1. Odstranjevanje težkih kovin s pomočjo magnetnih nanodelcev : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeRahil Bajra, 2019, diplomsko delo Opis: Namen diplomskega dela je bila odstranitev kromovih (VI) ionov (Cr(VI)) iz vodnega medija s postopkom adsorpcije na maghemitne nanodelce, prevlečene s hitozanom ali CM-dekstranom. Najprej smo si pripravili maghemitne nanodelce, ki smo jih potem prevlekli s hitozanom po postopku mikroemulzije. Za primerjavo smo na maghemitne nanodelce s kovalentno vezavo vezali tudi CM-dekstran. Tako pripravljene magnetne nanodelce smo uporabili kot adsorbent za odstranjevanje Cr(VI) iz vodne raztopine. Odstranjevanja Cr(VI) iz vodne raztopine smo izvajali v šaržnem in cevnem reaktorju z obtokom. Pri tem smo kot adsorbent uporabili hitozanske ali dekstranske magnetne nanodelce.
Ugotovili smo, da se sčasoma povečuje delež odstranjenega Cr(VI) iz vodne raztopine ob uporabi hitozanskih in dekstranskih nanodelcev. V primeru uporabe šaržnega reaktorja so se dekstranski magnetni nanodelci izkazali kot boljši adsorbent za odstranjevanje Cr(VI) od hitozanskih. S hitozanskimi nanodelci smo odstranili več Cr(VI) iz vodne raztopine v enakem časovnem intervalu v primeru uporabe cevnega reaktorja. Proučevali smo tudi vpliv hitrosti pretoka v cevnem reaktorju na delež odstranjenega Cr(VI). Ugotovili smo, da hitrost pretoka ne vpliva na adsorpcijo pri danih proučevanih pogojih. Kadar smo za odstranjevanje Cr(VI) uporabili cevni reaktor z obtokom, smo dosegli še večji učinek adsorpcije, saj se z vsakim obtokom poveča delež odstranjenega Cr(VI) iz vodne raztopine, saj je na voljo še aktivnih mest za vezavo adsorbata.
Ključne besede: krom, kromovi (VI) ioni, maghemitni nanodelci, hitozanski nanodelci, dekstranski nanodelci, adsorpcija.
Objavljeno v DKUM: 10.10.2019; Ogledov: 1405; Prenosov: 174
 Celotno besedilo (1,70 MB) |
2. IMOBILIZACIJA KOMERCIALNEGA ENCIMSKEGA PREPARATA DENILITE II SAnja Slavič, 2014, diplomsko delo Opis: Namen diplomske naloge je bila uspešna imobilizacija komercialnega encimskega preparata DENILITE II S na hitozanske maghemitne nanodelce in primerjava aktivnosti imobiliziranega encima s prostim encimom. Sintetizirali smo hitozanske maghemitne nanodelce po metodi kovalentne vezave in nanje imobilizirali encim. Za aktivacijo funkcionalnih skupin nosilca smo uporabili mrežna povezovalca glutaraldehid (GA) in pentaetilen heksamin (PEHA). Z različnimi koncentracijami mrežnega povezovalca smo aktivirali funkcionalne skupine nosilca ter iskali optimalno učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost imobiliziranega encima. Zanimala nas je tudi stabilnost encima, kako vplivata čas in temperatura izpostavitve na ohranitev preostale aktivnosti imobiliziranega encima. Imobilizirani encim ima prednost pred prostim encimom, saj se lahko večkrat uporabi, zato smo preverili, kako vpliva večkratna uporaba na ohranitev preostale aktivnosti imobiliziranega encima.
Najvišjo preostalo aktivnost imobiliziranega encima na hitozanske maghemitne nanodelce smo dosegli pri dodatku mrežnega povezovalca GA (3 %) in koncentraciji encima 0,05 g/mL. Encim, imobiliziran na hitozanske maghemitne nanodelce pri optimalnih pogojih, smo izpostavili za določen čas različnim temperaturam in opazili, da se preostala aktivnost ne ohrani. Proučevali smo tudi vpliv večkratne uporabe imobiliziranega encima na preostalo aktivnost. Imobiliziran encim smo večkrat ponovno uporabili in ugotovili, da aktivnost encima z naraščanjem števila ciklov upada.
Ključne besede: nanotehnologija, nanomateriali, hitozanski maghemitni nanodelci, imobilizacija encima, encim lakaza, aktivnost encima.
Objavljeno v DKUM: 09.09.2014; Ogledov: 2149; Prenosov: 163
Celotno besedilo (2,22 MB) |
3. IMOBILIZACIJA HRENOVE PEROKSIDAZE NA MAGHEMITNE NANODELCE, MODIFICIRANE Z AMINOSILANOM IN HITOZANOMNataša Pezdevšek, 2012, diplomsko delo Opis: Namen diplomske naloge je optimizacija procesnih pogojev za imobilizacijo encima hrenove peroksidaze na površinsko modificirane maghemitne nanodelce. Spreminjali smo masno razmerje med nosilcem in encimom, koncentracijo mrežnega povezovalca glutaraldehida in čas imobilizacije. Primerjali smo učinkovitost imobilizacije ter ohranjeno aktivnost encima, vezanega na aminosilanske in hitozanske maghemitne nanodelce. Maghemitne nanodelce smo sintetizirali s koprecipitacijo Fe2+ in Fe3+ ionov ob dodatku obarjalnega reagenta, 25 % amonijaka. Aminosilanske maghemitne nanodelce smo pripravili v dveh stopnjah. Najprej smo nanodelce prevlekli s funkcionalno plastjo silike (SiO2), nato pa še s plastjo aminosilana. Hitozanski maghemitni nanodelci so bili pripravljeni po treh različnih postopkih. Kljub dobri učinkovitosti imobilizacije, se v nobenem primeru ni ohranila visoka aktivnost encima. Najvišjo ohranjeno aktivnost imobiliziranega encima smo dosegli pri aminosilanskih nanodelcih, in sicer 2,06 % pri 65,76 % učinkovitosti imobilizacije. Prav tako je imobiliziran encim v primerjavi s prostim encimom pokazal nižjo stabilnost pri povišanem tlaku in temperaturi. Z zvišanjem temperature pri atmosferskem tlaku, se je aktivnost prostega in imobiliziranega encima izboljšala.
Ključne besede: Imobilizacija encima, hrenova peroksidaza, maghemitni nanodelci, aminosilanski maghemitni nanodelci, hitozanski maghemitni nanodelci, učinkovitost imobilizacije, aktivnost encima
Objavljeno v DKUM: 16.10.2012; Ogledov: 2780; Prenosov: 390
Celotno besedilo (10,07 MB) |
