| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 140
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravice intelektualne lastnine kot vir konkurenčne prednosti podjetja
Ana Marija Čelig, 2021, magistrsko delo

Opis: Pravo intelektualne lastnine vključuje sistem pravnih instrumentov, ki ureja način pridobitve pravic intelektualne lastnine in zaščito pred nepooblaščeno uporabo. Države sprejemajo zakone o zaščiti intelektualne lastnine iz dveh glavnih razlogov. Prvi razlog je pravno izraziti moralne in ekonomske pravice ustvarjalcev v njihovih stvaritvah ter urediti pravice javnosti pri dostopu do teh stvaritev. Drugi razlog je v vladni politiki, da spodbuja k ustvarjalnost, in razširjanje stvaritev intelektualne lastnine ter spodbuja k pošteni trgovini za zagotavljanje gospodarskega in družbenega razvoja. Lastništvo znamke spada na podrčje intelektualne lastnine, zato je upravičeno do pravnega varstva. Brez registracije blagovna znamka ne uživa zaščite, in je to najbolj vidljivo v primeru zlorabe registrirane blagovne znamke. To pomeni, da je lažja borba in večja možnost povrnitve škode, kdaj je blagovna znamka registrirana in je lažje ugotoviti razloge sodnega postopka. Ime, logotip, simbol, nalepka ali druge prepoznavne značilnosti izdelkov in / ali storitev, danih na trg, se lahko zaščitijo z blagovno znamko, ki je oblika pravnega varstva tržne identitete izdelkov in storitev. Je opisan kot izdelek z dodatnimi dimenzijami in značilnostmi, ki ga ločuje od drugih izdelkov, ki ustrezajo enakim potrebam, te razlike pa so lahko racionalne in oprijemljive, ter simbolne, čustvene in nematerialne. Konkurenca na trgu blagovnih znamk je velika in vlada prava vojna na trgu blagovnih znamk. To je le nekaj dejstev, s katerimi se lastniki blagovnih znamk spopadajo in so zanje zelo pomembni. Vse to je zelo zanimivo in zaradi tega sem se v tem magistrskem delu odločala predstaviti blagovno znamko in jo prikazati kot konkurenčno prednost podjetja. Podjetje Kraš je največje hrvaško podjetje, ki proizvaja slaščičarske izdelke in ima vodilni položaj kot proizvajalec v regiji ter ima več kot 120 veljavnih mednarodnih blagovnih znamk, registriranih pri WIPO (The World Intellectual Property Organization), več kot 180 veljavnih nacionalnih blagovnih znamk, ki so registrirane pri DZIV (Državni zavod za intelektualno vlasništvo), in na desetine nacionalnih blagovnih znamk, ki veljajo zunaj Republike Hrvaške. Glede na zelo široko paleto slaščičarskih izdelkov je odločitev za posamezno registracijo odvisna od tržne strategije upravljanja blagovne znamke, na katero se registracija nanaša, in tržnega potenciala izdelka. Primarna raziskava je bila v prispevku izvedena z namenom analize podjetja Kraš. Rezultati raziskave pa so pokazali, da je podjetje, ki ima svoje izdelke zaščitene z znamko, bolj konkurenčno zaradi večje prepoznavnosti in prodaje, in da je največja prednost registriranja izdelkov z blagovno znamko Kraš zmanjšanje možnosti posnemanja izdelkov konkurenčnih podjetij; da je najbolj znan izdelek Kraša Napolitanke in da je postopek registracije blagovne znamke Kraš zahteven, a dolgoročno donosen in podjetju zagotavlja tržni delež.
Ključne besede: intelektualna lastnina, konkurenčna prednost, blagovna znamka, trg
Objavljeno: 06.07.2021; Ogledov: 107; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (2,38 MB)

2.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Maja Makari, 2021, magistrsko delo

Opis: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo. V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi. Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim. Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo). V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana. Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih. Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Ključne besede: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Objavljeno: 12.02.2021; Ogledov: 358; Prenosov: 133
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

3.
Preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino
Klemen Fekonja, 2020, magistrsko delo

Opis: Povezovanje pravnih subjektov v pravna razmerja z določitvijo medsebojnih pravic in obveznosti v konkretiziranih družbenih razmerjih lahko tolmačimo kot eno izmed temeljnih funkcij prava. Funkcionalna ureditev konkretnega pravnega instituta daje (pravnim) subjektom upravičenja za učinkovito uveljavljanje interesov, pravic in izpolnjevanje obveznosti ter drugih dejanj, ob tem pa je nujno, da so takšna ravnanja z vidika pravnih posledic vnaprej jasne in nedvoumno predvidljive. V slovenskem pravnem redu so stvarne pravice taksativno naštete, predmet stvari pa je lahko le stvar, ki ima sposobnost stvari. Načelo specialnosti določa, da je predmet stvarnih pravic lahko samo individualno določena samostojna stvar, katere zakon izrecno deli na premične in nepremične stvari. Nepremična stvar, oziroma dosledneje v tem delu nepremičnina, je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Skladno z načelom povezanosti zemljišča in objekta, tj. načelom superficies solo cedit, je, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon ne določa drugače. Zadevni načeli pa nista absolutni in dopuščata izjemo (tudi) v primeru etažne lastnine. V slovenskem pravnem redu se v zvezi s pojmom etažne lastnine tega nazorno razume kot posebno obliko solastnine nepremičnin. Kadar razpredamo o etažni lastnini moramo uporabiti temeljno izhodišče, tj. 105. člen SPZ. Z etažno lastnino se de facto razširja pojavna oblika nepremičnine, ki omogoča, da se posamezni deli stavbe v pravnem prometu obravnavajo kot samostojna stvar ob upoštevanju, da gre za lastninsko pravico na posameznem delu stavbe kot samostojne stvari s solastninskim razmerjem na skupnih delih. Navedeno pravzaprav pomeni osamosvojitev posameznega dela stavbe od zemljišča, zaradi česar lahko kot samostojna stvar postane predmet lastnine (in drugih pravic). Kadar govorimo o preoblikovanju lastninske pravice v etažno lastnino, govorimo o oblikovanju posebne možnosti razpolaganja lastnika zemljišča, na katerem stoji stavba, ki tehnično omogoča delitev na posamezne in skupne dele, objektivno. Čeprav gre pri oblikovanju etažne lastnine za možnost fizične delitve zgradbe, gre kljub temu še vedno za pravno dejanje npr. lastnika zemljišča oziroma solastnikov takšnega zemljišča na podlagi sporazuma, ki ga lahko nadomesti tudi odločba sodišča o delitvi konkretnega zemljišča. Etažna lastnina namreč avtomatično ne nastane zgolj zaradi obstoja dejstva, da v stavbi obstaja več samostojnih funkcionalnih enot.
Ključne besede: Etažna lastnina, lastninska pravica, preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino, načelo superficies solo cedit.
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 425; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (650,50 KB)

4.
Znamka kot del uresničevanja razvojnih usmeritev podjetja
Špela Lašič, 2018, magistrsko delo

Opis: Intelektualna lastnina je pojem, ki zajema veliko več, kot se morda zdi na prvi pogled. Eden izmed delčkov, ki sestavlja celoto, so tudi znamke. V današnjem času na trgu vlada prenasičenost ponudbe in neizmerna konkurenca med ponudniki. Ker je dobro, da se vsak ponudnik kar najbolj zaščiti, je v podjetnikovi ponudbi ključnega pomena njegova predstavitev širni javnosti. Znamka je znak, ki ponudnike istega ali ekvivalentnega blaga med seboj ločuje in predstavlja na trgu. Kakor hitro se začne podjetje predstavljati javnosti, mora imeti tudi določen simbol, tj. logotip, ki ga opredeljuje in razlikuje od ostalih. Potrošniki si ga tako zapomnijo in povezujejo z določenim podjetjem oz. organizacijo. Z njim ne povezujejo zgolj in samo podjetja, ampak tudi ponudbo in predvsem kvaliteto ponujenih izdelkov oz. storitev. Ker se dandanes pojavljajo tudi kraje znamk oz. posnemanje teh, jih moramo zaščititi. V podjetjih se odločajo za izpeljavo postopka zaščite znamke, a je to pomembno predvsem za tiste, ki imajo v ponudbi tržno zares zanimiv izdelek. Kmalu se namreč pojavi nekdo s podobnim ali skoraj istim izdelkom in celo z istim logotipom. V magistrskem delu smo se v teoretičnem delu posvetili znamki, jo opredelili, predstavili njene značilnosti, vrste ter njene funkcije. Opredelili smo tudi vse možne postopke zaščite znamke na območju Republike Slovenije in drugod po Evropi ter državah zunaj EU. Predstavili smo tudi uresničitveni program planiranega razvoja podjetja, ki ima ključno vlogo pri uspešni organizaciji in izpeljavi vseh potrebnih projektov za nadaljnjo uspešno delovanje in poslovanje podjetja. V aplikativnem delu smo predstavili obravnavano podjetje. Na primeru smo predstavili tudi postopek zaščite znamke v Sloveniji: potek in končne rezultate. V obravnavanem podjetju so se lotili zaščite znamke, saj je bila ta predvidena kot naslednja aktivnost v uresničitvenem programu planiranega razvoja. Znamko jim je uspelo uspešno zavarovati, saj so se na postopek temeljito pripravili.
Ključne besede: intelektualna lastnina, znamka, zaščita znamke, uresničitveni program planiranega razvoja, razvoj podjetja
Objavljeno: 15.03.2019; Ogledov: 433; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

5.
Analiza plagiatorstva v akademskih delih
Katja Zupan, 2018, magistrsko delo

Opis: Živimo v času, ko so naši medosebni odnosi usmerjeni predvsem v tekmovanje. Pretirana želja po uspehu, ki v modernih družbah predstavlja temeljno vrednoto, nas velikokrat pripelje v neetične in konfliktne situacije. Odklonsko vedenje posameznikov je v določeni meri za družbo pozitivno in funkcionalno, saj vsi ljudje ne zmorejo ponotranjiti skupnih pravil in vrednot. Nekateri se znajdejo v precepu. Zavedajo se, da sta zmanjšan ugled in vpliv v družbi posledica njihovega neuspeha. Tako začnejo uporabljati različne metode in velikokrat tudi prepovedane (kaznive) načine, ki bi jim lahko zagotovili uspešnejše življenje in s tem povezan višji družbeni status. Plagiatorji se v sistemu prilagoditve znajdejo med inovatorji, ki iščejo nove, drugačne, drzne načine doseganja svojih ciljev. Kupovanje in prepisovanje diplomskih, magistrskih, doktorskih in celo seminarskih nalog ter opuščanje navajanja avtorjev (zlasti v zaključnih delih) jasno kažejo na to, da je stopnja tolerance do pojava plagiatorstva na neverjetno visoki ravni. V nadaljevanju bomo predstavili motive in posledice tovrstnega goljufanja.
Ključne besede: magistrska dela, goljufanje, plagiatorstvo, družbeni status, intelektualna lastnina, odklonskost
Objavljeno: 24.10.2018; Ogledov: 519; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (978,41 KB)

6.
Možnosti pravne zaščite izvirne športno-kulturne prireditve
David Tratnjek, 2018, diplomsko delo

Opis: V današnjem svetu se soočamo z razvojem novih tehnologij, tehnik, inovacij, načinov izražanja in ostalih novosti, katere so svojevrstne in prinašajo dodano vrednost osebe, podjetja, organizacije, predmeta oz. procesa. Te dodane vrednosti so lahko na razpolago vsem uporabnikom, ali pa s pravno zaščito ostanejo le ustvarjalčeve, razen če se odloči to stvaritev deliti z drugimi v tržne namene. To je tema diplomskega seminarja, v katerem se bo ugotavljalo, kaj so predmeti intelektualne lastnine ter kakšni so pristopi in vrste zaščite za doseganje tega, kar smo v začetku omenili. Pojem Intelektualna lastnina je danes že zelo razširjen. Ljudje ga dobro poznajo in se zavedajo, kaj prinaša. Nekateri se prav trudijo, da bi dognali nekaj novega in to zaščitili z namenom, da bi na ta način obogateli. Na daljnem vzhodu tako poznamo podjetja, ki razvijajo različne nove aplikacije za pametne telefone, katere plasirajo na trg preko »app-trgovin«, v upanju, da se katere izmed njih uveljavijo in lahko z njimi zaslužijo preko različnih poti (prodaja, oglaševanje, ...). Poleg predstavitve področja intelektualne lastnine v teoretičnem delu diplomskega seminarja bo v praktičnem delu predstavljena prireditev »Sam Svoj Čolnar«, za katero menimo, da je lahko potencialen predmet varstva z eno od pravic intelektualne lastnine.
Ključne besede: intelektualna lastnina, inovacija, pravna zaščita, trženje, predmet varstva.
Objavljeno: 23.10.2018; Ogledov: 282; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (983,12 KB)

7.
Vzpostavitev etažne lastnine na podlagi ZVEtL-1
Nuša Štampalija, 2018, magistrsko delo

Opis: Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih delih stavbe in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) je stopil v veljavo 19.7.2017 in nadomestil prej veljavni Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog upravičenega pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL). Poglavitni cilj zakona je vzpostaviti postopek v katerem lahko zunajknjižni pridobitelji posameznih delov dosežejo evidentiranje svoje dejansko obstoječe etažne lastnine, ki je nastala v času prejšnje ureditve v katero sprejem nove sistemske zakonodaje, ni posegel. ZVEtL-1 je tako kot njegov predhodnik zapolnil pravno praznino in zunajknjižnim pridobiteljem zagotovil pravno varstvo na način, da lahko na podlagi pravnega naslova, ki izkazuje pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe, zahteva vzpostavitev in v nepremičninskih evidencah ustrezno evidentiranje etažne lastnine. Z vzpostavitvijo in evidentiranjem dejansko obstoječe etažne lastnine, ki še ni prilagojena zahtevam danes veljavnim zemljiškoknjižnim predpisov, se bo odpravilo neskladje med obstoječim dejanskim stanjem in evidentiranim stanjem v nepremičninskih evidencah. Nepremičninske evidence bodo postale kvalitetnejše, kar je v širšem javnem interesu in zaradi uveljavljenih načel zemljiškoknjižnega prava bistvenega pomena za pravno varnost nepremičninskega trga. Z začetkom uporabe ZVEtL so se v praksi začele kazati ovire, ki so oteževale izvajanje postopka in zavirale zakonodajalčev cilj po hitrem, učinkovitem in ekonomičnem postopku. Odpirala so se temeljna vprašanja kot na primer; kdo so upravičeni predlagatelji postopka, kakšno je razmerje med postopkom vzpostavitve etažne lastnine in postopkom določitve danes ugotovitve etažne lastnine, vprašanja vezana na pravni naslov pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, pogoji priposestovanja, itd. Zakonodajalec je z ZVEtL-1 poskušal odpraviti zaznane administrativne ovire in postopka še dodatno poenostaviti, pri tem pa povzel ustrezne rešitve, ki so jih sodišče izoblikovala ob uporabi ZVEtL. ZVEtL-1 je skupnosti vsakokratnih lastnikov etažnih lastnikov podelil pravdno sposobnost, določneje opredeli kdaj so izpolnjeni pogoji za začetek postopka vzpostavitve etažne lastnine, izrecno navedel zahtevke, ki jih lahko predlagatelj uveljavlja, razširil aktivno procesno legitimacijo, poenostavil obveščanje o postopku z institutom dodatnega obveščanja v stavbi, odpravil omejitev glede vzporednega teka postopkov po ZVEtL in denacionalizacijskih postopkov, omejih potrebo po spremembi vpisov v kataster stavb, dopolnil določbe glede pravnih naslovov, nedvoumno povzel pogoje za dokazovanje priposestovanja, in druge spremembe, ki so predstavljene v magistrskem delu.
Ključne besede: vzpostavitev etažne lastnine, uskladitev nepremičninskih evidenc, ZVEtL-1, dejanska etažna lastnina, pridobitelj posameznega dela stavbe, pripadajoče zemljišče.
Objavljeno: 15.10.2018; Ogledov: 1343; Prenosov: 279
.pdf Celotno besedilo (859,11 KB)

8.
Jugoslovanske nacionalizacije (1945-1963)
Tjaša Celec, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava nacionalizacijo v Jugoslaviji po 2. svetovni vojni kot enega izmed razlastitvenih ukrepov Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) za uvajanje socialističnega planskega gospodarstva, temelječega na centralizaciji. Prehod privatnega imetja v državno lastnino je bil namreč pogoj za dominacijo nove oblasti na političnem in gospodarskem področju, ki jo je taktično pridobila z zaplembami, sekvestrom in nacionalizacijo ter s pojmoma splošno ljudsko premoženje in ljudska oblast ustvarila navidezno vladavino delavskega razreda. Do konca leta 1948 je državni gospodarski sektor postal prevladujoč, saj je KPJ že s prvima dvema nacionalizacijama podržavila več kot 90 % zasebnih in tujih gospodarskih podjetij. Kljub temu je upravljanje razlaščenega premoženja imelo več negativnih kot pozitivnih posledic.
Ključne besede: nacionalizacija, razlaščevanje, socializem, zaplembe, podržavljanje, družbena lastnina, plansko gospodarstvo
Objavljeno: 01.10.2018; Ogledov: 1215; Prenosov: 230
.pdf Celotno besedilo (2,29 MB)

9.
Oblikovanje etažne lastnine na stavbni pravici v teoriji in praksi
Špela Rokavec, 2018, magistrsko delo

Opis: Bistvo instituta stavbne pravice je v pravni ločitvi zgradbe od zemljišča, kar omogoča različen lastniški položaj na stavbi in zemljišču, zaradi česar pomeni odstop od načela superficies solo cedit. Enako velja tudi za etažno lastnino, ki omogoča, da se posamezni del stavbe določi kot samostojna stvar. Nepremičnine nastanejo v geodetskih postopkih, kjer se tudi ugotavljajo njihove lastnosti in se kot take evidentirajo v zemljiškem katastru in katastru stavb. Ko nepremičnina nastane in so znane njene lastnosti, kot so obseg, površina, meje itd., sledi določitev pravic, ki se vežejo nanjo. Te pravice pa se evidentirajo na podlagi zemljiškoknjižnih predlogov ali poočitve v zemljiško knjigo. Etažna lastnina se vzpostavi šele z vpisom v zemljiško knjigo. V skladu z 258. členom SPZ se lahko zgradba, ki je zgrajena na nepremičnini, obremenjeni s stavbno pravico, tudi razdeli v etažno lastnino ob upoštevanju zakonskih pogojev. Izvesti je treba delitev zgradbe na posamezne in skupne dele, pri čemer so posamezni deli takšni, da jih je mogoče posebej uporabljati, skupni deli pa služijo vsem ali vsaj več posameznim delom. V klasični etažni lastnini je glavni skupni del zemljišče, na katerem stoji stavba, in z vidika lastninske pravice se na to zemljišče prenaša pravno razmerje etažnih lastnikov na skupnih delih. Etažna lastnina se lahko vzpostavi samo na že zgrajeni zgradbi, zato bo investitor gradnje najprej praviloma pridobil stavbno pravico na zemljišču in sezidal zgradbo. Ko bo z gradnjo končal, bo z enostranskim pravnim poslom oblikoval etažno lastnino po pravilih SPZ. Posebnost take etažne lastnine bo v tem, da bo namesto zemljišča, na katerem stoji zgradba, skupni del predstavljala stavbna pravica. Imetništvo stavbne pravice pa bo enako, kot je pravno razmerje na skupnih delih, torej bo vsakemu posameznemu delu pripadal ustrezni delež udeležbe na stavbni pravici. Takšen režim etažne lastnine na zgradbi nima vpliva na prenehanje stavbne pravice, saj s potekom časa nastopijo enake pravne posledice in zgradba kot celota postane sestavni del zemljišča, na katerem je pred tem obstajala stavbna pravica. Iz razloga, da zgradba po prenehanju nima več lastnosti samostojne stvari, preneha tudi etažna lastnina. Lastnik oziroma lastniki zemljišča po prenehanju stavbne pravice pa lahko ponovno vzpostavijo etažno lastnino, če tako želijo. Stavba in njeni prostorski deli ostanejo vpisani v katastru stavb, kadar preneha stavbna pravica, kar pomeni, da prenehanje stavbne pravice ni podlaga za izbris stavbe in njenih prostorskih delov iz katastra stavb in tudi ne za prenehanje etažne lastnine. Posledica prenehanja je le ta, da prejšnji lastniki posameznih delov, če niso hkrati postali solastniki zemljišča, ki je obremenjeno s stavbno pravico, in če so ti različni od lastnika tega zemljišča, izgubijo lastninsko pravico na posameznih delih stavbe v etažni lastnini in soimetništvo stavbne pravice. Nov etažni lastnik postane lastnik zemljišča.
Ključne besede: načelo superficies solo cedit, stavbna pravica, etažna lastnina, preoblikovanje stavbne pravice v etažno lastnino, zemljiški kataster, kataster stavb, zemljiška knjiga
Objavljeno: 24.09.2018; Ogledov: 998; Prenosov: 244
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

10.
Mednarodno sodelovanje pri patentnih aktivnostih
Leon Ritovšek, 2018, magistrsko delo

Opis: V sodobnem času prihaja do vse močnejše krepitve družbeno-ekonomskih vezi. K stopnjevanju mednarodnega povezovanja in ekonomske blaginje veliko pripomore tehnološki razvoj. Temelj za njegovo spodbujanje med drugim predstavlja zaščita pravic intelektualne lastnine. Pomemben del intelektualne lastnine predstavljajo patenti, saj spodbujajo tehnično ustvarjalnost. V tem kontekstu raziskujemo mednarodno sodelovanje na področju patentov. Pri tem opazujemo čezmejne patente na podlagi podatkov patentnih prijav za približno tri desetletja. Kot prvo ugotavljamo, da je na dolgi rok naraščal delež čezmejnih patentov s soizumitelji, ki prihajajo iz različnih držav; naraščal je tudi delež vseh tistih čezmejnih patentov, pri katerih pripadajoči prijavitelji in izumitelji prihajajo iz različnih držav. To odražajo naraščajoče vrednosti indikatorjev IDIF in ADIF oz. IDAF v opazovanem obdobju na ravni EU-28 in na globalni ravni. Kot drugo ugotavljamo, da mednarodno sodelovanje pri patentnih aktivnostih v večji meri odraža čezmejno lastništvo patentov, kot to odraža čezmejno sodelovanje med samimi izumitelji. To je razvidno iz relativno visokih vrednosti indikatorjev ADIF oz. IDAF in po drugi strani iz nekoliko nižjih vrednosti indikatorja IDIF v celotnem opazovanem obdobju na globalni ravni. Kot tretje ugotavljamo, da so nekatere države, ki v preteklosti niso beležile koncentracije čezmejnega lastništva patentov, z leti to koncentracijo občutno povečale. Po drugi strani pa večina visoko razvitih držav, ki so sprva beležile zelo visoko koncentracijo čezmejnega lastništva patentov, ni ohranila tako izrazite koncentracije skozi celotno opazovano obdobje. To smo preverili z analizo patentnih prijav na Evropski patentni urad na podlagi 16 izbranih visoko razvitih držav. Uporabili smo sekundarne podatke iz elektronske baze OECD za razpoložljiva tri desetletja. Na podlagi teh podatkov smo razvili koeficient koncentracije čezmejnega lastništva patentov, ki ga računamo kot razmerje ADIF / IDAF za vsako posamezno leto v okviru vsake izbrane države. Nato smo prikazali vrednosti tega koeficienta skozi celotno obdobje za vsako izbrano državo. Na ta način smo lahko na dolgi rok primerjali gibanja koeficientov med opazovanimi državami. Ugotavljamo, da nabor držav, ki beležijo koncentracijo čezmejnega lastništva patentov, na dolgi rok ni enak, saj se spreminja in s časom nekoliko povečuje. Prav tako sklepamo, da se za (visoko razvite) države v splošnem stežka prognozira pripadajoča gibanja tovrstne koncentracije zgolj na osnovi makroekonomskih podatkov. Vrednosti koeficienta koncentracije čezmejnega lastništva patentov na državni ravni očitno odraža tudi sklop številnih mikroekonomskih in panožnih dejavnikov, saj se vsak posamezen ekonomski subjekt pri svojem delovanju srečuje z drugačnimi okoliščinami.
Ključne besede: čezmejni patent, patentna zaščita, izum, licenciranje, intelektualna lastnina, evropsko konkurenčno pravo, tehnološki razvoj, globalizacija
Objavljeno: 29.08.2018; Ogledov: 557; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (2,97 MB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici