| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 57
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
41.
Disciplinski postopki v Slovenski vojski
Mateja Kokol, 2016, magistrsko delo

Opis: V nalogi potrdim tezo, da glede na naravo dela v Slovenski vojski v primeru kršitev delovnih obveznosti ni potrebna drugačna pravna ureditev in obravnavanje pripadnikov Slovenske vojske kot to velja za ostale javne uslužbence, ter da ureditev disciplinske odgovornosti ne sledi načelu pogodbenosti delovnih razmerij. Ugotovila sem, da je v Sloveniji uveden pogodbeni koncept sklenitve, obstoja in prenehanja delovnega razmerja in da je odstopanje od tega načela mogoče zaznati pri disciplinski odgovornosti, kjer delovnopravna zakonodaja daje delodajalcu kot organizatorju delovnega procesa avtoriteto izvajanja disciplinskih ukrepov in sprejemanje oblastnih odločitev o izrekanju. Pogodbeno načelo delovnih razmerij je razvidno pri določanju disciplinskih sankcij, saj se delavcu oz. javnemu uslužbencu lahko izreče le disciplinski ukrep, ki trajno ne spreminja delovnopravnega položaja delavca. Ureditev disciplinske odgovornosti v Slovenski vojski ne sledi načelu pogodbenosti delovnih razmerij, saj je disciplinski postopek podoben kazenskemu procesu in še vedno je pripadniku Slovenske vojske mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Slovenska vojska in njeno delovanje je sicer specifično, vendar to ne opravičuje strožjega obravnavanja pripadnikov Slovenske vojske v primeru kršitev vojaške discipline. Vsekakor se disciplinski postopek in ugotavljanje disciplinske odgovornosti pripadnikov Slovenske vojske glede na posebnosti organizacije ne bo mogel v celoti umakniti iz njenega delovanja, vendar je le-ta potreben korenitih sprememb in prenove. V nalogi prav tako potrdim tezo, da disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ni ustavno skladen glede na 14. člen Ustave Republike Slovenije. Zakon o obrambi kot edini zakon na slovenskem prostoru še vedno ohranja disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Položaj pripadnika Slovenske vojske se od javnega uslužbenca ne razlikuje bistveno, oba namreč skleneta delovno razmerje s pogodbo o zaposlitvi, oba sta dolžna spoštovati in izpolnjevati delovne obveznosti, v primeru kršitev le-teh sta tudi disciplinsko odgovorna. Ob tem pa je mogoče obema v primeru kršitev delovnih obveznosti izredno ali redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, iz česar izhaja, da sporna določba Zakona o obrambi sploh ni potrebna, saj se pogodba o zaposlitvi zaradi krivdnih razlogov, pripadniku Slovenske vojske lahko tudi odpove. Zakon, ki daje pooblastilo delodajalcu, da lahko ob ugotovljeni težji kršitvi vojaške discipline izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, pripadnika Slovenske vojske obravnava drugače, strožje, in s tem različno ureja enaka oz. podobna položaja, ne da bi za to imel razumen razlog. Tezo drugačnega urejanja disciplinske odgovornosti pripadnikov Slovenske vojske sem analizirala tudi iz primerjalno pravnega vidika, tako da sem pregledala ureditev disciplinske odgovornosti uradnikov in vojakov v Nemčiji. V Nemčiji ne velja enotnost urejanja individualnih delovnih in uslužbenskih razmerij. Vojaško službeno razmerje oz. uradniško razmerje ne nastane na podlagi pogodbe o zaposlitvi, temveč z aktom o imenovanju. Zato v Nemčiji ne moremo govoriti o pogodbenosti delovnih razmerij, saj pogodb o zaposlitvi ne sklepajo. Glede na navedeno uradniku ali vojaku v primeru kršitev službenih obveznosti, tudi ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, temveč ga je mogoče z disciplinskim ukrepom odpustiti iz uradniško – službenega razmerja.
Ključne besede: vojak, javni uslužbenec, delavec, delovno razmerje, disciplinska odgovornost, disciplinski ukrep, Slovenija, Nemčija
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 583; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

42.
Razumevanje pogodbe o zaposlitvi
Mateja Gauš, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: Pri podpisu pogodbe o zaposlitvi se na novo zaposleni po navadi premalo poglobijo v pogodbo. Menim, da ne razumejo vseh členov pogodbe. To je lahko problematično takrat, ko se odnos med zaposlenim in delodajalcem poslabša. Takrat zaposleni večinoma ne poznajo svojih pravic in v primeru spora ne znajo pravilno reagirati. Zato je ključno, da se vsak zaposleni z natančnim branjem pogodbe o zaposlitvi seznani z njeno vsebino. Na ta način se bo v teh viharnih časih na trgu dela tudi rešil marsikaterega dvoma in strahu pred izgubo zaposlitve oziroma se bo svojih možnosti bolje zavedal. Če zaposleni pogodbe ne razume v celoti ali je pri posameznih členih v dvomu glede njihove vsebine, se mora o tem posvetovati tudi s svojim delodajalcem. Pred podpisom je namreč še čas za spremembo posameznih členov, po podpisu je pa to veliko težje. Tudi če ne gre za spremembe, bo vsak delodajalec spoštoval zanimanje novo-zaposlenega za podrobnosti v pogodbi. Tako se bosta oba precej bolje zavedala svojih pravic in obveznosti, morebitni spori pa bodo rešeni hitreje oziroma do njih sploh ne bo prišlo.
Ključne besede: pogodba o zaposlitvi, delavec, delodajalec, delovno razmerje, kolektivna pogodba
Objavljeno: 07.10.2016; Ogledov: 318; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (671,72 KB)

43.
Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in kazenska odgovornost delodajalca
Mateja Kamenšek Gornik, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravice delavcev iz delovnega razmerja so pomembna civilizacijska pridobitev, katere je potrebno predvsem v času gospodarske krize, posebej varovati. V zadnjem času smo namreč priča številnim kršitvam temeljnih pravic delavcev s strani delodajalcev, ki imajo znake prekrška, pogosto pa tudi kaznivega dejanja. Zaradi takšnih ravnanj delodajalcev so najbolj prizadeti prav delavci, posredno pa tudi država, ki ne dobi plačanih prispevkov iz socialnih zavarovanj delavcev, s čimer so ogroženi temelji socialne varnosti v državi. Magistrska naloga obravnava normativne značilnosti kaznivih dejanj zoper delovno razmerje, ki so določena v 22. poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1), s poudarkom na njihovi blanketni naravi, ki v praksi zaradi obsežnosti predpisov s področja delovne, davčne in socialne zakonodaje, povzroča težave tako organom pregona pri odkrivanju in preganjanju kaznivih dejanj, kot tudi sodiščem pri sojenju ter odločanju o krivdi oziroma kazenski odgovornosti storilca. S tega vidika so v nalogi, v okviru zakonskih znakov in posameznih pojmov v kaznivih dejanjih, prikazane tudi dopolnilne norme iz posameznih področnih zakonov, kjer so temeljne pravice delavcev natančno določene. Ker to področje pokriva tako kazenskopravno kot tudi prekrškovno varstvo, je pri sojenju v posamezni zadevi, potrebno ustrezen poudarek dati tudi ločevanju kaznivega dejanja od prekrška in s tem povezanim načelom „ne bis in idem“.
Ključne besede: delavec - delodajalec - pogodba o zaposlitvi - delovno razmerje - temeljne pravice delavcev - šikaniranje na delovnem mestu - pravice iskalcev zaposlitve in brezposelnih oseb - zaposlovanje in delo na črno - pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju in sindikalne pravice - varnost in zdravje pri delu - krivda - kazenska odgovornost - blanketne norme - ne bis in idem - prekršek - kaznivo dejanje - sodna praksa
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1176; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (3,56 MB)

44.
Določanje neodvisnega razmerja med izplačevalcem in prejemnikom dohodka za davčne namene
Marjanca Lenkič, 2016, magistrsko delo

Opis: Namen dela je proučiti problem pravilne in konsistentne identifikacije razmerja posameznika, ki opravlja delo in na podlagi tega prejme plačilo, do izplačevalca dohodka. Vprašanje razmerja ni pomembno le v okviru delovnega prava, ampak je pomembno tudi za uresničevanje temeljnega cilja zakonodaje s področja osebnih davkov, to je enakega obravnavanja davčnih zavezancev z enakimi ali podobnimi dohodki. Delo predstavlja kriterije za razmejevanje neodvisnega razmerja od odvisnega razmerja in prikazuje iz tega izhajajoče razlike v obdavčitvi. Predstavljeno je tudi določanje razmerja v izbranih državah in ugotovitve Finančne uprave Republike Slovenije v davčnih inšpekcijskih nadzorih.
Ključne besede: obdavčitev posameznikov, neodvisno razmerje, odvisno razmerje, dohodki iz zaposlitve, dohodek iz dejavnosti, delovno razmerje, delavec, samozaposleni
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 483; Prenosov: 161
.pdf Celotno besedilo (570,19 KB)

45.
Delovnopravni položaj gradbenih inšpektorjev v Sloveniji od 1918 do 2015
Jasna Rakuljič Zelov, 2016, magistrsko delo

Opis: Za delovnopravna razmerja gradbenih inšpektorjev veljajo določbe predpisov, ki veljajo za vse javne uslužbence (Zakon o javnih uslužbencih, Zakon o delovnih razmerjih in drugi), za vse inšpektorje na sploh (Zakon o inšpekcijskem nadzoru) in določbe 144. člena Zakona o graditvi objektov, kjer so določeni posebni pogoji glede izobrazbe, delovnih izkušenj in o strokovnih izpitih. V praksi se danes postavljajo vprašanja, ali je glede na pogoje, ki jih morajo izpolnjevati gradbeni inšpektorji, smiselno z gradbenim inšpektorjem skleniti delovno razmerje za določen čas, kako je s pripravništvom in uvajanjem novega inšpektorja v delo ter ali je način sklenitve in prenehanja delovnega razmerja s pogodbo o zaposlitvi dejansko smiseln. V preteklosti je namreč inšpektor sklenil uslužbensko razmerje na podlagi odločbe pristojnega organa, prav tako je uslužbensko razmerje prenehalo na podlagi odločbe. Tudi pravice in obveznosti so se določale z enostranskim aktom (odločbo ali sklepom). Glavni cilj naloge je bil preveriti, ali je sedanja ureditev delovnega razmerja za gradbene inšpektorje ustrezna ali ne in, ali bi določene delovnopravne institute, ki so veljali v preteklosti, lahko v modernizirani obliki uporabili tudi danes. Zato je prikazana ureditev delovnopravnih razmerij gradbenih inšpektorjev oz. njim podobnih organov v treh zgodovinskih obdobjih od leta 1918 do 2015 (Kraljevina Jugoslavija, Socialistična Republika Slovenija v okviru Socialistične federativne Republike Jugoslavije in samostojna Republika Slovenija). V teh obdobjih je predstavljen tudi gradbeni nadzor in določbe tistih predpisov, ki so se nanašale na uslužbenska razmerja gradbenih inšpektorjev, za boljše razumevanje pa je kratko podana tudi upravna ureditev države v posameznem obdobju. Glavne ugotovitve raziskave so naslednje: gradbeni inšpektorji so prvotno sklenili uslužbensko razmerje za nedoločen čas na podlagi odločbe pristojnega organa, za določen čas pa s pogodbo. Taka ureditev je veljala do leta 2002, ko je Zakon o javnih uslužbencih uvedel pogodbenost delovnih razmerij in od tedaj dalje se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi. Splošni pogoji, ki jih je moral izpolnjevati gradbeni inšpektor, so v glavnem ostali enaki ves čas (starost, državljanstvo, zdravstvena sposobnost, znanje uradnega jezika, nekaznovanost, strokovni izpit), posebni pogoji pa so se spreminjali (stopnja in smer izobrazbe, delovne izkušnje). V vseh obdobjih so uslužbenca lahko zaposlili za določen čas (predvsem pripravnika), s tem, da danes gradbenega inšpektorja kot pripravnika ni mogoče zaposliti. Do leta 2009 so inšpektorji pretekla uslužbenska oz. delovna razmerja izkazovali z delovno (uslužbensko) knjižico, ki je bila javna listina, sedaj te možnosti nimajo več. Glavni predlogi so: sklenitev in prenehanje uslužbenskega razmerja inšpektorjev z odločbo, odločanje o pravicah in obveznostih inšpektorjev z odločbo, zahtevana raven izobrazbe VII/2 (prejšnja univerzitetna ali sedanji bolonjski magisterij) in 5 let delovnih izkušenj, od tega vsaj 3 leta na gradbiščih, obvezno uvajalno obdobje pod vodstvom mentorja, ponovna uvedba uslužbenske knjižice kot javne listine.
Ključne besede: gradbeni inšpektorji, javni uslužbenci, delovno razmerje, zaposlitev, delovnopravni instituti, delovno pravo, zgodovina
Objavljeno: 15.11.2016; Ogledov: 904; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (9,21 MB)

46.
DISCIPLINSKA ODGOVORNOST POLICISTOV
Igor Majcen, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: POVZETEK V magistrskem delu sem izbral temo disciplinska odgovornost policistov. Na tem pravnem področju so bile po letu 2000 izvedene korenite konceptualne spremembe. Spreminjala se je normativna ureditev disciplinske odgovornosti javnih uslužbencev, torej tudi policistov. Tako sem skozi teoretična izhodišča predstavil normativno ureditev disciplinskega postopka policistov, poiskal odprta vprašanja in probleme ter predlagal ustrezne rešitve. Vsebina magistrskega dela temelji na virih domačih in tujih avtorjev, ki so priznani pravni strokovnjaki s področja delovnega prava. Uporabljene so bile monografske publikacije, strokovni članki resorne strokovne literature. Preučeval sem tudi judikate Vrhovnega sodišča Slovenije in Upravnega sodišča Republike Hrvaške in Republike Italije. Zakonodajo Republike Slovenije, ki ureja disciplinski postopek v slovenski policiji, sem primerjalno analiziral z zakonsko ureditvijo disciplinskega postopka v policiji sosednjih držav, Italije in Hrvaške. Pridobljene podatke glede disciplinskih postopkov Policijske uprave Koper sem primerjal s primerljivimi organizacijskimi enotami policije, Kvesture v Trstu v Republiki Italiji in Policijske uprave Istrske v Puli v Republiki Hrvaški. ZJU/05 je pomen disciplinskega postopka v javnem sektorju bistveno zmanjšal. V postopkih ugotavljanja disciplinske odgovornosti se do sklenitev Kolektivnih pogodb na ravni dejavnosti uporabljajo določbe ZJU/02. V ZPol/09 so bili črtani členi, ki so urejali disciplinsko odgovornost zaposlenih v policiji razen v 95. členu, kjer je v šestem poglavju »Disciplinska in odškodninska odgovornost« urejal zgolj suspenz. Po sprejemu nove policijske zakonodaje v letu 2013 je bila vsebina ZPol/09 urejena v sedaj veljavnem Zakonu o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol) in v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Z vidika teme, ki jo obravnavam, je zanimivo dejstvo, da ZNPPol, ki sicer ureja naloge in pooblastila policije, v četrtem poglavju ureja tudi področje pritožb zoper delo policistov medtem, ko ZODPol disciplinske odgovornosti policistov ne ureja. ZODPol od 61. do 63. člena v poglavju »Posebnosti ureditve delovno pravnih razmerij in ureditve s področja zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja« ureja le suspenz. Takega ukrepa danes disciplinski postopek ne pozna več, nadomestil ga je institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi . Ta institut pa pozna prepoved opravljanja dela dokler traja postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju PZ) . Prav zaradi narave disciplinskega postopka institut suspenza PZ kot ga je določal ZPol ali pa ZJU ni več uporaben, zato ga v pričujočem delu zgolj vsebinsko primerjalno obravnavam. Primerjalno obravnavam kolektivna pogajanja socialnih partnerjev glede pravnih podlag za sklenitev Kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, kjer bodo določene tudi disciplinske sankcije za disciplinsko odgovorne javne uslužbence, torej tudi policiste. Tako sem zakonsko ureditev disciplinske odgovornosti po ZODPol (prej ZPol), ZJU in ZDR-1 primerjal v segmentu normativnega prenosa disciplinske odgovornosti iz sistema javnih uslužbencev, na enoten sistem, ki ga ureja ZDR-1. V empiričnem delu magistrskega dela sem obravnaval disciplinske postopke in izrečene disciplinske ukrepe na prvi in drugi stopnji v slovenski policiji z uveljavitvijo ZJU, v obdobju od dne 28.06. 2003 do dne 31.12.2015. Za navedeno obdobje sem preučeval in raziskoval podatke o izrečenih disciplinskih ukrepih v slovenski policiji, odločitve disciplinskih organov na prvi in drugi stopnji, na kateri je odločala Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja zoper izpodbojne sklepe disciplinskih organov. V zadnjem delu magistrskega dela sem potrdil hipotezo, da je krivdno ravnanje policistov v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti treba obravnavati strožje kot to velja za ostale javne uslužbence v državni upravi, ker se od policistov
Ključne besede: delovno razmerje, uslužbensko razmerje, kolektivna pogodba, policija, policijska etika, pogodba o zaposlitvi, disciplinska odgovornost policistov, disciplinski postopek, suspenz, opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi
Objavljeno: 10.12.2016; Ogledov: 1591; Prenosov: 236
.pdf Celotno besedilo (2,07 MB)

47.
KRAJŠI DELOVNI ČAS
Helena Polič Kosi, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi obravnavam delovno razmerje za krajši delovni čas. Slovenska zakonodaja ureja dve obliki delovnega razmerja s krajšim delovnim časom. Prva oblika je klasična part-time zaposlitev, do katere pride na podlagi soglasja volj delavca in delodajalca. Razlogi za takšno delovno razmerje so lahko tako na strani delavca, kot tudi na strani delodajalca. Bistveni za to obliko sta načelo sorazmernosti ter prepoved diskriminacije. Druga oblika so primeri dela s krajšim delovnim časom, ko posebni zakoni določajo pravico delavca, da dela s krajšim delovnim časom, bodisi zaradi invalidnosti, zdravstvenih razlogov ali starševstva. Za to obliko je značilno, da se to razmerje približuje delovnemu razmerju za polni delovni čas. Sama pravica do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva je posebni ukrep, v sodni praksi poimenovan pozitivna diskriminacija. V nalogi obravnavam odprta vprašanja, ki se nanašajo na krajši delovni čas, med katerimi so delo nad dogovorjenim krajšim delovnim časom, plačilo za delo nad dogovorjenim krajšim delovnim časom ter opravljanje dela poleg sklenjene pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas. V nalogi sem posebej poudarila primere zlorab, ki se dogajajo v praksi. Za obe obliki delovnega razmerja za krajši delovni čas sem v nalogi primerjalno prikazala ureditev v Avstriji.
Ključne besede: Krajši delovni čas, krajši delovni čas zaradi starševstva, načelo sorazmernosti, prepoved diskriminacije, delo nad dogovorjenim krajšim delovnim časom, prikrito delovno razmerje, posebni ukrepi kot pozitivna diskriminacija
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 1597; Prenosov: 278
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

48.
SAMOZAPOSLENI IN NJIHOVE PRAVICE
Niki-Akaša Medvešček, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: Diplomsko delo raziskuje področje pravic samozaposlenih oseb. Posamezniki, ki svoje delo opravljajo samostojno, neodvisno od drugih in so usmerjeni k dobičku, so samozaposlene osebe in niso delavci. Samozaposlene osebe z naročniki njihovega dela ali storitev sklepajo pogodbe civilnega prava (Tičar, 2012). Pojem samozaposlene osebe najširše definira Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD, 2010) v 5. členu kot: • osebo, ki opravlja poljubno samostojno dejavnost, kot samostojni podjetnik posameznik po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, • osebo, ki z osebnim delom samostojno opravlja: umetniško ali katero drugo kulturno dejavnost, dejavnost s področja zdravstva, socialne varnosti, znanosti ali zasebno veterinarsko dejavnost, odvetniško ali notarsko dejavnost, duhovniško oziroma drugo versko dejavnost. V diplomskem delu je opredeljen obsežen pojem samozaposlenih oseb. Predstavljena so pravna razmerja z naročniki njihovega dela in izvedena primerjava z delovnim razmerjem. Opisane so pravice samozaposlenih oseb. Opravljena je primerjava s pravicami zaposlenih oseb v delovnem razmerju. Izpostavljene so nejasnosti položaja samozaposlenih oseb v novih oblikah dela. Z anketnim vprašalnikom je bila izvedena raziskava med samozaposlenimi osebami o poznavanju njihovih pravic. Namen diplomskega dela je z zbranimi informacijami o pravicah samozaposlenih oseb ozavestiti in opozoriti samozaposlene osebe o nujnosti poznavanja njihovih pravic. Uresničevanje in zavzemanje za pravice lahko v prihodnosti pomembno vpliva na položaj samozaposlenih v družbi.
Ključne besede: pravica, pravica samozaposlenih oseb, samozaposlena oseba, ekonomsko odvisna oseba, delovno razmerje
Objavljeno: 07.10.2016; Ogledov: 345; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

49.
Pojem delavca v pravu Evropske unije
Sandra Gobec, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavan pojem delavca v pravu EU. Ta pojem služi določitvi personalne veljavnosti delovnega prava EU. Ko je osebi priznan status delavca, je upravičena do posebnega varstva. V pravu EU ni enotne opredelitve tega pojma, temveč se spreminja glede na področje uporabe. Pojem delavca v smislu člena 45 PDEU je avtonomen pojem prava EU. Za delavca se šteje oseba, ki določeno obdobje za plačilo opravlja storitve v korist in po navodilih druge osebe. Enaka široka opredelitev se uporablja na področju enakega plačila in na nekaterih drugih področjih, na katerih direktive pojma delavca izrecno ne definirajo (varstvo materinstva in starševstva, kolektivni odpusti, organizacija delovnega časa), v primeru Direktive o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela pa četudi se na podlagi besedila direktive zdi, da je opredelitev pojma delavca rezervirana za nacionalne pravne sisteme. Na večini drugih področij Sodišče Evropske unije definiranje pojma delavca v smislu direktiv prepušča državam članicam in ga ne šteje za avtonomen pojem prava EU. Kljub temu pa polni učinek direktiv in splošnih načel prava EU postavljata omejitve diskreciji, ki jo imajo države članice.
Ključne besede: delavec, samozaposleni, delovno razmerje, delovnopravno varstvo, delovno pravo EU, prosto gibanje delavcev, načelo enake obravnave, Sodišče Evropske unije
Objavljeno: 03.11.2017; Ogledov: 395; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

50.
Ugotavljanje obstoja delovnega razmerja v Republiki Sloveniji
Tjaša Jager, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z naslovom Ugotavljanje obstoja delovnega razmerja v Republiki Sloveniji bralca seznani s problematiko razmejitve oseb, ki delo opravljajo v odvisnem delovnem razmerju v relaciji do samozaposlenih oseb, poseben poudarek pa se daje podrejenosti delavca, ki je hkrati tudi temeljni razlikovalni kriterij v odnosu do samozaposlenih. Do delovnopravnega varstva so upravičene le osebe, ki delo opravljajo na temelju pogodbe o zaposlitvi in so v delovnem razmerju. V praksi pa je vse bolj razširjen pojav prikritih delovnih razmerij, v okviru katerih se delo opravlja na temelju raznih pogodb civilnega prava, četudi ima takšno razmerje vse značilnosti delovnega razmerja. Navidezni samozaposleni se predvsem zaradi stanja na trgu dela in posledično slabih možnosti drugih oblik zaposlitve sodnega varstva ne poslužujejo v zadostni meri. Odločanje o obstoju delovnega razmerja pa nedvomno predstavlja izredno kompleksno ter pravno zahtevno vprašanje delovnega prava. Uveljavljanje in dokazovanje obstoja delovnega razmerja je oteženo zaradi nejasnih, nepreglednih in izredno zapletenih pravil glede postopka, še posebej na področju rokov za uveljavljanje sodnega varstva. Področje obravnavane tematike je v slovenski zakonski ureditvi izredno pomanjkljivo urejeno, večino pravil pa je razvila in uveljavila sodna praksa. Sodišča so modernizirala definicijo delovnega razmerja in glede materialnopravnih vprašanj obstoja delovnega razmerja razvila bogato prakso. V sodni praksi so se kot pokazatelji obstoja delovnega razmerja uveljavile določene okoliščine opravljanja dela, ki so pravno relevantne pri odločanju o obstoju delovnega razmerja. Za zagotovitev doslednega spoštovanja delovnopravnih pravil na področju prikritih delovnih razmerjih bi bilo potrebno zakonsko urediti in prilagoditi procesna pravila glede rokov in zahtevkov na področju uveljavljanja obstoja delovnega razmerja, s čimer bi olajšali dostop do sodišča, obenem pa izboljšati inšpekcijsko nadzorstvo.
Ključne besede: delovno razmerje, domneva obstoja delovnega razmerja, načelo prednosti dejstev, omejitev avtonomije volje, elementi delovnega razmerja, osebna podrejenost, Priporočilo MOD št. 198, prikrito delovno razmerje, samozaposleni.
Objavljeno: 03.11.2017; Ogledov: 510; Prenosov: 133
.pdf Celotno besedilo (1,92 MB)

Iskanje izvedeno v 0.24 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici