Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Osrednja tema magistrske naloge je primerjava upravljanja Slovenskega državnega holdinga, d. d., z upravljanjem družbe za upravljanje, katerih opravljanje dejavnosti je usmerjeno v upravljanje tujega premoženja. Družba za upravljanje je pravna oseba, katere primarna dejavnost je upravljanje z investicijskimi skladi. V Republiki Sloveniji je trenutno registriranih pet družb za upravljanje. Te, poleg upravljanja investicijskih skladov, izvajajo tudi druge finančne storitve. Za potrebe ureditve njihovih statusnopravnih značilnosti in upravljanja se uporablja Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-3), ki predvideva dvotirni sistem upravljanja, oblikovanj z upravo in nadzornim svetom. Slovenski državnih holding, d. d., pa velja za krovnega upravljalca državnih kapitalskih naložb, ki jih vlaga v več gospodarskih družb. Prek teh vpliva in se vključuje v različne panoge, kot so energetika, turizem in promet. Poleg upravljanja kapitalskih naložb Republike Slovenije Slovenski državni holding, d. d., opravlja tudi druge dejavnosti in storitve, s katerimi vpliva na slovensko gospodarstvo. Delovanje in organizacijo Slovenskega državnega holdinga, d. d., podrobneje ureja Zakon o Slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1), ki predpisuje tudi dvotirni sistem upravljanja, sestavljen iz uprave in nadzornega sveta. Magistrska naloga se deli na tri dele. V prvem delu se predstavi in uvrsti investicijske sklade in družbe za upravljanje v finančni sistem. Za lažjo predstavitev in uvrstitev se obravnavano primerja tudi s pomočjo pravnih aktov, kot so direktive in ZGD-1. Drugi del se osredotoča na predstavitev korporativnega upravljanja družb za upravljanje in Slovenskega državnega holdinga, d. d. Pri tem se korporativno upravljanje obeh družb podrobno obravnava in primerja s splošno ureditvijo upravljanja, določeno z določbami zakona ZGD-1. Tretji del pa se osredotoča na primerjavo elementov korporativnega upravljanja obravnavanih družb. Korporativno upravljanje je zelo široko področje, zato se v drugem in tretjem delu magistrske naloge osredotoča predvsem na pravno ureditev sistemov upravljanja in upravljalnih organov, kot sta uprava in nadzorni svet. Pri tem se, poleg primerjave zakonskih aktov, k obravnavi uvršča tudi druge pravne akte, kot so kodeksi, politike in pravilniki. V zadnjem delu magistrske naloge se ugotavlja, da je primerjava obravnavanih družb smiselna. Ugotovitve se nanašajo predvsem na pomen in vpliv določb zakona ZGD-1. Ta zakon predstavlja podlago tako za specialne zakone, namenjene organizaciji in poslovanju obravnavanih družb, kot tudi za ureditev drugih področij korporativnega upravljanja. Izpostavlja pa se tudi določene razlike, ki se odražajo v opredelitvi in organizacij področij, prilagojenih naravi obravnavanih družb (npr.: organizacija posvetovalnih organov in pooblaščenih oseb).
Ključne besede: korporativno upravljanje, družba za upravljanje, Slovenski državni holding, d. d., dvotirni sistem upravljanja, uprava, nadzorni svet, upravljalni organi, organi vodenja in nadzora.
Objavljeno v DKUM: 30.05.2024; Ogledov: 200; Prenosov: 61
Celotno besedilo (1,83 MB)

Opis: S porastom konkurenčnosti, globalizacija in s tem kompleksnosti sodobnega trga, so sodobne družbe postavljene pred stalno nove izzive poslovanja, ki se nanašajo na vzdrževanje ravnotežja med različnimi interesi družbenih deležnikov ter na zagotavljanje skladnega in pravilnega poslovanja glede na pravno-formalne zahteve gospodarskega okolja. Korporativno upravljanje zajema različne strateške poslovne procese, s katerimi družbe te funkcije uresničujejo. V dva temeljna stebra korporativnega upravljanja sta se tekom razvoja poslovnih strategij korporacij razvili funkcija notranje revizije in revizijske komisije. Namen magistrskega dela je raziskati prispevek notranje revizije kot orodja za upravljanje v družbi in predstaviti delovanje revizijske komisije v okviru najnovejših določb glede upravljavskih struktur družb. Namen magistrskega dela uresničujemo s podajanjem teoretične razlage ključnih pojmov, analizo vloge notranje revizije v podjetju, vloge revizijske komisije v različnih sistemih upravljanja družb in vloge sodelovanja revizijske komisije pri upravljanju podjetja ter s predstavitvijo ključnih novosti zadnjih novel Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11 - skl. US, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 - ZPosS), v nadaljevanju: ZGD-1, v povezavi z raziskovalnim področjem. Z deskriptivno in komparativno metodo raziskovanja, metodo analize in sinteze ter metodo abstrakcije in konkretizacije ugotavljamo, da predstavlja notranja revizija orodje upravljanja v družbi (H1), da se notranja revizija kot orodje upravljanja v družbi in vloga revizijske komisije razlikujeta glede na upravljavsko strukturo družbe (H2) ter da notranja revizija in revizijska komisija prispevata k uspešnemu upravljanju podjetij (H3). Z ustrezno umestitvijo, organizacijo, sestavo in ustreznim delegiranjem nalog in odgovornosti notranje revizije in revizijske komisije lahko družba ključno profitira pri uresničevanju zadanih ciljev ter doseganju gospodarske uspešnosti.
Ključne besede: korporativno upravljanje, dvotirni sistem upravljanja, enotirni sistem upravljanja, notranja revizija, revizijska komisija, Zakon o gospodarskih družbah.
Objavljeno v DKUM: 10.12.2020; Ogledov: 1220; Prenosov: 176
Celotno besedilo (2,23 MB)

Opis: Delniška družba je pravnoorganizacijska oblika kapitalske družbe, ki ima svoj kapital razdeljen na delnice. Kot pravna oseba upnikom odgovarja z vsem svojim premoženjem, delničarji pa za obveznosti družbe upnikom ne odgovarjajo. Ker je pravna oseba potrebuje organe upravljanja. Upravljanje družb je tradicionalno opredeljeno kot sistem, s katerim se družbe vodijo in obvladujejo, prav tako pa vključuje vrsto povezav med vodstvom družbe, odbori, delničarji in drugimi zainteresiranimi stranmi. Tako kot v slovenski zakonodaji, je tudi v primerjalni korporacijski zakonodaji opazno povečevanje števila opcijskih modelov, torej modelov, ki družbam omogočajo avtonomno izbiro med enotirnim in dvotirnim sistemom upravljanja. K temu razvoju je pomembno prispevala Uredba Sveta (ES) št. 2157/2001 o statutu evropske delniške družbe (Societas Europea - SE), ki je države članice prisilila, da družbam, organiziranim kot SE, zagotovijo možnost izbire med obema sistemoma. V Sloveniji je od ZGD-1 dalje omogočena avtonomna izbira med enotirnim in dvotirnim sistemom upravljanja tako za nacionalne delniške družbe kot za SE, Velika Britanija pa za nacionalne delniške ureja obvezen enotirni sistem upravljanja. Avtorica v magistrskem delu analizira in primerja pravno ureditev enotirnega sistema upravljanja delniških družb v Sloveniji, Veliki Britaniji in Evropski uniji. Predstavi ureditev enotirnega sistema upravljanja normirano v slovenskem Zakonu o gospodarskih družbah, britanskem Companies Act 2006 in Uredbi Sveta (ES) o ustanovitvi Evropske delniške družbe. Podrobno predstavi ugotovitve slovenske in britanske teorije, ter evropsko ureditev in njen vpliv na pravno ureditev enotirnega sistema upravljanja v Sloveniji in Veliki Britaniji. Prikaže skupne značilnosti in razlike med obema nacionalnima sistemoma, ter sistemom upravljanja določenim na ravni Evropske unije.
Ključne besede: korporativno upravljanje, enotirni sistem upravljanja, upravni odbor, izvršni direktorji, neizvršni direktorji, Zakon o gospodarskih družbah, Companies Act 2006, Uredba Sveta 2157/2001
Objavljeno v DKUM: 13.12.2017; Ogledov: 1905; Prenosov: 291
Celotno besedilo (1,15 MB)

Opis: Družbe, ki imajo enotirni sistem, imajo poleg skupščine delničarjev še upravni odbor kot organ vodenja in nadzora, medtem ko imajo družbe z dvotirnim sistemom poleg skupščine še upravo kot organ vodenja in nadzorni svet kot organ nadzora. V svetu in EU prevladuje enotirni sistem upravljanja, ki je značilen za trge z razpršeno strukturo lastništva, dobro razvitim kapitalskim trgom in majhnim vplivom države na upravljanje družb. Delniške družbe z enotirnim sistemom upravljanja v Sloveniji niso pogoste. Za slovenski pravni red je imela velik pomen Uredba o statutu evropske družbe, saj je na podlagi njenih določb Slovenija uvedla in dala možnost družbam, da same izberejo sistem upravljanja, s čimer je enotirni sistem postal enakovreden dvotirnemu. Ključna prednost enotirnega sistema izhaja iz njegove zasnove, da se funkciji vodenja in nazora opravljata v okviru istega organa, to omogoča učinkovitejše upravljanje družbe. Člani odbora se sestajajo pogosteje, neizvršni direktorji so v primerjavi s člani nadzornih svetov bolje informirani o poslovanju družbe, sprejemanje odločitev poteka kot rezultat dialoga in omogoča hitrejše odločanje. Enotirni sistem omogoča delničarjem tudi večjo avtonomijo pri ureditvi razmerij med vodenjem in nadzorom družbe ter pri določanju pristojnosti posameznih organov in jim daje tudi večji vpliv na upravljanje družbe. V enotirnem sistemu namreč delničarji imenujejo in odpokličejo člane upravnega odbora, to v dvotirnem sistemu, kjer člane uprave imenuje nadzorni svet, ni možno. Pri odpoklicu je razlika med sistemoma tudi v tem, da lahko delničarji člane upravnega odbora kadarkoli odpokličejo brez utemeljenega razloga, medtem ko so v dvotirnem sistemu razlogi določeni z zakonom. Poleg tega so v enotirnem sistemu dopustni tudi posegi skupščine delničarjev na področje vodenja poslov, to v dvotirnem sistemu ni dovoljeno. Uprava v dvotirnem sistemu namreč vodi posle samostojno in na lastno odgovornost in razen za posle, za katere je potrebno soglasje nadzornega sveta, in v primeru, če uprava to zahteva, nadzornemu svetu in skupščini ni dovoljeno odločati o vprašanjih vodenja poslov. V enotirnem sistemu pa skupščina lahko daje upravnemu odboru (in izvršnim direktorjem) navodila in omejitve, ki jih morajo le-ti pri opravljanju svojih nalog upoštevati, postavlja pa se vprašanje, kakšen obseg njenega vpliva je dopusten, če ni opredeljen v statutu družbe. Člani nadzornega sveta v dvotirnem sistemu so bolje pozicionirani za izvajanje nadzora, saj so oblikovani v posebnem organu, to jim omogoča, da so neodvisni od uprave. V enotirnem sistemu se zaradi združljivosti funkcije vodenja in nadzora v okviru enega organa pojavlja vprašanje, kdo je pristojen za vodenje poslov in kdo za nadziranje. V praksi se je zaradi težav, povezanih s pomanjkljivim nadzorom v enotirnem sistemu, izoblikovala takšna razmejitev pristojnosti, da izvršni direktorji vodijo posle, neizvršni direktorji pa nadzirajo poslovanje. Zaradi konflikta interesov se vedno bolj poudarja zagotavljanje neodvisnosti neizvršnih direktorjev in ustreznega razmerja med izvršnimi in neizvršnimi direktorji, to delničarjem daje večje zagotovilo za boljši nadzor. V enotirnem sistemu je (bilo) namreč mogoče, da je imela ena oseba široke pristojnosti in veliko moč, če je opravljala funkcijo predsednika upravnega odbora in glavnega izvršnega direktorja hkrati. Nezdružljivost teh funkcij je zdaj določena v kodeksih ali že z zakonodajo. Prav te aktivnosti za odpravo pomanjkljivosti nadzorne funkcije v enotirnem sistemu dejansko pomenijo približevanje enotirnega sistema dvotirnemu sistemu. Ker ima vsak od predstavljenih sistemov svoje prednosti in slabosti je pomembno, da jih delničarji pri izbiri sistema upravljanja poznajo in upoštevajo, da lahko izberejo v danih okoliščinah najbolj ustreznega.
Ključne besede: korporativno upravljanje, enotirni in dvotirni sistem upravljanja, upravni odbor, izvršni in neizvršni direktorji, javne delniške družbe, korporacijsko pravo, uprava, nadzorni svet, vodenje poslov in nadzor
Objavljeno v DKUM: 24.10.2016; Ogledov: 6603; Prenosov: 1015
Celotno besedilo (1017,11 KB)

Opis: Neoliberalna politika, ki je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja postala vodilna politika in ekonomska doktrina, ima danes še vedno zelo močan vpliv na regulacijo ekonomskega, finančnega in pravnega sistema. Svetovna gospodarska in finančna kriza, ki se je začela leta 2007, je pustila svoj pečat v skoraj vseh državah, ki so morale zaradi poslabšanja javno-finančne slike izpeljati vrsto ukrepov za konsolidacijo javnih financ, pri čemer je privatizacija samo eden izmed načinov neoliberalne politike za reševanje finančne krize ter del politike upravljanja z državnimi oz. kapitalskimi deleži. Ko govorimo o privatizaciji, govorimo o javni politiki, ki presega meje javnofinančnih in gospodarskih posledic, saj ima tudi številne druge. Javni interes v postopkih privatizacije ima pomembno težo, a je ta omejen tudi z določili prava Evropske unije, saj mora prodajalec državnega premoženja – javni subjekt ravnati tako, kot bi ravnal skrben zasebni vlagatelj ob enakih tržnih pogojih in voditi postopek za t.i.«aid free« privatizacijo. Ob tem je pomembno izpostaviti, da privatizacija poleg pravil o državnih pomočeh trči tudi ob pravila, ki urejajo položaj zaposlenih v privatizacijskih postopkih (na privatizacijo vplivajo tudi pravila o prevzemih in svobodni konkurenci, vendar teh pravil magistrska naloga ne obravnava). Postopek privatizacije ter pravila o državnih pomočeh ne bi smeli biti argument za nevključevanje in izločanje zaposlenih iz postopkov prodaje kapitalskih deležev v lasti države in za krčenje njihovih pridobljenih pravic. Za delavca je bistveno vprašanje ohranitev njegovih pravic, predvsem varnost njegove zaposlitve, saj prenehanje pogodbe o zaposlitvi zanj predstavlja kratenje njegove socialne in ekonomske varnosti in pomeni (praviloma) tudi izgubo glavnega vira dohodka za preživljanje njega in njegove družine. A ta interes zaposlenih trči ob interes kupca in/ali prodajalca v privatizacijskih poslih, kajti prav svoboda določanja pogojev o uporabi delovne sile ter prilagajanje potrebam poslovanja je tista fleksibilnost, ki jo zagovorniki opravljanja dejavnosti zaradi pridobivanja dobička potrebujejo in zagovarjajo. Neoliberalna politika zadnjih let je stremela k čim večji fleksibilizaciji delovnega prava, tudi zaradi vedno večje konkurenčnosti, ki pa ga je dodatno intenziviral prav proces globalizacije. V postopku privatizacije tako pride do kolizije interesov prodajalcev in kupcev državnega premoženja z interesi zaposlenih, ki želijo čim večjo varnost ohranitve obstoječih pravic. Kot sem navedla, so po sedanji ureditvi državne pomoči tudi neposreden del privatizacijske politike. Pravila državnih pomoči po eni strani vzpodbujajo utrjevanje regionalnih gospodarstev, saj so državne pomoči dodeljene neposredno posamičnemu podjetju, spet po drugi strani pa posegajo v tržno konkurenco ter tržna razmerja, zaradi česar lahko ovirajo tudi delovanje notranjega trga EU. Ob navedenem moram izpostaviti, da je pri prodaji državnega premoženja bistvena presoja pogoja gospodarske prednosti za vsaj eno podjetje, pri čemer pride do uporabe testa skrbnega zasebnega vlagatelja, ki želi pri prodaji doseči najvišjo možno ceno. V tej povezavi moram izpostaviti, da takšno stališče temelji tudi na argumentu varstva konkurence. V nasprotnem primeru bi privatizacija družbe, ki je v državni lasti, lahko vsebovala nedovoljene državne pomoči, v kolikor kupec ali prodajalec pridobita ugodnosti in koristi, ki jih pri siceršnji prodaji med zasebnimi subjekti ne bi dosegla. V postopkih privatizacije je pomemben tudi vpliv sodelovanja delavcev pri upravljanju kot tistega instrumenta, s katerim zaposleni sodelujejo v teh postopkih. Prodajalci oz. upravljavci državnega premoženja bi morali zasledovati cilj in načela družbeno odgovornega ravnanja, delavci, njihovi predstavniki ter socialni partnerji pa bi morali biti proaktivni in v največji možni meri sodelovati v teh postopkih preko institutov participativnega managementa.
Ključne besede: neoliberalizem, deregulacija, fleksibilizacija, privatizacija, odgovorno podjetništvo, korporativno upravljanje, delavci, sodelovanje delavcev pri upravljanju, individualna participacija, kolektivna participacija, soupravljanje, socialne zaveze, ohranitev pravic zaposlenih, državne pomoči, nedovoljene državne pomoči, necenovni pogoji in zaveze, pravo EU, združljivost z notranjim trgom, Evropska komisija in Sodišče EU
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 2672; Prenosov: 197
Celotno besedilo (1,18 MB)