Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Zdravje in življenje sta nenadomestljivi dobrini in sta visoko varovani tako na ustavni kot zakonski ravni. Zdravniki v ti naši dobrini vsakodnevno posegajo pri svojem delu, zato je še toliko pomembneje, da ravnajo v skladu s skrbnostjo, ki se od njih zahteva, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da zdravnik ne ravna kot bi moral, kadar je poslabšanje zdravja pacienta posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno, vendar pacient v poseg ni privolil. Medicinske napake se dogajajo pogosto in osebe, ki so žrtve le teh, želijo zadoščanje za posledice. Zadoščanje iščejo skozi zapletene sodne postopke, kjer pa je za ugotavljanje odgovora na vprašanje, ali je do medicinske napake res prišlo, potrebna vključitev sodnega izvedenca medicinske stroke. Izvedenci medicinske stroke imajo v sodnih postopkih velik pomen, saj s svojim mnenjem vplivajo na končno odločitev sodišča. Kot strokovnjaki nudijo strokovno pomoč sodišču pri zadevah, za katera sodnik nima zadostnega znanja. Zato je še toliko pomembneje, da je izvedensko mnenje napisano strokovno neoporečno in objektivno, saj bo sodišče večinoma na podlagi mnenja izdalo odločbo, ki pa lahko ima velik vpliv na tožnika kot oškodovanca.
Ključne besede: medicinska napaka, standard skrbnosti, pravdni postopek, izvedenec, izvedenec medicinske stroke, izvedeniško mnenje, odgovornost
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 712; Prenosov: 169
Celotno besedilo (999,92 KB)

Opis: Po novem je postopek za ugotovitev očetovstva urejen v Zakonu o nepravdnem postopku in v magistrskem delu bo predstavljen postopek glede procesnih določb. Postopek ugotovitve očetovstva se rešuje po nepravdnem postopku, saj so pravila v primerjavi s pravdnim postopkom bolj neformalna in tako prožnejša od pravil pravdnega postopka. Gre bolj za ureditev pravic, ki temeljijo na materialnih določbah s področja družinskega prava, interesi udeležencev niso vedno diametralno nasprotni in po navadi gre za oblikovanje pravnih razmerij med ljudmi, ki potem še naprej živijo skupaj. Vseeno pa je treba upoštevati procesna pravila, ki na podlagi temeljnih načel zagotavljajo varstvo človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava splošne in posebne določbe postopka. Splošni del zajema temeljna načela postopka, določbe o stvarni in krajevni pristojnosti, določbe glede predloga, naroka ter vsebuje določila o rednih in izrednih pravnih sredstvih in stroške postopka. V posebnem delu pa najdemo posebne določbe, ki veljajo samo za posebne postopke, urejene po Zakonu o nepravdnem postopku. Ti instituti so v magistrskem delu podrobneje obravnavani. Pred sprejemom novega Zakona o nepravdnem postopku se je postopek za ugotovitev očetovstva reševal po pravilih pravdnega postopka, kjer je nakazana problematika glede ugotavljanja očetovstva, ko stranka ni privolila v analizo DNK. Prejšnja ureditev v tem primeru ni poznala prisilnih sredstev in je sodišče odločilo na podlagi drugih dokazov. Prav tako pravna ureditev ni poznala sodelovalne dolžnosti z izvedencem, ampak je na podlagi oviranja izvedenca pri delu sodišče odločilo, kakšen ima to pomen v pravdi. Sedanja ureditev pa v postopku za ugotovitev očetovstva vsebuje na novo dodano določbo o dolžnosti sodelovanja z izvedencem. V magistrskem delu so predstavljene prejšnja ureditev in nove določbe, ki se nanašajo na to sodelovalno dolžnost. Za takšno rešitev pa sta ključni dve pravici. Prva se nanaša na pravico moškega ugotoviti resnico o obstoju biološkega starševstva. Druga pa se nanaša na pravico otroka, da izve svoj izvor ter s tem ugotovi, kdo je njegov oče.
Ključne besede: nepravdni postopek, neformalna pravila, ureditev družinskih razmerij, splošni instituti, pravdni postopek, analiza DNK, prisilna sredstva, izvedenec, sodelovalna dolžnost, pravica o obstoju biološkega starševstva, pravica otroka, da izve za svoj izvor.
Objavljeno v DKUM: 04.03.2021; Ogledov: 1657; Prenosov: 239
Celotno besedilo (1,01 MB)

Opis: V diplomski nalogi smo obravnavali ureditev sodnega izvedenstva in vlogo sodnega izvedenca v kazenskem postopku. V začetku diplomske naloge smo opredelili osnovne pojme, kot sta izvedenstvo in izvedenec, ter kdo je sploh lahko sodni izvedenec in kako lahko nekdo to postane. Nato smo se osredotočili na potek procesa izvedenstva ter spoznali, kdo odreja izvedenstvo, kako se določi predmet izvedenstva, kakšen je potek dela sodnega izvedenca in predstavili dva najpomembnejša izdelka sodnega izvedenca – izvedenski izvid in mnenje, ki imata na sodišču dokazno vrednost. Predstavili smo oblike oziroma vrste sodnega izvedenstva in vsako podrobneje spoznali ter se seznanili z oblikami, ki jih Zakon o kazenskem postopku navaja kot obvezne. Nato smo na kratko opisali še eno izmed problematičnih področij sodnega izvedenstva v kazenskem postopku, in sicer izvedenstvo na področju spolne zlorabe otrok. V zadnjem delu diplomske naloge pa smo opravili analizo sodbe Ustavnega sodišča U-I-132/95, ki je obravnavalo, ali je 2. odstavek 249. člena v sladu z Ustavo Republike Slovenije. Skozi diplomsko nalogo smo potrdili vse tri hipoteze, ki smo si jih zadali v uvodnem delu, in sicer prvo hipotezo, da sodišče ni strokovno usposobljeno za vsa področja in zato potrebuje pomoč sodnih izvedencev, ki sodišču pomagajo razumeti strokovna, ne pa pravna vprašanja. Druga potrjena hipoteza, da je sodni izvedenec v kazenskem postopku lahko vsak, ki je strokovnjak določenega področja, zato se mora na zahtevo kazenskega sodišča odzvati, ter tretja hipoteza, da je sodni izvedenec več kot zgolj priča v kazenskem postopku, zato mora biti nepristranski in morajo zanj veljati enaki pogoji izločitve, kot to veljajo za sodnika.
Ključne besede: diplomske naloge, sodni izvedenec, izvedenstvo, kazenski postopek, izvedensko mnenje
Objavljeno v DKUM: 14.09.2020; Ogledov: 1215; Prenosov: 157
Celotno besedilo (467,46 KB)

Opis: Napake pri zdravljenju prizadenejo na tisoče ljudi in lahko pomenijo dolgotrajne ali celo usodne posledice za pacienta, po drugi strani pa predstavljajo psihološki stres za zdravnika in zdravstveno osebje. Vse to kaže na globlje sistemske pomanjkljivosti, na katere vplivajo ne le zdravniki in zdravstveno osebje, temveč tudi oprema, pacienti, delovno okolje, organizacija dela in zadolžitve. Kaznivo dejanje, povzročeno iz malomarnosti, se lahko pojavi kot posebna oblika krivde le takrat, kadar zakon to izrecno določa. Eno takšnih kaznivih dejanj je tudi malomarno zdravljenje, ki je opredeljeno v 179. členu Kazenskega zakonika (»Kazenski zakonik [KZ-1-NPB4]«, 2012). Da se lahko ugotovi zdravniška napaka, mora sodišče utemeljiti dvome določenih dejstev, na podlagi katerih se v postopek vključi sodni izvedenec medicinske stroke, ki s svojim strokovnim znanjem razjasni sodišču manj znana dejstva ter poda mnenje, ali je zdravstveno osebje oziroma zdravnik ravnal v skladu s pravili zdravniške znanosti in stroke. Pregledali smo sodno prakso in ugotovili, da zdravstvenim napakam pogosto botrujejo slabo načrtovanje in neustrezno zaporedje postopkov, postavitev napačne diagnoze ter pomanjkljiva komunikacija med zdravnikom, bolnikom ter zdravstvenim osebjem, do katere pride zaradi neznanja, malomarnosti, v nekaterih primerih pa tudi namernega postopanja. Skozi podrobnejšo analizo primerov se je izkazalo, da je pri dokazovanju kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja ključna vloga sodnih izvedencev, sodišče samo presoja odnos obdolženca do dejanja. Pri pregledu odločitev sodišč se je izkazalo, da pomanjkanje dokazov pogosto onemogoči vzpostavitev vzročne zveze med postopanjem zdravnika in posledico, torej poslabšanje zdravja, oziroma sodišča zaradi pomanjkanja dokazov ne morejo onkraj razumnega dvoma zatrditi, da je posledica nastala izključno zaradi malomarnega zdravljenja.
Ključne besede: diplomske naloge, kaznivo dejanje, malomarno zdravljenje, zdravniška napaka, sodni izvedenec, zdravstveno osebje
Objavljeno v DKUM: 10.10.2018; Ogledov: 2360; Prenosov: 298
Celotno besedilo (892,67 KB)

Opis: Biti zdrav ne pomeni samo dobrega fizičnega počutja, ampak tudi psihičnega, duševnega, notranjega, se pravi tistega, ki človeku omogoča misliti in ravnati v skladu s svojo voljo in ki ni motena s kakršnimikoli omejitvami, katerih ne more sam obvladovati. Neprištevnost je torej stanje, v katerem človek zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ne razume pomena svojega ravnanja (in pravnih posledic, ki sledijo takšnemu ravnanju) ali pa svojega ravnanja ne more imeti v oblasti. Zaradi ugotovitve neprištevnega stanja v času izvršitve protipravnega dejanja, takšen storilec ne more biti kazensko odgovoren, saj je krivda kot temeljni element kaznivega dejanja z obstojem neprištevnosti izključena. V takšnih primerih lahko pravzaprav govorimo samo o storitvi protipravnega dejanja in ne kaznivega, pa čeprav so izpolnjeni vsi drugi elementi kaznivega dejanja, ki opravičujejo izrek kazenske sankcije. Neprištevnim storilcem se namesto kazni izrekajo varnosti ukrepi, katerih namen je odprava stanja, ki je privedlo do storitve protipravnega dejanja in hkrati preprečevanje potencialne nevarnosti ponovitve, ki jo neprištevni storilci predstavljajo sebi in družbi. Pri odločanju o neprištevnosti v času storitve protipravnega dejanja in izrekanju varnostih ukrepov, se sodišče pri svoji odločitvi lahko opira na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predhodno od njega zahtevalo. Izvedenec mora svoje mnenje sodišču podati strokovno in v njem opredeliti duševno stanje storilca med izvršitvijo protipravnega dejanja in obstoj morebitne nevarnosti, da bi lahko enako ali kakšno drugo protipravno dejanje v prihodnosti ponovil. Glede na težo nevarnosti ponovitve, lahko sodišče neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, pri čemer se odloči med obveznim psihiatričnim zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu in obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti. Ravno zaradi drugačnega obravnavanja in sankcioniranja neprištevnega storilca v primerjavi z drugimi storilci, ter srečevanja in potrebnega sodelovanja dveh različnih področij (prava in psihiatrije), pa je potrebna enotna in nedvoumna pravna ureditev, katera pa v Sloveniji kljub številnim spremembam in dopolnitvam še ni dokončno usklajena oziroma urejena.
Ključne besede: kazensko pravo, protipravno dejanje, izključitev krivde, neprištevnost, duševna motnja, duševna manjrazvitost, izvedenec psihiatrične stroke, varnostni ukrepi
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1843; Prenosov: 200
Celotno besedilo (941,11 KB)