Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo se ukvarja z vprašanjem, ali so ljudje resnično tako lahkoverni, da množično verjamejo v razne dezinformacije in teorije zarote. Na podlagi analize sekundarnih virov in sinteze obstoječe teorije ugotavljamo, da očitki o preveliki lahkovernosti in naivnosti niso povsem upravičeni. Dezinformacije in teorije zarote običajno niso vzrok za družbene probleme, temveč predvsem njihova posledica. Ljudje imajo dobro razvite kognitivne mehanizme, ki jim pomagajo pri vrednotenju informacij. Ne verjamejo slepo, ampak najprej ocenijo, ali so nove informacije skladne z njihovim predznanjem. Za spremembo mnenja potrebujejo dobre argumente, ocenijo tudi kompetentnost tistega, ki jim informacije sporoča. Preden nekomu verjamejo, se želijo prepričati o tem, ali so interesi osebe, ki jim nekaj sporoča, usklajeni z njihovimi lastnimi. Raziskave, ki kažejo na široko razširjene teorije zarote in lažne novice, imajo metodološke in teoretske pomanjkljivosti. Tam, kjer pa se teorije zarote in dezinformacije resnično pojavljalo, to ni zaradi motenj v kogniciji. Pogosto ima vera v njih v ozadju socialni cilj, ki ga želi posameznik doseči. Zarote se pojavljajo tam, kjer vladata strah in negotovost. Bolj verjetno je, da bodo ljudje verjeli v zarote, ki se nanašajo na akterje, ki jim že od prej ne zaupajo. Pomemben ščit pred teorijami zarote predstavlja demokracija ter močne institucije.
Keywords: teorije zarote, dezinformacije, teorija racionalne izbire, lahkovernost
Published in DKUM: 11.09.2025; Views: 0; Downloads: 13
Full text (2,75 MB)

Abstract: Diplomsko delo naslavlja sodobno stanje medijev ter njihov odnos do dezinformacijskih vsebin in družbenega nadzorstva. Zastavljeni sta bili dve raziskovalni vprašanji: »Kateri dejavniki prispevajo k večanju količine dezinformacijskih medijskih vsebin v današnjem medijskem okolju?« in »Ali imajo politični akterji v sodobnem medijskem okolju več možnosti nadzora in vpliva na javno mnenje kakor v obdobju pred nastopom socialnih omrežij?«. V prvem segmentu dela je bil izpostavljen odnos sodobnih medijev do njihovih družbeno nadzorstvenih lastnosti. Mediji so namreč lahko orodje izvajanja družbenega nadzora, saj imajo moč usmerjanja javnega mnenja in konsenza. Izpostavljeni so bili tudi ekonomski in politični vzvodi, ki izkrivljajo medijsko poročanje in omogočajo akterjem vpliv na usmerjanje družbenega konsenza s pomočjo dezinformacijskih vsebin in propagande. Posledično so stališča javnosti ustvarjena na zmotnih ali lažnih prepričanjih, kar pa ima usoden vpliv na demokratične procese. Prvemu vprašanju je sledil pritrdilen odgovor, saj imajo politiki danes možnost širjenja svojega dosega s pomočjo socialnih omrežij, kar jim lahko omogoča diseminacijo dezinformacij, širjenje tujih dezinformacij in učinkovito uporabo populizma. Prav tako lahko s pomočjo socialnih omrežij vsajeno nezaupanje v določene medijske ustanove. Izpostavljene so bile tudi sodobne raziskave, ki dokazujejo prikrite dezinformacijske metode nadzora javnega mnenja iz strani političnih akterjev. V povezavi z drugim vprašanjem pa je bilo sklenjeno, da je v sodobnem medijskem okolju z njegovo tržno usmerjenostjo, politizacijo medijskih hiš, algoritemsko zasnovo digitalnih medijev, fragmentacijo in anonimizacijo virov informacij nujeno vplivnim akterjem idealno okolje za učinkovito širjenje dezinformacijskih vsebin in uporabo sodobnih metod propagande. Takšno okolje pa je tudi ranljivo za tuje dezinformacijske kampanje in informacijsko vojskovanje.
Keywords: dezinformacije, diplomske naloge
Published in DKUM: 17.03.2023; Views: 701; Downloads: 102
Full text (823,46 KB)