Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Filozofija zgodovine se ukvarja s filozofskimi razmisleki o zgodovini, ki prihajajo iz najrazličnejših filozofskih disciplin. V tem delu smo se ukvarjali s petimi sklopi teh problemov: s problemom objektivnosti, z ontološkimi problemi, z vzročnostjo in razlago, z etiškimi problemi in z logičnimi zmotami. Pri vseh teh problemih smo navedli glavne teoretske pristope in se do njih opredelili. Nato smo omenjene pristope analizirali še v izbranem zgodovinopisju na temo državljanske vojne med Cezarjem in Pompejem. Ugotovili smo, da so vsi problemi prisotni v praktično vseh delih, ki smo jih analizirali, seveda pa obstajajo velike razlike med avtorji. Starejši uporabljajo bolj problematične pristope kot novejši, vendar imajo tudi novejši določene probleme. V drugem delu naloge smo še sami poskusili napisati zgodovino te državljanske vojne ob upoštevanju vseh problemov. Pisanje smo začeli s sklenitvijo triumvirata med Cezarjem, Pompejem in Krasom. Ti rimski aristokrati so bili prisiljeni sodelovati zaradi nasprotovanja senatorjev pod vodstvom Katona Mlajšega. Sodelovanje jim je omogočilo uresničitev njihovih političnih načrtov, tako da so za obdobje sedmih let do Krasove smrti sami obvladovali skoraj celotno rimsko politično sceno. Po Krasovi smrti sta ostala samo še Cezar in Pompej in oba sta želela imeti vodilno vlogo v Rimu. Ta položaj so izkoristili njuni številni sovražniki, ki so se povezali s Pompejem, da bi se znebili Cezarja, s čimer pa so povzročili vojno. Cezar se namreč ni bil pripravljen odreči svoji moči in oblasti. Državljanska vojna, ki je sledila, se je razširila na celotno Sredozemlje; boji so potekali od Iberskega polotoka vse do Egipta. Bojevanje se je odvijalo v več fazah: v prvi fazi je Cezar naglo zavzel Italijo, Pompej in senatorji pa so se umaknili v Epir, v drugi fazi je Cezar porazil Pompejeve podpornike v Hispaniji, njegovi častniki pa so bili neuspešni v Afriki in v Iliriku, v tretji fazi sta se oba voditelja spopadla tudi neposredno. V odločilni bitki pri Farzalu je zmagal Cezar. Pompej je pobegnil v Egipt, kjer je bil ubit, državljansko vojno pa so nadaljevali njegovi podporniki. Cezar se je vmes zapletel v vojni v Egiptu in v Mali Aziji, tako da so pompejanci imeli dovolj časa, da so zbrali novo vojsko. Sledili so spopadi v Afriki in nato še enkrat v Hispaniji, v katerih je vedno zmagal Cezar in tako tudi končal državljansko vojno. Nato je sam ostal na vrhu rimske republike in je začel vladati povsem samovoljno. Uveljavil je številne reforme, si nadel mnoge nazive in opravljal več funkcij hkrati. Zaradi tega se je zameril marsikateremu Rimljanu. Njegovi največji nasprotniki so se povezali in nanj izvedli atentat.
Ključne besede: Gaj Julij Cezar, Gnej Pompej Veliki, državljanska vojna, filozofija zgodovine, analiza zgodovinopisja
Objavljeno v DKUM: 27.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 29
Celotno besedilo (2,58 MB)

Opis: In his “Metaphysics” Aristotle often claims plainly that Plato believed in a third class of entities, which are identical neither with Forms nor with physical objects – these are the so-called intermediates (ta metaxu). But although there are passages in Plato where similar ideas seem to be indicated, nowhere does he accept this important and rather unexpected doctrine in a straightforward way. Since the intermediates are identified with mathematical objects, the very concept of the former helps us to understand the features of the latter. But why should the intermediates be exactly and only the objects of mathematics? Can't we postulate the same form of intermediate objects for every other science? In this article I also tackle different approaches to understanding Aristotle's reading of Plato: is the existence of intermediates something claimed by Plato, by Aristotle only or a kind of modification of Plato's concepts in Aristotle's work in order to overcome his own difficulties within the philosophy of mathematics?
Ključne besede: filozofija, filozofija matematike, vmesne stvari, ta metaxu, števila, Aristoteles, 384-322 pr.n.š., Platon, 427-347 pr.n.š.
Objavljeno v DKUM: 08.08.2024; Ogledov: 50; Prenosov: 12
Povezava na celotno besedilo

Opis: This article is about different explanations what laws of nature are and why do we need them. I begin with the standard view which held that an explanation of a phenomenom is a deduction of statement which describes it from a set of propositions containing laws. Between many conceptions what laws are I analyse only those which explain laws as a regularity - Humean account and as a specific, unreducible relation between universals - TDA approach. It is proposed that laws of nature are not true laws statements but whatever it is in the world that makes such statement true. Laws of nature are explainable on the ground of nomic necessity as a contingent, theoretical relation between first order universals. Necessity intended here is de re not de dicto. Out of these grounds the improved Regularity theory is denied and the Principle of Universals is accepted.
Ključne besede: filozofija, zakoni narave
Objavljeno v DKUM: 08.08.2024; Ogledov: 52; Prenosov: 8
Povezava na celotno besedilo

Opis: V prispevku poskušamo izgraditi teorijo, ki bi vsaj implicitno definirala pojem vzročnosti. Teorija vzročnosti, ki jo poskušamo opredeliti, mora biti analitično resnična in mora zagotoviti analizo pojma vzročnosti tako, da bo resnična v vseh možnih svetovih in ne samo v dejanskem svetu. Naš cilj ni zgolj teorija, ki bi bila samo kontingentno resnična. V tekstu je vzročnost opredeljena kot relacija, ki je opazljiva (v Humovem pomenu) in ni izvedljiva na druge (opazljive) lastnosti in relacije med posameznimi dogodki (stanji stvari). Nato so na podlagi domene o singularnem povzročanju definirane nekatere osnovne značilnosti, vzročnosti, vzročne relacije, vzročne nujnosti in nomične nujnosti.Singularna teorija vzročnosti ne izključuje možnosti, da obstajajo zakoni narave in da so posamezne vzročne relacije instance zakonov. Vzročna pojasnitev (zakaj) ni reducirana na nomično pojasnitev (kako), ker samo dejstvo, da obstaja vzročna relacija, še ni garancija za obstoj narave.
Ključne besede: filozofija, vzročnost, teorija vzročnosti, Filozofija, Vzročnost
Objavljeno v DKUM: 08.08.2024; Ogledov: 41; Prenosov: 5
Povezava na celotno besedilo

Opis: V osnovnošolskem predmetnem programu učitelji svoj predmet poučujejo v izoliranem okolju, kar izhaja iz tradicionalnega pojmovanja, da je učitelj avtoriteta, ki zmore samozadostno obravnavati učno snov in voditi aktivnosti v razredu. V magistrski nalogi smo ugotovili, da učitelji medpredmetnemu povezovanju namenijo zelo malo ur, pri svoji samooceni pa v povprečju izpostavljajo, da se medpredmetnega povezovanja pogosto poslužujejo. Trenutno stanje ne izpolnjuje zahtev integrativnega kurikuluma, ki predpostavlja stalno prepletanje disciplin v prid dvigu kakovosti obravnavanih vsebin. Tudi medpredmetno sodelovanje med učitelji je pomembna komponenta k izboljšanju učne izkušnje medpredmetnega povezovanja. Izkazalo se je, da učitelji pri sodelovanju sledijo potrebnim korakom za kakovostno izvedbo učne ure, s tem ko pri samostojni izvedbi manj dosledno uporabljajo priporočene korake, kot so predhodna določitev splošnih ciljev, metod, pregleda literature in evalvacije. Učiteljeve samoocene kažejo, da v visoki meri v svoj predmet vnašajo spretnosti in elemente filozofije za otroke. Izkazalo se je, da so najbolj dosledni pri vnašanju sodelovalnega mišljenja in najmanj kreativnega mišljenja v učno pripravo. Ravno tako smo ugotovili, da učitelji družboslovja in humanistike pogosteje vnašajo skrbnostno mišljenje k pouku kakor učitelji naravoslovja. Problem, ki smo ga zaznali, se nahaja v nepoenoteni definiciji kritičnega mišljenja, učitelji ga pogosto vnašajo v pouk, vendar se je izkazalo, da načini izvedbe ne ustrezajo standardom učenja kritičnega misleca, predvidenega z vidika predmeta filozofija za otroke. Le-ta je v visoki meri prisotna v učnih načrtih pri splošnih ciljih predmetov, po drugi strani pa predstavlja temelj usvajanja splošnih ciljev obveznih predmetov 3. triade. Predmet filozofija za otroke bi si tako zaslužila vsaj omembo v učnih načrtih obveznih predmetov v poglavju »medpredmetne povezave«.
Ključne besede: medpredmetno povezovanje, medpredmetno sodelovanje, učni načrti, filozofija za otroke, literarno motivacijsko sredstvo.
Objavljeno v DKUM: 07.09.2023; Ogledov: 434; Prenosov: 83
Celotno besedilo (2,94 MB)