| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
NOTRANJA DIFERENCIACIJA NA RAZREDNI STOPNJI S POUDARKOM NA NARAVOSLOVJU IN TEHNIKI
Lea Senica, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi z naslovom Notranja diferenciacija na razredni stopnji s poudarkom na naravoslovju in tehniki smo se v teoretičnem delu sprva usmerili v pojma diferenciacija in individualizacija, ki sta s prenovo sistema osnovnih šol, torej z uvedbo devetletke, postala še bolj pomembna. Posvetili smo se njunima opredelitvama, utemeljitvam, ki govorijo njima v prid in načinu, kako učence opazovati in jih prepoznavati, ter jim šele nato nuditi pravo pomoč. Posebej smo se poglobili v izvajanje notranje diferenciacije, ki je, zlasti na razredni stopnji, izjemno pomembna. Predstavili smo tudi pogoje in učinkovite strategije za izvajanje notranje diferenciacije pri predmetu naravoslovje in tehnika. V empiričnem delu diplomske naloge smo želeli proučiti, ali učitelji delo pri pouku naravoslovje in tehnika notranje diferencirajo, zakaj se odločijo za notranjo diferenciacijo, kaj notranje diferencirajo, katere pripomočke pri delu uporabljajo itd. Zanimala nas je tudi uporaba notranje diferenciacije nasploh; torej tudi pri drugih predmetih. Podatki so bili pridobljeni s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika, ki so bili poslani razrednim učiteljem (4. in 5. razreda) naključnih osnovnih šol. Rezultati so pokazali, da razredni učitelji izvajajo notranjo diferenciacijo ne samo pri temeljnih predmetih (MA, SLJ), ampak tudi pri ostalih. Precej pogosta je tudi pri predmetu naravoslovje in tehnika. Predvidevali smo, da bodo pri izvajanju notranje diferenciacije doslednejši, kreativnejši in bolj vešči najmlajši učitelji, vendar po pridobljenih rezultatih tega več ne moremo trditi.
Ključne besede: Devetletka, razredni pouk, diferenciacija in individualizacija, notranja diferenciacija, naravoslovje in tehnika.
Objavljeno: 06.04.2011; Ogledov: 2482; Prenosov: 403
.pdf Celotno besedilo (396,73 KB)

2.
3.
VPLIV DIFERENCIACIJE IN INDIVIDUALIZACIJE NA PREVERJANJE IN OCENJEVANJE V OSNOVNI ŠOLI
Branka Đaković, 2012, diplomsko delo

Opis: Pričujoče diplomsko delo predstavlja oris nivojskega pouka in mnenja, ki so se oblikovala o diferenciaciji in individualizaciji pouka v osnovni šoli. Ta sistem delovanja, ki velja vse od leta 1996, smo povezali s preverjanjem in ocenjevanjem znanja učencev, ki so del devetletne osnovne šole. Glavni poudarek smo namenili vplivom nivojskega pouka na učence in učitelje. Želeli smo ugotoviti, kako ti sprejemajo diferenciacijo pri pouku slovenščine in ali ta pozitivno vpliva na njihovo izobraževanje ter posledično znanje. Poleg tega smo si zastavili vprašanje o pravilnem udejanjanju preverjanja in ocenjevanja znanja v nivojskem pouku in zakaj se učenci v današnjem času sploh učijo. Za nastanek diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo, s katero smo opisali teoretično stran obravnavane teme. Za primerjavo dejstev in odkrivanje podrobnosti med nivoji ter preverjanjem in ocenjevanjem pa komparativno metodo. Za pridobitev odgovorov v empiričnem delu smo uporabili anketo in grafično metodo za prikaz rezultatov. Teoretična izhodišča smo osvetlili z empiričnim delom in prišli do spoznanja, da nivojski pouk pozitivno vpliva na delovanje učencev in učiteljev, saj so oboji zadovoljni s tovrstnim načinom poučevanja, vendar bi v razredu potrebovali boljše učence, da bi ti dvigovali povprečje in bili za vzgled – to je mnenje učiteljev in učencev. Slednji menijo, da se njihovo znanje ni izboljšalo. Tega pa verjetno ne smemo pripisovati preverjanju znanja, saj smo z anketnim vprašalnikom ugotovili, da učiteljice izvajajo preverjanje v času pouka in vedno pred ocenjevanjem, tako da učenci pravočasno oz. pred vrednotenjem svojega znanja pridobijo povratno informacijo o tem, kje bi se dalo odpraviti vrzeli v snovi. Verjetno pa modernizacija družbe vpliva tudi na pogled učencev glede njihovega znanja, kajti izkazalo se je, da so učencem motivacija za učenje v veliki večini le ocene in ne znanje, ki naj bi ga uporabili v svojem življenju.
Ključne besede: Nivojski pouk, diferenciacija, individualizacija, preverjanje in ocenjevanje, mnenje o nivojskem pouku.
Objavljeno: 16.07.2012; Ogledov: 1712; Prenosov: 298
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

4.
Evalvacija nivojskega pouka pri pouku slovenščine v 8. in 9. razredih na osnovnih šolah v občinah Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž
Marko Lalić, 2012, diplomsko delo

Opis: Mnenja o učni diferenciaciji in individualizaciji pouka ter z njima povezanim nivojskim poukom so že od samega začetka predmet nasprotujočih si mnenj tako pri strokovnjakih kot pri laikih. Nivojski pouk, ki je v veljavi vse od leta 1996, je poskrbel, da proces poučevanja poteka na drugačnem učiteljevem pristopu, na večji učenčevi aktivnosti, povezovanju učnih vsebin in prilagajanju učenčevih individualnih posebnosti. Leta 2006 je bil nivojski pouk kot sistemski ukrep opuščen. Šolam pa je bilo prepuščeno, da pouk organizirajo tako, da bo učencem zagotavljal čim učinkovitejše doseganje učnih ciljev. Pričujoče diplomsko delo Evalvacija nivojskega pouka pri pouku slovenščine v 8. in 9. razredih na osnovnih šolah v občinah Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž predstavlja ovrednotenje nivojskega pouka pri pouku slovenščine tako s strani učencev kot učiteljev, ki te učence poučujejo. Zanimajo nas pozitivne kot tudi negativne strani nivojskega pouka pri pouku slovenščine, odnosi in počutje v nivojskih skupinah, doživljanje dela v posameznih nivojskih skupinah. Zanima nas, v kolikšni meri je učiteljevo mnenje, ki poučuje v nivojskih skupinah pri pouku slovenščine odvisno od poučevanja v določeni zahtevnostni ravni nivojskih skupin. V teoretičnem delu diplomskega dela se bomo podrobneje seznanili s posameznimi značilnostmi nivojskega pouka slovenščine in njegovimi posebnostmi, kot so ocenjevanje, vloga učitelja, grupiranje učencev in drugo. V empiričnem delu bomo s pomočjo ankete, ki jo bodo izpolnili učenci in učitelji, analizirali in ovrednotili pouk slovenščine v 8. in 9. razredih na osnovnih šolah A, B, C, Č, D, in E v občinah Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž. Ugotovili smo, da nivojski pouk nudi učencem ugodno okolje za učenje materinščine ter da učitelji slovenščine, ki poučujejo te učence, pozitivno vrednotijo nivojski pouk pri pouku slovenščine, kljub temu, da je nivojski pouk od leta 2006 kot sistemski ukrep opuščen.
Ključne besede: Nivojski pouk, diferenciacija, individualizacija, nivojski pouk pri pouku slovenščine, evalvacija nivojskega pouka, stališča o nivojskem pouku.
Objavljeno: 03.10.2012; Ogledov: 1678; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (3,03 MB)

5.
Diferenciacija in individualizacija pri pouku književnosti v 3. triletju osnovne šole
Milena Kerndl, 2013, doktorska disertacija

Opis: Uspešno izvajanje diferenciacije in individualizacije pri pouku je odvisno od več pogojev, osnovni pa je učiteljevo dobro poznavanje učencev in njegova usposobljenost za prepoznavanje razlik med učenci ter izvajanje takšnega pouka. Problem, ki ga proučujemo v doktorski nalogi, je usposobljenost učiteljev slovenščine za prepoznavanje razlik med učenci, in sicer v njihovi recepcijski zmožnosti in njihovih horizontih pričakovanj, ter v povezavi s tem za izvajanje načela notranje diferenciacije in individualizacije pri obravnavi književnih besedil v heterogenih učnih skupinah z namenom sistematičnega razvijanja recepcijske zmožnosti posameznega učenca. Opisana usposobljenost naj bi bila sestavina učiteljeve književnodidaktične kompetence. V prvem delu naloge predstavimo teoretična izhodišča, in sicer izhajamo iz razlik med dvema modeloma pouka (transmisijski in transakcijski), prikažemo (nove) vloge in kompetence učiteljev v sodobni šoli, podrobno predstavimo razlike med učenci, možnosti diferenciacije pouka književnosti in metode, ki so podpora le-tej. Natančno opišemo komunikacijski model pouka književnosti, prikažemo vlogo učenca bralca in razvoj recepcijske zmožnosti učencev v tretjem triletju. Ugotavljamo, da je zaznava oziroma analiza pričakovanj in potencialne recepcijske zmožnosti učencev nujna za diferenciacijo in individualizacijo ter za dvig pričakovanj oziroma zahtevnosti pouka književnosti. Ob tem se pojavi vprašanje učiteljevih kompetenc, kajti če želimo res optimalno razvijati recepcijsko zmožnost posameznih učencev, moramo najprej dobro vedeti, kje so v svojem razvoju, poznati njihove zmožnosti in predznanje (kateri segmenti recepcijske zmožnosti so bolje, kateri slabše razviti, kako učenci zaznavajo besedilne signale, kakšne so njihove realne in medbesedilne izkušnje, iz kakšnega bralnega okolja prihajajo), jih načrtno vključiti v načrtovanje pouka književnosti oz. v načrtovanje lastnega bralnega napredka (tudi s pomočjo razvijanja literarnorecepcijske metakognicije) in jim o tem dajati kvalitetno povratno informacijo. V drugem delu predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se ukvarjali z uresničevanjem didaktičnega načela notranje diferenciacije in individualizacije pri pouku književnosti. Metodološko smo v raziskavi kombinirali kvantitativni in kvalitativni pristop. Najprej smo ugotovili in evalvirali stanje pri pouku književnosti v heterogenih skupinah tretjega triletja s stališča tega načela. Diferenciacijo in individualizacijo pouka književnosti smo spremljali z različnih vidikov: diferenciacija/individualizacija in faze šolske interpretacije, diferenciacija/individualizacija in ugotavljanje recepcijske zmožnosti, horizonta pričakovanj, bralnega interesa učencev ter izbira književnih besedil, diferenciacija/individualizacija in uporaba aktivnih metod pouka, diferenciacija/individualizacija in preverjanje učenčevega napredka v razvoju recepcijske zmožnosti ter skupno načrtovanje le-tega ter presoja učiteljev o lastni usposobljenosti za izvajanje notranje učne diferenciacije in individualizacije. Na podlagi ugotovitev smo definirali in opisali novo literarnodidaktično kompetenco (kot del splošne literarnodidaktične kompetence učitelja) – kompetenco zaznavanja/spoznavanja horizontov pričakovanj učencev (v povezavi z njo tudi kompetenco razvijanja literarnorecepcijske metakognicije učencev), saj je poznavanje le-teh izhodišče diferenciacije in individualizacije pouka književnosti, in razvili kurikulum te kompetence. V nadaljevanju smo za to kompetenco izobraževali dve skupini učiteljev. Za pomoč pri načrtovanju pouka književnosti smo izdelali didaktični opomnik z elementi sprotne priprave za spodbujanje različnih možnosti diferenciacije in individualizacije pouka in ga v uporabo ponudili učiteljem. Po izobraževanju in drugi spremljavi pouka smo ugotavljali vpliv nove literarnodidaktične kompetence na izvajanje diferenciranega in individualiziranega pouka književnosti.
Ključne besede: slovenščina, književnost, tretje triletje, diferenciacija in individualizacija, literarnodidaktična kompetenca zaznavanja/spoznavanja horizonta pričakovanj, literarnorecepcijska metakognicija
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 2902; Prenosov: 632
.pdf Celotno besedilo (3,94 MB)

6.
DELO Z NADARJENIMI UČENCI IN DIJAKI PRI POUKU GEOGRAFIJE
Maja Ocepek, 2016, magistrsko delo

Opis: Inkluzivni izobraževalni pristop poudarja pomen vključevanja otrok s posebnimi potrebami v vzgojno-izobraževalni proces, pri katerem se njihove potrebe ne zanemarijo. Nadarjeni učenci in dijaki predstavljajo manjši delež otrok s posebnimi potrebami v razredu rednih izobraževalnih programov, vendar je razvijanje in podpiranje njihovih potencialov pomembno za razvoj njihovih kognitivnih, emocionalnih in socialnih sposobnosti. Namen našega magistrskega dela je bil, da preučimo položaj nadarjenih učencev in dijakov pri predmetu geografija v Sloveniji, ter da definiramo in analiziramo kriterije nadarjenosti za učence in dijake pri predmetu geografija. Ena od pomembnih kompetenc učiteljev in profesorjev geografije je pravilno identificiranje nadarjenih učencev in dijakov. Obenem pa poudarjamo, da je poleg evidentiranja in identifikacije nadarjenosti pomembno tudi afektivno in pedagoško-didaktično ustrezno obravnavanje nadarjenih učencev in dija-kov. To pomeni, da je pri pouku potrebno krepiti načelo diferenciacije in individualizacije. Kvalitetno pedagoško-didaktično poučevanje in obravnavanje nadarjenih učencev in dijakov pa je možno le, če so učitelji primerno usposobljeni, pri tem poudarjamo pomen njihovih profesionalnih kompetenc. Naša raziskava je pokazala, da so najpogostejši kriteriji nadarjenosti pri predmetu geografije zanimanje učencev in dijakov za geografsko snov ter višji kognitivni procesi, analiza, sinteza in vrednotenje. Učitelji pri poučevanju nadarjenih učencev in dijakov kljub priporočilom ne upoštevajo načela individualizacije.
Ključne besede: nadarjeni učenci, nadarjeni dijaki, geografija, individualizacija, diferenciacija, kriteriji nadarjenosti, kompetence, učitelji geografije
Objavljeno: 12.09.2016; Ogledov: 612; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (579,62 KB)

7.
Učiteljeva literarnodidaktična kompetenca in notranja učna diferenciacija pri pouku književnosti
Milena Kerndl, 2014, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek predstavlja ugotovitve pedagoškega eksperimenta, ki je bil izveden kot drugi del raziskave Diferenciacija in individualizacija pri pouku književnosti v tretjem triletju osnovne šole. V raziskavi smo v prvi fazi s kvantitativnimi metodami pedagoškega raziskovanja na vzorcu 274 učiteljev slovenščine in 667 njihovih učencev ugotavljali stanje na področju izvajanja načela notranje učne diferenciacije in individualizacije pri pouku književnosti v manjših (heterogenih) učnih skupinah tretjega triletja. Izkazalo se je, da gre pri večini učiteljev za osnovno nerazumevanje izhodišča diferenciacije in individualizacije, za slabo poznavanje recepcijske zmožnosti učencev in za nepoznavanje horizonta pričakovanj učencev. Ker tega znanja tudi kurikul za usposabljanje učiteljev ne predvideva, smo se v drugi fazi raziskave odločili za pedagoški eksperiment, v katerem smo pri 30 učiteljih eksperimentalno razvijali novo literarnodidaktično kompetenco zaznavanja/ spoznavanja horizonta pričakovanj učencev in z njo povezano kompetenco razvijanja literarnorecepcijske metakognicije učencev. V raziskavi je sodelovalo tudi 30 heterogenih učnih skupin učencev. Podatke smo zbirali z opazovanjem pouka (pred izobraževanjem učiteljev in po njem), analizirali priprave na pouk (pred izobraževanjem in po njem) in učitelji so evalvirali izobraževanje. Temeljna ugotovitev je, da je pri učiteljih treba razviti kompetenco oziroma jih ustrezno usposobiti, v nasprotnem primeru tudi dodatno gradivo, ki se jim ponudi za pomoč pri izvajanju pouka (v našem primeru didaktični opomnik), ne vpliva na spremembo pouka z vidika načela notranje diferenciacije in individualizacije oziroma le strokovno osmišljeno in vodeno delo z učitelji lahko vpliva na spremembe pri pouku.
Ključne besede: književna vzgoja, učne metode, učna diferenciacija, individualizacija, osnovne šole
Objavljeno: 10.10.2017; Ogledov: 237; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (158,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
Učno okolje, ki omogoča kakovostno samostojno učenje
Milena Kerndl, 2010, pregledni znanstveni članek

Opis: V ospredju poučevanja v sodobni šoli ni več oddelek učencev, temveč učeča se skupnost. Učitelj ustvarja učne situacije, v katerih dodeli učencem avtentične naloge, ki jim pomenijo učni izziv, obenem pa spodbujajo notranjo motivacijo. Učiteljeva vloga se je iz edinega vira informacij spremenila v usmerjevalca, svetovalca, spodbujevalca, vodnika, inštruktorja, poslušalca, moderatorja, organizatorja ... Učitelj ni le strokovnjak na vsebinskem področju, temveč tudi opazovalec, ki ima veliko znanja o medsebojnih odnosih, da lahko učni proces fleksibilno prilagaja zmožnostim, potrebam in interesom učencev. Ob uporabi aktivnih metod naj bo učitelj pozoren na to, da le-te ne postanejo same sebi namen. Premišljeno naj izbira in povezuje metode/strategije (in ustvarja tako učno okolje), ki bodo optimalno pripeljale do zastavljenih ciljev (izobraževalnih, funkcionalnih in vzgojnih). V prispevku je v prvem delu najprej zapisanih nekaj teoretičnih izhodišč o sodobnem pouku, ki jim sledi uporaba pri pouku slovenščine na primeru obravnave humoreske.
Ključne besede: spodbudno učno okolje, tradicionalni pouk, konstruktivizem, aktivne metode in oblike dela, strategija VŽN, sodelovalno učenje, igra vlog, metoda šestih klobukov, problemski pouk, diferenciacija, individualizacija, humoreska
Objavljeno: 10.10.2017; Ogledov: 497; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (100,16 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici