Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Digitalizacija življenja je povzročila nastanek novih oblik premoženja, ki presegajo okvirje tradicionalnih kategorij, kot so premičnine, nepremičnine. Digitalna zapuščina danes obsega širok nabor sredstev – od računov na družbenih omrežjih, elektronske pošte, podatkov v oblačnih shranjevalnikih, digitalnih vsebin in domen do kriptovalut, ki zaradi svoje decentralizirane narave predstavljajo še posebej velik izziv. Veljavna slovenska zakonodaja dedovanja takšnih sredstev ne ureja izrecno, temveč se zanaša na analogno uporabo splošnih določb Zakona o dedovanju, kar vodi v pravno negotovost in v praksi pogosto onemogoča uresničitev pravic dedičev. Magistrsko delo obravnava ključne pravne in praktične izzive, ki nastajajo pri dostopu do digitalne zapuščine, ter analizira obstoječe rešitve v slovenskem pravnem redu in primerjalnopravnih ureditvah. Poseben poudarek je namenjen vprašanju dedovanja kriptovalut, kjer pomanjkanje zasebnih ključev in odsotnost institucionalnega nadzora lahko povzročita trajno izgubo premoženja. Obravnavane so tudi možnosti uvedbe elektronskih oporok, ki bi lahko omogočile učinkovitejše načrtovanje digitalne zapuščine, vendar le ob premišljeni implementaciji ustreznih varnostnih in pravnih standardov. Analiza pokaže, da trenutna ureditev v Sloveniji ne zagotavlja zadostne zaščite dedičev in da so potrebne sistemske reforme, ki bodo digitalno zapuščino obravnavale kot samostojno kategorijo dednega prava. Kot obetavne rešitve se izpostavljajo jasnejša zakonska opredelitev digitalnih sredstev, prilagoditev zapuščinskih postopkov ter uvedba standardiziranih pravil za ponudnike digitalnih storitev. Pri oblikovanju prihodnjih rešitev ima pomembno vlogo primerjalnopravna analiza. Sklepne ugotovitve potrjujejo, da digitalna zapuščina postaja nepogrešljiv del sodobnega dednega prava in da bo njena pravna ureditev v prihodnje ključna za zagotavljanje pravne varnosti, učinkovitosti postopkov in spoštovanja volje zapustnika.
Ključne besede: dedovanje, dedno pravo, načrtovanje dedovanja, digitalna sredstva, digitalna smrt, digitalno premoženje, računi na družbenih omrežjih, kriptovalute, elektronske oporoke, pravni izzivi in rešitve.
Objavljeno v DKUM: 26.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 41
Celotno besedilo (1,61 MB)

Opis: V magistrski nalogi je predstavljena problematika dedovanja podjetniškega premoženja. Dedovanje omogoča prenos premoženja, pravic in dolžnosti zapustnika na dediče na podlagi zakona ali oporoke. Predmet dedovanja so lahko nepremičnine, premičnine, denar in dolgovi, deduje pa se lahko tudi podjetniško premoženje. Dedovanje podjetniškega premoženja in premoženjskih pravic je prehod premoženja umrlega podjetnika, s katerim je zapustnik opravljal pridobitno dejavnost, pa tudi prehod premoženja zapustnika v osebni ali kapitalski družbi v obliki deleža ali delnic na pravnega naslednika zapustnika. Pri tem se prepletata gospodarskopravna in dednopravna ureditev, ki lahko povzročita različne pravne izzive. Nasledstvo družinskih podjetij je kompleksen proces, ki zahteva pravočasno in premišljeno načrtovanje za zagotavljanje kontinuitete podjetja. Podjetnik mora pravočasno sprejeti odločitev o prenosu podjetja na naslednike, kar lahko vključuje pripravo oporoke. Dediči, kot so zakonec, zunajzakonski partner in potomci, imajo pri dedovanju ključno vlogo. Pravilno načrtovanje dedovanja lahko omogoči revitalizacijo podjetja, oblikovanje svežih idej ter krepitev položaja podjetja na trgu. Skrbno načrtovanje prenosa podjetja je bistveno za dolgoročno uspešnost družinskega podjetja.
Ključne besede: dedovanje podjetniškega premoženja, del podjetja, osebne družbe, kapitalske družbe, poslovni delež, smrt podjetnika, dediči, skupno premoženje, posebno premoženje
Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 75; Prenosov: 159
Celotno besedilo (871,78 KB)

Opis: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Ključne besede: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Objavljeno v DKUM: 12.12.2019; Ogledov: 2256; Prenosov: 310
Celotno besedilo (944,76 KB)

Opis: V diplomskem delu so predstavljene razmere neprivilegiranega sloja Avstrijskega cesarstva v času fevdalizma in počasen, a kontinuiran razvoj njihovih pravic. Svoje nezadovoljstvo so začeli izražati s številnimi kmečkimi upori, ki so jih vodile manjšine tekom srednjega veka, korenite spremembe na tem področju pa so se pokazale šele z uporabo Gorskih bukev, ki so izšle 1543. Gorske bukve, kot pravni akt, so eden prvih aktov, kjer postanejo avtonomna ljudska sodišča, instanca reševanja sporov, omejenih na vinogradništvo, obenem z vsemi civilno in kazensko pravnimi uzancami in so sodišča, ki so predstavljala velik napredek za neprivilegiran sloj, saj so, v nasprotju s patrimonialnimi sodišči, kmetje mogli zadeve med seboj reševati sami, seveda pod vodstvom in nadzorom gorskega gospoda oziroma njegovega pooblaščenca, ki je bil izveden v običajnem, deželnem in rimskem pravu. Veliko vlogo pri tem je imelo običajno pravo, do neke mere je mogoče opaziti tudi povezavo z rimskim pravom, s katerim so si pomagali predvsem pri razlagi posameznih institutov. Gorske bukve so kot prvi pravni akt, preveden v slovenski jezik, zahtevale poenotenje ne le pravic in obveznosti vinogradnikov v zvezi z nepremičninami, ki so jih obdelovali, temveč tudi enoten postopek na avtonomnem sodišču oziroma na vinogorskem zborovanju. V nadaljevanju so podrobneje predstavljene dedno pravne določbe izvirnika, ki so za lažje razumevanje razdeljene na javnopravne in zasebnopravne. Za lažje razumevanje dedovanja je v nalogi predstavljeno še dedovanje v širšem pomenu, ne le v okviru določb Gorskih bukev, saj je bilo pomembno, ali je zapustnik svojo voljo izrazil v poslednjevoljni odredbi ali je nastopilo intestatno dedovanje. Zaslediti je mogoče tudi, da je, četudi je bila pravilno izražena poslednja volja zapustnika, slednja ni imela tako ključne vloge, kot jo ima danes, saj so smeli na vinogorskem zboru pri razdelitvi dediščine odločiti tudi drugače, kot je želel zapustnik.
Ključne besede: Vinogorsko pravo in zborovanja, avtonomna ljudska sodišča, Gorske bukve, dedovanje in dednopravna določila.
Objavljeno v DKUM: 27.06.2019; Ogledov: 1393; Prenosov: 206
Celotno besedilo (1,66 MB)

Opis: Izhodišča: Multipla skleroza je kronična vnetna bolezen, za katere pogosteje zbolijo ženske kot moški, v starostni meji med 20. in 40. letom starosti. V času, ko šele začnejo živeti, iskati življenjskega partnerja in načrtujejo družino. Sama bolezen neposredno ne vplivana rodnost, ima pa za posledico motnje v spolnosti. Namen diplomskega dela je predstaviti multiplo sklerozo, najpogostejše motnje v spolnosti, ki se pojavijo ob dolgotrajni bolezni ter vpliv bolezni pri načrtovanju družine. Raziskovalne metode: Pri pisanju diplomskega dela je uporabljena deskriptivna metoda dela. V okviru empiričnega dela pa kvantitativna metodologija raziskovanja. Za raziskovalno orodje je bil uporabljen anketni vprašalnik s šestnajstimi vprašanji. V raziskavo smo vključili 87 oseb z multiplo sklerozo med 18. in 50. letom starosti, ki so zboleli za multiplo sklerozo. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da ima kar 47 % anketiranih motnje v spolnosti. Pri moških je zaznalo težave 44 % anketiranih, najpogosteje so prisotne motnje erekcije, pri ženskah (56 %) pa se najpogosteje pojavlja odsotnost želje po spolnosti. Večina se o težavah v spolnosti ne pogovarja z nikomer. Pri snovanju družine 13 % anketiranih najbolj skrbi ali bodo otroci podedovali multiplo sklerozo. Diskusija in zaključek: Ker gre za bolezen tisočih obrazov, je pomembno, da se bolniki z multiplo sklerozo pogovarjajo o svojih težavah odkrito, kar pomeni tudi o motnjah v spolnosti in načrtovanju družine. Vsakega posameznika je potrebno obravnavati individualno glede na njegove potrebe, saj bodo le tako s strani zdravstvenih delavcev deležni ustrezne oskrbe in zdravljenja, kar jim bo omogočilo kakovostno življenje.
Ključne besede: multipla skleroza, spolnost, motnje, družina, dedovanje
Objavljeno v DKUM: 23.02.2018; Ogledov: 2118; Prenosov: 303
Celotno besedilo (1,48 MB)