| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv svetlobe, hranil in kompeticije na rast tujerodnega indijskega jagodnjaka (Duchesnea indica (Andrews) Teschem.) : magistrsko delo
Maja Kreća, 2023, magistrsko delo

Opis: Indijski jagodnjak (Duchesnea indica (Andrews) Teschem.) je trajna zelnata rastlina iz družine rožnic (Rosaceae), ki izvira iz tropskih gozdnih območij južne in vzhodne Azije. Danes je razširjena po vsem svetu, najdemo jo na rahlo zasenčenih in vlažnih mestih, od gozdnih površin do vrtov in dvorišč. Je pogost plevel in v naših krajih velja za tujerodno invazivno vrsto. V sledeči nalogi smo raziskovali rast indijskega jagodnjaka pod vplivom različne količine dostopne svetlobe in hranil v tleh in ovrednotili vpliv znotrajvrstne in medvrstne kompeticije. Rastline rastoče na soncu so imele večjo biomaso, večje število listov in število rametov kot senčne rastline. Te lastnosti indijskega jagodnjaka smo interpretirali kot fitnes rastline. Največji prirast listov, stolonov in rametov, ter največjo svežo in suho maso indijskega jagodnjaka smo zabeležili na soncu z večjo količino hranil v tleh. Opazili smo značilen odziv indijskega jagodnjaka na zmanjšano razpoložljivost svetlobe, in sicer so rastline v senci razvile daljše listne peclje. Indijski jagodnjak v kompeticiji z ekološko podobno avtohtono bršljanasto grenkuljico (Glechoma hederacea L.) ni kazal kompeticijske prednosti. Bršljanasta grenkuljica je bila uspešnejša v alokaciji dostopnih virov v nadzemni in podzemni del rastline. Rezultati so pokazali, da se indijski jagodnjak, kot tujerodna invazivna vrsta, lahko prilagaja spremenjenim okoljskim razmeram z razvojem specifičnih lastnosti, ki omogočajo preživetje, rast in razvoj rastline.
Ključne besede: indijski jagodnjak, tujerodna invazivna vrsta, svetloba, hranila, kompeticija
Objavljeno v DKUM: 20.12.2023; Ogledov: 377; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (3,06 MB)

2.
Intraspecifična in interspecifična kompeticija volkcev (neuroptera: myrmeleontidae) za optimalno podlago
Mojca Kvas, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo obravnavali intraspecifično kompeticijo med osebki vrste Euroleon nostras in interspecifično kompeticijo med osebki vrst Euroleon nostras in Myrmeleon formicarius, (Neuroptera: Myrmeleontidae). Obe vrsti sta prisotni v Sloveniji in imata enako ekološko nišo. Volkci so sedentarni plenilci, ki bodisi čakajo zakopani v substratu in napadejo, ko je plen v bližini, bodisi gradijo specializirane pasti – lijake v katere se plen ujame. Obe proučevani vrsti gradita lijake. Zanimalo nas je, kako se bosta obnašala dva osebka na omejenem prostoru. V posodice smo na polovico nasuli pesek optimalne granulacije (230-540 μm), na drugo polovico pa pesek z neugodno granulacijo (1540-2200 μm). Polovica posodice je bila velikosti, ki dovoljuje izgradnjo enega lijaka. Meja med različnima granulacijama je bila jasno vidna. Nato smo postavili dva osebka na sredino posode, kjer je meja med različnima granulacijama. V obeh primerih smo ugotovili, da se največkrat zgodi, da en volkec naredi lijak v finem pesku, medtem ko se drugi skrije v neugodni substrat. Pri interspecifični kompeticiji smo ugotovili, da večkrat zmagajo volkci vrste Euroleon nostras. Drugi odziv volkcev je bil takšen, da je zmagovalec naredil lijak v finem pesku, poraženec pa lijak v grobem pesku. Takšnih primerov je bilo več pri intraspecifični kompeticiji. Tretji odziv, ki smo ga opazili je bil takšen, da sta oba volkca naredila lijak v finem pesku, le da je bil en lijak občutno večji od drugega. Takšnih primerov je bilo več pri interspecifični kompeticiji. Iz navedenega lahko sklepamo, da je za vrsto Myrmeleon formicarius substrat takšne granulacije povsem neprimeren za izgradnjo lijaka in da so manj uspešni pri kompeticiji za prostov v primerjavi z volkci vrste Euroleon nostras. V obeh poskusih je prišlo tudi do kanibalizma, vendar je ta procent zelo nizek. Pri interspecifični kompeticiji se je zgodilo tudi to, da noben od volkcev ni naredil lijaka, so pa bile sledi le tega. Nekaj volkcev se je v času poskusa zabubilo.
Ključne besede: volkci, lijakarji, Euroleon nostras, Myrmeleon formicarius, intraspecifična kompeticija, interspecifična kompeticija, premer lijaka.
Objavljeno v DKUM: 28.09.2018; Ogledov: 1351; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (1007,38 KB)

3.
Kompeticija treh morfotipov navadnega matije (Phalangium opilio Linnaeus, 1758) (Opiliones, Phalangiidae) na montanskem pašniku
Natalija Turičnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Paša je selektiven dejavnik za rastline, pri čemer ostajajo nekatere rastlinske vrste nepopasene. Na pašnikih v bližini planinskega doma Košenjak smo poleti 2008 opravili raziskave izbranih okoljskih parametrov na mirovališčih navadnega matija (Phalangium opilio) na nepopasenih grmih oziroma šopih mnogolistnega volčjega boba, malinjaka, lasaste šopulje in velike koprive. Med drugim smo določili specifično listno površino (SLA) in vsebnost suhe snovi lista (LDMC). Za osebke vrste Phalangium opilio je značilen spolni dimorfizem samcev, razpoznaven po dolžini heliceralnih apofiz, tako da so prisotni trije morfotipi odraslih osebkov: velikorogi samci, majhnorogi samci ter samice. Zanimala nas je razporeditev posameznih morfotipov med opoldnevnim mirovanjem na imenovanih rastlinah. Med meritvami smo na mirovališču vsakega osebka določili njegov spol oziroma morfotip in izmerili naslednje okoljske parametre: višina nad tlemi, višina rastline, temperatura, vlaga, lega glede na osončenost mirovališča ter oddaljenost do najbližjega sosednjega osebka ne glede na morfotip. Po eni strani smo potrdili hipotezo, da se velikorogi in majhnorogi samci glede okoljskih dejavnikov na mirovališčih med seboj značilno razlikujejo. Prav tako smo potrdili hipotezi, da so osebki Phalangium opilio pogostejši na širokolistnih rastlinah, ter da velikorogi samci zasedajo na rastlinah ugodnejša mirovališča kot majhnorogi samci. Po drugi strani nismo potrdili hipoteze, da se samice glede okoljskih dejavnikov ne razlikujejo od nobenega morfotipa samcev.
Ključne besede: Morfotipi vrste Phalangium opilio (velikorogi samec, majhnorogi samec, samica), suha in sveža biomasa rastlin, specifična listna površina (SLA), vsebnost suhe snovi listov (LDMC), okoljske značilnosti mirovališč (višina mirovališča, višina rastline, osončenost, temperatura, relativna zračna vlaga), kompeticija
Objavljeno v DKUM: 08.10.2009; Ogledov: 4166; Prenosov: 354
.pdf Celotno besedilo (6,76 MB)

Iskanje izvedeno v 1.49 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici