4.
Vpliv pravne ureditve kmetijskih zemljišč na samooskrbo v SlovenijiDamjana Flere, 2014, magistrsko delo
Opis: Pomen prehranske samozadostnosti v sodobni družbi v obdobju izobilja nima znatnega pomena. Ob nastopu prehranskega pomanjkanja pa privede do stiske in prebivalstvo pahne v obup. Želja po izpolnjevanju zahtev sodobnega časa, predvsem s strani potrošniško družbeno naravnanega ekonomskega sistema, je vedno večja. Samooskrba je pomembna za stopnjo neodvisnosti države. Kmetijstvo in z njim povezana politika v EU predstavljata zelo pomembno in občutljivo področje. Dogovor o enotnem vodenju je težaven, saj je pomen kmetijstva v evropskih državah različen. Skupna kmetijska politika namenja pozornost pretoku davkoplačevalskega in potrošniškega denarja v EU za podporo kmetijskemu sektorju, spodbujanju pridelave hrane in zagotavljanju ustrezne prehranske preskrbe.
Z magistrskim delom smo poskušali s teoretično-analitičnim pristopom in pregledom objavljene slovenske literature in literature držav članic EU preučiti pravno ureditev kmetijskih zemljišč in vpliv te na samoopreskrbo. Predpostavljali smo negativni vpliv ureditve slovenske zakonodaje na nevestno ravnanje s kmetijskimi zemljišči in posledično slabo prehransko samozadostnost.
Že 71. člen Ustave RS obravnava varovanje zemljišč z namenom zagotavljanja smotrnega izkoriščanja, določa posebne pogoje za uporabo ter varstvo kmetijskih zemljišč. Slovenija spada med tiste evropske države, ki nimajo zelo ugodnih naravnih razmer za kmetijstvo. Obseg obdelovalnih kmetijskih zemljišč se stalno krči in našo državo uvršča med vsemi državami članicami EU šele na 24. mesto. Posledično se prehranska samooskrba slabša. Trenutno Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih. Ohranjanje najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč bi moralo biti prednostna naloga naše države. Uničenje teh s pozidavo pomeni trajno uničenje vseh proizvodnih funkcij zemljišč. Za dolgotrajno nastajanja tal, ki se meri v tisočletjih, pomeni pozidava skoraj nepovratno izgubo najdragocenejšega naravnega vira. ZKZ predpisuje način njihovega varovanje ter upravljanja. Eden največjih razvojnih problemov slovenskega kmetovanja poleg neugodne velikostne strukture ostaja zemljiška in posestna razdrobljenost. Ta ostaja v sedanjem času predvsem posledica dedovanja. Področje dedovanja urejuje Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ki posredno pripomore k varovanju in urejanju kmetijskih zemljišč. Predpis, ki prav tako prispeva k varstvu kmetijskih zemljišč, je tudi Pravilnik o zakupu kmetij in kmetijskih zemljišč v lasti RS in v gospodarjenju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. K povečevanju proizvodnih sposobnosti zemljišč pa pripomore postopek komasacije, za katerega naša država namenja tudi nepovratna sredstva. Te se izvajajo na zaščitenih parcelah in ostalih kmetijskih zemljiščih. Povečevanje proizvodne sposobnosti pa ni edina prednost komasacij, vse večji pomen pridobiva tudi urejanje podeželskega prostora. Spreminjanje namembnosti kmetijskih zemljišč nemalokrat negativno učinkujejo na okolje. Ni dvoma, da je pri tovrstnem ravnanju najpomembnejše denarno okoriščenje ozkega kroga ljudi. Vendar pa je denar brezpredmetna stvar v trenutku, ko ne more povrniti uničene kmetijske zemlje, potrebne za pridelavo hrane.
Ključne besede: kmetijska gospodarstva, Evropska unija, zemljišča, hrana, samooskrba, zakonodaja, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 24.09.2014; Ogledov: 2776; Prenosov: 304
Celotno besedilo (2,72 MB)
