Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pravo Evropske skupnosti ustvarja pravice in obveznosti tako za države članice, samo Skupnost, kot tudi posameznike, se pravi fizične in pravne osebe zasebnega prava. Ker pa zgolj zapisane pravice in dolžnosti brez ustreznih mehanizmov za njihovo dosledno in popolno uveljavitev, v primeru morebitnih kršitev, ne pomenijo prav veliko, je v okviru tega pravnega reda, ki ima specifičen nadnacionalni značaj, predviden in dosledno izpeljan ter izgrajen tudi sistem varstva pravic, ki se lahko sproži v primeru nespoštovanja evropske zakonodaje in katerega temeljni namen je, da bi bilo pravo Skupnosti v končni fazi dejansko spoštovano ter v praksi tudi v celoti uveljavljeno. To pravno varstvo se lahko odvija oziroma aktivira tako na evropski ravni pred institucijami Skupnosti, kot tudi na ravni države članice pred njenimi nacionalnimi organi, pri čemer se namen in učinki teh postopkov ter predvidenih sredstev med seboj razlikujejo in obenem dopolnjujejo, zato lahko načeloma tečejo celo vzporedno oziroma neodvisno drug od drugega. Ker so nekatera od možnih sredstev pravnega varstva zgolj diplomatska, druga pravna, nekatera sodna, druga izvensodna in predvsem zaradi različne neposredne posledice, ki je lahko z aktiviranjem posameznega sredstva dosežena, je razumljivo, da so nekatera od le-teh bolj, druga pa manj efektivna. Sploh zaradi specifične pravne subjektivitete tako same Skupnosti (oziroma njenih institucij) kot držav članic (ki so pravne osebe), se je že večkrat izkazalo, da je, v primeru kršitev z njihove strani, ekonomska, se pravi finančna, prisila zaradi kršitve najpogosteje najbolj učinkovito sredstvo, s katerim se lahko dejansko doseže čim prejšnje ter popolno upoštevanje in spoštovanje prava Skupnosti ter odprava morebitnih nastalih nepravilnosti oziroma se navedene subjekte za nespoštovanje kaznuje. Tako na podlagi ustanovitvenih pogodb kot sodne prakse, so zato v evropski zakonodaji predvideni trije različni sodni postopki, katerih neposredna posledica je izdaja dajatvene sodne odločbe z določenim konkretnim denarnim zneskom, s katerim naj bi se dejansko dosegla zakonitost in pravilnost delovanja. Le ti so: - odškodninski postopek zoper Skupnost pred Sodiščem prve stopnje ES, - odškodninski postopek zoper državo članico pred nacionalnim sodiščem in - postopek naložitve denarne kazni državi članici pred Sodiščem ES. Osnovni namen vseh treh postopkov pa je, da se zagotovi popolna in dosledna uveljavitev prava Skupnosti ter da se na tak način učinkovito prisili tako države članice, kot tudi samo Skupnost k spoštovanju le-tega. Nujno je namreč, da prav vsi akterji tega pravnega sistema (torej poleg posameznikov tudi države ter Skupnost, ki so vsi zavezani po pravu Skupnosti) dejansko izpolnjujejo svoje obveznosti ter s tem omogočajo njegovo praktično uveljavitev in da te obveznosti ne postanejo zgolj določbe, ki brez uporabe ne dosegajo svoje prave in konkretne vrednosti.
Ključne besede: Pravo Evropske skupnosti, sistem varstva pravic, dajatvena sodna odločba, finančna prisila, odškodninska odgovornost države članice, odškodninska odgovornost Skupnosti, denarna kazen po členu 228 PES, pavšalni znesek, dnevna denarna kazen, sredstvo za učinkovitost prava Skupnosti.
Objavljeno v DKUM: 21.05.2025; Ogledov: 3; Prenosov: 1
Celotno besedilo (660,36 KB)

Opis: Večino zaporske populacije v vseh državah predstavljajo moški, vendar se število zaprtih žensk v zadnjem obdobju viša hitreje kot pri moških. Ženske so v zaporskih sistemih obravnavane drugače, kar izhaja iz razlik v demografiji, resnosti storjenega kaznivega dejanja ter prepričanja, da so bolj dojemljive za rehabilitacijo. Kljub temu, da so pred zakonom v večini demokratičnih držav obravnavane enako kot moški, pa imajo specifične zdravstvene, higienske in psihološke potrebe, pogosto so bile žrtve zlorab ali pa trpijo zaradi odvisnosti. Posledično morajo zapori zagotavljati ustrezne terapevtske programe za zapornice. Zaključno delo se osredotoča na primerjavo ženskih zaporov v Združenih državah Amerike (ZDA), Kanadi, na Japonskem in Novi Zelandiji. Med izbranimi državami obstajajo razlike v prostorskih razmerah, samih pogojih za prestajanje kazni, kot tudi obravnavi zapornic. Vse države se soočajo s prezasedenostjo zaporov, slabimi pogoji za zapornice ter omejenim dostopom do tretmajskih programov, čeprav je rehabilitacija prepoznana kot ključen dejavnik za zmanjšanje povratništva. ZDA izstopa po neprimernih pogojih za zapornice, omejenih rehabilitacijskih možnostih in izrazitih rasnih neenakostih. Kanada večji poudarek daje na rehabilitacijo in pravice zapornic, vendar ostajajo izzivi pri obravnavi domorodnih žensk. Nova Zelandija vključuje kulturno občutljive pristope, vendar se sooča s sistemskim rasizmom, saj Maorke predstavljajo nesorazmerno visok delež zaporske populacije. Na Japonskem je poudarek na reintegraciji, a omejen dostop do oskrbe in močna socialna stigma otežujeta vrnitev zapornic v družbo. V zaključku izpostavljamo nujnost reform, ki bi ženskam v zaporih omogočile bolj humano in celostno obravnavo, izboljšanje življenjskih pogojev, dostop do zdravstvene oskrbe in tretmajskih programov s ciljem uspešne reintegracije in zmanjšanja povratništva.
Ključne besede: ženski zapori, zapornice, zaporna kazen, Združene države Amerike, Kanada, Japonska, Nova Zelandija, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 19.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 71
Celotno besedilo (1,90 MB)

Opis: Zaključno delo obravnava pojav prestopništva med obsojenci v času prestajanja zaporne kazni. Osredotočili smo se na vpliv različnih dejavnikov na prilagajanje obsojencev na zaporsko življenje in prestopniško vedenje tekom prestajanja kazni. Zaključno delo temelji na dveh osnovnih teorijah: deprivacijski teoriji, ki izpostavlja, da zaporsko okolje samo po sebi povzroča stres in neprilagojeno vedenje zaradi izgube in pomanjkanja bistvenih potreb in svoboščin posameznikov, ter importacijski teoriji, ki izpostavlja, da izkušnje in osebne značilnosti obsojencev pred vstopom v zapor pomembno vplivajo na njihovo prilagoditev in vedenje v zaporu. Izhajajoč iz pregleda znanstvene in strokovne literature smo opredelili ključne vidike, ki vplivajo na prilagajanje obsojencev in njihovo prestopništvo tekom prestajanja zaporne kazni. Ugotovili smo, da je vedenje posameznikov v zaporu kompleksno, pri čemer smo izpostavili medsebojni vpliv okoljskih in individualnih značilnosti. Ključni ugotovljeni dejavniki, ki vplivajo na prestopništvo obsojencev so osebne in predinstitucionalne značilnosti (demografski dejavniki, zgodovina mentalnega zdravja in kriminalna zgodovina), značilnosti kazni in institucionalni dejavniki (zaporska infrastruktura, strogost režima in stopnja zasedenosti institucije) ter interakcije med obsojenci. Ugotovili smo, da se mlajši obsojenci, moški, pripadniki rasnih in etničnih manjšin, osebe z nižjim socioekonomskim statusom in slabšim mentalnim zdravjem ter posamezniki, ki so predhodno že prestajali zaporno kazen in/ali so bili pred prihodom v zapor člani tolp ali kriminalnih združb, v zaporu bolj pogosto vedejo prestopniško. Višjo stopnjo prestopništva smo identificirali v zaporih s strožjim režimom in z višjo stopnjo (pre)zasedenosti. Prav tako smo ugotovili, da vključevanje v negativne socialne mreže v zaporu, kot so tolpe in organizirane kriminalne združbe vpliva na povečano prestopništvo njihovih članov.
Ključne besede: obsojenci, zaporna kazen, prestopništvo, zaporsko življenje, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 28.08.2024; Ogledov: 58; Prenosov: 26
Celotno besedilo (1,45 MB)

Opis: Zapori so ustanove, v katerih so nameščeni obsojenci, ki so obsojeni na zaporno kazen. Ko govorimo o zaporni kazni, gre za kazen, ki obstaja že dolgo. Včasih je kaznovanje potekalo na različne, manj humane načine, od bičanja, sežiganja, obešanja in podobno do današnje kaznovalne politike, ki je doživela velik preobrat. V diplomski nalogi smo se osredotočali na prostorsko stisko v zaporih, ki je še danes aktualen globalen problem. Vse kaže na to, da se tako resen problem ni prav veliko spremenil čez leta. Tako drugod, kot tudi v Sloveniji je v zavodih za prestajanje kazni zapora velik problem, prezasedenost oziroma prenatrpanost zaporov, neustrezni bivalni pogoji, pomanjkanje zaporskega osebja, omejene pravice zapornikov in pripornikov ter neustrezna zgradba zavoda za prestajanje kazni zapora. V Sloveniji imamo šest zavodov za prestajanje kazni zapora, ki smo jih na kratko tudi opisali. Globalna prenatrpanost zaporov predstavlja tako za zaprte osebe kot tudi za osebje, zaposleno v zaporih pomemben izziv, saj vpliva na neustrezno spoštovanje temeljnih pravic, prikrajša zapornikom možnost določenih ugodnosti, predstavlja tudi izziv za zdravje, razpoloženje ter negativno vpliva na duševno zdravje oseb, ki bivajo v zavodih. Tudi upraviteljem zapora prinaša prostorska stiska v zaporih, slabše in težje obvladljive izzive na področju varnosti, upoštevanja humanih pogojev in standardov. S preprečitvijo prenatrpanosti lahko dosežemo boljše vzdušje v zaporu, ustrezne bivalne pogoje ter boljše delovanje celotnega zaporskega sistema. Tudi zapornikom bi bilo zagotovljeno opravljanje raznih rekreacijskih dejavnosti v dodatnih prostorih ter možnost obiskov in še kaj več. Ključna rešitev za boljše pogoje v zaporih je prenova in izgradnja zaporov, bolj natančno v slovenskem prostoru govorimo o prenovi ženskega zapora na Igu ter izgradnji novega moškega zapora v Dobrunjah.
Ključne besede: diplomske naloge, zapor, zaporniški sistem, zaporna kazen, prostorska stiska v zaporih, bivalne razmere
Objavljeno v DKUM: 20.10.2021; Ogledov: 1079; Prenosov: 182
Celotno besedilo (997,35 KB)

Opis: V zaključnem delu je naslovljen problem uporabe smrtne kazni, ki v 21. stoletju še vedno igra precejšnjo vlogo v številnih državah sveta. Z razvojem abolicionizma je tematika postala pomembna razprava na globalni ravni, v katero so se vključile tudi mnoge mednarodne organizacije in sprejele poglavitne dokumente ter deklaracije, s pomočjo katerih je gibanje doseglo družbene spremembe. Številne države so opustile smrtno kazen ter spodbudile njeno odpravo z znanstvenimi prispevki o negativnem učinku smrtne kazni. Temeljna človekova pravica do življenja je bila sprva poglavitna pri boju za odpravo smrtne kazni, nato pa so se abolicionisti osredotočili tudi na ostale problematike tovrstne kazni. V zaključnem delu smo z metodo komparacije preverili povezavo med smrtno kaznijo in stopnjo umorov ter stopnjo kriminalitete med abolicionističnimi državami in državami z uzakonjeno smrtno kaznijo. Vzorec je obsegal 50 držav, za katere smo pridobili podatke o številu usmrtitev v letu 2020, stopnji umorov in kriminalitete v letu 2020. Ugotovitve so pokazale, da ni jasne povezave med učinkom smrtne kazni na zmanjšanje oziroma povečanje kriminalitete, saj se pojavijo določene specifike, kjer ima država, ki redno izvršuje usmrtitve, eno izmed najnižjih stopenj kriminalitete in obratno. Podobno so pokazali tudi zaključki pri primerjavi stopenj umorov med državami.
Ključne besede: diplomske naloge, smrtna kazen, abolicionizem, človekove pravice, generalna prevencija, kriminaliteta
Objavljeno v DKUM: 02.09.2021; Ogledov: 1236; Prenosov: 290
Celotno besedilo (1,23 MB)