| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 29
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Kemijsko recikliranje tekstilnega kompozitnega materiala s prevladujočim deležem poliamida 6
Patricija Bizjak, 2021, magistrsko delo

Opis: Problema velike količine odpadnih polimernih materialov s katerim se srečuje današnja družba, se bo potrebno lotiti celostno in pri tem nekoliko pogledati izven okvirjev. To magistrsko delo smo zato namenili raziskovanju učinkovitosti metod kemijskega recikliranja tekstilnega kompozitnega materiala s prevladujočim deležem poliamida 6. Osredotočili smo se na alkalno in nevtralno hidrolizo ter metodo segrevanja v mravljični kislini, pri temperaturi vrelišča. Preučevali smo vpliv reakcijskih pogojev na produkt nevtralne hidrolize ter iskali učinkovite načine izolacije končnih produktov. Glede na lastnosti reakcijskih zmesi, smo se pri izolaciji produktov odločali med odparevanjem pod znižanim tlakom, raztapljanjem v destilirani vodi ter med kombinacijo raztapljanja v mravljični kislini in obarjanja. Kljub temu, da nismo dosegli popolne depolimerizacije, izolirani razgradni produkti vseeno obetajo. Alkalna hidroliza se je izkazala za najmanj primerno metodo. Boljše rezultate smo dobili z nevtralno hidrolizo. Pri slednji smo ugotovili, da s povišanjem masnega razmerja med reaktanti, iz 1:10 na 1:50, dosežemo višjo stopnjo depolimerizacije poliamida 6. Pomembna je tudi izbira ustreznega reakcijskega časa. Pri masnem razmerju 1:10 in temperaturi 250 °C, je to 30 oziroma 60 minut. Kot najučinkovitejša metoda depolimerizacije in izolacije produktov se je izkazalo segrevanje/raztapljanje v mravljični kislini.
Ključne besede: poliamid 6, kompozit, kemijsko recikliranje, nevtralna hidroliza, alkalna hidroliza, depolimerizacija v mravljični kislini
Objavljeno: 07.12.2021; Ogledov: 67; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (2,84 MB)

2.
Termokemijsko shranjevanje energije
Rok Kramberger, 2021, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljeno teoretično ozadje shranjevanja energije in materiali, ki jih lahko uporabimo za shranjevanje energije. Vkjučena je primerjava osnovnih mehanizmov shranjevanja energije, s podanimi prednostmi in slabostmi vsakega mehanizma. Namen diplomskega dela je bil raziskati in opraviti pregled obstoječih in potencialnih materialov, s pomočjo katerih je možno termokemijsko shranjevanje energije. Osrednji del diplomskega dela vključuje podroben pregled materialov za termokemijsko shranjevanje energije. Materiali so razdeljeni na različne načine shranjevanja energije, kot so: shranjevanje s kemijsko reakcijo plin-plin, tekočina-plin, trdno-plin in kemijsko sorpcijsko shranjevanje energije. V nadaljevanju so predstavljeni najnovejši koncepti termokemijskega shanjevanja energije. Ti koncepti so: Izboljšani CaO peleti s dodatkom TiO2, sistem za shranjevanje energije na osnovi reakcije MnCl2 in NH3, reakcija na osnovi redoks para BaO2 in BaO, ter možnost uporabe SrCl2 za termokemijsko shranjevanje energije. Glavne prednosti termokemijskega shranjevanje energije v primerjavi z drugimi mehanizmi so: višja energijska gostota, najvišja efektivnost, možnost shranjevanja na daljši rok, pri ambientnih temperaturah in ta oblika shranjevanja energije omogoča transport le-te na večje razdalje. Stroški, ki jih prinaša razvoj, so visoki, postopek razvijanja je zahteven. V diplomskem delu je prikazana primerjava različnih materialov za termokemijsko shranjevanje energije. Kot praktični primer je podana ocena okvirnih stroškov uporabe za potrebe gospodinjstev v manjšem mestu. Možnost širše uporabe termokemijskega shranjevanja energije se kaže kot način za preprečevanje poškodb elektronskih naprav, ki jih povzroča toplota.
Ključne besede: termokemijsko shranjevanje energije, shranjevanje toplote, kemijska reakcija, faze procesa, materiali s kemijsko reakcijo.
Objavljeno: 08.09.2021; Ogledov: 211; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

3.
Dinamično optimiranje problemov kemijskega inženirstva z uporabo programskega okolja APMonitor
Nika Krajnc, 2021, diplomsko delo

Opis: Dinamično optimiranje je veja uporabne matematike, ki omogoča optimiranje matematičnih modelov, zapisanih z diferencialnimi in algebrskimi enačbami (DAE). Je orodje, ki omogoča sprejemanje odločitev na osnovi napovedi časovnega obnašanja sistemov. V diplomskem delu predstavljamo programsko okolje APMonitor oziroma njegov Pythonov modul GEKKO, ki je med drugim namenjeno reševanju prav takih optimizacijskih problemov. V delu poleg generičnih, ilustrativnih primerov dinamičnega optimiranja, ki so namenjeni predstavitvi ustreznih reformulacij in sintakse programa, predstavljamo tudi dva primera iz kemijskega inženirstva. Prvi izmed obeh je dinamična optimizacija temperaturnega profila v šaržnem reaktorju, drugi pa dinamična optimizacija prehoda med dvema stacionarnima stanjema v pretočnem mešalnem reaktorju. V obeh primerih smo izvedli občutljivostno analizo in opazovali vpliv omejevanja vrednosti manipulirnih in regulirnih veličin na spreminjanje optimalnih dinamičnih profilov. V prvem primeru smo se omejili na spreminjanje mej na koncentracijah reaktanta in produkta. V drugem primeru pa smo spreminjali vrednosti uteži v namenski funkciji. Rezultati dela nakazujejo, da je programsko okolje primerno orodje za izvajanje optimiranja dinamičnih sistemov. Temeljna prednost okolja je avtomatizirana pretvorbe DAE v sistem algebrskih enačb, ki jih nato rešujemo z integriranimi reševalniki za optimiranje nelinearnih problemov (npr. IPOPT). Od uporabnika tako zahteva le zapis modela v obliki DAE, ki je zaradi sintakse, ki temelji na sintaksi jezika Python, enostavno berljiva in se je lahko relativno hitro priučimo. Preostali koraki, ki vodijo do rezultatov so popolnoma avtomatizirani. Numerični rezultati pa poleg tega, da so bili omenjeni problemi rešljivi v manj kot 1 s procesorskega časa, nakazujejo, da lahko v odvisnosti od načina implementacije modela pridobimo različne rešitve, za katere lahko trdimo le, da so lokalno optimalne.
Ključne besede: dinamični sistemi, dinamično optimiranje, kemijsko inženirstvo, APMonitor, GEKKO
Objavljeno: 07.07.2021; Ogledov: 277; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

4.
Uporaba pod- in nadkritične vode za predelavo odpadne plastike
Maja Čolnik, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava kemijsko razgradnjo najpogosteje uporabljenih plastičnih odpadkov z uporabo pod- in nadkritične vode v uporabne produkte. Doktorsko disertacijo smo razdelili na tri dele. V prvem delu doktorske disertacije smo izvedli hidrotermično razgradnjo brezbarvnih in barvnih odpadnih PET plastenk. Poskuse smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah od 250-400 °C in reakcijskem času od 1-30 minut. Pri hidrolizi PET odpadkov so nastali primarni in sekundarni produkti. Glavni produkt razgradnje je bila TPA, ki smo jo po reakciji prečistili in določili izkoristek reakcije. Ugotovili smo, da pri 300 °C in 30 min v podkritični vodi dobimo najvišje izkoristke TPA iz brezbarvnih (90,0 ± 0,4% ) kot tudi iz barvnih (85,0 ± 0,2%) PET odpadnih plastenk. Čistote nastalih TPA smo analizirali s pomočjo HPLC, FTIR in TGA/DSC metod in ugotovili, da so njihove čistote zelo visoke in znašajo med 93-98%. Tekom reakcije so nastajali sekundarni produkti, kot so benzojska kislina, 1,4-dioksan, acetaldehid, IPA in CO2. S pomočjo analiziranih komponent v vodni in plinski fazi smo predpostavili mehanizem razgradnje PET odpadkov. Ocenili smo ekonomski in okoljski vpliv hidrotermične razgradnje PET. Ugotovili smo, da če bi povečali laboratorijski proces na industrijsko merilo, bi na letni ravni dosegli dobiček od prodaje TPA in bi znašal okrog 81 000 €. Pri tem bi kemijsko degradirali skoraj 1400 ton PET odpadkov. Okoljsko analizo hidrotermične razgradnje PET smo izvedli s pomočjo programske opreme OpenLCA in bazo podatkov Ecoinvent 3.6. Ugotovili smo, da so k splošnemu obremenjevanju okolja največ prispevale kategorije morska ekotoksičnost, globalno segrevanje in toksičnost za ljudi. Prav tako smo tekom študije o razgradnji PET odpadkov v podkritični vodi predstavili tudi kinetiko razgradnje kot ireverzibilno zaporedno reakcijo, kjer smo določili, da so reakcije za vse razgradne produkte 1.reda. V drugem delu doktorske disertacije smo v nadkritični vodi degradirali poliolefine (PE in PP). Študirali smo razgradnjo PE in PP odpadne plastike ter za primerjavo degradirali še osnovni LDPE. Prav tako smo spremljali vpliv katalizatorja ocetne kisline na potek, razgradnjo in sestavo nastalih produktov. Eksperimente smo izvajali od 380 °C do 450 °C. Tekom razgradnje so v primeru PP in PE odpadkov nastale štiri faze oljna, plinska, vodna in trdna, med tem ko so v primeru osnovnega LDPE nastale le tri faze. Trdni preostanek pri PP in PE odpadkih smo pripisali razpadu aditivov. Metodo za določevanje lahkih ogljikovodikov in CO2 v plinski mešanici smo tudi razvili in validirali. Plinska faza je vsebovala lahke ogljikovodike (C1 do C6) in CO2, medtem ko oljno fazo po večini sestavljajo nasičeni in nenasičeni alifatski ogljikovodiki, aliciklični ogljikovodiki, aromatski ogljikovodiki in alkoholi. V primeru dodatka ocetne kisline smo ugotovili rahlo povišanje nastanka metana in CO2 v nastali plinski mešanici, zaradi razgradnje ocetne kisline v nadkritični vodi. Z višanjem reakcijskih pogojev je nastajalo manj oljne in več plinske faze. Na osnovi pridobljenih podatkov smo predstavili možen mehanizem razgradnje PP in PE v nadkritični vodi. V tretjem delu doktorske disertacije smo študirali razgradnjo PVC odpadkov v nadkritični vodi pri temperaturi od 400-425 °C in časih od 30-60 min. Ugotovili smo, da PVC odpadki razpadejo na oljno, plinsko, vodno in trdno fazo. Maso kloridnih ionov v vodni fazi smo določili s pomočjo titracijske metode. Pri 400 °C in 30 min smo dobili najvišji izkoristek. Kemijsko sestavo oljne in plinske faze smo določili s pomočjo GC/MS metode. Ugotovili smo, da oljna faza podobno kot pri PE ali PP v glavnem vsebuje nasičene in nenasičene alifatske ogljikovodike, aliciklične ogljikovodike, aromatske ogljikovodike in alkohole. V primeru PVC plastike, pa smo v oljni fazi zasledili še halogenirane ogljikovodike (kloroalkane). Plinska faza je vsebovala le lahke ogljikovodike in CO2.
Ključne besede: Pod- in nadkritična voda, odpadna plastika, kemijsko recikliranje, polietilen tereftalat, polietilen, polipropilen, polivinilklorid, kinetika, tereftalna kislina, benzojska kislina, acetaldehid, 1, 4- dioksan, izoftalna kislina, plini, ogljikovodiki, surovo olje, gorivo
Objavljeno: 11.06.2021; Ogledov: 353; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (4,64 MB)

5.
Orožja za množično uničenje in okolje
Kristina Slejko, 2021, diplomsko delo

Opis: Čeprav so orožja za množično uničenje v večini namenjena ljudem, škodujejo tudi celotnemu okolju. V diplomskem delu zato obravnavamo orožja za množično uničenje in njihov vpliv na okolje. Na okolje, ki nas obdaja, namreč prepogosto pozabimo in se zaradi različnih razlogov, predvsem pohlepnosti in sle po moči ne zavedamo resnih posledic. V diplomskem delu želimo raziskati posledice orožij za množično uničenje na okolje. Da bi jih podrobneje spoznali, najprej predstavljamo pojav in zgodovinski razvoj orožij. Kemijska in biološka orožja so uporabljali že pred Kristusovim rojstvom in tedaj niso imela večjega pomena. Opisujemo izraz »orožja za množično uničenje« in nastanek tega poimenovanja. Zavedanje o posledicah njihove uporabe se pojavi sredi 20. stoletja, zato nastopijo tudi težnje po njegovi prepovedi. V tedanjih raziskavah obravnavajo negativne posledice ne le na tarče napada, ampak tudi na njegove uporabnike ter na okolje. V osrednjem delu naloge podrobno opisujemo problematiko vpliva orožij za množično uničenje na okolje in predstavljamo njegove posledice. Ugotovili smo, da so orožja za množično uničenje zares zelo nevarna tako za človeka kot za okolje, v katerem živi. Jedrska in kemijska orožja lahko uničijo celotno infrastrukturo na uporabljenem območju. Najbolj masivna so jedrska orožja, saj ogrozijo ogromno območje. Jedrska in kemijska orožja prav tako onesnažujejo okolje, ki zato dolgo ni primerno za življenje. Biološka orožja sicer nimajo infrastrukturnih posledic, njihove tarče pa so človek, rastline in živali. Uničujejo pridelke ter oslabijo živalske in rastlinske vrste ter lahko privedejo celo do njihovega izumrtja. Ker ne poznajo meja, se lahko razširijo po celem svetu. Težavne so tudi pogodbe o njihovi prepovedi, saj so površno sestavljene in brez utemeljene podlage. Zato jih je potrebno temeljito pregledati, dopolniti in dodati temeljno podlago in predpise za sankcioniranje morebitnih kršitev.
Ključne besede: diplomske naloge, biološko orožje, kemijsko orožje, jedrsko orožje, onesnaževanje okolja, vpliv na okolje
Objavljeno: 12.05.2021; Ogledov: 265; Prenosov: 110
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

6.
Primerjava hitrosti reševanja nalog kemijskega računanja na tradicionalni način ter z uporabo IKT
Marjeta Capl, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bila primerjava hitrosti reševanja nalog kemijskega računanja na tradicionalen način ter z uporabo IKT. Študent je dobil nalogo na temo priprave raztopin. Merila sem čas, v katerem poda rezultat v pisni obliki oziroma pošlje rezultat preko elektronske pošte. Na ta način sem preverila, kateri način je hitrejši: uporaba reagenčne steklenice in računala, uporaba prenosnega računalnika, interneta ter računala na računalniku ali uporaba mobilnega telefona, interneta ter računala na mobilnem telefonu. Vzorec so bili študentje Fakultete za naravoslovje in matematiko, smer izobraževalna kemija ter predmetni učitelj – kemija.
Ključne besede: kemijsko računanje, IKT, hitrost, tradicionalen način
Objavljeno: 05.11.2019; Ogledov: 500; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (2,41 MB)

7.
Določitev najboljšega okoljskega izida za odpadni tekstilni poliestrski material
Lara Lizzi, 2019, diplomsko delo

Opis: S problematiko odpadkov se v današnjem času nenehno srečujemo, saj so odpadki zaradi neprimernega ravnanja z njimi postali eden izmed večjih okoljskih problemov. Za odpadne materiale je potrebno poiskati primerne okoljske rešitve. Namen diplomskega dela je bil poiskati najboljši okoljski izid za tekstilni odpadni poliestrski material. Metode dela: Podrobneje smo pregledali literaturo s področja odpadnega tekstilnega materiala, ponovne uporabe odpadnih materialov, recikliranja in uporabe tereftalne kisline. Uporabili smo strokovne članke in literaturo v slovenskem in angleškem jeziku. V eksperimentalnem delu smo izvedli test gorljivosti in test topnosti, kot kemijsko recikliranje smo izvedli nevtralno in alkalno hidrolizo. Rezultati: V sklopu diplomskega dela smo izpolnili zadane cilje. S pomočjo hierarhije ravnanja z odpadki smo poiskali pozitivne in negativne lastnosti ravnanja s posameznimi odpadki. Nato smo za svoj vzorec določili najboljši okoljski izid. Izkazalo se je, da je kemijsko recikliranje najprimernejše, saj z njim pridobimo izdelek enake kakovosti kot predhodno recikliran material, hkrati pa gre tudi z okoljskega vidika za sprejemljiv način obdelave.
Ključne besede: Odpadki, tekstilni poliestrski material, kemijsko recikliranje, okoljski izid
Objavljeno: 04.10.2019; Ogledov: 478; Prenosov: 40
.pdf Celotno besedilo (1,51 MB)

8.
Recikliranje odpadne pet embalaže s pod- in nadkritično vodo
Anita Sever, 2019, diplomsko delo

Opis: Polietilen tereftalat (PET) sodi med najbolj razširjene termoplastične smole. Ima dobre mehanske, toplotne in kemijske lastnosti. Uporabljamo ga predvsem za izdelavo embalaže za pitno vodo in živila. PET je nerazgradljiva plastika, zato se ga vedno več nabira v naravi. Zaradi negativnih posledic kopičenja PET v naravi, dajemo dandanes vse večji pomen ločevanju in recikliranju odpadne PET embalaže. PET lahko recikliramo na več načinov. Eden izmed najučinkovitejših načinov je kemijsko recikliranje s hidrotermično degradacijo. Namen diplomskega dela je bil preučiti recikliranje odpadne PET embalaže s pod in nadkritično vodo. Pod- in nadkritična voda je odličen reakcijski medij za degradacijo odpadne PET embalaže. Odpadna PET embalaža namreč po degradaciji v pod in nadkritičnih vodi razpade na monomere. Glaven monomer, ki nastane je tereftalna kislina (TPA). TPA predstavlja glavno korist recikliranja, iz nje namreč lahko ponovno izdelamo PET. Eksperimentalni del hidrotermične degradacije odpadne PET embalaže smo izvajali v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju v pod in nadkritični vodi. Reakcije smo izvajali pri štirih različnih temperaturah 250, 300, 350 in 400 °C in reakcijskem času 1, 10 in 30 minut. Nastale produkte hidrotermične degradacije smo analizirali s HPLC, FT-IR in GC-MS metodami. Analize produktov hidrotermične degradacije odpadne PET embalaže so pokazale, da dobimo najvišji izkoristek glavnega produkta TPA pri podkritičnih pogojih, in sicer pri temperaturi 300 °C in času 30 minut. Izkoristek TPA pri degradaciji odpadne barvne PET embalaže je znašal 85%. Za primerjavo izkoristkov smo izvedli še hidrotermično degradacijo brezbarvne odpadne PET embalaže pri enakih pogojih. Dobljen izkoristek je znašal 90%. Z višanjem temperature v nadkritično območje se je izkoristek TPA zniževal, zaradi nastajanja sekundarnih produktov.
Ključne besede: PET, kemijsko recikliranje, pod in nadkritična voda, hidrotermična degradacija, tereftalna kislina
Objavljeno: 19.07.2019; Ogledov: 848; Prenosov: 0

9.
Ločitev elastana in poliakrilonitrila iz tekstilnih mešanic s poliamidi in polietilentereftalatom z raztapljanjem za nadaljnje kemijsko recikliranje
Dane Lojen, 2017, magistrsko delo

Opis: Kemijsko recikliranje polimerov lahko prispeva k zmanjšanju količine odpadnih polimerov in porabe primarnih surovin ter energije, vendar je za uspešno kemijsko recikliranje mešanic polimerov pomembna predhodna ločitev komponent. Preučevali smo ločitev elastana (EL) in polikrilonitrila (PAN) od poliamidov in polietilentereftalata (PET) v tekstilnih mešanicah z raztapljanjem v N,N-dimetilformamidu (DMF) in obarjanjem. Izvedli smo tudi kemijsko razgradnjo PA 6 in PA 6.6 z nevtralno hidrolizo. Vzorce smo analizirali z gravimetrično analizo, FTIR in Raman spektroskopijo. Ugotovili smo, da je bila ločitev PAN oziroma EL iz mešanic PA 6 / PA 6.6 / PET uspešna pri temperaturi 70 °C. Njuno obarjanje iz raztopin v DMF je bilo večinoma uspešno pri realnih vzorcih, neuspešno pa pri pripravljenih vzorcih. Sklepamo, da je bila uspešnost obarjanja PAN in EL odvisna od dodatkov v mešanicah polimerov, ki smo jih ločevali z raztapljanjem, in lahko otežujejo obarjanje ter aglomeracijo delcev v raztopini. Pri temperaturi vrelišča DMF ločitev EL od PA 6 ni bila uspešna. Nevtralna hidroliza PA 6 pri temperaturi 250 °C, avtogenem tlaku in reakcijskem času 1 h je bila le delno uspešna, saj se je v vodotopne produkte razgradilo le 49 % mase vhodnega PA 6. Nevtralna hidroliza PA 6.6 je bila pri zelo podobnih pogojih neuspešna, saj se je razgradilo v vodotopne produkte le 22 % vhodnega PA 6.6. Za povečanje izkoristka nevtralne hidrolize PA 6 in PA 6.6 bi bilo potrebno spremeniti reakcijske pogoje.
Ključne besede: ločitev z raztapljanjem, kemijsko recikliranje, nevtralna hidroliza, poliamid 6, poliamid 6.6, polietilentereftalat, elastan, poliakrilonitril
Objavljeno: 12.12.2017; Ogledov: 786; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

10.
Kemijsko recikliranje polietilen tereftalata in karakterizacija nastalih razgradnih produktov
Dea Marko, 2017, magistrsko delo

Opis: V zadnjih letih je zaradi vse višjega življenjskega standarda ter rasti prebivalstva, močno narasla količina proizvedenih in uporabljenih tekstilnih materialov. Povečala se je tudi količina odpadnega tekstila, lahko pa sklepamo, da se bo ta v prihodnje še povečala. Polietilen tereftalat je danes tretji najbolj razširjen polimer, za polietilenom in polipropilenom. V tekstilni industriji je najbolj uporabljen sintetični material za izdelavo vlaken. V raziskavi smo se ukvarjali s problematiko recikliranja PET vlaken. Predpostavljali smo, da bomo kot glavni produkt izolirali monomer tereftalne kisline. Metoda, ki smo jo uporabili je nevtralna hidroliza PET vlaken v visokotlačnem reaktorju, ki nam omogoča višjo čistost izhodnih snovi – tereftalne kisline in etilen glikola. Izvedli smo izolacijo in čiščenje nastalih produktov s pomočjo kislinsko bazne ekstrakcije in destilacije. Nastale produkte smo analizirali z infrardečo spektroskopijo. Cilj magistrskega dela je bil raziskati razgradne produkte po kemijskem recikliranju PET vlaken v visokotlačnem reaktorju pod različnimi pogoji. Spreminjali smo temperaturo, čas in razmerje med uporabljenim tekstilnim materialom in topilom in nato analizirali nastale razgradne produkte. Ugotovili smo, da so pride do popolne depolimerizacije PET vlaken do tereftalne kisline pri naslednjih pogojih: T = 250 °C in t = 10 min (vzorec D2).
Ključne besede: kemijsko recikliranje, razgradnja PET, tereftalna kislina, IR spektroskopija
Objavljeno: 05.10.2017; Ogledov: 1493; Prenosov: 242
.pdf Celotno besedilo (2,65 MB)

Iskanje izvedeno v 0.19 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici