek na dodano vrednost, DURS – Davčna uprava Republike Slovenije, FURS – Finančna uprava Republike Slovenije, TOMS, RVC – razlika v ceni, B2B - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetji, B2C - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetjem in končnim uporabnikom, EU – Evropska Unija, IBFD - The International Bureau of Fiscal Documentation - Mednarodni urad za fiskalno dokumentacijo, Direktiva Sveta 77/388/EGS − Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, Direktiva Sveta 2006/112/ES - Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ZDDV-1 - Zakon o davku na dodano vrednost, Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 -Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ECTA - Evropsko združenje turističnih agencij in organizatorjev potovanj, GEBTA – Evropsko cehovsko združenje potovalnih agencij za poslovna potovanja
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 1723; Prenosov: 243
.pdf Celotno besedilo (824,44 KB)

6.
NEKONSISTENTNOST DAVČNE ZAKONODAJE Z ZAKONOM O FINANČNEM POSLOVANJU, POSTOPKIH ZARADI INSOLVENTNOSTI IN PRISILNEM PRENEHANJU
Magdalena Jakob, 2016, magistrsko delo

Opis: Raziskovalna naloga obravnava področje ureditve obdavčitve davčnih zavezancev v stečajnih postopkih in na podlagi proučitve in analize ureditve obdavčitve po posameznih zakonih izpostavlja primere nekonsistentnosti določb davčne in stečajne zakonodaje. Predstavljen je vpliv trenutnih zakonskih rešitev v davčni kot tudi v stečajni zakonodaji na višino razpoložljive stečajne mase za poplačilo upnikov stečajnega dolžnika in na uresničevanje temeljnih načel stečajne zakonodaje. Raziskava je omejena na dve najpogostejši vrsti stečajnega postopka, to je na stečajni postopek nad pravno osebo in na postopek osebnega stečaja. Davčna zakonodaja vsebuje zelo malo zakonskih določb, ki bi se nanašale izključno na obdavčitev davčnih zavezancev v času stečajnega postopka, v večini primerov se uporabljajo splošna zakonska določila, ki pa ne rešujejo specifičnih dogodkov nastalih v času stečajnega postopka. Stečajni postopek se vodi s ciljem čim večjega in pravičnega poplačila upnikov stečajnega dolžnika. Zaradi nekonsistentnosti davčne in stečajne zakonodaje pa obdavčitev davčnih zavezancev v stečajnih postopkih ni vedno optimalna, kar privede do neupravičenega zmanjšanja stečajne mase in nedoseganja osnovnega cilja in namena vodenja stečajnih postopkov.
Ključne besede: stečajni postopek, insolvenčna zakonodaja, davčna zakonodaja, obdavčitev v stečajnih postopkih, nekonsistentnost davčne zakonodaje
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 657; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (641,28 KB)

7.
KRŠITEV DELOVNO PRAVNE ZAKONODAJE NA PODROČJU IZVAJANJA NOČNEGA DELA
Rok Jager, 2015, diplomsko delo/naloga

Opis: Pričujoče diplomsko delo obravnava kršitve delovno pravne zakonodaje na področju izvajanja nočnega dela. Nočno delo je iz fizioloških razlogov napornejše od dnevnega in iz družbenih razlogov manj ugodno. Nočno delo je urejeno z domačimi in mednarodnimi predpisi. Delodajalec mora nočnim delavcem zagotoviti daljši dopust, ustrezno prehrano med delom ter ustrezno vodstvo delovnega procesa. Na nočno delo ne sme razporediti delavca, ki nima urejenega prevoza na delo in z dela. Če delo, ki je organizirano v izmenah, vključuje tudi nočno izmeno, mora delodajalec zagotoviti njihovo periodično izmenjavo.
Ključne besede: Kršitev delovno pravne zakonodaje, nočno delo, odgovornost, delodajalec, delavec, konvencija MOD
Objavljeno: 19.05.2016; Ogledov: 754; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (333,61 KB)

8.
VLOGA INŠPEKCIJE DELA PRI VARSTVU DELAVCEV V ČASU GOSPODARSKE KRIZE
Tanja Breznik, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana in pojasnjena dejanska vloga inšpekcije dela pri varstvu delavcev v času gospodarske krize. V času gospodarske krize se je potreba po varstvu delavcev znatno povečala. Negativne spremembe na trgu dela in naraščajoče kršitve so postale pravi izziv. Posledice gospodarske krize so žal vplivale tudi na delovanje inšpekcije kot celotnega sistema. Učinkovit inšpekcijski sistem lahko seveda zagotavlja boljše varstvo. To pa se tukaj odraža predvsem v ukrepih, ki jih ima inšpekcija na voljo. Ob analizi najpogosteje kršenih institutov so predstavljeni in pojasnjeni posamezni ukrepi in relevantna sprememba zakonodaje.
Ključne besede: zaščita delavcev, vloga inšpekcije, vpliv gospodarske krize, ukrepi, sprememba zakonodaje
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 912; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (1,62 MB)

9.
POSEBNI UPRAVNI POSTOPEK PO ZKME-1 – PRIMERJALNI VIDIK Z ZUP
Peter Pekolj, 2013, diplomsko delo

Opis: Upravni postopek, urejen v določilih Zakona o kmetijstvu, je samo ena od podvrst upravnega postopka. Za razliko od splošne ureditve v Zakonu o splošnem upravnem postopku, se smatra, da gre za posebno ureditev upravnega postopka. Da pa se lahko določen postopek uredi drugače od splošne ureditve, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Predvsem mora biti to nujno oziroma je toliko izjem, da se tega ne da urediti drugače. Potem se mora upoštevati tudi pogoj, da se uredi samo posamezne procesne institute, pri tem pa se upoštevajo temeljna načela splošnega postopka, ki se jih ne sme izključiti. Namen posebne ureditve je predvsem urediti tiste pravne institute, ki se zelo razlikujejo od splošnih. Poleg tega bi neurejenost teh pravnih institutov prinesla pravno negotovost. Zakon o kmetijstvu drugače ureja tiste procesne institute, brez katerih bi bil ta poseben postopek nepraktičen in neizvedljiv. Razlog zakonodajalca pri tej ureditvi je predvsem v implementiranju evropske zakonodaje, ki mora biti izvedena v skladu z pogoji EU in upoštevanjem nekaterih drugih specifik področja. Te značilnosti so predvsem organizacijske narave, saj gre v veliki meri za pomanjkanje kadrov, preveliko število vlog, finančni vidik … To se odraža na ureditvi institutov, saj gre pri večini za podaljšanje rokov za opravljanje posameznih procesnih dejanj, omogočanje uporabe določenih skrajšanih postopkov s pomočjo informacijske tehnologije, za dodajanje novih ali odvzemanje določenih pogojev. Zakonodajalcu je uspelo s pomočjo posebne ureditve uravnotežiti razmerje med zahtevami in pričakovanji strank (predvsem po pravni varnosti) z zahtevami, ki se pojavljajo na področju organizacije in implementacije evropske zakonodaje.
Ključne besede: Zakon o kmetijstvu, posebni upravni postopek, procesni instituti, implementacija evropske zakonodaje
Objavljeno: 17.10.2013; Ogledov: 1978; Prenosov: 384
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

10.
AKTUALNA VPRAŠANJA SKLEPANJA POGODBE O ZAPOSLITVI ZA DOLOČEN ČAS V REPUBLIKI SLOVENIJI
Anja Zeme, 2013, diplomsko delo

Opis: Pogodba o zaposlitvi za določen čas je atipična oblika delovnega razmerja, ki jo lahko stranki skleneta v zakonsko določenih primerih, trajanje pogodbe pa je časovno omejeno. Namen diplomske naloge je predstaviti zakonsko ureditve pogodbe za določen čas in nadzora nad njeno uporabo, stanja na trgu dela ter razloge za sklepanje in zadnje spremembe obstoječe ureditve. Najpomembnejši nacionalni pravni vir je Zakon o delovnih razmerjih, pogodbo za določen čas pa urejajo še številni mednarodni in regionalni dokumenti. Pomemben vir, čeprav neformalni, je tudi sodna praksa. Slovenija ima v primerjavi z Evropsko unijo enega najvišjih delež sklenjenih pogodb za določen čas, pri čemer sem ugotovila, da za takšno stanje ni kriva samo zakonodaja, ampak neustrezen nadzor nad njeno uporabo. Primerjalnopravno gledano, je tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije visok delež sklenjenih pogodb za določen čas, kljub drugačni delovnopravni zakonodaji.
Ključne besede: pogodba o zaposlitvi za določen čas, transformacija, sodna praksa, delež sklenjenih pogodb za določen čas, razlogi za sklenitev, nadzor, spremembe zakonodaje.
Objavljeno: 28.08.2013; Ogledov: 1282; Prenosov: 477
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici