| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 101
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Bipolarna motnja in delovno okolje
Sara Rihtarič, 2021, diplomsko delo

Opis: Uvod: Bipolarna motnja je duševna motnja, katere simptomi se izražajo na razpoloženju, vedenju in kognitivnih sposobnostih. Izmenjujeta se dve razpoloženjski stanji oziroma epizodi, in sicer manija in depresija. Čeprav bolezen ni ozdravljiva, lahko bolniki z bipolarno motnjo razpoloženja blažijo simptome z uporabo farmakoterapije in psihoterapije. Osebam z duševnimi motnjami iskanje in ohranjanje zaposlitve povzroča številne težave. Ker pa ima veliko ljudi premalo znanja o duševnih motnjah in premalo stika s takšnimi osebami, se velikokrat odzovejo neprimerno in ne vedo kako reagirati. Tudi ljudje, ki imajo bipolarno motnjo razpoloženja, so lahko na delovnem mestu kreativni, če jim je ponujeno primerno delovno mesto. Raziskovalne metode: V zaključnem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda dela. Strokovno in znanstveno literaturo smo iskali v bazah podatkov: PubMed, ScienceDirect, PsycARTICLES in Google Scholar, kjer smo uporabili vključitvene in izključitvene kriterije, kateri so bili oblikovani glede na osnovi raziskovalnega vprašanja. V PRISMA diagramu smo predstavili potek iskanja ustrezne literature. Rezultati: Analizirali in pregledali smo 5 člankov, objavljenih v angleškem jeziku. Na podlagi teh člankov je bilo mogoče ugotoviti s kakšnimi ovirami se osebe z bipolarno motnjo srečujejo v delovnem okolju. Razprava in sklep: Narava bipolarne motnje lahko otežuje vzdrževanje enakomernega urnika. Mnogi ljudje z bipolarno motnjo doživljajo izzive pri iskanju dela, kljub temu pa veliko ljudi uspešno najde delo, ki jim ustreza. Strokovnjaki menijo, da je delo za ljudi z bipolarno motnjo lahko zelo koristno.
Ključne besede: bipolarna motnja, manija, depresija, delovno okolje, zaposlitev
Objavljeno: 30.08.2021; Ogledov: 83; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (494,54 KB)

2.
Adversarna motnja razpoznave slik nevronske mreže s pomočjo evolucijskega algoritma
Rok Kukovec, 2021, diplomsko delo

Opis: Uspešnost prepoznavanja slik z uporabo nevronskih mrež je odvisna od parametrov in filtrov, optimiziranih skozi učni proces. Tukaj najdemo razliko v načinu prepoznavanja motivov med ljudmi in stroji. Pojavi se vrzel, ki jo napadalec s pomočjo adversarnih motenj lahko izkoristi. Slike so na videz neopazno spremenjene, ljudje razlike težko zaznajo, vendar klasifikacija nevronske mreže odpove. To delo raziskuje poustvarjanje slik z evolucijskim algoritmom. Konvolucijska nevronska mreža AlexNet po spremembi ne more prepoznati predhodno jasnih motivov. Človeku prepoznavna slika se ohrani. Pari izvirnih in poustvarjenih slik so bili primerjani z uporabo vizualne ocene in statističnih metrik.
Ključne besede: adversarna motnja, evolucijski algoritmi, konvolucijske nevronske mreže, računalniški vid
Objavljeno: 24.08.2021; Ogledov: 210; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (5,61 MB)

3.
Spremljevalci otrok z motnjami avtističnega spektra
Maja Niedorfer, 2021, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo raziskali strokovno usposobljenost spremljevalcev otrok z motnjami avtističnega spektra (MAS). V teoretičnem delu je predstavljena motnja avtističnega spektra, zgodovinski razvoj diagnosticiranja in obravnave avtizma v Sloveniji ter izobraževanje otrok z MAS pri nas. Prav tako smo predstavili zakonske podlage za opredelitev začasnega oziroma stalnega spremljevalca ter njegov pomen za otroka. V empiričnem delu je predstavljena raziskava o usposobljenosti spremljevalcev otrok z avtizmom, ki je bila izvedena novembra in decembra 2020. V raziskavi je sodelovalo 6 spremljevalk otrok z MAS. Zanimalo nas je, ali spremljevalci poznajo tipične značilnosti otrok z MAS, kakšna je njihova strokovna usposobljenost, s katerimi težavami se kot spremljevalci najpogosteje srečujejo, ali so njihove naloge natančno opredeljene, kako poteka njihova komunikacija s starši, kako je potekalo izobraževanje na daljavo, s kakšnimi izzivi so se spremljevalci srečevali ob ponovni vrnitvi v šolo in ali si želijo dodatnih izobraževanj na tem področju. Rezultati analize so pokazali, da so intervjuvane spremljevalke otrok z MAS v splošnem zelo dobro opremljene z znanjem, ki ga potrebujejo pri svojem delu. Vse spremljevalke imajo vsaj VI/2 stopnjo izobrazbe, od tega jih ima večina pedagoško izobrazbo, hkrati pa so se udeležile tudi dodatnih usposabljan in izobraževanj, kjer so pridobile vsa potrebna znanja za uspešno opravljanje svojih delovnih nalog.
Ključne besede: avtizem, motnja avtističnega spektra, spremljevalec otroka z motnjami avtističnega spektra
Objavljeno: 21.07.2021; Ogledov: 152; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (2,33 MB)

4.
Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (NSSI) pri mladostnikih - vpliv genetskih polimorfizmov, travmatiziranosti, impulzivnosti in duševnih motenj
Teja Bunderla, 2021, doktorska disertacija

Opis: Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (»Nonsuicidal Self-Injury« – NSSI) se vedno bolj pojmuje kot samostojna psihiatrična motnja. Odkar je bil NSSI leta 2013 v najnovejši izdaji ameriške klasifikacije duševnih motenj (»Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders« – DSM-5) prvič opredeljen kot samostojna diagnoza v sekciji III – pod motnjami za prihodnje raziskovanje, se je znanje na tem področju bistveno povečalo, vendar pa etiologija tega vedenja še zmeraj ni pojasnjena. Obstajajo številne psihološke razlage nastanka in vzdrževanja NSSI. Identificirane so najpogostejše komorbidnosti (depresija, mejna osebnostna motnja, anksioznost). Vzroki za nastanek NSSI niso poznani, dosedanje raziskave pa nakazujejo tako dedni dejavnik kot dejavnike okolja. V raziskavi smo zbrali 95 mladostnikov z NSSI, diagnosticiranih po raziskovalnih kriterijih DSM-5, 21 kontrol brez NSSI in 118 posameznikov iz splošne populacije, ki smo jih dodali kot dodatno kontrolno skupino za genetske preiskave. Pri vseh smo opravili genotipizacijo polimorfizmov v genih TPH1 (rs4537731, rs1799913, rs7933505), SLC6A4 (VNTR STin2), OPRM1 (rs1799971), GNβ3 (rs5443) in DRD2/ANKK1 (rs1800497). Preiskovanci z NSSI in kontrolna skupina brez NSSI so izpolnili prevedene vprašalnike Barratt Impulsiveness Scale (BIS-11), State-Trait Anxiety Inventory for Adults (STAI), MacLean Screening Instrument for BPD (MSI-BPD) in Early Trauma Inventory Self Report-Short Form (ETISR-SF), preiskovanci z NSSI pa še dodatno Inventory of Statements about Self-Injury (ISAS) in Self-Injury Craving Questionnaire (SICQ). Opravili smo asociacijsko analizo in analize interakcij med izbranimi kandidatnimi geni in okolijskimi dejavniki za nastanek NSSI. Ugotovili smo statistično značilno povezavo polimorfizma rs4537731 v genu TPH 1 s starostjo ob prvem pojavu NSSI. Prisotnost STin2.10 je bila skupaj s celokupno travmatiziranostjo povezana z večjo verjetnostjo za NSSI. Alel G polimorfizma rs1799971 v genu OPRM1 se je izkazal kot varovalni alel, povezan z nižjim hlepenjem po NSSI. Z multivariantnim modelom smo pokazali povezavo mejne osebnostne motnje in dednega dejavnika z nastankom NSSI, pri čemer sta k dednemu dejavniku za nastanek NSSI prispevala predvsem polimorfizma rs1799913 in rs7933505. Polimorfizem rs1799913 je bil statistično značilno povezan z nastankom NSSI v modelu skupaj z anksioznostjo kot osebnostno potezo. NSSI v našem vzorcu je bil močno povezan s celokupno travmatiziranostjo, čustveno zlorabo in spolno zlorabo. Dokazali smo tudi pomembno povezavo z impulzivnostjo. Mladostniki z NSSI iz našega vzorca so izpostavili hlepenje po NSSI, ki je primerljivo hlepenju po kokainu. Hlepenje je bilo v močni premo sorazmerni korelaciji s številom NSSI v življenju. Anksioznost je bila pri posameznikih z NSSI zelo povišana, bistveno pa je bila povezana tudi s povišanjem hlepenja po NSSI. Mladostniki so v večinskem deležu poročali o spremenjenem zaznavanju bolečine med NSSI, a povezave z genetiko nismo uspeli potrditi. NSSI je v analizah povezav med dednimi in okoljskimi dejavniki pokazal povezanost predvsem s kandidatnimi polimorfizmi serotoninskega sistema in s sistemom endogenih opioidov. Ugotovili smo povezavo NSSI z visokim hlepenjem. Nujno je nadaljevanje raziskovanja NSSI v smislu vedenjske odvisnosti. NSSI je bil močno povezan s travmatiziranostjo in izkušnjami predvsem čustvene in spolne zlorabe. Z anksioznostjo je verjetno povezan veliko bolj, kot smo do sedaj predvidevali.
Ključne besede: samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena, NSSI, mladostniki, anksioznost, mejna osebnostna motnja, travmatiziranost, impulzivnost, odvisnost, zaznavanje bolečine, genetski polimorfizmi, serotoninski sistem, endogeni opioidi, dopaminergični sistem
Objavljeno: 18.03.2021; Ogledov: 219; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (2,49 MB)

5.
Strokovna in interesna združenja za otroke z motnjo avtističnega spekra
Lara Gašparić, 2021, magistrsko delo

Opis: Avtistična motnja je vseživljenjska razvojna motnja, katero se najpogosteje diagnosticira v otroštvu, večinoma v prvih treh letih. Zanjo so značilni primanjkljaji na področjih socialne interakcije in komunikacije, pojavljanje stereotipnih oblik vedenja, interesov ali aktivnosti. Takšna oblika vedenja vpliva na možnost zadovoljevanja osnovnih človeških potreb kot tudi na skupno kvaliteto bivanja. Izjemnega pomena sta zgodnja obravnava in postavljanje diagnoze, tako da lahko otroka ob pravem času vključimo v sistem pravilne in kontinuirane rehabilitacije in izobraževanja. Potrebna je vsakodnevna skrb, ki spodbuja normalen razvoj otroka na vseh področjih življenja, spodbuja samostojnost in socializacijo kot tudi zatiranje neželenih oblik vedenja. Pomembno vlogo pri tem imajo strokovnjaki, defektologi, logopedi, pedagogi, psihologi in psihiatri za otroško in mladostniško obdobje. Dokazano je, da je otroka s posebnimi potrebami najbolje čim prej integrirati v družbeno skupnost, saj bo na ta način odnos med družbeno skupnostjo in otrokom s posebnimi potrebami bolj produktiven. Integracija je varna pot proti stigmatizaciji oseb s posebnimi potrebami.
Ključne besede: motnje avtističnega spektra, avtistična motnja, Aspergerjev sindrom, pristopi, društva
Objavljeno: 18.02.2021; Ogledov: 192; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (573,93 KB)

6.
Vloga izbranih pokazateljev duševnega zdravja pri žalujočih osebah
Nuša Kramberger, 2020, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil proučiti vlogo izbranih pokazateljev duševnega zdravja pri žalujočih osebah. Izpostavili smo štiri pomembne pokazatelje duševnega zdravja ob izgubi bližnjega, in sicer posttravmatsko rast, posttravmatsko stresno motnjo, nadaljujoči se odnos s pokojnikom in socialno oporo ob izgubi. V ta namen smo uporabili vprašalnik nadaljevanja vezi s pokojnikom in lestvico nadaljevanja vezi (lestvici internaliziranega in eksternaliziranega nadaljujočega se odnosa), vprašalnik posttravmatske stresne motnje, vprašalnik posttravmatske rasti in vprašalnik socialne opore. Rezultati študije so pokazali, da posttravmatsko rast žalujočega najbolje napoveduje internaliziran nadaljujoči se odnos. Posttravmatska stresna motnja se statistično pomembno povezuje z eksternaliziranim nadaljujočim se odnosom, posttravmatska rast pa z internaliziranim nadaljujočim se odnosom s pokojnikom. Kljub temu da simptomi posttravmatske stresne motnje s časom rahlo upadajo, negativne povezanosti teh dveh konstruktov nismo pokazali. Izkazalo se je, da žalujoči, ki so izgubili bližnjega zaradi nasilne smrti (samomora), doživljajo več simptomov posttravmatske stresne motnje kot žalujoči ob nenasilni izgubi. V nasprotju s pričakovanji pa se je pokazalo, da se pričakovana smrt statistično pomembno povezuje z posttravmatsko rastjo. Skupno ti rezultati implicirajo, da lahko žalovanje vodi v posttravmatsko rast ali v zapletene postopke žalovanja.
Ključne besede: nadaljujoči se odnos, posttravmatska rast, posttravmatska stresna motnja, socialna opora, žalujoči
Objavljeno: 28.01.2021; Ogledov: 191; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (978,70 KB)

7.
Stres in posttravmatska stresna motnja v uniformiranih službah
Timotej Petrovič, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je zajeto vse o stresu, vrstah stresnih motenj, posttravmatski stresni motnji, vrstah stresorjev v uniformiranih službah (Policija, vojska, gasilci, in zdravstveni delavci nujne medicinske pomoči), ter metodah zdravljenja posttravmatske stresne motnje. Stres je fenomen, s katerim se srečujemo vsak dan. V nas vzpodbudi stresno reakcijo, katera je lahko pozitivna ali negativna. Med nekatere hujše oblike stresnih motenj, katere vir so travmatični stresorji, spada posttravmatska stresna motnja. Ali se bo motnja razvila ali ne je v veliki meri odvisno od več dejavnikov, katere sem podrobno razčlenil v diplomski nalogi. Pripadniki uniformiranih služb se pri svojem delu srečujejo s številnimi stresorji, ki so lahko proizvod okolja ali pa proizvod delovanja človeka. V diplomskem delu sem se osredotočil in izbral štiri skupine poklicev: policiste, vojake, gasilce in pa zdravstvene delavce nujne medicinske pomoči. Raziskal sem stresorje, ki so specifični za vsako skupino in poiskal ali obstajajo stresorji, ki so skupni vsem štirim skupinam. Obstajajo številne metode zdravljenja posttravmatske stresne motnje. Osredotočil sem se na terapevtske pristope in na zdravljenje z uporabo psihotropnih zdravil. Ugotavljal sem, kateri pristop je bolj učinkovit in kakšne so prednosti obeh metod. Fenomen posttravmatske stresne motnje je v znanstvenih krogih še zmerom premalo raziskan, čeprav so znaki ogromnega napredka v zadnjih dvajsetih letih. Zdi se mi pomembno, da se o problematiki govori in raziskuje, saj lahko z razumevanjem stresa in motenj, ki jih povzroča veliko bolje razumemo družbo, kot celoto in pa medosebne odnose, ki tvorijo vezi med posamezniki.
Ključne besede: diplomske naloge, stres, psihologija, posttravmatska stresna motnja, operativni stresorji
Objavljeno: 03.12.2020; Ogledov: 346; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (1,37 MB)

8.
Pristop k otroku in mladostniku z mejno osebnostno motnjo
Kaja Koštomaj, 2020, diplomsko delo

Opis: Uvod: Mejna osebnostna motnja je kronična psihiatrična motnja, za katero so značilne čustvena nestabilnost, težave v medosebnih odnosih in nadzoru. Raziskave kažejo, da se lahko mejna osebnostna motnja diagnosticira pred 18. letom starosti in da se pri mladih nadaljuje v odraslo dobo. Med strokovnjaki je danes mejna osebnostna motnja še vedno najbolj stigmatizirana diagnoza med osebnostnimi motnjami pri otrocih in mladostnikih. Metode: V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela, v empiričnem delu pa smo podatke pridobili s pomočjo vprašalnika, ki ga je rešilo 80 študentov zaključnih letnikov programa zdravstvene nege in 50 medicinskih sester s področja pediatrije. Podatki so bili analizirani s pomočjo Microsoft Excel ter zaradi lažje berljivosti prikazani v odstotkih. Rezultati: Glede na podane rezultate se znanje zdravstvenih delavcev in študentov bistveno ne razlikuje. Pri pristopu smo lahko zaznali odstopanja v znanju tako zdravstvenih delavcev kot študentov. Večina anketiranih je menilo, da je prav, da bi otroku omogočili vso podporo pri neposrednem komuniciranju, pri izpolnjevanju neposrednih nalog in osebnih odgovornosti. Cilj zdravstvene nege in zdravljenja pa je ravno obraten. Vsi stremimo, da bo otrok oz. mladostnik odrasel v samostojno in odgovorno osebo. Razprava: Kljub temu da rezultate ne moremo posploševati, se nam zdi, da so potrebna dodatna izobraževanja v tej smeri. Če želijo medicinske sestre zagotavljati učinkovito nego, se zdi pomembno, da prejmejo boljšo izobrazbo o otrocih in mladostnikih s to motnjo, pa tudi stalno podporo in nadzor, da bi jim pomagali bolje obvladati to težko razvojno skupino.
Ključne besede: otroštvo, adolescenca, osebnostna motnja, zdravstvena nega, pristop
Objavljeno: 30.10.2020; Ogledov: 238; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (1022,87 KB)

9.
Usposobljenost zdravstvenih delavcev za delo z agresivnim psihiatričnim pacientom
Sara Jeromel, 2020, diplomsko delo

Opis: Uvod: Agresivni in nasilni pacienti so v psihiatričnih bolnišnicah prisotni, zato mora biti zdravstveni delavec strokovno dobro podkovan za soočanje z njimi. Namen zaključnega dela je ugotoviti, ali so zdravstveni delavci usposobljeni za soočanje z agresivnim psihiatričnim pacientom. Metode: Uporabljeni sta bili deskriptivna in kvantitativna metodologija dela. Podatki so bili pridobljeni s pomočjo tehnike anketiranja. Pri anketiranju je sodelovalo 21 zaposlenih v eni psihiatrični bolnišnici. Rezultati so prikazani grafično in opisno. Rezultati: Rezultati so pokazali, da 81 % anketiranih na začetku poklicne poti ni bilo usposobljenih za soočanje z agresivnim pacientom, trenutno se neizkušene se vedno počuti 52,4 % anketiranih. 85,7 % zaposlenih si trenutno želi dodatnega usposabljanja. Zdravstveni delavci pri nas in drugod po svetu nimajo dovolj ustreznega znanja in spretnosti za soočanje z agresivnim pacientom. Razprava: Kljub temu da se skoraj polovica anketiranih počuti dovolj podkovane z znanjem o ukrepanju ob agresivnem izbruhu pacienta, vemo, da ni znanja nikoli preveč. Neznanje in neizkušenost zaposlenih sta resen problem, ki zaposlenega potisneta v življenjsko nevarne situacije, ker le ta ne zna pravilno ukrepati ob pojavu dogodka, ki vključuje agresivnega in nasilnega pacienta.
Ključne besede: duševna motnja, nasilen pacient, medicinska sestra, sposobnost
Objavljeno: 07.10.2020; Ogledov: 275; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (530,50 KB)

10.
Prepoznavanje dejavnikov tveganja za nastanek depresije pri mladostnikih
Nastja Polanec, 2020, diplomsko delo

Opis: Uvod: Depresija je ena pogostejših duševnih motenj po svetu, ki se pojavlja pri različnih starostih, tudi med mladostniki. Zaradi naraščajočega pojavljanja depresije je pomembno, da najstniki prepoznajo dejavnike tveganja. Namen diplomskega dela je ugotoviti, kateri dejavniki tveganja se med mladostniki najpogosteje pojavljajo, saj bi to lahko omogočilo boljšo prepoznavo depresije v prihodnje. Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela, s pregledom tuje in domače literature in analize virov. Empirični del je temeljil na kvantitativni metodologiji. Instrument raziskovanja je bil anketni vprašalnik zaprtega tipa. V raziskavi smo anketirali 210 mladostnikov, starih od 14 do 19 let. Rezultati: Mladostniki dokaj dobro poznajo dejavnike tveganja, ki bi lahko imeli pomemben vpliv na nastanek depresije. Kot najpogostejše dejavnike tveganja so prepoznali konflikte in pretirano pritiskanje s strani staršev, izgubo bližnjega in stisko zaradi zanemarjanja ali zlorabe. Najpogosteje naveden dejavnik tveganja, ki se pojavlja med preiskovanimi mladostniki, je stres zaradi šole. Razprava in sklep: Preprečevanje naraščajoče pojavnosti depresije je bistvenega pomena. Koristno je poznati dejavnike tveganja, saj lahko s preventivnimi ukrepi zmanjšujemo le te, s tem pa lahko zmanjšamo pojavnost depresije pri mladostnikih.
Ključne besede: depresivna motnja, mladostnik, dejavniki tveganja
Objavljeno: 07.10.2020; Ogledov: 272; Prenosov: 81
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici