| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv inkretinov in njihovih analogov na dinamiko kalcija v celicah beta v svežih rezinah trebušne slinavke
Eva Paradiž Leitgeb, 2024, doktorska disertacija

Opis: Natančno uravnavanje sklopitve stimulacije in izločanja v celicah beta je ključnega pomena za vzdrževanje normoglikemije. Čeprav glukoza v tem procesu predstavlja primarni dražljaj, inkretini ključno prispevajo k povečanemu izločanju inzulina, delno tudi preko ojačitve znotrajcelične dinamike [Ca2+] ([Ca2+]IC). Podrobnosti o tem, kako inkretini vplivajo na rekrutacijo celic beta v fazi aktivacije, na aktivni čas in funkcionalno povezanost v fazi platoja in kako na njihovo deaktivacijo, še niso pojasnjene. S pomočjo konfokalne mikroskopije smo v svežih tkivnih rezinah trebušne slinavke z visoko resolucijo istočasno zajemali [Ca2+]IC signale v številnih celicah in tako sistematično proučili vpliv agonistov receptorjev GLP-1 (GLP-1RA), eksendina-4 (Ex-4) in GLP-1, na aktivnost sklopljenih celic beta. V nestimulativni koncentraciji glukoze (6 mM) je Ex-4 aktiviral približno četrtino celic beta v otočku. Kostimulacija z Ex-4 in glukozo (10 mM) je skrajšala zamik do aktivacije celic beta in pospešila dinamiko njihove aktivacije. Tako se je čas, ki je bil potreben, da so celice dosegle polovično vrednost maksimalnega aktivnega časa, v prisotnosti Ex-4 prepolovil. Aktivni čas in regularnost oscilacij [Ca2+]IC sta se povečala, zlasti v začetnem delu odziva celic beta. Kasnejše dodajanje Ex-4, ko so bile celice že aktivne, ni privedel do tako izrazitega porasta aktivnosti. Mrežne analize so potrdile povečano povezanost celic med fazo aktivacije in fazo platoja, pri čemer je vloga centralnih celic ostala stabilna tako v kontrolnih poskusih kot ob stimulaciji z Ex-4. Zanimivo je, da smo pri Ex-4 opazili dvojen učinek na deaktivacijo celic beta, tako da se je celična aktivnost pri nizkih koncentracijah podaljšala, pri visokih pa skrajšala. Naši poskusi so dosledno pokazali, da je GLP-1 šibkejši agonist. Kostimulacija z GLP-1RA in glukozo tako povzroči porast [Ca2+]IC med aktivacijo in aktivnostjo celic beta, kar kaže, da je učinek inkretinov v veliki meri mogoče pojasniti z ojačano dinamiko [Ca2+]IC. Predhodna stimulacija z inkretini ne privede do kritičnega podaljšanja aktivnosti celic beta, kar potrjuje njihovo nizko tveganje za razvoj hipoglikemije.
Ključne besede: celice beta, tkivna rezina, agonisti receptorjev GLP-1, konfokalna mikroskopija, kalcijeve oscilacije
Objavljeno v DKUM: 26.03.2024; Ogledov: 52; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (4,19 MB)

2.
Fiziologija acinarnih celic trebušne slinavke; pomen kalcijevih signalnih poti v fizioloških in patofizioloških pogojih
Urška Marolt, 2023, doktorska disertacija

Opis: Fiziologija in patofiziologija eksokrinega dela trebušne slinavke sta v tesni povezavi s spremembami znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov. Večina našega znanja o kalcijevih signalnih poteh v acinarnih celicah temelji na poskusih in vitro, kjer celice encimsko izoliramo, kar spremeni njihovo strukturo, fiziologijo in omeji naše razumevanje. Zaradi teh omejitev smo uvedli metodo tkivne rezine trebušne slinavke kot eksperimentalni model in situ. Ocenili smo sposobnost za preživetje in morfološke značilnosti acinarnih celic z uporabo testa preživetja celic (LIVE/DEAD assay), transmisijske elektronske mikroskopije in imunofluorescenčnih metod. V glavnem delu raziskave smo opredelili funkcionalni odziv acinarnih celic na stimulacijo z acetilholinom in ga primerjali z odzivi na cerulein. Spremembo znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov smo merili s konfokalno mikroskopijo. Pokazali smo, da so različni parametri kalcijevih oscilacij koncentracijsko odvisni in da je aktivnost precej dobro usklajena znotraj acinusov, ne pa med acinusi. Metoda tkivne rezine trebušne slinavke tako v naših očeh predstavlja pomemben nov in zanesljiv eksperimentalni model za oceno normalne in patološke morfologije in fiziologije acinarnih celic.
Ključne besede: trebušna slinavka, acinarna celica, kalcijeve oscilacije, metoda tkivne rezine, konfokalna mikroskopija
Objavljeno v DKUM: 19.04.2023; Ogledov: 594; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (6,86 MB)

3.
Razvoj metodologije za proučevanje korelacije med aktivacijo mitohondrijev in tvorbo bionano-kompozitov v pljučnih epitelijskih celicah po izpostavitvi nanomaterialom : magistrsko delo
Tanja Vajs, 2022, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo preučili aktivno odzivanje celic in aktivacijo celičnih energijskih procesov ob karanteni izbranega nanomateriala – nanocevk titanovega dioksida (TiO2). Pri tem smo raziskovali povezavo med dolžino mitohondrijev in volumnom bionano-kompozitov celic LA-4 ob karanteni nanocevk TiO2 pri površinski dozi 1:10 (razmerje med površino celice in površino nanodelcev). Pri tem smo analizirali vsako celico posebej, s čimer smo pokazali variabilnost v dolžini mitohondrijev in nastankom bionano-kompozitov med posameznimi celicami, in s tem nadgradili dosedanje raziskave. V ta namen smo nadgradili obstoječo metodo detekcije bionano-kompozitov ter dodatno razvili primerno analizo za določanje njihovega volumna, poleg tega pa smo izboljšali obstoječe pristope za analizo dolžine mitohondrijev zato, da se zmanjša časovna zahtevnost slednje. Pokazali smo, da je po 3-urni inkubaciji celic z nanocevkami TiO2 (površinska doza 1:10) dolžina mitohondrijev primerljiva z negativno kontrolo, s časom izpostavljenosti nanocevkam TiO2 pa se dolžina mitohondrijev krajša – najkrajše mitohondrije smo opazili po 2-dnevni inkubaciji. V primerjavi s tem pa se povprečen volumen bionano-kompozitov povečuje z daljšim časom inkubacije celic z nanocevkami TiO2 in je največji po 2 dnevih inkubacije. Pokazali smo tudi, da je povprečno število bionano-kompozitov na celico po inkubaciji z nanocevkami TiO2 pri površinski dozi 1:10 najmanjše po 3 urah in največje po 1 dnevu, po 2 dnevih pa se povprečno število bionano-kompozitov ponovno zmanjša, saj se posamezni bionano-kompoziti, ki smo jih opazili po 1-dnevni inkubaciji združijo v večje bionano-kompozite. S tem delom smo dodatno osvetlili časovni potek vpliva nanocevk TiO2 na dolžino mitohondrijev in nastanek bionano-kompozitov na celični membrani celic LA-4, ter prikazali korelacijo med časovnim odzivom mitohondrijev in tvorbo bionano-kompozitov na posameznih celicah pri tej vrsti nanodelcev.
Ključne besede: bionano-kompoziti, nanocevke titanovega dioksida, dolžina mitohondrijev, fragmentacija mitohondrijev, fluorescenčna konfokalna mikroskopija
Objavljeno v DKUM: 13.07.2022; Ogledov: 556; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (11,80 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Razvoj metode tkivne rezine in vpliv farmakoloških agensov ter pulzirajočega elektromagnetnega polja na delovanje gladkomišičnih celic sečnega mehurja miši
Tamara Serdinšek, 2020, doktorska disertacija

Opis: Fiziologija detruzorja je zelo zapletena, zaradi česar predstavlja preučevanje njegove fiziologije in odzivov na različne dražljaje velik izziv. Do danes je bilo v literaturi opisanih več in vitro metod preučevanja fiziologije sečnega mehurja, vsaka s svojimi omejitvami. Po drugi strani se uroginekologi v svoji klinični praksi srečujejo z naraščanjem incidence prekomerne aktivnosti sečnega mehurja (PASM). Vse to nakazuje potrebo po razvoju novih in učinkovitih metod preučevanja detruzorja, ki bi se potencialno lahko uporabile tudi pri preučevanju različnih terapevtskih možnosti zdravljenja PASM. Namen naše raziskave je bil razviti novo metodo za preučevanje fiziološke aktivnosti GMC detruzorja, ki bi zajemala akutno pripravo tkivnega preparata in uporabo konfokalne mikroskopije. Dodatno smo želeli to metodo uporabiti še za opredelitev učinka pulzirajočega elektromagnetnega polja (PEMP), ki je ena izmed možnih metod zdravljenja PASM, na GMC detruzorja, saj po naših podatkih le-ta v literaturi še ni bil opredeljen. Za pripravo tkivnega preparata smo uporabili izolirane delce detruzorja predhodno žrtvovane odrasle miši NMRI. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo GMC znotraj tkiva. Nato smo s pomočjo konfokalne mikroskopije preučevali kalcijevo dinamiko posameznih GMC med stimulacijo z naraščajočimi koncentracijami karbamilholina (CCh). GMC smo identificirali na podlagi njihove morfologije in kalcijevih odzivov. Odzive GMC smo opredelili z naslednjimi spremenljivkami: zamik do odziva, rekrutacija in relativna aktivnosti celic ter kontrakcija tkiva. Za opredelitev vpliva PEMP na GMC detruzorja smo dva preparata detruzorja iste živali dvakrat zapored dražili s 25 µM CCh. En delec smo med obema stimulacijama izpostavili PEMP, drugi pa je služil kot kontrola. Nato smo opredelili naslednje spremenljivke odziva GMC pred in po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino: število aktivnih GMC, kontrakcija tkiva, čas do kontrakcije tkiva, maksimalni premik tkiva in površina kontrahiranega tkiva. S pomočjo stimulacije tkiva z naraščajočimi koncentracijami CCh smo opredelili tri različne fenotipe odzivov GMC: spontano aktivne GMC z in brez odziva na stimulacijo s CCh ter GMC brez spontane aktivnosti, ki so se odzvale na stimulacijo s CCh. Rekrutacija GMC v aktivno stanje je potekala znotraj ozkega koncentracijskega območja (1–25 µM), ki je povzročilo aktivacijo praktično vseh GMC. Maksimalna kalcijeva aktivnost GMC je bila pri koncentraciji 25 µM, kar je sovpadalo z vidno kontrakcijo tkiva. Dodatno smo pri višjih koncentracijah CCh opažali krajše zamike do pričetka odzivov celic. Ugotovili smo tudi, da bi PEMP lahko imelo neposreden učinek na GMC detruzorja, saj je bil po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino prisoten manjši maksimalni premik tkiva med drugo stimulacijo s CCh kot med prvo stimulacijo s CCh. Dodatno smo ugotavljali tudi statistično značilno manjše razmerje premika tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino in večjo razliko v površini kontrahiranega dela tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino. Zaključimo lahko, da se je naša nova in situ metoda preučevanja morfologije in fiziologije detruzorja izkazala za učinkovito in reproducibilno. Odzivi GMC na stimulacijo s CCh so bili znotraj fiziološkega območja in primerljivi z rezultati drugih raziskav s tega področja. Ker sama metoda omogoča zadostno prostorsko in časovno ločljivost za preučevanje odzivov več GMC hkrati, verjamemo, da bi lahko imela velik doprinos k preučevanju fiziologije detruzorja. Dodatno smo uspeli dokazati možen učinek PEMP na GMC detruzorja, kar predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave. Te bodo v prihodnosti skušale raziskati terapevtski učinek na večjem vzorcu in za večjo translacijsko relevantnost modela tudi na človeškem tkivu, pridobljenem pri operacijah sečnega mehurja.
Ključne besede: sečni mehur, detruzor, gladkomišična celica, konfokalna mikroskopija, miš, fiziologija, disekcija tkiva, prekomerna aktivnost sečnega mehurja, pulzirajoče elektromagnetno polje, magnetna stimulacija
Objavljeno v DKUM: 17.07.2020; Ogledov: 1130; Prenosov: 215
.pdf Celotno besedilo (4,45 MB)

5.
Cell physiology in tissue slices : studying beta cells in the islets of Langerhans
Andraž Stožer, Jurij Dolenšek, Maša Skelin, Marjan Rupnik, 2013, pregledni znanstveni članek

Opis: Isolated endocrine cells have enabled the development of numerous methods to assess basic cellular architecture and define a significant part of the molecular machinery involved in cellular processes, such as excitability or the exocytotic release of hormones following cytosolic calcium increase. These efforts have generated consensus models explaining the activation or general operation of a particular cell type. The use of fresh tissue slices can go even further and uncover a series of emergent properties never explained or predicted by consensus models. In this paper, we present a selection of our most important experimental findings in the beta cells of pancreatic tissue slices.
Ključne besede: celica beta, Langerhansov otoček, tkivna rezina trebušne slinavke miši, elektrofiziologija, konfokalna fluorescenčna mikroskopija, kalcijevo barvilo, teorija grafov
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1586; Prenosov: 72
URL Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo!

Iskanje izvedeno v 17.8 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici