Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Negativne učinke stresa in posledice le-tega na duševno zdravje otrok in mladostnikov je mogoče zmanjšati z različnimi promocijskimi in preventivnimi programi, med katerimi je tudi program Ko učenca strese stres, ki ga je razvil Nacionalni inštitut za javno zdravje. Za pridobivanje informacij o učinkovitosti programov, načinih izboljšave in upravičenosti uporabe resursov ter identifikacijo nepričakovanih izidov so pomembne raznovrstne in tudi zunanje evalvacije programov, ki pa se v Sloveniji večinoma izvajajo v omejenem obsegu oz. predvsem s procesno evalvacijo. Namen magistrskega dela je bil ovrednotiti učinkovitost prenosa znanja o stresu in veščin za spoprijemanje s stresom z uporabo modela edukacije edukatorjev v programu Ko učenca strese stres. Za vrednotenje učinkovitosti prenosa znanja o stresu in veščin za spoprijemanje s stresom je bila izvedena evalvacija takojšnjih vplivov, in sicer s pomočjo kvantitativne metodologije, izvedbe testa znanja in anket med udeleženci izobraževanja. Dodatno je bila izvedena procesna evalvacija, ki je spremljala implementacijo programa. V raziskavi je sodelovalo 275 oseb: 18 oseb se je udeležilo edukacije za regionalne edukatorje, 257 oseb iz 204 institucij pa edukacije za učitelje edukatorje. Rezultati raziskave so pokazali, da se je pri regionalnih edukatorjih in učiteljih edukatorjih izboljšalo znanje o stresu in veščinah za spoprijemanje s stresom. Pridobili so tudi novo znanje o tehnikah, ki so primerne za starejše in mlajše učence. Prav tako so po končanem izobraževanju poročali o zaznani večji samoučinkovitosti za prenos znanja in informacij o stresu ter za izvedbo izobraževanja o stresu in spoprijemanju z njim. Ugotovitve kažejo, da je model edukacije edukatorjev, z določenimi izboljšavami, učinkovit način za prenos znanj in veščin v različnih promocijsko-preventivnih programih na področju duševnega zdravja.
Ključne besede: evalvacija, edukacija edukatorjev, promocija duševnega zdravja, stres, učenci, učitelji
Objavljeno v DKUM: 12.01.2022; Ogledov: 803; Prenosov: 83
Celotno besedilo (1,94 MB)

Opis: Izhodišče in namen: Hipoglikemija je pogost, nepredvidljiv in potencialno nevaren stranski učinek zdravljenja z insulinom pri sladkorni bolezni in jo je mogoče preprečiti s spremembo življenjskega sloga. Namen raziskave je bil raziskati pojavnost hipoglikemije pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, zdravljenih z insulinom in vzroke pojavnosti hipoglikemije. Raziskovalna metodologija: Uporabljena je bila kvantitativna metodologija raziskovanja, kot raziskovalni inštrument pa validiran anketni vprašalnik. V raziskavi je sodelovalo 198 bolnikov. Rezultati so bili analizirani s statističnim programom IBM SPSS 20. Uporabljeni so bili t –test, ANOVA in Mann-Whitney test. Rezultati: Hudo hipoglikemijo je v zadnjem letu imelo 12,1 %, v zadnjih treh letih 7,6 % in od začetka zdravljenja 10,1 % anketiranih. Zmerno hipoglikemijo je v zadnjem letu imelo 39,4 %, v zadnjih treh letih 28,8 % in od začetka zdravljenja 27,8 % anketiranih. 93,9 % anketirancev meni, da zna pravilno ukrepati ob simptomih hipoglikemije. Pri poznavanju simptomov hipoglikemije glede kraja bivališča ni zaznati statistično pomembnih razlik (Z = -1,101, p = 0,271), prav tako ni statistično pomembnih razlik med skupinami glede na status pri pojavnosti hipoglikemije. Diskusija in zaključek: Raziskava poudarja vlogo zdravstvenih delavcev pri zagotavljanju kakovostne edukacije bolnikov. Poučiti jih je potrebno o ciljnih vrednostih, simptomih hipoglikemije, načinih preprečevanja in takojšnjih ukrepih ob pojavu hipoglikemije. Poleg tega je treba za vse bolnike s sladkorno boleznijo izvajati periodične izobraževalne programe, ki morajo vključevati tudi teme o hipoglikemiji.
Ključne besede: sladkorna bolezen tipa 2, simptomi, hipoglikemija, prepoznavanje hipoglikemije, medicinska sestra, edukacija.
Objavljeno v DKUM: 08.09.2020; Ogledov: 1173; Prenosov: 239
Celotno besedilo (1,50 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: V zaključnem delu smo predstavili vzroke ter posledice nezadostnega vnosa hrane pri otrocih s posebnimi potrebami. Namen zaključnega dela je opisati ter raziskati najpogostejše težave otrok s posebnimi potrebami pri prehranjevanju ter ugotoviti povezavo med alergijami na katerokoli živilo ter podhranjenostjo. Raziskovalna metodologija: Pri pregledu slovenske ter tuje literature smo uporabili deskriptivno metodo dela, v raziskavi pa kvantitativno metodologijo. Kot raziskovalni inštrument smo uporabili anketni vprašalnik, s katerim smo anketirali starše otrok s posebnimi potrebami. Rezultate ankete smo obdelali s pomočjo računalniških programov Office Excel 2010 in IBM SPSS 23 in podatke prikazali opisno ter v tabelah. Rezultati: Ugotovili smo, da ima 25,7 % otrok s posebnimi potrebami težave s prehranjevanjem. Nezadosten vnos hrane v telo vpliva na izgubo mišične mase ter maščobe na določenih predelih telesa. 22,9 % otrok je občutljivih na določeno prehrano in imajo tudi nižji izračun ITM ter večje tveganje za podhranjenost. Sklep: Težave otrok s posebnimi potrebami ostajajo z leti enaka. Nekateri starši jih znajo reševati bolje, nekateri slabše. Prilagajanje vnosa hrane pri teh otrocih je ključnega pomena. Razvidna je potreba po pogostejših prehranskih pregledih v razvojnih ambulantah in posledično boljša edukacija staršev pri prepoznavanju vzrokov podhranjenosti.
Ključne besede: težave s prehranjevanjem, pediatrična prehranska presejalna orodja, prehrana, otroci, edukacija staršev, medicinska sestra.
Objavljeno v DKUM: 01.10.2019; Ogledov: 1645; Prenosov: 191
Celotno besedilo (673,86 KB)

Opis: Teoretična izhodišča: Zdravstvena vzgoja bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 je ključnega pomena, saj je od edukacije bolnika odvisno njegovo sprejemanje bolezni, sprememba življenjskega sloga in življenja z novo boleznijo. Medicinska sestra si prizadeva, da bolnika nauči zdravega življenjskega sloga, v katero spadajo zdrava prehrana, redna telesna dejavnost, primerna osebna higiena in samokontrola sladkorne bolezni. Velik poudarek se daje tudi na podajanju informacij o sladkorni bolezni nasploh, kaj to je, kakšni so njeni zapleti, kateri vzroki privedejo do takšnega stanja in še veliko več. Namen diplomskega dela je ugotoviti s kakšnim znanjem so udeleženci prišli v Šolo za sladkorne bolnike in ali je znanje ob koncu edukacije zadovoljivo. Metodologija raziskovanja: V diplomski nalogi smo uporabili deskriptivno in kvalitativno metodo dela. Od septembra do novembra 2016 smo izvedli anonimno anketiranje, ki je zajemalo 30 udeležencev Šole za sladkorne bolnike. Anketa je vsebovala 44 vprašanj odprtega in zaprtega tipa in je bila sestavljena iz dveh delov. Prvega smo izvedli pred začetkom edukacije v Šoli za sladkorne bolnike, drugega pa ob koncu. Rezultati: Ugotovili smo, da udeleženci v Šoli za sladkorne bolnike pridobijo potrebna znanja in veščine. Zapomnili so si veliko več informacij, ki so bile pokazane praktično in povedane ustno, kot pa podane samo v obliki knjig in zloženk. Medicinska sestra je oseba, katera je največ naučila udeležence o sladkorni bolezni. Pomembno, da je program edukacije pacientov skrbno načrtovan, sistematično urejen in predstavljen pacientom na razumljiv način. Sklep: Iz leta v leto narašča število obolelih s sladkorno boleznijo tipa 2. Zato je pomembno, da se osebe, ki so bile diagnosticirane s sladkorno boleznijo, udeležijo sistematičnega učenja in pridobijo potrebna znanja. Informacija o diagnozi jih preseneti in so motivirani za sprejemanje znanja in upoštevanje nasvetov glede spremembe življenjskega sloga in sprejemanjem nadzora nad lastnim življenjem.
Ključne besede: sladkorna bolezen, sladkorna bolezen tipa 2, edukacija, zdravstvena vzgoja, znanje, samoocena
Objavljeno v DKUM: 31.03.2017; Ogledov: 1874; Prenosov: 368
Celotno besedilo (1,82 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: V diplomskem delu smo predstavili pomen poučenosti pacientov o peritonealni dializi, kot izbiri nadomestnega zdravljenja pri končni ledvični odpovedi. Predstavili smo pomen dobre psihične in fizične priprave pacienta in pomen dobre edukacije. Poleg tega smo predstavili pomen dobrega sodelovanja pacienta in raziskali poučenost pacientov o peritonealni dializi, kot izbiri nadomestnega zdravljenja. Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji raziskovanja. S pomočjo anketnih vprašalnikov smo pridobili odgovore na vprašanja, ki smo jih nato obdelali s pomočjo računalniških programov Microsoft Office Word 2010 in Microsoft Office Excel 2010. Rezultati: Iz raziskave je razvidno, da so anketiranci v 84 % odgovorili, da so z edukacijo pridobili dovolj informacij o možnostih nadomestnega zdravljenja. Največ informacij so o ledvični bolezni in možnostih zdravljenja dobili od medicinske sestre, tako se je odločilo 53 % anketirancev, 33 % anketirancev pa pravi, da jim je največ informacij podal zdravnik. 83%, anketirancev meni, da so bili najbolje seznanjeni s peritonealno dializo, 61% je bilo najbolje seznanjenih s hemodializo in 55% anketirancev s transplantacijo. Sklep: Bistveno je, da se pacienti učinkovito izobrazijo, preden začnejo izvajati peritonealno dializo na domu. Veliko medicinskih sester razvije svoj značilen slog poučevanja, vendar je za razvoj k pacientu usmerjenega izobraževanja pomembno poznati različne načine, kako paciente učiti. Poučevanje skupine je odličen način učenja pacientov. Ne samo, da se tako pacienti lahko učijo drug od drugega, se tako pomaga tudi medicinski sestri, saj lahko hkrati poučuje več pacientov hkrati. Vendar pa je pri tem potrebno biti pozoren, da se učni načrt osredotoča na pacienta samega in njegove individualne okoliščine.
Ključne besede: pacient, medicinska sestra, nadomestno zdravljenje, edukacija, peritonealna dializa
Objavljeno v DKUM: 12.10.2016; Ogledov: 1788; Prenosov: 151
Celotno besedilo (943,27 KB)