Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (»Nonsuicidal Self-Injury« – NSSI) se vedno bolj pojmuje kot samostojna psihiatrična motnja. Odkar je bil NSSI leta 2013 v najnovejši izdaji ameriške klasifikacije duševnih motenj (»Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders« – DSM-5) prvič opredeljen kot samostojna diagnoza v sekciji III – pod motnjami za prihodnje raziskovanje, se je znanje na tem področju bistveno povečalo, vendar pa etiologija tega vedenja še zmeraj ni pojasnjena. Obstajajo številne psihološke razlage nastanka in vzdrževanja NSSI. Identificirane so najpogostejše komorbidnosti (depresija, mejna osebnostna motnja, anksioznost). Vzroki za nastanek NSSI niso poznani, dosedanje raziskave pa nakazujejo tako dedni dejavnik kot dejavnike okolja. V raziskavi smo zbrali 95 mladostnikov z NSSI, diagnosticiranih po raziskovalnih kriterijih DSM-5, 21 kontrol brez NSSI in 118 posameznikov iz splošne populacije, ki smo jih dodali kot dodatno kontrolno skupino za genetske preiskave. Pri vseh smo opravili genotipizacijo polimorfizmov v genih TPH1 (rs4537731, rs1799913, rs7933505), SLC6A4 (VNTR STin2), OPRM1 (rs1799971), GNβ3 (rs5443) in DRD2/ANKK1 (rs1800497). Preiskovanci z NSSI in kontrolna skupina brez NSSI so izpolnili prevedene vprašalnike Barratt Impulsiveness Scale (BIS-11), State-Trait Anxiety Inventory for Adults (STAI), MacLean Screening Instrument for BPD (MSI-BPD) in Early Trauma Inventory Self Report-Short Form (ETISR-SF), preiskovanci z NSSI pa še dodatno Inventory of Statements about Self-Injury (ISAS) in Self-Injury Craving Questionnaire (SICQ). Opravili smo asociacijsko analizo in analize interakcij med izbranimi kandidatnimi geni in okolijskimi dejavniki za nastanek NSSI. Ugotovili smo statistično značilno povezavo polimorfizma rs4537731 v genu TPH 1 s starostjo ob prvem pojavu NSSI. Prisotnost STin2.10 je bila skupaj s celokupno travmatiziranostjo povezana z večjo verjetnostjo za NSSI. Alel G polimorfizma rs1799971 v genu OPRM1 se je izkazal kot varovalni alel, povezan z nižjim hlepenjem po NSSI. Z multivariantnim modelom smo pokazali povezavo mejne osebnostne motnje in dednega dejavnika z nastankom NSSI, pri čemer sta k dednemu dejavniku za nastanek NSSI prispevala predvsem polimorfizma rs1799913 in rs7933505. Polimorfizem rs1799913 je bil statistično značilno povezan z nastankom NSSI v modelu skupaj z anksioznostjo kot osebnostno potezo. NSSI v našem vzorcu je bil močno povezan s celokupno travmatiziranostjo, čustveno zlorabo in spolno zlorabo. Dokazali smo tudi pomembno povezavo z impulzivnostjo. Mladostniki z NSSI iz našega vzorca so izpostavili hlepenje po NSSI, ki je primerljivo hlepenju po kokainu. Hlepenje je bilo v močni premo sorazmerni korelaciji s številom NSSI v življenju. Anksioznost je bila pri posameznikih z NSSI zelo povišana, bistveno pa je bila povezana tudi s povišanjem hlepenja po NSSI. Mladostniki so v večinskem deležu poročali o spremenjenem zaznavanju bolečine med NSSI, a povezave z genetiko nismo uspeli potrditi. NSSI je v analizah povezav med dednimi in okoljskimi dejavniki pokazal povezanost predvsem s kandidatnimi polimorfizmi serotoninskega sistema in s sistemom endogenih opioidov. Ugotovili smo povezavo NSSI z visokim hlepenjem. Nujno je nadaljevanje raziskovanja NSSI v smislu vedenjske odvisnosti. NSSI je bil močno povezan s travmatiziranostjo in izkušnjami predvsem čustvene in spolne zlorabe. Z anksioznostjo je verjetno povezan veliko bolj, kot smo do sedaj predvidevali.
Ključne besede: samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena, NSSI, mladostniki, anksioznost, mejna osebnostna motnja, travmatiziranost, impulzivnost, odvisnost, zaznavanje bolečine, genetski polimorfizmi, serotoninski sistem, endogeni opioidi, dopaminergični sistem
Objavljeno v DKUM: 18.03.2021; Ogledov: 1305; Prenosov: 151
Celotno besedilo (2,49 MB)

Opis: Motnja pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) je ena izmed najbolj pogostih psihiatričnih motenj med otroki in mladostniki. Kljub nekdanjemu prepričanju, da je ADHD značilen za mlajšo populacijo, je danes znano, da mnogi njegovi simptomi s starostjo ne izvenijo. Znaki se v odrasli dobi kažejo v nekoliko drugačni obliki: kot nenehen notranji nemir, impulzivno reagiranje in težave z ohranjanjem pozornosti. Primanjkljaji v pozornosti, nadzoru impulzov in socialnih interakcijah pri odraslih z ADHD-jem vodijo v disfunkcije na več življenjskih področjih. Zaradi omenjenih simptomov bolniki z ADHD-jem pogosto ne dosežejo svojega polnega potenciala. ADHD ne vpliva torej zgolj na življenje bolnika, temveč ga pomembno ovira na učnem, socialnem in delovnem področju, pogoste pa so tudi težave s samopodobo. Skozi magistrsko delo smo spoznali in podrobno preučili značilnosti odraslih bolnikov z ADHD-jem, na kakšen način vplivajo simptomi na njihovo vsakdanje življenje in s kakšnimi obremenitvami se soočajo. Prav tako smo spoznali različne oblike pomoči in podpore odraslim z ADHD-jem. V emipirčnem delu smo s pomočjo vprašalnika skušali ugotoviti, katere so najpogostejše težave, s katerimi se soočajo odrasli z ADHD-jem. Zaradi premajhnega vzorca sicer nismo mogli izpostaviti najbolj pogostih težav, vseeno pa smo uspeli opozoriti na prisotnost različno pomembnih težav, s katerimi se morajo bolniki vsakodnevno soočati. Ena izmed pomembnih ugotovitev magistrskega dela je, da so udeleženci označili vsaj eno postavko na prav vseh področjih, kar nakazuje na resnost in pomembnost posledic, ki jih povzročajo simptomi.
Ključne besede: ADHD pri odraslih, motnje pozornosti, hiperaktivnost, impulzivnost, posledice simptomov ADHD-ja
Objavljeno v DKUM: 24.10.2016; Ogledov: 7454; Prenosov: 866
Celotno besedilo (1,29 MB)