| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SODELOVANJE DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU EVROPSKE DELNIŠKE DRUŽBE (SOCIETAS EUROPAEA)
Franja Vogrinec Brodnjak, 2016, magistrsko delo

Opis: Delavsko soupravljanje se je začelo pojavljati v začetku 20. stoletja. Zaradi prve in druge svetovne vojne je vmes nekoliko zamrlo, a se je ponovno pojavilo v petdesetih letih 20. stoletja. V tem času se je oblikoval prvi zametek EU (Evropska skupnost za premog in jeklo) in tudi želja po nadnacionalni obliki gospodarske družbe. Zaradi problematike in predvsem zelo različnih sistemov delavskega soodločanja v državah članicah je delavsko soupravljanje predstavljalo največji problem pri sprejemu Statuta SE, ki je bil dokončno sprejet po več kot tridesetih letih pogajanj 8. oktobra 2001. Statut Societas Europaea sestavljata Uredba št. 2157/2001 o statusno-pravnih značilnostih Societas Europaea-e in Direktiva št. 2001/86 o udeležbi delavcev. Na področju delavske participacije do popolne harmonizacije ni prišlo zaradi preveč raznolikih nacionalnih sistemov. Pomembno dejstvo pri Direktivi je, da veliko vprašanj glede delavskega soodločanja napotuje na nacionalno pravo udeleženih družb. Osrednji cilj magistrskega dela je preučitev in analiza sodelovanja delavcev pri upravljanju v evropski delniški družbi (SE). Pri ustanovitvi je izbira o načinu upravljanja (eno- ali dvotirni sistem) prepuščena ustanoviteljem. Dvotirni sistem z nadzornim svetom je povezan s sodelovanjem delavcev v upravljanju družb. Na izbiro države statutarnega sedeža SE vpliva tudi dejstvo, ali ima država uzakonjeno obvezno soodločanje delavcev ali ne, kar vpliva na dodeljevanje pravic participacije delavcev na ravni SE, saj nivo delavskega soodločanja v SE ne sme biti nižji, kot je bil pred ustanovitvijo SE (načelo ohranitve pravice). Skladno s tem Direktiva SE vsako zožitev obstoječih pravic delavcev pogojuje s kvalificirano večino pri odločanju o modelu udeležbe. Ko ni dosežen dogovor med pogajalskimi stranmi glede modela delavskega soodločanja, pridejo v poštev standardna pravila, ki so vezana na najvišji standard delavske udeležbe v družbah ustanoviteljicah SE. Ravno zavedanje delavcev, da se v primeru neuspešnih pogajanj uveljavi najširši model soodločanja, omejuje njihovo pripravljenost na pogajanja oz. jih otežuje, saj imajo delavci v tem primeru boljšo pogajalsko pozicijo; v primeru, ko se pogajalske strani ne morejo zediniti o modelu delavskega soodločanja in v primeru neuporabe standardnih pravil, do ustanovitve SE ne more priti. Z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD) smo od leta 1993 v Sloveniji uporabljali le dvotirni sistem upravljanja po zgledu nemške zakonodaje. Po implementaciji Uredbe SE se je z novim Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1) tudi za domače družbe omogočila izbira med eno- in dvotirnim sistemom upravljanja. Tudi zakonodaja s področja delavske participacije pri upravljanju družb se v Sloveniji zgleduje po nemški zakonodaji, kjer so pravice sodelovanja delavcev pri upravljanju zakonsko najširše zajete, čemur sledi tudi praksa. Z uveljavitvijo dveh modelov upravljanja je to področje postavljeno na preizkušnjo, pri čemer je potrebno upoštevati, da je pravica do soodločanja delavcev v Sloveniji ena izmed temeljnih pravic, zapisanih v Ustavi RS. V EU je pri upravljanju gospodarskih družb v ospredju deležniški model, kar pomeni, da v ospredje niso postavljeni le cilji delničarjev in družbenikov, temveč tudi socialni cilji širše družbe. Tako je EU zavezana k socialnemu dialogu že s Pogodbo o delovanju EU. Le-ta Evropsko komisijo zavezuje k spodbujanju dialoga med socialnimi partnerji, obema stranema nudi uravnoteženo podporo ter vzpostavlja možnost kolektivnega dogovarjanja. Področje delavskega soodločanja je zelo široko pojmovano tako v Sloveniji kot tudi na evropski ravni. Zaradi različnih tradicij, zgodovinskega razvoja, moči sindikatov, različnih stopenj industrijskega razvoja idr. je bil razvoj delavskega soodločanja od države do države zelo različen, z različno stopnjo intenzivnosti in podprtostjo s strani države.
Ključne besede: delavska participacija, delavsko soodločanje, nadnacionalna gospodarska družba, evropska delniška družba Societas Europaea, nacionalni sistemi delavske participacije
Objavljeno: 15.11.2016; Ogledov: 1168; Prenosov: 131
.pdf Celotno besedilo (631,91 KB)

2.
Primerjalnopravna ureditev sistemov upravljanja Evropske delniške družbe v Republiki Sloveniji in Združenem kraljestvu
Matej Slatinek, 2018, magistrsko delo

Opis: Evropska delniška družba ali s tujko Societas Europaea je pravna oseba gospodarskega prava Evropske unije. Je nadnacionalna oblika kapitalske družbe pri kateri je osnovni kapital razdeljen na delnice, njeni družbeniki pa za njene obveznosti ne odgovarjajo. Societas Europaea je rezultat dolgoletnih prizadevanj držav članic Evropske unije, da omogočijo ustanovitev nadnacionalne gospodarske družbe, ki bo pripomogla k boljšemu in predvsem lažjemu gospodarskemu povezovanju med državami članicami in nadaljnjemu razvoju notranjega – skupnega trga. Temeljni akt Evropske unije, ki ureja Societas Europaea, je uredba, torej akt, ki se v državah članicah neposredno uporablja. Zanimiv je nomotehnični pristop Uredbe o statutu Evropske družbe (SE), saj v njej niso natančno podani odgovori na vsa pravna vprašanja. Glede neurejenih pravnih vprašanj Uredba odkazuje na uporabo nacionalnega prava, državam članicam pa dodatno nalaga sprejem pravnih aktov, ki bodo omogočili učinkovito uporabo Uredbe v praksi. Iz tega vidika je Uredba o statutu Evropske družbe (SE) po definiciji bolj podobna direktivi, kot pa uredbi. Ena izmed značilnosti ureditve Societas Europaea je tudi možnost izbire sistema upravljanja. Tradicionalno je večina držav članic za »navadne« (nacionalne) delniške družbe določala obvezno uporabo enega izmed sistemov upravljanja in posledično je pri pogajanjih glede normativne ureditve Societas Europaea prišlo do nesoglasij pri določitvi sistema upravljanja le-te. Uveljavitev možnosti proste izbire sistema upravljanja je tako kompromis, ki so ga države članice sprejele. Ustanovitelji Societas Europaea lahko tako, ne glede na državo članico v kateri družbo ustanavljajo, izbirajo med enotirnim sistemom upravljanja, ki je bolj značilen za države članice, ki so s svojo pravno ureditvijo bližje »common law« pravnemu sistemu, in dvotirnim sistemom upravljanja, ki je bolj značilen za države članice, ki so bližje kontinentalni – nemški pravni ureditvi. Posledično se je po sprejemu Uredbe v večini držav članic pojavil problem, kako ustanoviteljem Societas Europaea omogočiti prosto izbiro sistema upravljanja. Le redke države članice so že pred tem omogočale prosto izbiro sistema upravljanja tudi pri »navadnih« (nacionalnih) delniških družbah. Večina je namreč pri ustanovitvi le-teh, kot obveznega, določala enega izmed sistemov. Zanimivo je torej predvsem to, kako in na kakšen način so možnost izbire sistema upravljanja omogočile države članice, ki so tradicionalno omogočale oziroma zahtevale uporabo le enega sistema upravljanja ter kakšne poti in rešitve so pri tem ubirale.
Ključne besede: delniška družba, Evropska unija, evropska delniška družba, gospodarsko statusno pravo, Societas Europaea, korporacijsko upravljanje, enotirni sistem upravljanja, dvotirni sistem upravljanja, implementacija.
Objavljeno: 24.09.2018; Ogledov: 561; Prenosov: 110
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici