SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 51
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Slovenska jezikovna politika in jezikovno načrtovanje v Družbi sv. Cirila in Metoda
Mateja Malnar, 2009, diplomsko delo

Opis: V svojem diplomskem delu najprej predstavim politične, kulturne in gospodarske razmere, v katerih je živel slovenski narod od druge polovice 19. stoletja do konca prve svetovne vojne. Nato se osredotočim na ustanovitev, delovanje in pomen Družbe sv. Cirila in Metoda od l. 1885 do l. 1918. Predstavim tudi zasebna šolska društva, ki so v drugi polovici 19. stoletja delovala na slovenskem narodnostnem ozemlju. Opišem delovanje podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda v Loškem Potoku, Dragi in na Travi,
Ključne besede: jezikovna politika, jezikovno načrtovanje, slovenski knjižni jezik, čitalnice, bèsede, taborsko gibanje, Ciril-Metodovo gibanje, program Zedinjene Slovenije, šolstvo, zasebna šolska društva, Družba sv. Cirila in Metoda, Loški Potok, Draga, Trava, Novi Kot, Stari Kot.
Objavljeno: 22.04.2009; Ogledov: 3905; Prenosov: 444
.pdf Celotno besedilo (598,25 KB)

2.
Sporazumevanje učencev v različnih govornih položajih
Andreja Hvauc, 2009, diplomsko delo

Opis: Posebnost ljudi, ki nas loči od živali, je, da se sporazumevamo z govorom. Govor se spreminja in primerno oblikuje v izbranih sporazumevalnih okoliščinah, za katere otroci slišijo prvič že v osnovni šoli. Narečje, čeprav ne več v prvotni obliki, predstavlja za večino osnovnošolskih otrok še vedno prvo in najmočnejše izrazno sredstvo. Otroci se v domačem okolju najprej srečajo z narečno obarvano slovensko besedo, šele nato, predvsem v osnovni šoli z branjem, pisanjem in govornim izražanjem, spoznajo knjižni jezik in se trudijo v ustreznih okoliščinah tudi v njem sporazumevati. Naloga učitelja v osnovni šoli je, da učence pouči in postopoma navaja na različne načine govorjenja glede na sogovorca in druge okoliščine sporočanja oziroma sporazumevanja. Pulkova v svojem članku Dialekti in usvajanje knjižnega jezika v osnovni šoli (2006) ugotavlja, da lahko narečni govor učencem v osnovni šoli pomaga in je temeljen za usvajanje knjižnega jezika. Po drugi strani pa meni, da lahko učenci v osnovni šoli usvajajo narečje tudi kot eno izmed socialnih zvrsti. V povezavi s tem spoznavajo ustreznost rabe narečnega govora ali knjižnega jezika glede na govorne okoliščine. Narečje je govor, ki se govori le na določenem zemljepisnem področju in ima zato precej enake in bistveno skupne lastnosti na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedni ravni. Govorno izražanje pa je odvisno tudi od drugih dejavnikov, kot so starost, okolje, v katerem posameznik živi, stopnja izobrazbe. V diplomski nalogi smo se odločili, da bomo naše teoretično znanje podkrepili tudi z empirično raziskavo, in sicer se bomo omejili le na eno manjše področje in natančneje predstavili raziskovani krajevni govor Rač. Raziskava je pokazala, da se učenci OŠ Rače v domačem kraju največkrat sporazumevajo narečno. Knjižnega jezika se učijo v šoli, in sicer z branjem, pisanjem in govornim izražanjem. Učenci se najbolj trudijo govoriti in pisati v knjižni slovenščini pri urah slovenskega jezika in književnosti. Dejstvo je, da tudi starši in učitelji veliko pripomorejo k usvajanju knjižnega jezika. Izobrazba staršev precej vpliva na govorno izražanje anketiranih, saj se starši z višjo izobrazbo sporazumevajo z anketiranimi predvsem v knjižnem jeziku. Naloga učiteljev pa je, da učence opozarjajo na njihovo nepravilno izreko besed. Zaključimo lahko, da so za govorno sporazumevanje res bistvene okoliščine sporočanja oziroma govorni položaj govorca.
Ključne besede: Ključne besede: sporazumevanje, usvajanje jezika, govorni položaj, narečje, knjižni jezik, učenci, osnovna šola, govor Rač
Objavljeno: 08.06.2009; Ogledov: 3194; Prenosov: 302
.pdf Celotno besedilo (33,67 KB)

3.
Razlikovalna raba samostalnika v osrednje- in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, Samostalnik v Matejevem evangeliju Primoža Trubarja in Števana Küzmiča
Sintja Lamut, 2009, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga predstavlja razlikovalno rabo samostalnika v osrednje- in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. Predstavitev rabe temelji na analizi dveh prevodov Matejevega evangelija, in sicer Trubarjevega in Küzmičevega. V uvodu sta na kratko predstavljena oba slovenska protestantska pisca, Primož Trubar in Števan Küzmič, značilnosti njunega jezika, pisavi, ki sta jo uporabljala, pobude za nastanek Matejevega evangelija in krajša predstavitev le-tega. Samostalniki, ki so izpisani iz Matejevega evangelija, so analizirani na oblikoslovni in glasoslovni ravni. Analiza temelji na primerjalnem izpisu strocerkvenoslovanskih samostalnikov s Trubarjevimi (1555) in Küzmičevimi (1771) oblikami ter današnjo knjižno normo (SSKJ). Gradivo je urejeno po sistemu starocerkvenoslovanskih sklanjatev. V nalogo ni vključenega raziskovanja dvojine, saj je analiza besedila pokazala, da je primerov, kjer je samostalnik zapisan v dvojini zelo malo. Nalogi je na koncu dodan še slovarček, v katerem so zbrani samostalniki, ki so bili uporabljeni pri analizi. Slovarček kaže razlikovalno Trubarjevo in Küzmičevo rabo samostalnikov, njihove slovnične lastnosti, sklanjatev, pomen in primerjalni zapis v stari cerkveni slovanščini ter sodobnem slovenskem knjižnem jeziku. Delo je zaokroženo z zaključkom, ki podaja sklepne ugotovitve.
Ključne besede: osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, Primož Trubar, Števan Küzmič, Matejev evangelij, samostalnik, raba samostalnika, slovarček
Objavljeno: 22.08.2009; Ogledov: 1755; Prenosov: 276
.pdf Celotno besedilo (2,00 MB)

4.
LASTNA IMENA V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
Petra Savnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Lastna imena predstavljajo precejšen in pomemben del našega vsakdanjega besedišča. Pričujoče diplomsko delo dokazuje, da so lastnoimenske danosti v določenem jezikovnem sestavu lahko tudi zanimivo raziskovalno področje. Poglavitni namen pri tem je bil namreč zasledovati jezikovno normo lastnih imen skozi izbrane normativne priročnike 20. stoletja (izjema je Levčev pravopis iz leta 1899), pri čemer smo področje lastnoimenskosti pregledali (zlasti) z vidika pisanja velike začetnice in oblikoslovnih lastnosti lastnih imen (predvsem sklanjatvenih posebnosti), obrobneje pa smo se dotaknili tudi prevzemanja lastnih imen. Naš dodatni namen je bil predstaviti še posamezne kritične odzive na aktualno nosilno pravopisno izdajo (seveda v zvezi z lastnimi imeni), na določenem vzorcu devetošolcev pa smo želeli tudi preveriti (pravilno) rabo lastnih imen. Interpretacija uporabljenih virov je temeljila na deskriptivni raziskovalni metodi, pri zgodovinskem pregledu lastnih imen po posameznih normativnih priročnikih sta bili ob njej uporabljeni zgodovinska in komparativna metoda, pri preverjanju rabe lastnih imen pa metodi analize in sinteze. Razvojni pregled knjižnojezikovne norme lastnih imen kaže, da je ta v svojem bistvu dokaj kompleksna, zlasti pa nestabilna, nedosledna in nedorečena, o čemer pričajo številni kritični odzivi (na aktualno normo) ter nekompetentnost konkretnih uporabnikov pri njeni praktični rabi.
Ključne besede: lastna imena, pravopis lastnih imen, oblikoslovje lastnih imen, prevzemanje lastnih imen, slovenski knjižni jezik, raba lastnih imen.
Objavljeno: 09.10.2009; Ogledov: 3497; Prenosov: 500
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

5.
RAZVOJ PREKMURSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA MED OBEMA VOJNAMA (NA PRIMERU ANALIZE ČLANKOV V PREKMURSKEM GLASNIKU IN DÜŠEVNEM LISTU)
Anita Markoja, 2009, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga predstavlja razvoj prekmurskega jezika med obema vojnama, in sicer s pomočjo analize dveh prekmurskih časopisov — neodvisnega Prekmurskega glasnika, ki je izhajal v letih 1920—1922 ter protestantskega Düševnega lista, izhajajočega v obdobju 1922—1941. V uvodu je predstavljen protestantski pogled na razvoj prekmurskega jezika, kakor se je oblikoval v 18. stoletju, ko se je s Števanom Küzmičem normiral prekmurski knjižni jezik. Katoliški pisci so tak jezikovni koncept sprejeli in ga nadaljevali. Posebnost prekmurskih protestantov pa je bila v tem, da so v 2. polovici 19. stoletja nasedli madžarski raznarodovalni politiki in niso sprejeli skupnega slovenskega knjižnega jezika, so si pa za sprejem konec 19. in v začetku 20. stoletja toliko bolj prizadevali katoliški pisci, kar se je pokazalo tudi v prekmurski publicistiki med obema vojnama. Glavni del naloge je osredinjen na analizo Prekmurskega glasnika in Düševnega lista; gre za predstavitev obeh časopisov, predvsem pa besedil, v katerih je obravnavano vprašanje prekmurskega jezika, ki vključuje zavzemanje za skupno knjižno normo, slovensko kulturo in šolstvo. Uvedbi skupne knjižne norme je Prekmurski glasnik bil bolj naklonjen kot Düševni list, saj se je s svojimi članki trudil za postopno uvajanje knjižnega jezika na vsa področja, še posebej v šolstvu. Temu sledi še analiza besedilnih vrst ter iskanje podobnosti in različnosti, dodan pa je še kratek razmislek o položaju prekmurskega jezika po 2. svetovni vojni — poudarek je na ločeni predstavitvi razmer v Porabju in Prekmurju. Delo je zaključeno s sklepnimi ugotovitvami.
Ključne besede: prekmurski knjižni jezik, razvoj prekmurskega jezika med obema vojnama, enotna slovenska knjižna norma, Prekmurski glasnik, Düševni list
Objavljeno: 06.01.2010; Ogledov: 2045; Prenosov: 214
.pdf Celotno besedilo (1,90 MB)

6.
GERMANIZMI V SLOVENSKEM SREDNJEŠTAJERSKEM NAREČJU
Marija Klančar, 2010, diplomsko delo

Opis: Germanizem je nemška beseda, ki je v nek drug jezik vključena kot sposojenka ali tujka. Izraz germanizem pa lahko predstavlja tudi kakšno slovnično posebnost nemškega jezika, ki je bila sprejeta v drug jezik. Germanizmi v slovenskem jeziku so dokaz slovensko-nemških kulturnih stikov. Mnogi germanizmi se uporabljajo samo v narečju. V diplomskem delu so obravnavani germanizmi v slovenskem srednještajerskem narečju. Moj glavni cilj je bil raziskati, ali v tem narečju obstajajo razlike med generacijami v rabi germanizmov. Zanimalo me je, katera generacija pozna oz. uporablja največ in katera najmanj germanizmov. Podatke za raziskavo sem dobila s pomočjo anketnega vprašalnika. V njem je bilo zbranih 150 germanizmov iz vsakdanjega življenja. Med sabo sem primerjala tri generacije. Anketiranci stari več kot 60 let poznajo skoraj vse germanizme, uporabljajo pa jih nekoliko manj. Anketiranci v starosti od 30 do 50 let poznajo večino germanizmov, toda vseeno manj kot njihovi starši. Skoraj polovico naštetih germanizmov ne uporabljajo več. Učenci in dijaki poznajo večinoma samo splošne germanizme. Namesto germanizmov zelo pogosto uporabljajo besede v knjižnem jeziku.
Ključne besede: - knjižni jezik - narečje - slovenščina - slovensko srednještajersko narečje - jezikovni stik - germanizmi
Objavljeno: 22.07.2010; Ogledov: 3212; Prenosov: 510
.pdf Celotno besedilo (781,13 KB)

7.
BESEDJE V IZBRANIH PESMIH A. M. SLOMŠKA
Cvetka Rezar, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga predstavlja besedje izbranih pesmi A. M. Slomška. V prvem poglavju najprej govori o Slomškovi pesniški dejavnosti, ki je temeljila predvsem na vzgojnih ciljih in ne toliko na umetniški dovršenosti. Raziskovanje besedja je omejeno na izbor dvanajstih pesmi iz pesniške zbirke Matije Ahacla Koroške in Štajerske pesmi, za katere avtorica predpostavlja, da so izvirne Slomškove, saj imajo njegov podpis. Pesmi so vsebinsko in oblikovno predstavljene, opozorjeno pa je tudi na podatke o njihovem nastanku. S kronološkim pregledom so prikazani popravki, ki se pojavljajo v različnih izdajah Ahaclove zbirke (1833, 1838, 1852) in v Slomškovi Šoli veseli. Avtorica v teh spremembah, za katere predpostavlja, da jih je naredil Slomšek sam, prepoznava Slomškov jezikovni razvoj in njegovo težnjo po poenotenju vzhodno- in osrednjeslovenskega jezika. V naslednjem poglavju sledi jezikovna analiza izbranih pesmi na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in pravopisni ravni. K tej analizi je dodana še primerjava s tremi pesmimi, ki niso izvirne Slomškove, saj jih je priredil po drugih predlogah. Avtorica v jezikovni analizi prepoznava odstopanja od današnje knjižne norme in ugotavlja značilnosti Slomškovega jezika ter njegovo pot približevanja k osrednjeslovenskemu jeziku. Pri tem ugotavlja, da t. i. nove oblike niso upoštevane niti v izbranih pesmih niti v priredbah, opazno pa je mešanje vzhodno- in osrednjeslovenskih oblik (sinkretizem). V zadnjem delu naloge sledi še slovarska predstavitev besedja izbranih pesmi, ki s sistematičnim prikazom besed, s slovničnimi podatki, z razlago pomena in s ponazarjalnim gradivom predstavlja Slomškov bogat besedni zaklad ter hkrati opozarja na posebnosti njegovega časa (19. stoletje) in prostora (vzhodnoštajerski prostor).
Ključne besede: A. M. Slomšek, Slomškove pesmi, Slomškovo besedje, 19. stoletje, vzhodno- in osrednjeslovenski knjižni jezik
Objavljeno: 30.07.2010; Ogledov: 3045; Prenosov: 285
.pdf Celotno besedilo (10,08 MB)

8.
UPORABA RAZLIČNIH SOCIALNIH ZVRSTI JEZIKA UČENCEV V IZBRANIH GOVORNIH POLOŽAJIH
Nataša Čavničar, 2010, diplomsko delo

Opis: Slovenski knjižni jezik je zvrst jezika, ki se ga moramo naučiti. Slovenci se v domačem okolju najprej srečamo s krajevnim narečjem in šele kasneje, predvsem v osnovni šoli, spoznamo knjižni jezik. Zaradi tega je učencem lažje, če učitelj za učenje knjižnega jezika izhaja iz narečja. Učenci se knjižnega jezika naučijo s poslušanjem, z branjem in govornim izražanjem. Naloga učitelja v osnovni šoli je, da učence pouči in tudi postopoma navaja na različne načine govorjenja glede na okoliščine sporočanja in glede na sogovorca. Zaradi tega morajo spoznati narečje tudi kot eno izmed socialnih zvrsti jezika. Kajti šele ko imajo znanje o značilnostih knjižnega jezika in o značilnostih narečja, lahko izberejo pravilno zvrst jezika glede na sogovorca in okoliščine sporazumevanja. S tem je dosežen tudi cilj Učnega načrta za osnovno šolo, ki od učencev tretjega triletja zahteva, da ločijo knjižni in neknjižni jezik ter praktično obvladajo okoliščine, ki narekujejo rabo prvega ali drugega. V diplomski nalogi smo se odločili, da bomo naše teoretično znanje podkrepili tudi z empirično raziskavo, kjer smo natančneje predstavili krajevni govor Šentilj v Slovenskih goricah in krajevni govor Hoče. Raziskavo smo izvedli na osnovni šoli Rudolfa Maistra Šentilj in na osnovni šoli Dušana Flisa Hoče, ki je pokazala, da se učenci obeh osnovnih šol v domačem kraju največkrat sporazumevajo narečno. Knjižnega jezika se učijo v šoli, in sicer največkrat pri urah slovenščine s pisanjem, branjem in govornim izražanjem. Pri ostalih urah in pri sporazumevanju z ostalimi zaposlenimi delavci šole pa uporabljajo nadnarečno obliko govora. Zaključimo lahko, da je za govorno sporazumevanje res bistven govorni položaj govorca oziroma okoliščine sporočanja.
Ključne besede: Sporazumevanje, govorni položaj, narečje, knjižni jezik, učenci, govor Šentilj v Slovenskih goricah, govor Hoče …
Objavljeno: 28.07.2010; Ogledov: 2572; Prenosov: 182
.pdf Celotno besedilo (1,39 MB)

9.
TRAINSPOTTING: PRIMERJAVA PREVODOV PREKLINJANJA V LITERATNEM DELU IN FILMSKIH PODNAPISIH
Katarina Fekonja, 2010, diplomsko delo

Opis: Žaljiv jezik, kot so kletvice in psovke, ima v vsaki kulturi različne jezikovne preference in vzorce ter ne bi ga smeli obravnavati kot nekaj barbarskega, temveč kot del jezikovne kulture. Žaljiv jezik se uporablja v številnih literarnih delih in filmih, kar pa predstavlja težavo za prevajalce. Največja težava slovenskega jezika leži v tem, da naš pristni žaljiv jezik ne izrazi istega tona, registra in intenzivnosti napisanih ali izgovorjenih besed izvornega besedila. V teoretičnem delu diplomske naloge smo želeli prikazati žaljiv jezik s stališča uporabe, družbene vpetosti, cenzure in prevoda. V empiričnem delu smo analizirali slovenski prevod romana in filma (oba polna žaljivega jezika) Irvina Welsha — Trainspotting. S tem delom smo želeli ugotoviti možne razlike med prevodoma žaljivega jezika v knjižnem delu in filmskih podnapisih. Žaljiv jezik je nekaj, kar ne moremo prevajati dobesedno, saj mora prevod upoštevati družbeno-kulturni kontekst ciljnega jezika, da bi pri ciljni publiki dosegli isti učinek, kot ga je doseglo izvorno besedilo.
Ključne besede: prevod, Trainspotting, žaljiv jezik, knjižni prevod, filmsko podnaslavljanje, glosar
Objavljeno: 21.10.2010; Ogledov: 2695; Prenosov: 228
.pdf Celotno besedilo (883,15 KB)

10.
RABA SOCIALNIH ZVRSTI JEZIKA MED DIJAKI DVOJEZIČNEGA OBMOČJA OB MEJI Z MADŽARSKO
Martina Janjić, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Raba socialnih zvrsti jezika med dijaki dvojezičnega območja ob meji z Madžarsko se v prvem delu posvečam teoretičnim izhodiščem. Predstavljen je model dvojezičnega izobraževanja in organiziranost le-tega v nižjih, srednjih in višjih vzgojno-izobraževalnih ustanovah ter dvojezični mediji v Prekmurju. Podane so narečne značilnosti anketiranih področij, tj. dolinsko podnarečje in madžarski krajevni narečni govor. Razloženi so termini: dvojezični govorec, jezikovno preklapljanje, jezikovno prevzemanje in interference, s katerimi se srečujejo pripadnikih obeh narodnosti. V nadaljevanju so opredeljeni termini, ki so vezani na socialne zvrsti jezika (knjižni jezik, neknjižni jezik in interesne govorice). Pregledana je zastopanost nalog v učbeniških kompletih za 1., 2. in 3. letnik glede na zastavljene cilje v učnem načrtu za dvojezične slovensko-madžarske gimnazije. Raba socialnih zvrsti jezika je raziskana med dijaki z lendavske dvojezične gimnazije. S pomočjo anketnega vprašalnika je ugotovljeno, katero zvrst jezika dijaki uporabljajo glede na svoj materni jezik in glede na določene okoliščine. Zaključila sem, da so govorne situacije res bistven dejavnik za govorno sporazumevanje.
Ključne besede: Dvojezičnost, sporazumevanje, narečni govor, knjižni jezik, govorni položaj.
Objavljeno: 24.01.2011; Ogledov: 2380; Prenosov: 164
.pdf Celotno besedilo (1,33 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici