| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravni okvir mednarodne vesoljske postaje
Anton Drofenik, 2018, diplomsko delo

Opis: Mednarodna vesoljska postaja je vesoljska postaja s posadko v nizki zemeljski orbiti in je v vlogi laboratorija za raziskovanje mikrogravitacije in vesoljskega okolja. Vesoljska postaja je plod mednarodnega sodelovanja med ZDA, Rusijo, Kanado, Japonsko in članicami Evropske vesoljske agencije. Pravno podlago projekta predstavlja Medvladni sporazum o sodelovanju na civilni vesoljski postaji (sprejet 1998), ki ga dopolnjujejo štirje memorandumi o razumevanju, sklenjeni med NASA in vesoljskimi agencijami ostalih držav. Ti pravni viri določajo natančne zaveze posameznih partnerjev, lastništvo elementov vesoljske postaje, vzpostavljajo mehanizme za usklajevanje dela pri razvoju in uporabi vesoljske postaje, alokacijo časa za posadko in rabo elementov vesoljske postaje, evolucijo postaje in še bi lahko naštevali. Pravni viri rešujejo tudi vprašanja pristojnosti nad osebami na vesoljski postaji, intelektualne lastnine, nastale iz dela na vesoljski postaji, odškodninske odgovornosti za škodo, nastalo v zvezi z vesoljsko postajo, tajnosti podatkov in blaga, ki se mora med partnerji izmenjati za uspešno izvedbo programa, financiranja programa in mehanizmov za razreševanje morebitnih težav, nastalih v življenju programa.
Ključne besede: Mednarodna vesoljska postaja, Medvladni sporazum, pravni okvir, komercializacija
Objavljeno: 28.03.2018; Ogledov: 551; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (860,22 KB)

2.
Pravica do pitne vode
Maja Lukić, 2016, magistrsko delo

Opis: Ta naloga obravnava vsebino pravice do pitne vode in dostop do vode kot temeljno pravico, potrebno za življenje in zdravje ljudi, ki se osredotoča na vprašanje, ali in kako se ta pravica lahko izvrši. Voda je naravna dobrina in predmet posebnega pravnega režima, ki je izvzeta iz koncepta privatne lastnine. Pritisk za opredelitev vode kot tržne dobrine in ne kot javnega dobra raste, kar bi posledično lahko pripeljalo do posledice, da čista pitna voda ne bi bila na voljo številnim prebivalcem. Interesi multinacionalnih podjetij za nakup/trgovanje s pitno vodo naraščajo, zato je še toliko bolj pomembneje, da se uredi pravno varstvo posameznika in ugotovi odgovornost države za zagotavljanje dostopa do čiste pitne vode, na najvišji možni ravni, kar je v Ustavi vsake države. Generalna skupščina je sprejela Resolucijo o človekovi pravici do vode in sanitarij, kjer je pravica do varne in čiste pitne vode in sanitarij priznana kot človekova pravica, ki je bistvenega pomena za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic. Resolucija poziva države in mednarodne organizacije na zagotovitev finančnih virov, krepitev zmogljivosti in tehnologije, da bi zagotovili varno, čisto in cenovno dostopno pitno vodo za vsakogar. Ker EU prepušča odločitev o tem, kako organizirati oskrbo pitne vode vsaki posamezni državi članici, je ta v Sloveniji skoraj v celoti urejena z podzakonskimi predpisi. Zato bi morala Ustava urediti, ne samo, da je voda javno dobro, temveč tudi, da se oskrba prebivalstva s pitno vodo lahko izvaja le v okviru neprofitne javne službe. Pomembno je, da si država prizadeva za izredno spoštovanje teh pravic z vzpostavitvijo ustreznih pravnih in tehničnih mehanizmov za zagotavljanje dostopa do vode, varstva vodnih virov ter naložbe v tehnologije, ki bi olajšala oskrbo z vodo ter, da si prizadevajo za izboljšanje razmer, tako da lahko postane spoštovanje teh pravic vsem omogočeno. Glede na to, je del te naloge tudi vprašanje privatizacije in komercializacije pitne vode. Vsako delovanje zasebnikov, je z namenom pridobivanja dobička, ne glede na to, ali so tudi lastniki vodnih virov. Trk med zasebnim interesom in javnim dobrim, je manj verjeten, če je oskrba javna. Del magistrskega dela je tudi celovita analiza trenutnega stanja s prednostmi in slabostmi različnih načinov urejanja pravice do pitne vode, z ustavo ali z zakonom, s primerjavo med različnimi načini upravljanja v naslednjih državah: Slovaški, Belgiji, Nemčiji, Franciji, Nizozemski, Urugvaju, Indiji, Izraelu, Južni Afriki in Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. Naloga vsebuje tudi praktične izkušnje in težave, ki nastanejo zaradi pomanjkanja investicij v komunalni infrastrukturi, kar vpliva tudi na samo kakovost pitne vode. Primerjava učinkov priznanja človekove pravice do vode v ustavah posameznih držav kaže, da pravica do vode ni izboljšala dostopa do vode. Glavni razlog za to je, da oskrba z vodo zahteva funkcionalno vlado. Učinkovita ureditev torej ne pomeni samo vpisa pravice do vode v ustavo, ampak tudi spremembo drugih zakonskih predpisov ter celotnega režima upravljanja voda. Pomembno je zavedanje, da v kolikor govorimo o človekovi pravici do vode, zapisano v ustavi, mora odgovornost za to biti na državi in ne na posamezni občini. Ta naloga vsebuje tudi nov predlog slovenske ustavne opredelitve pravice do pitne vode, saj je glede na to, da je voda vir življenja, pomembno, da se ukrepa ustrezno, ter na družbeno odgovoren način, tudi še za vse naše zanamce.
Ključne besede: voda, pitna voda, pravica, Ustava, privatizacija, komercializacija, javna služba, javno dobro
Objavljeno: 20.07.2016; Ogledov: 2775; Prenosov: 613
.pdf Celotno besedilo (3,90 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici