1. Javni red kot izjema pri prostem pretoku kapitala : magistrsko deloMetka Mokotar, 2019, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava javni red kot eno izmed izjem pri prostem pretoku kapitala. Pretok kapitala je bil v okviru EU v primerjavi z ostalimi svoboščinami notranjega trga liberaliziran razmeroma pozno, t. j. leta 1988 z Direktivo 88/361/EGS, kot svoboščina pa je bil opredeljen z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993. Prosti pretok kapitala ni le najmlajša, temveč tudi najširša svoboščina, saj se navezuje tudi na pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državi. Pretok kapitala v smislu prava EU obsega čezmejne finančne transferje z investicijsko naravo. 63. člen PDEU kot osrednja določba glede prostega pretoka kapitala določa splošno prepoved omejevanja pretoka kapitala – prepovedani so diskriminatorni omejevalni ukrepi in nediskriminatorni ukrepi z odvračevalnim učinkom.
V magistrskem delu izpostavljam, da nobena izmed svoboščin notranjega trga EU ni absolutna. PDEU državam članicam dopušča sprejemanje ukrepov, ki zaradi varovanja nacionalnih interesov omejujejo svoboščine. Izjeme je potrebno razlagati ozko, upoštevaje načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih načel prava EU. Osrednji člen, ki določa specifične izjeme na področju prostega pretoka kapitala, je 65. člen PDEU. Ta med drugim v točki (b) svojega prvega odstavka določa, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti.
V nalogi ugotavljam, da je javni red v osnovi pojem nacionalnega prava, katerega namen je varovanje temeljnih pravnih in družbenih vrednot, vendar so zaradi članstva v EU javni redi vseh držav članic skupni vsaj v delu, ki ga imenujemo evropski javni red, ki predstavlja del nacionalnega javnega reda. Ugotavljam tudi, da je Sodišče omejitve pri uporabi javnega reda kot izjeme pri prostem pretoku kapitala mutatis mutandis prevzelo iz sodne prakse s področja ostalih svoboščin. Ugotavljam, da zaradi široke razlage pojma »kapital« v okviru prava EU, sodna praksa posega na številna področja. Prelomna zadeva na tem področju je zadeva C-54/99, Église de scientologie, v kateri je Sodišče odločilo, da je javni red kot izjemo potrebno razlagati restriktivno, da je javni red kot izjema utemeljen le v primeru obstoja resnične in dovolj resne nevarnosti za temeljne družbene interese, da javni red kot izjema nikoli ne sme zasledovati gospodarskih ciljev, da morajo posameznikom biti na razpolago pravna sredstva ter da mora ukrep, utemeljen iz razloga javnega reda, biti sorazmeren. Test sorazmernosti je nadgradilo še s kriterijem pravne varnosti. Sodišče je z odločbo v zadevi Église de scientologie močno omejilo pojem javnega reda.
Izpostavljam, da so ena izmed oblik pretoka kapitala naložbe v nepremičnine, vključno s pravico do pridobitve, uporabe ali odsvojitve kmetijskih zemljišč. S problematiko omejevanja pridobivanja kmetijskih zemljišč se je Sodišče soočilo v zadevi C-452/01, Ospelt, nedavno pa tudi v zadevi C-235/17, Komisija proti Madžarski. Iz analize problematike izhaja, da nekateri ključni vidiki kmetijske politike predstavljajo del javnega reda posameznih držav.
Ugotavljam tudi, da sta v času krize evrskega območja sta Ciper in Grčija sprejela omejevalne ukrepe, s katerimi je bil vzpostavljen nadzor kapitala, ki sam po sebi predstavlja resno kršitev načela prostega pretoka kapitala, vendar je Komisija smatrala, da so bilu ukrepi utemeljeni iz razloga varovanja javnega reda in iz nujnih razlogov v splošnem interesu.
V magistrski nalogi ugotavljam, da je javni red avtonomen pojem prava EU, ki ga Sodišče razlaga ozko. Pristop k javnemu redu kot izjemi je še dodatno zaostrilo s svojo odločbo v zadevi Église de scientologie. Ugotavljam, da so omejitve, ki jih je Sodišče postavilo državam članicam glede uporabe javnega reda kot izjeme, zelo stroge. Zaskrbljujoče je zlasti pretirano omejevanje držav članic pri določanju vsebine njihovega javnega reda v kontekstu prava EU, pri čemer se zdi, da Sodišče pozablja, da vsebina javnega reda v prvi vrsti predstavlja nacionalno vprašanje.
Ključne besede: pretok kapitala, kapital, javni red, javni red kot izjema, evropski javni red, svoboščine notranjega trga EU, notranji trg EU, 63. člen PDEU, 65. člen PDEU, Église de scientologie, pridobivanje kmetijskih zemljišč EU, Ospelt, kapitalski nadzor
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1421; Prenosov: 191
 Celotno besedilo (1,86 MB) |
2. SPREMEMBE KAPITALSKIH STANDARDOV ZA BANKEDaniela Koželj, 2012, diplomsko delo Opis: Banke so pomembne finančne institucije, ki se pri svojem poslovanju srečujejo z vrsto bančnih tveganj, katerim so izpostavljene zaradi nenehnega spreminjanja okolja poslovanja. Vsaka banka ima določen pristop k upravljanju tveganj. Ta izhaja iz njenih poslovnih strategij, politik, profila tveganosti ter položaja, strukture in dejanskega vpliva oddelkov za upravljanje tveganj na sprejemanje odločitev v banki.
Kapital predstavlja bankam vir sredstev in jih ščiti pred pojavom insolventnosti, prav tako pa jim omogoča pokrivanje potencialnih izgub. Zaradi tega je bistvo vsake banke, da s kapitalom ravna na preudaren način.
Definicija kapitala ostaja v baselskem predlogu kapitalske sheme, ki jo je prinesel Basel II, nespremenjena glede na sporazum iz leta 1988 in njegove dopolnitve v letu 1996. Kapital je tako sestavljen iz temeljnega in dodatnega kapitala, katerih vsoto zmanjšujejo odbitne postavke. Temeljni kapital (»Tier 1«), sestavljen iz osnovnega kapitala in rezerv, je ključna sestavina banke, ki s svojimi lastnostmi daje banki najboljšo zaščito banke pred pojavom nesolventnosti, saj omogoča absorpcijo nepričakovanih izgub, nastalih v poslovanju banke. Predstavljati pa mora vsaj polovico vsega kapitala, s katerim banke pokrivajo kapitalske zahteve za različna tveganja. Basel II torej ohranja nespremenjeno definicijo kapitala, kapitalski koeficient in metodologijo merjenja tržnih tveganj
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ves svet moral soočiti z izbruhom mednarodne dolžniške krize. Glavni povzročitelj teh kriz je bila predvsem povečana konkurenčnost med bankami, ki so na račun boljšega položaja v bančnem sistemu začele prevzemati tvegane posle, postale so tudi mednarodno aktivne, prišlo pa je tudi do združevanj in tehnoloških inovacij. Velikost kapitala je bila v tistih časih odvisna od volje lastnikov oziroma od poslovodstva banke in zato se je začelo zastavljati vprašanje ali ima banka dovolj kapitala za pokrivanje različnih vrst tveganj, ki jim je pri poslovanju izpostavljena. Propad ene banke lahko vpliva oziroma celo poruši celotni finančni sistem določenega gospodarstva. V banki za mednarodne poravnave v Baslu so se tako odločili poseči v odločitve o velikosti kapitala in tako leta 1988 izdali baselske kapitalske standarde imenovane Basel I. Glavni cilj Basla I je bilo določitev najnižje zahtevane ravni kapitala za banke v mednarodnem poslovanju, ki bi še zagotavljal varno poslovanje bank. Ti standardi so bili sprejeti z namenom, da bi uvedli poenotena pravila za izračun in določili ustrezne višine tako imenovane minimalne kapitalske zahteve, pri čemer mislimo na najmanjšo količino kapitala, ki jo banka potrebuje za varno poslovanje.
Temu sporazumu je zaradi velikih sprememb na finančnih trgih (pojavili so se številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi nova oziroma spremenjena bančna tveganja) sledil še drugi, imenovan Basel II, ki je bil sprejet leta 2004. Glavni namen njegovega sprejetja je bil, da bi odpravil pomanjkljivosti, ki jih je prinesel Basel I. Sprejetje Basla II je bil v mednarodnem finančnem okolju eden izmed najpomembnejših projektov zadnjega desetletja.Eden izmed zastavljenih ciljev Basla II je tudi večja konkurenčna enakost med bankami.
Basel II s ponujanjem treh pristopov postavlja različna pravila, ki so ugodnejša za večje, bolj sofisticirane banke kot za manjše in tiste, ki šele vstopajo v panogo. Te banke ne bodo
sposobne razviti ustreznih tehnologij za uporabo naprednejših pristopov izračuna kapitalske ustreznosti zaradi visokih fiksnih stroškov v izboljšavo informacijskih sistemov in problema pridobitve dovolj dolge časovne vrste podatkov. Identičen model za majhne in velike banke ni primeren, saj tako ne bo dosežen cilj o konkurenčni enakosti. Novi režim za ugotavljanje kapitalske ustreznosti bi se moral prilagoditi potrebam tako bolj kot manj sofisticiranih institucij
Vzporedno z Baslom II se je uveljavila tudi evropska direktiva CAD III. To naj bi zagotovila enakovreden ko
Ključne besede: Baselski kapitalski sporazum, CAD III, minimalne kapitalske zahteve, regulativni nadzor, tržna disciplina
Objavljeno v DKUM: 04.06.2012; Ogledov: 2867; Prenosov: 185
Celotno besedilo (430,05 KB) |
3. UPRAVLJANJE IN OBVLADOVANJE KREDITNEGA TVEGANJA V BANKITanja Coklin, 2009, diplomsko delo Opis: Banke se pri svojem poslovanju srečujejo s številnimi tveganji. Ker je ena od njihovih osnovnih dejavnosti dajanje kreditov, so najbolj izpostavljene kreditnemu tveganju. Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke.
Kreditnemu tveganju se ni mogoče izogniti, ga pa je mogoče zmanjšati. S tem namenom banke upravljajo in obvladujejo kreditno tveganje, ki so mu izpostavljene. Pri tem so omejene z zakonskimi predpisi. Oba procesa morata potekati kontinuirano. Upravljanje s kreditnim tveganjem zajema identifikacijo, merjenje oziroma ocenjevanje, prenos in zavarovanje kreditnega tveganja, ki mu je ali bi mu banka pri svojem poslovanju lahko bila izpostavljena. Politika obvladovanja kreditnega tveganja zahteva celostni pristop analiziranja in spremljanja posameznega posojilojemalca skozi celotno dobo trajanja posojila. Zajema ugotavljanje kreditne sposobnosti in bonitete dolžnika, razvrščanje terjatev po tveganosti v skupine ter oblikovanje splošnih in posebnih rezervacij. Poleg tega mora banka tudi zagotoviti, da glede na vrsto in obseg poslov ter tveganja, ki jim je izpostavljena, vedno razpolaga z zadostno količino kapitala.
Pomembne novosti na področju ravnanja s tveganji prinaša Novi kapitalski sporazum, ki je sestavljen iz treh stebrov. To so minimalna kapitalska zahteva, regulativni nadzor in tržna disciplina. Osrednji steber, imenovan minimalne kapitalske zahteve, predvideva izračun minimalnih kapitalskih zahtev na dva načina. To sta standardizirani pristop in pristop temelječ na internih sistemih razvrščanja komitentov. Regulativni nadzor je kritičen kvalitativen dodatek prvemu stebru kapitalskega sporazuma, saj predstavlja formalizacijo obstoječega nadzora kapitala in kapitalske ustreznosti bank. Tretji steber, tržna disciplina, predstavlja nekakšno zaokrožitev prvih dveh stebrov. Bankam nalaga javno razkritje določenih podatkov iz poslovanja, kar tržnim udeležencem omogoča realnejšo izbiro med bankami.
Cilj vsake banke je, da z ustreznimi celostnimi ukrepi in upoštevanjem vseh notranjih in zunanjih predpisov, do določenih okvirov zajezi kreditno tveganje. Kajti le to ji lahko omogoča obstanek in uspešno poslovanje.
Ključne besede: banka, kredit, kreditno tveganje, kreditna analiza, prenos kreditnega tveganja, terjatve, kapitalska ustreznost, Novi kapitalski sporazum, minimalne kapitalske zahteve, regulativni nadzor, tržna disciplina, CRM tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja
Objavljeno v DKUM: 12.07.2010; Ogledov: 4733; Prenosov: 519
Celotno besedilo (680,99 KB) |
