| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 41
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
Analiza geometrije lijakastih pasti v pesku
Tina Klenovšek, Dušan Devetak, Jan Podlesnik, 2023, objavljeni strokovni prispevek na konferenci

Opis: Volkci lijakarji so žuželke, katerih ličinke v pesku gradijo pasti v obliki lijaka za lov plena. Naklon lijaka in sipanje peska proti dnu lijaka plenu otežujeta pobeg, zato je oblika lijaka ključnega pomena za uspeh pri lovu. Različne vrste volkcev lijakarjev lahko gradijo različno oblikovane pasti. V raziskavi Devetak in sodelavci (2020) smo proučevali povezavo med geometrijo pasti in lastnostmi peščenega substrata. Pasti smo 3D skenirali z laserskim čitalnikom in izdelali 3D modele pasti, ki smo jih uporabili za opis oblike z meritvami kotov in za analizo variabilnosti pasti z metodami geometrijske morfometrije. Ugotovili smo, da substrat z manjšo granulacijo ali večjim deležem finega peska omogoča gradnjo kompleksnejših pasti s strmejšimi stenami, saj ima višji maksimalni kot stabilnosti. Oblika pasti je torej odvisna od strukture substrata in v heterogenem habitatu omogoča sobivanje različnih vrst volkcev z različnimi preferencami glede substrata.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, analiza oblike, ličinke volkcev, granulacija peska
Objavljeno v DKUM: 15.04.2024; Ogledov: 71; Prenosov: 3
.pdf Celotno besedilo (605,95 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Morfološka variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) na Madžarskem : magistrsko delo
Daša Štalc, 2023, magistrsko delo

Opis: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost in spolni dimorfizem spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus iz madžarske populacije. Predstavnike velikega hrčka najpogosteje najdemo na območju gozdne in travnate stepe. Na Madžarskem je vrsta dokaj pogosta, vendar število osebkov z leti drastično upada. V naše analize smo vključili 355 spodnjih čeljustnic obeh spolov iz štirih različnih geografskih območjih (Dunaszeg, Tiszavasvári, Balmazújváros, Dunaszentpál). Z metodami geografske morfometrije smo ovrednotili variabilnost oblike in velikosti spodnje čeljustnice. Dokazali smo, da obstajajo statistično značilne razlike v obliki in velikosti spodnje čeljustnice na celotnem vzorcu, zato smo nadaljnje analize naredili ločeno po spolu. Dokazali smo, da sta velikost in oblika spodnje čeljustnice razlikujeta glede na spol in geografsko območje. Samci iz območja Dunaszentpál so imeli največje spodnje čeljusti, pri samicah pa so bile največje iz območja Tiszavasvári. Zaznali smo tudi nekaj osebkov, ki so odstopali od povprečne velikosti, saj so bili zelo veliki ali pritlikavi.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, geografska variabilnost, veliki hrček, spodnja čeljustnica.
Objavljeno v DKUM: 25.05.2023; Ogledov: 432; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (5,08 MB)

3.
Morfometrična analiza medvrstnih križancev ploščiča, Abramis brama in androge, Blicca bjoerkna : magistrsko delo
Rok Pekušek, 2023, magistrsko delo

Opis: Namen naloge je bil s pomočjo geometrijske morfometrije analizirati variabilnost v obliki in velikosti osebkov vrst ploščič (Abramis brama), androga (Blicca bjoerkna) in njunih potencialnih križancev. Analizo morfološke variabilnosti smo opravili na osebkih, ki smo jih pridobili iz Ledavskega in Šmartinskega jezera. Analizo oblike smo izvedli na vzorcu skupno 66 osebkih, od tega jih je 19 prihajalo iz Ledavskega jezera, preostalih 45 pa iz Šmartinskega jezera. Osebke smo s pomočjo literature predhodno uvrstili v eno od vrst, diagnostično vrednost so imeli morfološki znaki: število plavutnic v podrepni plavuti, število lusk med pobočnico in hrbtno plavutjo, število lusk na pobočnici. Skupno smo klasificirali 31 ploščičev, 5 androg, 29 medvrstnih križancev in 1 rdečeoko (Rutilus rutilus). V statistični obravnavi smo osebke ponovno razvrstili v operacijske taksonomske enote na podlagi rezultatov analize glavnih komponent in s temi skupinami operirali čez preostale teste in analize. Razporeditev osebkov v analizi PCA v prepoznavne skupine smo preverili z metodo K-means. Na osebkih smo izvedli linearno diskriminantno analizo, skupine smo definirali na podlagi razvrščanja v skupine v analizi PCA. V raziskavi smo preučevali velikost osebkov, njihovo obliko in alometrijo. S statističnimi testi smo dokazali, da se med osebki ločeno po vrstah oziroma operacijskih taksonomskih enotah pojavlja statistično signifikantna razlika v velikosti. Velikost osebkov ločeno po vrstah si je sledila od največjih androg, rdečeoke, križancev, do najmanjše skupine ploščičev. Informacijo o obliki rib smo iz podatkovnega niza pridobili s Prokrustovo analizo in jo naknadno analizirali z analizo glavnih komponent. Ugotovili smo, da je prvih 10 glavnih komponent pojasnilo 95 % variance. V nadaljnje teste smo vključili prve štiri glavne komponente, ki so skupno pojasnile dobrih 80 % variance v obliki. Vzdolž prvih dveh komponent so se osebki razporedili v operacijske taksonomske skupine, vzdolž tretje in četrte komponente ni bilo prisotnega razporejanja po operacijskih taksonomskih skupinah. Na koncu smo preverili še vpliv alometrije na posamezno operacijsko taksonomsko enoto in ugotovili, da alometrija v celotnem vzorcu vpliva na obliko osebkov, ločeno po skupinah pa na obliko nima vpliva. Raziskava je pokazala jasno ločene razlike med operacijskimi taksonomskimi enotami v obliki telesa rib. Determinacija z dihotomnim ključem je prepoznala določene osebke križancev kot ploščiče. Za natančno določitev vrste, bi bilo potrebno opraviti genetske analize, ki bi pokazale vrstno pripadnost osebkov kot tudi introgresijo genov materinskih vrst.
Ključne besede: Abramis brama, Blicca bjoerkna, geometrijska morfometrija, hibridizacija
Objavljeno v DKUM: 23.03.2023; Ogledov: 439; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (2,76 MB)

4.
Ontogenetska variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) : magistrsko delo
Barbara Stupan, 2022, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo preučevali ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758). Z geometrijsko morfometrijo smo analizirali 123 spodnjih čeljustnic, ki smo jim določili 16 oslonilnih točk. Primerjali smo razlike v velikosti in obliki spodnjih čeljustnic med spoloma ter starostnimi razredi. Spodnja čeljustnica je rasla vse življenje. Rast je bila najbolj intenzivna do 60. dneva starosti, nato pa se je do 200. dne starosti postopoma upočasnjevala, vendar ne ustavila. Potrdili smo, da imajo samci večjo spodnjo čeljustnico. Razlike so se pojavile pri 120. dnevu starosti in so trajale do 4. leta življenja. V tem starostnem obdobju razlike niso bile več statistično značilne. Spolni dimorfizem v obliki spodnje čeljustnice smo potrdili v starostnih razredih 40 in 150 dni ter v 2. in 3. letu življenja. Med ontogenetskim razvojem se je spreminjala oblika spodnje čeljustnice. Največja razlika je bila med najmlajšimi osebki, ki so bili stari manj kot 30 dni, in najstarejšimi osebki v 4. letu življenja. Najizrazitejše spremembe med ontogenetskim razvojem so bile odebelitev čeljustne veje in podaljškov ter dvig kočnikov. Spodnja čeljustnica raste alometrično, kar ohranja njeno funkcionalnost. Spremembe v obliki so ključne med prehodom iz sesanja na samostojno hranjenje.
Ključne besede: veliki hrček, spodnja čeljustnica, spolni dimorfizem, ontogenija, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 23.11.2022; Ogledov: 641; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (2,88 MB)

5.
Morfometrična variabilnost poletuš (rod pteromys): pristop z geometrijsko morfometrijo : pristop z geometrijsko morfometrijo
Ana Jurjec, 2021, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo s pomočjo metode geometrijske morfometrije ovrednotili morfometrično variabilnost spodnje čeljustnice in lobanje treh operativnih taksonomskih enot (OTU) rodu Pteromys, in sicer P. momonga, P. volans in P. volans buechneri. Naši cilji so bili preveriti razlike med tremi OTU-ji poletuš in testirati sekundarni spolni dimorfizem pri tej skupini veveric. V analizo je bilo vključenih 60 primerkov mandibul, 55 primerkov ventralne lobanje, 56 primerkov lateralne lobanje in 40 primerkov dorzalne lobanje. Na spodnji čeljustnici smo določili 17 oslonilnih točk, na dorzalni strani lobanje 13, na ventralni in lateralni strani lobanje pa 18 oslonilnih točk. Analiza morfološke variabilnosti med spoloma ni pokazala signifikantnih razlik v spolnem dimorfizmu tako v velikosti kot v obliki spodnje čeljustnice in lobanje pri nobenem od OTU-jev. OTU-ji so se statistično razlikovali v obliki, ne pa tudi v velikosti. Največja odstopanja so se pojavila pri OTU-ju P. v. buechneri, v obliki kotnega podaljška spodnje čeljustnice, v obliki bobničnega mehurja in v obliki možganskega dela lobanje.
Ključne besede: Pteromys, geometrijska morfometrija, spodnja čeljustnica, lobanja, sekundarni spolni dimorfizem
Objavljeno v DKUM: 12.01.2022; Ogledov: 836; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (2,14 MB)

6.
Ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice pri vrtni voluharici (Microtus subterraneus) pristop z geometrijsko morfometrijo : magistrsko delo
Marko Pšajd, 2021, magistrsko delo

Opis: Z uporabo metod geometrijske morfometrije smo analizirali morfološko variabilnost spodnje čeljustnice pri vrtni voluharici (Microtus subterraneus). Analizirali in ovrednotili smo morebitni pojav sekundarnega spolnega diformizma ter variabilnost v velikosti in obliki spodnje čeljustnice med ontogenetskim razvojem. Raziskovalni material je obsegal 236 spodnjih čeljustnic vrtne voluharice vzgojenih v in vitro pogojih na Karlovi Univerzi v Pragi. Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki spodnje čeljustnice, zato smo oba spola obravnavali združeno. Velikost in oblika spodnje čeljustnice vrtne voluharice sta se tekom ontogeneze spreminjali. Z največjo stopnjo rasti se je spodnja čeljustnica razvijala do šestdesetega dneva starosti, po tem pa je bila rast umirjena a konstantna, razvoj oblike pa se je zaustavil. Potrdili smo signifikantne razlike v velikosti spodnje čeljustnice med starostnimi razredi. Juvenilni osebki imajo najmanjšo spodnjo čeljustnico, ki pa se s starostjo konstantno povečuje skozi celotno življenjsko obdobje. Oblika spodnje čeljustnice se je spreminjala glede na starostne razrede. Najbolj so odstopali juvenilni osebki medtem ko pri adultnih in senilnih osebkih ni prihajalo do značilnih razlik v obliki spodnje čeljustnice. Spodnje čeljustnice mlajših in starejšh osebkov so odstopale od povprečne oblike v alveolni regiji in v njenem zadnjem delu. Z analizo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo spodnje čeljustnice. Odnos med obliko in velikostjo je bil pri vseh starostnih skupinah bolj ali manj linearen.
Ključne besede: Microtus subterraneus, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, ontogenija, spolni dimorfizem, alometrija
Objavljeno v DKUM: 15.11.2021; Ogledov: 836; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

7.
Morfološka variabilnost ventralne strani lobanje belonogih miši, Apodemus Kaup, 1829 (Rodentia, Muridae) v jugozahodni Aziji
Vanesa Knez, 2021, magistrsko delo

Opis: Namen raziskave je bil s pomočjo metod geometrijske morfometrije ovrednotiti morfološko variabilnost lobanj belonogih miši, Apodemus spp. iz jugozahodne Azije. Variabilnost smo ovrednotili v velikosti in obliki ventralne strani lobanje belonogih miši iz 11 večjih geografskih regij Jugozahodne Azije, ki se skladajo z ozemlji Irana, Afganistana, Indije, Kirgizije, Jordanije, Libanona, Izraela, Pakistana, Gruzije, Sirije in Nepala. Vzorec je vseboval 223 lobanj, od katerih jih je bilo 75 (približno 33 %) že uvrščenih v tri vrste: Apodemus flavicollis, A. uralensis in A. witherbyi. Dokazali smo prisotnost geografske in medvrstne variabilnosti na ventralni strani lobanj belonogih miši. Preverjali smo prisotnosti Bergmannovega pravila, ki ni jasno izraženo. Predpostavili smo, da ima geografsko območje večji vpliv na velikost lobanj kot na obliko. Ocena medvrstne variabilnosti je bila težavna, zaradi majhnega vzorca vrstno identificiranih lobanj in njihove geografske heterogenosti. Na podlagi rezultatov lahko z gotovostjo trdimo, da na variabilnost lobanje vzajemno vplivata tako geografsko območje kot vrstna pripadnost. Nedvomno gre za dva močno prepletena vira variabilnosti, a smo predpostavili, da ima geografsko območje večji vpliv na velikost lobanj, oblika pa je bolj vrstno pogojena. Za neidentificirane lobanje iz posameznih držav (Afganistan, Nepal in Indija) smo na podlagi velikosti in oblike lobanje uspešno naredili taksonomske zaključke oz. morfotipe poenotili z obravnavanimi vrstami rodu Apodemus. To pomeni, da med analiziranimi skupinami in determiniranimi vrstami obstajajo podobnosti. Kljub vsemu pa ne moremo z gotovostjo potrditi pravilnih identifikacij vrst. Poleg medvrstne variabilnosti moramo upoštevati tudi geografski vpliv oz. ekologijo in pa geografsko razširjenost posamezne vrste. Za dokončne sklepe bo potrebna genetska analiza. Uporabljena morfometrična analiza predstavlja dobro izhodišče za nadaljnje raziskave.
Ključne besede: Apodemus, geometrijska morfometrija, lobanja, geografska variabilnost, medvrstna variabilnost.
Objavljeno v DKUM: 13.10.2021; Ogledov: 801; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

8.
Variabilnost lobanje snežnih voluharic (rod: Chionomys Miller, 1908): pristop z geometrijsko morfometrijo
Tea Lipovnik, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem s pomočjo geometrijske morfometrije analizirala medvrstno variabilnost v velikosti in obliki ventralne strani lobanje pri štirih vrstah voluharic iz rodu Chionomys: C. gud, C. nivalis, C. roberti in C. lasistanius, ter morfometrične odnose primerjala z genetskimi. V analizo sem vključila 362 osebkov. Geometrijska analiza je temeljila na 20 oslonilnih točkah, ki sem jih določila na ventralni strani lobanje. Prisotnost sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) sem preverjala ločeno za velikost in obliko lobanje za vsako vrsto posebej. Sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje (SSDV) sem analizirala s primerjavo centroidne velikosti samcev in samic, pri čemer sem uporabila t-test. Za preverjanje sekundarnega spolnega dimorfizma v obliki lobanje (SSDO) sem uporabila multivariatno analizo variance (MANOVA). Razlike med spoloma ni bila pri nobeni vrsti signifikantna, zato sem v nadaljnjih analizah spola obravnavala združeno. Variabilnost v velikosti lobanje med štirimi vrstami sem preverila z enosmerno analizo variance (ANOVA). V analizo sem vključila vseh 362 osebkov. Rezultati analize variance so bili visoko signifikantni (F=51,87; p<0,0001). Posteriorni test Je pokazal značilne razlike med pari vrst: lasistanius – roberti, lasistanius – gud in nivalis – roberti. Variabilnost v obliki lobanje sem preverila z diskriminantno analizo, kjer so Prokrustove koooridnate predstavljale odvisno spremenljivko, vrstna pripadnost pa neodvisno. Diskriminantna analiza je pokazala na signifikantne razlike med vrstami (Wilksova lambda=0,049 df1=108 df2=968,2 F=15,59 p<0,0001). Najbolj podobni sta bili vrsti C. lasistanius in C. gud, najbolj različni pa so bili pari med C. roberti in ostalimi vrstami. Ugotovitve o morfometričnih odnosih med vrstami sem primerjala z genetskimi odnosi. Podatke o nukletoidnih zaporedjih sem pridobila s pomočjo genetske banke (GenBank), pri čemer so bile lokalitete osebkov podobne lokalitetam vzorcev iz materiala za magistrsko nalogo. Na podlagi pridobljenih podatkov sem s pomočjo programa MAFFT izrisala dendrogram filogenetskih odnosov. Rezultati so pokazali, da vrsti C. lasistanius in C. gud tako na podlagi morfometričnih kot genetskih odnosov predstavljata sestrsko skupino. Par vrst gud-lasistanius je bil najbolj podoben C. nivalis, medtem, ko je bila vrsta C. roberti najbolj samosvoja. Rezultati morfometričnega drevesa se niso skladali s tipologijo genetskega drevesa. Zaključujem, da ima na obliko lobanje večji vpliv način življenja kot pa filogenetska sorodnost. Uvrščanje vrste C. roberti v skupine znotraj rodu Chionomys bi tako lahko bil predmet nadaljnih raziskav.
Ključne besede: Chionomys, Chionomys nivalis, Chionomys gud, Chionomys roberti, Chionomy lasistanius, geometrijska morfometrija, morfometrična varibilnost, spolni dimorfizem, ventralna stran lobanje, oslonilne točke
Objavljeno v DKUM: 16.12.2020; Ogledov: 841; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (2,05 MB)

9.
Variabilnost krila metulja navadnega lešnikarja (maniola jurtina, lepidoptera): pristop z geometrijsko morfometrijo
Niko Gomboc, 2020, magistrsko delo

Opis: Cilj magistrske naloge je bil ovrednotiti morfološko variabilnost v obliki drugega krila ter razporeditvi in številu črnih pik na ventralni strani drugega krila metulja navadnega lešnikarja (Maniola jurtina). Vidik obravnave je bilo razmerje med znotrajpopulacijsko in medpopulacijsko variabilnostjo. Material je obsegal metulje iz petih različnih območij Balkanskega polotoka iz držav Bosna in Hercegovina ter Srbija. V analizo oblike drugega krila je bilo vključenih 221 osebkov, v analizo razporeditve in števila črnih pik pa 365 osebkov. Z metodami tradicionalne morfometrije sem ovrednotil variabilnost v številu in razporeditvi pik. Velika večina metuljev je imela dve ali tri pike, povprečno število vseh pik pa je bilo 2,61 pik. Prisotnih je bilo 16 različnih fenotipov razporeditve pik, najpogostejši pa je bil S2,5. S pomočjo Hi-kvadrat testa sem potrdil, da so statistično značilne razlike v razporeditvi pik prisotne med populacijami metuljev iz območij Čemernica-Fruška gora (p=0,018), Čemernica-Suva planina (p=0,028), Fruška gora-Uzlomac (p=0,013) in Suva planina-Uzlomac (p=0,002), druge primerjave niso imele statistično značilnih razlik. Izraženi sta tako znotrajpopulacijska kakor medpopulacijska variabilnost v številu in razporeditvi pik na drugem krilu, vendar je v večjem obsegu izražena znotrajpopulacijska variabilnost. Z metodami geometrijske morfometrije sem ovrednotil variabilnost v obliki drugega krila. Dokazal sem, da med populacijami ne prihaja do večjih razlik v obliki drugega krila, saj so se morfoprostori populacij izrazito prekrivali in niti za eno populacijo nisem mogel trditi, da je prepoznavno drugačna. Koeficienti variabilnosti so se med populacijami znatno razlikovali, s čimer sem potrdil, da prevladuje znotrajpopulacijska variabilnost. Razhajanja v obliki krila so prisotna znotraj populacij in so prisotna na celotnem krilu, največja pa so prisotna na stičišču osme vene (V8) z osrednjo celico in stičišču sedme vene (V7) in osrednjo celico.
Ključne besede: Maniola jurtina, tradicionalna morfometrija, geometrijska morfometrija, krilo, znotrajpopulacijska variabilnost, medpopulacijska variabilnost
Objavljeno v DKUM: 13.08.2020; Ogledov: 882; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

10.
Variabilnost čeljustnice in spodnjih meljakov pri Prometheomys schaposchnikowi: pristop z geometrijsko morfometrijo
Ana Žunkovič, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost mandibule in spodnjih meljakov pri prometejevi voluharici (Prometheomys schaposchnikowi). V analizo je bilo vključenih 186 primerkov mandibul in 204 primerki spodnjih meljakov iz različnih muzejskih zbirk. Analizirala sem sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetsko variabilnost in geografsko variabilnost. Na mandibuli sem določila 14 oslonilnih točk, na spodnjih meljakih pa 32 oslonilnih točk, ki sem jih dalje uporabila v morfometrični analizi z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki mandibule ali spodnjih meljakov. Pri preverjanju ontogenetske variabilnosti sem ugotovila, da se juvenilni osebki razlikujejo od odraslih v velikosti, saj imajo manjšo mandibulo in spodnje meljake. Do razlik pa prihaja tudi v obliki mandibule in obliki spodnjih meljakov. Na mandibuli mladih in odraslih osebkov so odstopanja od povprečne oblike vidna tako v alveolni regiji (regija z zobmi) kot tudi na zadnjem delu manidbule. Odstopanja od povprečne oblike so opazna tudi na spodnjih meljakih mladih in odraslih osebkov. Preverila sem še geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandbule in spodnjih meljakov ter ugotovila, da se osebki z območja Malega Kavkaza razlikujejo od ostalih (Severni in Veliki Kavkaz) v velikosti mandibule in spodnjih meljakov. Do manjših odstopanj od povprečne oblike pa prihaja tudi v obliki mandibule in spodnjih meljakov.
Ključne besede: Prometheomys schaposchnikowi, mandibula, spodnji meljaki, sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetska variabilnost, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija.
Objavljeno v DKUM: 30.07.2020; Ogledov: 941; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (2,26 MB)

Iskanje izvedeno v 0.65 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici