Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pranje denarja je kaznivo dejanje, ki kriminalnim organizacijam, drugim zločincem in navsezadnje podkupljivim politikom omogoča prosto razpolaganje z nezakonito pridobljenim premoženjem. Spremlja nas že od časov pred našim štetjem, pravi porast pa je to kaznivo dejanje doživelo v 90. letih prejšnjega stoletja, obdobju naglega porasta trgovine s prepovedanimi drogami. Za prikrivanje prihodkov od prodaje prepovedanih drog so uporabljali predvsem gospodarske podjeme z intenzivnim gotovinskim poslovanjem, razvoj finančnega sistema pa je proces pranja povzdignil na popolnoma drug nivo. Metod, kako oprati denar, je veliko, med seboj se razlikujejo predvsem glede na uporabljen mehanizem in instrument. Pralci denarja se v današnjem času, poleg gotovinsko intenzivnih poslov, največ poslužujejo storitev finančnih institucij, ki omogočajo hiter prenos finančnih sredstev na globalni ravni. Pravosodni organi in zakonodajne oblasti so hitro spoznali nevarnost zlorab finančnega sistema in takšna tveganja v zvezi s pranjem denarja so nenadoma postala predmet pravnega urejanja v mednarodnih pravnih aktih, zadevna problematika je podrobno urejena tudi v sekundarni zakonodaji EU. Finančne institucije so tako postale predmet vse strožjega pravnega reguliranja in nadzora, pralci denarja pa so bili posledično prisiljeni k iskanju novih rešitev. Tako je pojav kriptovalut  decentraliziranih virtualnih valut z dvosmernim tokom, ki se uporabljajo kot alternativno plačilno sredstvo, sredstvo izmenjave in tudi kot sredstvo naložbe – omogočil pralcem denarja, da svoje nezakonite dejavnosti prenesejo v virtualni svet. V magistrski nalogi sem ugotavljal, kako razvoj virtualnih valut vpliva na doseganje nezakonitih ciljev. V zvezi s tem sem ugotovil, da kriptovalute zaradi svojih posebnih lastnosti predstavljajo nevarno orodje za prikrivanje nezakonite narave in izvora premoženja. Zlonamerni uporabniki kripto omrežja lahko namreč čezmejno prenašajo svoja sredstva, ne da bi bila razkrita njihova prava identiteta. Čeprav so tovrstna tveganja sicer naslovljena v peti direktivi proti pranju denarja, je pravni ureditvi EU moč pripisati določene pomanjkljivosti. V prvi vrsti gre za nedovršno definicijo virtualnih valut, ki omogoča široko, a hkrati preveč poljubno interpretacijo virtualnih valut, na drugi strani pomanjkljiv seznam zavezanih subjektov zagotavlja udeležencem kripto omrežja, da delujejo brez obveznosti glede izvajanja ukrepov proti pranju denarja in tako ostanejo zunaj regulativnega področja. Skupni znesek opranega denarja s kriptovalutami, ne glede na ugotovljena tveganja, predstavlja nesorazmeren delež v primerjavi z zneskom opranega denarja pri ustaljenih metodah pranja denarja, pri katerih še vedno prevladuje uporaba tradicionalnega finančnega sistema. Zloraba finančnih institucij in drugih oblik pravnih oseb škoduje ekonomiji in gospodarskemu razvoju, navsezadnje pa onemogoča kakovostno uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je ena ključnih ugotovitev te naloge, da tudi pravne osebe lahko kazensko odgovarjajo za kaznivo dejanje pranja denarja.
Ključne besede: pranje denarja, nezakonita premoženjska korist, kriminal belih ovratnikov, FinTech, kriptovalute, AMLD, ZPPDFT-2, harmonizacija.
Objavljeno v DKUM: 15.11.2023; Ogledov: 599; Prenosov: 130
Celotno besedilo (1,59 MB)

Opis: Otroci so zaradi pomanjkanja izkušenj in njihove nezrelosti ena bolj ranljivih in ogroženih skupin, ki jo je treba dodatno zavarovati. Zaradi tega uživajo posebno varstvo, ki izhaja že iz URS. URS določa, da je otrokom priznano posebno varstvo in skrb. Skladno s svojo starostjo in zrelostjo uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine. V primeru, da za otroke starši ne skrbijo ali le teh otroci nimajo, jim država zagotavlja posebno varstvo. Prav tako posebno varstvo otrokom daje tudi DZ, ki določa, da so tega varstva deležni vselej, kadar so ogroženi in to zahtevajo njihove koristi. DZ je pri definiciji pojma otrok izhajal iz KOP in določa, da je otrok oseba, ki še ni dopolnila 18 let, razen v primeru, da je pred tem že pridobila popolno poslovno sposobnost. Starševska skrb pomenijo vse pravice in obveznosti staršev, da glede na svoje zmožnosti ustvarjajo razmere, v katerih bo zagotovljen otrokov celosten razvoj. Je pravni standard, ki se zapolni v vsakem konkretnem primeru posebej. Vsak otrok je namreč drugačen in potrebuje drugačno skrb. Pri odgovornosti za varstvo in vzgojo otrok ter njihov razvoj imajo starši glavno in enako vlogo. Pri skrbi za otroka imajo prednost tudi pred državo. Starševska skrb se lahko omeji ali odvzame. DZ ločuje tri vrste ukrepov. To so začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja. Pogoj za izrek vseh ukrepov je vedno ogroženost otroka. Poznamo štiri različne situacije, po katerih se lahko otroka namesti v zavod. To so odvzem otroka in namestitev v zavod z začasno odredbo, nujni odvzem otroka, ki mu sledi namestitev v zavod, ter dva ukrepa trajnejšega značaja. To sta odvzem otroka in namestitev v zavod, ter namestitev v zavod s soglasjem staršev. Namestitev v zavod podrobneje ureja ZOOMTVI, ki določa, da je strokovni center zavod za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov. Namenjen je vzgoji in izobraževanju otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami ter motnjami. Med drugim v zavodih obravnavajo otroke, ki so tja nameščeni skladno z določbami DZ.
Ključne besede: Ukrepi za varstvo koristi otroka, namestitev otroka v zavod, odvzem otroka, načelo milejšega ukrepa, korist otroka, soglasje staršev, ogroženost otroka.
Objavljeno v DKUM: 19.10.2022; Ogledov: 1014; Prenosov: 170
Celotno besedilo (820,75 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1693; Prenosov: 471
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: V diplomskem delu je obravnavana zaporna kazen, ki se izvaja v Sloveniji, njeno prestajanje, alternative oblike prestajanja zaporne kazni in sodna rehabilitacija, ki predstavlja izbris obsodbe iz kazenske evidence. V prvem delu diplomskega dela so na splošno predstavljeni instituti, ki so kasneje podrobno opredeljeni. Celotno diplomsko delo tvori potek od izreka zaporne kazni in njenega prestajanja do izbrisa kazenske obsodbe iz kazenske evidence. V osrednjem delu diplomske naloge je predstavljeno prestajanje zaporne kazni v zavodih za prestajanje zaporne kazni po Sloveniji, prav tako je predstavljen potek izvrševanja zaporne kazni. Različni dejavniki so skozi leta privedli do spoznanja, da zaporna kazen ni edina ustrezna oblika kaznovanja storilcev kaznivega dejanja in na podlagi teh dejavnikov so se razvili alternativni načini prestajanja zaporne kazni. V naši veljavni zakonodaji so kot alternativni načini uveljavljeni vikend zapor, hišni zapor in delo v splošno korist, ki so v osrednjem delu diplomskega dela tudi podrobneje predstavljeni. Diplomsko delo se zaključuje z opredelitvijo sodne rehabilitacije kot možnosti, ki obsojencem na podlagi vzornega vedenja nudi izbris iz kazenske evidence in posledično povzroči, da so v družbi obravnavani kot nekaznovani.
Ključne besede: zaporna kazen, hišni zapor, vikend zapor, delo v splošno korist, sodna rehabilitacija
Objavljeno v DKUM: 23.11.2018; Ogledov: 1913; Prenosov: 318
Celotno besedilo (362,24 KB)

Opis: Alternativnim kazenskim sankcijam ali drugače rečeno skupnostnim sankcijam sodobni pravni sistem posveča vse več pozornosti. Tak način kaznovanja omogoča sodiščem več možnosti kaznovanja, kar pripomore k pravilnejši izbiri sankcije za posameznega storilca. Med alternative zaporne kazni spada tudi delo v splošno korist ali drugače rečeno družbeno koristno delo. V Republiki Sloveniji se je začelo razvijati že leta 1995, ko je takratni Kazenski zakonik uvedel izvrševanje alternativnih kazenskih sankcij. Delo v splošno korist se v Sloveniji izvaja v primeru kaznivih dejanj, prekrškov in kot način odvračanja od kazenskega postopka. Pomembno vlogo pri izvajanju imajo centri za socialno delo, ki vodijo postopke v zvezi z izvrševanjem te alternativne kazenske sankcije, tožilstvo in sodišče ter izvajalske organizacije, kjer napotene osebe opravljajo naloženo število ur dela v splošno korist. V magistrskem delu smo želeli ugotoviti, kako poteka izvajanje dela v splošno korist v Sloveniji, ali obstajajo razlike v načinu izvajanja dela v splošno korist med izvajalskimi organizacijami po posameznih slovenskih regijah ter kakšne izkušnje imajo z napotenimi osebami. Zanimalo nas je tudi, kako poteka delo z napotenimi osebami v izvajalskih organizacijah, kakšne izkušnje imajo s komunikacijo s centri za socialno delo in ali so zaposleni v izvajalskih organizacijah zadosti usposobljeni za delo z napotenimi osebami. Ugotovili smo, da izvajanje dela v splošno korist poteka v vseh regijah Slovenije na enak način, brez večjih razlik. Izvajalske organizacije so mnenja, da so njihovi zaposleni dovolj usposobljeni za delo z napotenimi osebami, vendar bi kljub temu želeli dodatna usposabljanja in navodila za delo. Večina sodelujočih izvajalskih organizacij ima dobre izkušnje z napotenimi osebami, v posameznih regijah Slovenije pa se pojavljajo tudi manjša odstopanja.
Ključne besede: magistrska dela, alternativna kazenska sankcija, delo v korist skupnosti, izvajalske organizacije, probacija
Objavljeno v DKUM: 11.10.2018; Ogledov: 1392; Prenosov: 293
Celotno besedilo (1,54 MB)