Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Nasilje v družini je družbeni problem, ki je kljub večji družbeni senzibilnosti še vedno prisoten. Pomemben del področja nasilja v družini predstavlja nasilje odraslih otrok nad starši, ki ga spremljajo številni miti in stereotipi. Žrtve doživljajo občutke sramu, strahu, krivde in druge občutke duševne stiske ob dejstvu, da nad njimi izvaja nasilje njihov otrok. Miti in stereotipi, skupaj z doživljanjem tovrstnih občutkov vplivajo na odkrivanje, preiskovanje in dokazovanje tovrstnih primerov. V pričujoči doktorski disertaciji predstavljamo raziskavo o kriminalističnih vidikih odkrivanja, preiskovanja in dokazovanja nasilja odraslih otrok nad starši v Sloveniji. Raziskavo smo izvedli z uporabo dveh kvalitativnih metod. V prvem delu smo analizirali 46 policijskih, tožilskih in sodinih spisov iz obdobja 2010–2013, v drugem delu pa smo izvedli fokusni skupini s strokovnjaki na področju zdravstva in socialnega dela ter strokovnjaki iz področja kazenskega pravosodja. V raziskavi smo ugotovili, da je premoženjski motiv le eden izmed motivov za izvrševanje nasilja nad starši, pri čemer brezposelnost, težave pri iskanju zaposlitve in finančne težave niso edina značilnost storilcev. Nasilje namreč izvajajo tako otroci s finančnimi težavami kot otroci brez tovrstnih težav. Otroci s finančnimi težavami so bolj fizično nasilni, od staršev pričakujejo finančno podporo, otroci brez finančnih težav pa starše zanemarjajo ali jih izsiljujejo glede premoženja, ki bi ga lahko dobili po njihovi smrti. Ugotovili smo, da nasilje odraslih otrok nad starši ne izhaja iz konfliktov, ki se pojavljajo ob skupnem bivanju. Konflikti se dogajajo v vseh družinah in življenje ob sobivanju lahko ustvarja konflikte, ki v nekaterih primerih prerastejo v nasilje. Konflikti so lahko povod za nasilje, niso pa edini vzrok nasilja. Ugotovili smo, da fizični znaki nasilja niso najpogosteje opaženo znaki fizičnega nasilja odraslih otrok nad starši, temveč so najpogosteje prisotni psihološki znaki. Nadalje smo ugotovili, da se ogledi krajev kaznivih dejanj v primerih fizičnega nasilja opravljajo redko (17, 5 %). Ugotovitve raziskave kažejo, da so v vseh kazenskih zadevah, ki so se končale z obsodilno sodbo in izrečeno kaznijo zapora, kazenske ovadbe temeljile na materialnih dokazih. V 75 % kazenskih zadev, v katerih je bila izrečena pogojna obsodba so kazenske ovadbe temeljile na materialnih dokazih. V Sloveniji problematika nasilja odraslih otrok nad starši ni raziskana, v tujih raziskavah so obravnavani njeni sociološki, psihološki in psihiatrični vidiki. Nekaj je tudi raziskav, ki preučujejo družbena stališča do tega pojava. Raziskava o kriminalističnih vidikih odkrivanja preiskovanja in dokazovanje še ni bila izvedena, zato je v pričujoči doktorski disertaciji prva, ki tematiko obravnava iz tovrstnih vidikov.
Ključne besede: nasilje nad starejšimi, nasilje odraslih otrok nad starši, odkrivanje, preiskovanje, dokazovanje
Objavljeno v DKUM: 07.12.2023; Ogledov: 577; Prenosov: 134
Celotno besedilo (2,79 MB)

Opis: Strankina pravica do dokaza je zelo visoko varovana pravica. Gre namreč za varstvo temeljne človekove pravice na najvišji ravni, v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Na nacionalni ravni pravico varuje Ustava RS in v tem konkretnem delu tudi Zakon o pravdnem postopku. Seveda pravica ni zgolj del civilnega prava, temveč tudi kazenskega. Prva težava je že z možnostjo prenosa ureditve oziroma zaščite te pravice s kazenskega na civilno pravo. Prej omenjena Konvencija se sicer uporablja tako v kazenskem kot tudi v civilnem postopku, gre pa za najsplošnejše varstvo. Tudi Ustava RS ima zapisano zelo splošno definicijo varovanja pravice, ki je obravnavana v tem delu. Dejstvo je, da se ureditev v pravdni postopek ne more prenesti z ureditve v kazenskem postopku. Pomembno vlogo pri oblikovanju tako splošnih pravic imajo seveda sodišča. Najvišje varstvo torej nudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki veliko težavo kršitve te pravice vidi v obrazložitvi nacionalnih sodišč o (ne)uporabi dokazov, pri čemer sodnik uporablja prosto presojo dokazov. Sodišče, ki odloča v konkretnem sporu med strankama, mora svoje odločitve zmeraj dobro obrazložiti; ta standard je bolje razložen v samem magistrskem delu, na splošno pa je mogoče povzeti, da mora obrazložitev sodnika prepričati tako stroko kot tudi stranke, torej profesionalca in laika. Stranki mora biti za pravilno izveden postopek med drugim dana možnost, da je prisotna ob izvajanju dokazov, pri čemer velja tudi načelo neposrednosti, po katerem sodnik ne sme sodelovati zgolj z eno stranko. Stranki mora biti omogočeno tudi aktivno sodelovanje pri zasliševanju prič in izvedencev ter podajanje svojih pravnih naziranj. Za sodnika pa obstaja tudi možnost, da ob omogočanju pravice stranki do dokaza naleti na pravico nasprotne stranke, na primer pravico do zasebnosti. V tem primeru mora sodnik, ki vodi postopek, tehtati, kateri pravici dati prednost, pri čemer mora presoditi, katera pravica prinaša večjo korist oziroma manjšo škodo.
Ključne besede: civilno pravo, kontradiktornost, pravica do izjave, dejstva, dokazovanje
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 1178; Prenosov: 191
Celotno besedilo (424,36 KB)

Opis: Organizirana kriminaliteta je globalno percipirana kot ena izmed najresnejših groženj sodobni državni in socialno-družbeni ureditvi. Čeprav lahko v smislu modusa operandi govorimo o zelo starem pojavu, je organizirana kriminaliteta, v terminološki dikciji termin 19. stoletja. Navkljub dejstvu, da tako v smislu modusa operandi, kot v čisto jezikovnem smislu, ne gre za nov pojav, konkretne, globalno sprejete dikcije kaj je organizirana kriminaliteta vseeno še nimamo. Opazno je periodično re-fokusiranje med tem »kdo« je organizirana kriminaliteta in med »kaj je« organizirana kriminaliteta. Omenjena nedorečenost o tem »kaj je« organizirana kriminaliteta, gotovo služi političnim agendam, saj se preko poudarjanja, da organizirano kriminaliteto izvajajo tujci, oziroma neavtohtoni prebivalci neke države ustvarja moralno paniko, ki potem preko stroge represivne politične retorike prinaša politične točke. Na drugi strani se fokusiranje na vrsto kaznivih dejanj, ki prevladujejo znotraj klasične organizirane kriminalitete zakriva storilce beloovratniške in gospodarske kriminalitete, ki dejansko povzroča večjo škodo kot klasična organizirana kriminaliteta. Vpliv (na) gospodarstva se v diskurzu o organizirani kriminaliteti najpogosteje pojavi v navezavi govora o tendencah organizirane kriminalitete po t. i. infiltraciji v formalno gospodarstvo. Slednje je je pogosto videno, kot eno izmed največjih nevarnosti, ki jo povzroča organizirana kriminaliteta, čeprav empirični podatki o obstoju takih groženj niso najbolj preprečljivi (vsaj ne za večino držav). Vseeno pa, četudi skupine organizirane kriminalitete v formalno gospodarstvo ne vstopajo načrtno, fokusirano z izrecnem motivom izvajanja ali prikrivanja kaznivih dejanj so s formalnim gospodarstvom povezane zaradi naravnih denarnih tokov. Vsekakor tudi to ne sme biti spregledano. Neformalna in formalna gospodarska sfera sta neločljivo povezani, saj se vedno del sredstev, zasluženih v eni sferi porabi v drugi. Organizirana kriminaliteta oziroma člani skupin organizirane kriminalitete tu niso izjema, intenzivnost porabe njihovih sredstev v eni izmed sfer variira od višine njihovih (ne)legalnih sredstev in dejanskih razlogov ter želja po delovanju v drugi. V Sloveniji raziskovanje o tovrstni prepletenosti organizirane kriminalitete in formalne ekonomije še ni bilo in zato disertacija predstavlja prvo takšno delo. S klasičnim bi-parcialnem pristopom smo vpogledali v stanje vpetosti organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo v Sloveniji. Prvi del disertacije zajema poglobljen in obsežen pregled literature, drugi pa empirično več dimenzionalno raziskovanje, pri katerem je bila za poglavitno metodo uporabljen pregled tožilskih spisov, druga metoda pa strukturirani intervjuju z osebami, ki se pri svojem delu srečujejo s odkrivanjem, preiskovanjem in sojenjem v primerih organizirane kriminalitete. Na podlagi dostopnih podatkov ugotavljamo, da v Sloveniji obseg vpetosti klasične organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo ni alarmantne obsežnosti. Med motivi, ki zavisijo od tipa dejavnosti s katero se ukvarjajo poslovni subjekti, ki jih imajo v lasti člani skupine organizirane kriminalitete in tipa kriminalne dejavnosti s katero se le ti ukvarjajo, prevladuje želja po legalnem podjetništvu. V primeru ko gre za izkoriščanje prostitucije, pa so poslovni subjektu uporabljeni tudi za olajševanje oziroma prikrivanje tovrstne aktivnosti. V Sloveniji se direktno preiskovanje vpetosti (infiltracije) organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo RS ne izvaja, se pa posredno preko finančnih preiskav, vseeno pogleda v ekonomsko vedenje članov skupin organizirane kriminalitete. V tem obziru, se nakazuje, da so same finančne preiskave dobro narejene in preiskovalci dovolj usposobljeni, toda največji problem predstavlja zakonodaja na področju odvzema premoženja nezakonitega izvora, ki onemogoča ustrezno delovanje na tovrstnem področju. Prav tovrstna zakonodaja predstavlja problem tudi na področju preisk
Ključne besede: organizirana kriminaliteta, formalna ekonomija, vpetost, odkrivanje, preiskovanje, dokazovanje, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 08.11.2019; Ogledov: 2397; Prenosov: 345
Celotno besedilo (2,48 MB)

Opis: V diplomski nalogi je predstavljeni potek dokazovanja v kazenskem in predkazenskem postopku v Sloveniji. Izpostavljenih je nekaj ključnih problemov, ki se pojavljajo tekom celotnega postopka dokazovanja in predvidene rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju le-tega. Dokazovanje je zahtevno procesnopravno opravilo, saj združuje uporabo dejanskih ugotovitev in pravnih norm ter obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov. Dokazno breme v našem kazenskem postopku nosi upravičeni tožilec, ki oceni ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Izjemoma pa pride tudi do obrnjenega dokaznega bremena, kjer je dokazno breme na obdolžencu. Ker je dokazovanje eno izmed ključnih dejanj celotnega kazenskega postopka je zelo pomembno, da so vsi dokazi zbrani zakonito in da pri odkrivanju kaznivih dejanj ni prišlo do kršenja človekovih pravic. S prvo fazo dokazovanja kaznivih dejanj se srečajo policisti pri odkrivanju kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko s formalnimi in neformalnimi preiskovalnimi dejanji zbirajo dokazno gradivo. Da bi dokazni postopek bil učinkovit, mora biti zbranih in izvedenih dovolj dokazov, da se razjasni dejansko stanje in sicer morajo dokazi biti zbrani na zakonit način, saj prav nezakonito pridobljeni dokazi dvigajo veliko prahu v javnosti ter mečejo slabo luč na sodstvo, čeprav krivda večino krat ni v sodstvu, ampak v organih, ki so zbrali dokaze na nezakonit način. Cilj diplomske naloge je pojasniti postopek dokazovanja in dokaznega bremena ter poiskati rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju našega sistema, da bo le ta zanesljivejši, učinkovitejši ter pravno bolj varen.
Ključne besede: dokazovanje, dokazno breme, dokaz, dokazni standardi, predkazenski postopek, kazenski postopek, dokazne prepovedi, izločitev nedovoljenih dokazov
Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 2630; Prenosov: 615
Celotno besedilo (962,77 KB)

Opis: Pravijo, da je šport star toliko, kot je stara človekova igra. Zdi se, da ima šport, pa ne mislimo samo tistega olimpijskega, z vrhunskimi rezultati, temveč tudi rekreativnega, športa za vse, vedno večji pomen v družbi sami kot tudi globalno. Šport še zdaleč ni več le povezovanje različnih ljudi, vseh ras in narodnosti. Vrhunski šport je skozi leta postal posel, zelo dobičkonosen posel. Vendar ima vsaka dobra stvar tudi temno plat medalje. Tako kot so se razvijali naši športniki, športne discipline, različne dejavnosti, tako je bila oz. je vedno večja želja po zmagi. Skupaj s športom je napredovala tudi medicina in skupaj z njo različni pripomočki in snovi, ki naj bi ''pomagali'' športnikom, da so najboljši. In tako se je pričel problem dopinga. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je določil, da se z olimpijskimi igrami v Mehiki začne resnejši boj proti nedovoljenim substancam v športu. Boj proti dopingu je že od vsega začetka potekal na dveh ravneh: znotraj avtonomnih športnih organizacij in na državnih ter meddržavnih ravneh (preko javnopravnih subjektov). Kasneje se je področje dopinga na mednarodni ravni kar precej poenotilo z ustanovitvijo Svetovne protidopinške organizacije WADA, kot institucije za boj proti dopingu v okviru MOK-a ter s sprejetjem Svetovnega protidopinškega kodeksa WADC. WADC dopinga ne opredeljuje z eno in enotno definicijo, vendar ga opisuje kot kršitev ene izmed pojavnih oblik dopinga. Lahko bi rekli, da je WADA s sprejetjem WADC napovedala sodobni boj proti dopingu v športu. WADC se sklicuje na objektivno odgovornost športnika, kjer mora športnik dokazovati, da ni užival prepovedanih substanc ter ob poznavanju protidopinških pravil sam iskati resnico v primeru pozitivnega vzorca urina. Drugače je pri odmeri kazni, kjer WADC upošteva subjektivno odgovornost, ki temelji na krivdi obdolženega. Da je doping zelo velik problem sodobnega športa kaže tudi število primerov obravnavanih pred Mednarodnim športnim razsodiščem (CAS) na letni ravni. CAS je samostojen in neodvisen organ, ki naj bi kot oblika arbitražnega odločanja nudil hitro in strokovno odločitev, ki je prilagojena posebni naravi, ki jo šport, kot specifična in unikatna sfera, vsekakor poseduje.
Ključne besede: doping, dokazovanje dopinga, WADA, prepovedane snovi, terapevtske izjeme, objektivna odgovornost, reševanje sporov, CAS
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1639; Prenosov: 156
Celotno besedilo (982,52 KB)