| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 40
First pagePrevious page1234Next pageLast page
1.
Dedne pogodbe grofov Celjskih
Lea Pogačnik, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Keywords: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Published: 12.12.2019; Views: 645; Downloads: 61
.pdf Full text (944,76 KB)

2.
Vpliv Uredbe 650/2012 o dedovanju na zapuščinske postopke z mednarodnim elementom ter primerjalnopravni vidik vloge notarjev v Sloveniji in na Hrvaškem v zapuščinskih postopkih
Doroteja Čebular, 2019, master's thesis

Abstract: V prvem delu magistrske naloge se posvetim uredbi, ki je namenjena poenotenju in harmonizaciji dednega prava med državami članicami. Razpršenost premoženja se iz leta v leto povečuje. V vsakodnevnem prometu, še posebej v primerih dedovanja, takšne tendence povzročajo kar nekaj težav. Pri problematiki mednarodnega dedovanja smo se srečevali s težavo različnih nacionalnih ureditev in pomanjkanjem poenotenih kolizijskih pravil posameznih držav članic. Glavna vprašanja, na katera se je moralo odgovoriti, je pravo katere države naj se uporabi in kateri organ naj bo pristojen. S sprejetjem Uredbe št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju se je kar nekaj področij dednega prava harmoniziralo. Na novo uveden instrument je evropsko potrdilo o dedovanju, ki bo strankam postopka olajšal dokazovanje njihovega položaja in njihovih pravic. Države članice so ubrale različne poti pri določitvi organov, ki so pristojni za nekatera nova opravila v zapuščinskih postopkih in imajo dovoljenje za izdajo evropskih potrdil o dedovanju, saj je na primer Slovenija obdržala sodišče, kot tisti organ, ki je pristojen za izdajanje evropskega potrdila o dedovanju, medtem, ko so na Hrvaškem notarji tisti, ki delujejo kot pooblaščenci sodišča in posledično oni vodijo zapuščinske postopke in izdajajo evropska potrdila o dedovanju. Drugi del magistrske naloge pa sem posvetila primerjavi pristojnosti v zapuščinskih postopkih med notarji v Sloveniji in na Hrvaškem. Že na prvi pogled je jasno, da je vloga slovenskega notarja v primerjavi s hrvaškim v zapuščinskem postopku občutno manjša. V Sloveniji je še vedno sodišče tisto, ki vodi ključna opravila, medtem ko lahko notar na Hrvaškem opravlja vsa dejanja in izdaja odločbe, ki jih sicer izdaja sodišče, če ni z zakonom drugače določeno. Prav tako so predstavljene prednosti in slabosti obeh sistemov, kakor jih vidi stroka, tako s področja teorije kot tudi iz prakse.
Keywords: Uredba o dedovanju, dedovanje s čezmejnim elementom, pristojnost, priznavanje in izvrševanje odločb, sprejemljivost in izvrševanje javnih listin, evropsko potrdilo o dedovanju, zapuščinski postopki, pooblastila notarja
Published: 28.06.2019; Views: 621; Downloads: 74
.pdf Full text (661,11 KB)

3.
Gorske bukve in dednopravne razmere kmečkega stanu
Sara Tajnik, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu so predstavljene razmere neprivilegiranega sloja Avstrijskega cesarstva v času fevdalizma in počasen, a kontinuiran razvoj njihovih pravic. Svoje nezadovoljstvo so začeli izražati s številnimi kmečkimi upori, ki so jih vodile manjšine tekom srednjega veka, korenite spremembe na tem področju pa so se pokazale šele z uporabo Gorskih bukev, ki so izšle 1543. Gorske bukve, kot pravni akt, so eden prvih aktov, kjer postanejo avtonomna ljudska sodišča, instanca reševanja sporov, omejenih na vinogradništvo, obenem z vsemi civilno in kazensko pravnimi uzancami in so sodišča, ki so predstavljala velik napredek za neprivilegiran sloj, saj so, v nasprotju s patrimonialnimi sodišči, kmetje mogli zadeve med seboj reševati sami, seveda pod vodstvom in nadzorom gorskega gospoda oziroma njegovega pooblaščenca, ki je bil izveden v običajnem, deželnem in rimskem pravu. Veliko vlogo pri tem je imelo običajno pravo, do neke mere je mogoče opaziti tudi povezavo z rimskim pravom, s katerim so si pomagali predvsem pri razlagi posameznih institutov. Gorske bukve so kot prvi pravni akt, preveden v slovenski jezik, zahtevale poenotenje ne le pravic in obveznosti vinogradnikov v zvezi z nepremičninami, ki so jih obdelovali, temveč tudi enoten postopek na avtonomnem sodišču oziroma na vinogorskem zborovanju. V nadaljevanju so podrobneje predstavljene dedno pravne določbe izvirnika, ki so za lažje razumevanje razdeljene na javnopravne in zasebnopravne. Za lažje razumevanje dedovanja je v nalogi predstavljeno še dedovanje v širšem pomenu, ne le v okviru določb Gorskih bukev, saj je bilo pomembno, ali je zapustnik svojo voljo izrazil v poslednjevoljni odredbi ali je nastopilo intestatno dedovanje. Zaslediti je mogoče tudi, da je, četudi je bila pravilno izražena poslednja volja zapustnika, slednja ni imela tako ključne vloge, kot jo ima danes, saj so smeli na vinogorskem zboru pri razdelitvi dediščine odločiti tudi drugače, kot je želel zapustnik.
Keywords: Vinogorsko pravo in zborovanja, avtonomna ljudska sodišča, Gorske bukve, dedovanje in dednopravna določila.
Published: 27.06.2019; Views: 500; Downloads: 107
.pdf Full text (1,66 MB)

4.
Dedno pravo v ptujskem statutu 1376 in 1513
Peter Lenart, 2018, bachelor thesis/paper

Abstract: Dedno pravo v ptujskem statutu 1376 in 1513
Keywords: statut, dedno pravo, srednjeveški testamenti, dedovanje
Published: 23.11.2018; Views: 291; Downloads: 30
.pdf Full text (988,83 KB)

5.
Motnje v spolnosti in načrtovanje družine pri multipli sklerozi
Nina Klampfer, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Izhodišča: Multipla skleroza je kronična vnetna bolezen, za katere pogosteje zbolijo ženske kot moški, v starostni meji med 20. in 40. letom starosti. V času, ko šele začnejo živeti, iskati življenjskega partnerja in načrtujejo družino. Sama bolezen neposredno ne vplivana rodnost, ima pa za posledico motnje v spolnosti. Namen diplomskega dela je predstaviti multiplo sklerozo, najpogostejše motnje v spolnosti, ki se pojavijo ob dolgotrajni bolezni ter vpliv bolezni pri načrtovanju družine. Raziskovalne metode: Pri pisanju diplomskega dela je uporabljena deskriptivna metoda dela. V okviru empiričnega dela pa kvantitativna metodologija raziskovanja. Za raziskovalno orodje je bil uporabljen anketni vprašalnik s šestnajstimi vprašanji. V raziskavo smo vključili 87 oseb z multiplo sklerozo med 18. in 50. letom starosti, ki so zboleli za multiplo sklerozo. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da ima kar 47 % anketiranih motnje v spolnosti. Pri moških je zaznalo težave 44 % anketiranih, najpogosteje so prisotne motnje erekcije, pri ženskah (56 %) pa se najpogosteje pojavlja odsotnost želje po spolnosti. Večina se o težavah v spolnosti ne pogovarja z nikomer. Pri snovanju družine 13 % anketiranih najbolj skrbi ali bodo otroci podedovali multiplo sklerozo. Diskusija in zaključek: Ker gre za bolezen tisočih obrazov, je pomembno, da se bolniki z multiplo sklerozo pogovarjajo o svojih težavah odkrito, kar pomeni tudi o motnjah v spolnosti in načrtovanju družine. Vsakega posameznika je potrebno obravnavati individualno glede na njegove potrebe, saj bodo le tako s strani zdravstvenih delavcev deležni ustrezne oskrbe in zdravljenja, kar jim bo omogočilo kakovostno življenje.
Keywords: multipla skleroza, spolnost, motnje, družina, dedovanje
Published: 23.02.2018; Views: 982; Downloads: 182
.pdf Full text (1,48 MB)

6.
Pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v slovenskem, avstrijskem in nemškem pravnem redu
Betty Časar, 2016, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v slovenskem, avstrijskem in nemškem pravnem redu. Lastninska pravica velja za osrednjo pravico stvarnega prava v vseh obravnavanih pravnih redih. Svojemu imetniku zagotavlja najširša upravičenja, med katerimi je tudi upravičenje do pravnega razpolaganja s stvarjo. Lastnik je tisti, ki lahko svojo lastninsko pravico na stvari prenese na drugo osebo. V tem primeru govorimo o pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice, ki v praksi velja za najpomembnejši in najpogostejši način pridobitev lastninske pravice, tudi na nepremičninskem področju. V obravnavanih pravnih redih poznamo, poleg prvanoposlovne pridobitve lastninske pravice, še druge načine pridobitve lastninske pravice na nepremičninah. Kot klasične pravne temelje za pridobitev lastninske pravice lahko v nadaljevanju označimo zakon, odločbo državnega organa in dedovanje. V slovenskem, avstrijskem in nemškem pravnem redu ima v pravnem prometu nepremičnin izjemno pomembno vlogo tudi zemljiška knjiga, ki je v prvi vrsti pomembna z vidika pridobitve lastninske pravice, saj predstavlja pridobitni način v okviru pravnoposlovnih pridobitev. Na drugi strani pa ima zemljiška knjiga posebno funkcijo pri zagotavljanju publicitete. V magistrskem delu je predstavljen institut pridobitve lastninske pravice na nepremičninah v vsakem posameznem pravnem redu posebej, najprej v slovenskem, potem v avstrijskem in na koncu v nemškem pravnem redu. V vseh obravnavanih pravnih redih so izpostavljeni in analizirani načini pridobitve lastninske pravice na nepremičninah in pri tem predstavljeni temeljni pravni akti in pravna pravila. V zaključnem delu magistrskega dela je opravljena primerjalnopravna analiza, kjer je poudarek namenjen primerjavi slovenske, avstrijske in nemške pravne ureditve instituta pridobitve lastninske pravice na nepremičninah. V tem okviru so izpostavljene podobnosti in morebitna odstopanja, ki so bila ugotovljena pri primerjavi obravnavanih pravnih ureditev.
Keywords: Lastninska pravica, nepremičnina, pravni naslov, pridobitni način, pravni posel, zakon, odločba državnega organa, dedovanje, zemljiška knjiga.
Published: 08.03.2017; Views: 838; Downloads: 103
.pdf Full text (781,78 KB)

7.
Pravni vidiki pojma "družinsko podjetje" (family business)
Igor Pirc, 2016, master's thesis

Abstract: Družinska podjetja, torej tista v lastništvu in upravljanju katerih nastopajo sorodstveno povezane osebe so po različnih statistikah izjemnega pomena za zagotavljanje delovnih mest in gospodarstvo nasploh. To je tudi glavni razlog zakaj jim posebno pozornost namenjajo različne usmerjevalne politike, kot npr. Resolucija Evropskega parlamenta o družinskih podjetjih Evropi. Kljub temu, da je pojem »družinsko podjetje« v splošnem pogosto uporabljen in obravnavan, le ta v pravni teoriji ni opredeljen, kar je predpogoj za pravno dosledno uporabo tega pojma v praksi, ter za njegovo normativno urejanje. Temeljni namen magistrskega dela je predstaviti pravne vidike pojma družinsko podjetje z namenom pravne opredelitve pojma »družinsko podjetje« in sestave preglednega nabora normativnih vsebin in relevantne sodne prakse, ki specialno (torej drugače kot to velja za druge deležnike) urejajo odnose med sorodstveno povezanimi osebami, ki nastopajo kot deležniki korporativnega upravljanja. Predmet analize je bila obravnava različnih problemskih sklopov, ki izhajajo iz delovanja sorodstveno povezanih oseb. Zaradi jasnejše predstave je analiza osredotočena na tiste vrste prenosov, ki zadevajo prenose v družbi z omejeno odgovornostjo, torej prenose poslovnega deleža, saj je ta oblika podjetniške organiziranosti v sferi delovanja malih in srednjih podjetij, med katera družinska podjetja po večini sodijo, najpogostejša. V obravnavi so izpostavljena problemska področja delovanja sorodstveno povezanih oseb, ki se na nanašajo na obvladovanje nasprotja interesov, prodajo, podaritev in dedovanje poslovnega deleža, obdavčitev prenosov poslovnih deležev med sorodstveno povezanimi osebami ipd. Glede navedenih vsebin obstaja pestra paleta normativnih aktov, ki urejajo različne vidike sorodstvenih povezav. V analizi je bilo zajetih štirinajst ključnih zakonov (Zdoh-1, ZPDZC-1, ZDDPO-1, ZDR-1, ZFPPIPP, ZTFI, ZDDD, OZ, ZGD-1, Zban-1, ZDavP-1, ZD, Zpre-1, ZZZDR) in spremljajočih podzakonskih aktov, ter sodne prakse. V zvezi s temi so v nalogi predstavljene posebnosti, ki veljajo za sorodstveno povezane osebe, predvsem pa je narejena medsebojna primerjava tega katere sorodstvene povezave posamezni zakon šteje kot relevantne. Pri pregledu v nalogi obravnavane zakonodaje je bilo ugotovljeno, da različni zakoni določajo različen krog sorodstveno povezanih oseb, ki jim odrejajo ugodnejšo ali bolj restriktivno obravnavo. Krog sorodstveno povezanih oseb, ki je v posameznem zakonu predmet obravnavane je odvisen od vsebine, ki jo ta zakon obravnava. Namen posebnega urejanja odnosov med sorodstveno povezanimi osebami je v tem, da se osebam, ki nastopajo v teh odnosih nalaga dodatne obveznosti oz. se jim podeljuje ugodnosti, ki sicer ne veljajo za nepovezane osebe. Iz opravljene analize izhaja, da je najbolj tipična sorodstvena povezava, ki je predmet obravnave v vseh preučevanih zakonih (logično) povezava med starši in otroki, ter med zakoncema (kar vključuje tudi izven zakonskega partnerja), ki predstavljajo 10,22% vseh obravnavanih povezav med sorodstveno povezanimi osebami. Na podlagi dobljenih podatkov in opravljene analize lahko glede na intenzivnost pojavljanja posameznega odnosa med sorodstveno povezanimi osebami določimo pomen tega odnosa za zakonsko urejanje. Tako ugotovimo, da bi lahko v najožji krog odnosov, ki se pojavljajo v več kot 50% vseh zakonov uvrstili odnose, ki jih ima naslovnik pravne norme do otrok, zakonca, posvojenca, zunajzakonskega partnerja, partnerja s katerim živi v registrirani istospolni skupnosti, staršev, posvojiteljev, pastorka, ter brata ali sestre. Pravno dosledno in iz funkcionalnega vidika smiselno bi torej bilo, da se kot družinska podjetja opredeljujejo tista podjetja pri katerih so v relevantnem delu lastništva (npr. po analogiji davčne zakonodaje je to 25% delež v kapitalu družbe) vključene osebe, ki so v enem od sorodstvenih odnosov, ki jih zakonodaja obravnava.
Keywords: družinsko podjetje, družinsko podjetništvo, dedovanje poslovnega deleža, družinski član, družina, obdavčitev prenosa poslovnega deleža, družinska ustava
Published: 06.03.2017; Views: 810; Downloads: 34
.pdf Full text (1,58 MB)

8.
Obdavčitev prenosa podjetja samostojnega podjetnika in deležev družbenikov osebnih družb pri dedovanju
Vlasta Horvat, 2016, master's thesis

Abstract: Prenos premoženja podjetja, ker podjetje v obstoječi obliki več ne more poslovati je lahko v določenih primerih neizogiben. Že načrtovano prenehanje opravljanja dejavnosti ob upokojitvi je povezano s številnimi problemi in odprtimi vprašanji, toliko bolj pa se dileme odpirajo v primeru prenehanja dejavnosti zaradi smrti davčnega zavezanca. Ob davčnih je potrebno upoštevati tudi ostale dejavnike – od družinskih, finančnih, delovnih kot tudi tehnoloških in organizacijskih. Sam prenos je potrebno izpeljati v zakonsko določenih časovnih okvirjih, ob upoštevanju zakonodaje iz različnih področij. Pri odločanju o tem, v kakšni pravnoorganizacijski obliki bodo dediči delovali, morajo ob svojih interesih in željah upoštevati tudi veljavno zakonodajo, ki predpisuje možne načine prenosa. V nalogi so analizirane zakonske možnosti prenosa podjetja samostojnega podjetnika in deleža družbenika osebne družbe na dediče predvsem z davčnega vidika. Država z davčnimi ukrepi ob zakonsko predpisanih pogojih omogoča davčno nevtralni prenos, vendar ob neizpolnjevanju pogojev nastopajo za zavezanca davčne posledice. V prvem delu naloge je opisana pravno ureditev, ki obravnava dedovanje tako v EU, kot v Sloveniji. V nadaljevanju so analizirani možni načini prenosa. Pri dedovanju podjetja samostojnega podjetnika so predstavljeni postopek in davčne posledice prenosa v primeru prenehanja, prenosu na drugo osebo in preoblikovanju. Pri osebnih družbah je predvsem zaradi povezanosti družbenikov osebne družbe nadaljnja usoda družbe odvisna od vsebine družbene pogodbe ob tem pa tudi pripravljenosti družbenikov, kot tudi dedičev. Od tega je odvisno, v kakšni obliki bo družba nadalje poslovala. V zaključnem delu naloge je opisana ureditev dedovanja podjetja samostojnih podjetnikov in deležev družbenikov osebnih družb v Nemčiji. Enotnega odgovora o tem, kako naj ravnajo dediči in v kakšni pravnoorganizacijski obliki naj nadaljujejo dejavnosti, če se za to odločijo, ni mogoče posredovati. Pri svoji odločitvi morajo dediči ob uveljavljanju svojih interesov in želja, ne glede na to, ali bodo dejavnost nadaljevali kot pravna oseba ali pa bo dejavnost nadaljeval samo en dedič, kot fizična oseba upoštevati vse zakonske in podzakonske predpise, saj lahko le tako planirajo tekoče kot tudi bodoče zakonske obveznosti, ki so posledica izbrane možnosti. Ob tem morajo upoštevati, da izplačila ostalim dedičem lahko vodijo do izčrpavanja podjetja in s tem do njegovega prenehanja.
Keywords: dedovanje, samostojni podjetnik, osebne družbe, podjetje, delež družbenika, davčne olajšave, davčna osnova, davčno nevtralni prenos.
Published: 09.12.2016; Views: 1007; Downloads: 105
.pdf Full text (1,40 MB)

9.
NUJNO DEDOVANJE V SLOVENSKI IN KANADSKI PRAVNI UREDITVI - PRAVNOZGODOVINSKA IZHODIŠČA
Jasmina Heric, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Nujno dedovanje je zakonito dedovanje posebne vrste. Velikost nujnega deleža se namreč določa v razmerju do zakonitega dednega deleža, osebe pa imajo pravico do nujnega deleža le, če bi bile po zakonitem dednem redu poklicane k dedovanju. Nujni delež je institut dednega prava, ki omejuje zapustnikovo svobodo oporočnega razpolaganja in razpolaganja inter vivos (neodplačne naklonitve oziroma darila). Zapustnik mora del svojega premoženja (t. i. rezerviran del) nameniti svojim najbližjim sorodnikom. Zato se v primeru prikrajšanja nujnega deleža, do katerega pride, ko zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili načne ali celo izčrpa nujni delež posameznega nujnega dediča, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, se vrnejo tudi darila. Institut nujnega deleža se je razvil v rimskem pravu kot vmesna rešitev med dvema miselnostma, in sicer med popolno svobodo oporočnega razpolaganja in ohranitvijo premoženja v okviru agnatsko zasnovane družinske skupnosti. V času kolektivnega gospodarjenja, je bilo nepojmljivo, da bi gospodar premoženje zapustil tuji osebi. Zapustnik torej lahko svobodno razpolaga s svojim premoženjem, vendar del tega premoženja mora zapustiti svojim najbližjim sorodnikom (to so običajno otroci in zapustnikov zakonec oziroma partner). Institut nujnega deleža je sprejela večina sedanjih pravnih redov, medtem ko angleški pravni red in s tem posledično tudi Kanada instituta nujnega deleža ne pozna, saj velja načelo popolne svobode testiranja. Vendar to ne pomeni, da Kanada nima pravil, s katerimi se zagotavlja življenjska eksistenca oseb, ki so bile premoženjsko odvisne od zapustnika. Te osebe (ni nujno, da so to zapustnikovi sorodniki ali zakonec) lahko zahtevajo od sodišča, da se jim iz zapuščine dodelijo primerna sredstva za preživljanje.
Keywords: dedno pravo, nujno dedovanje, nujni delež, Kanada
Published: 18.11.2016; Views: 1508; Downloads: 117
.pdf Full text (862,86 KB)

10.
RAZDEDINJENJE NUJNEGA DEDIČA - ANALIZA SODOBNE SODNE PRAKSE
Lea Pungartnik, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi je obravnavano področje dednega prava, natančneje institut razdedinjenja nujnega dediča. Da bi nam bile stvari bolj jasne, smo na začetku predstavili osnovne pojme v zvezi z dedovanjem. Opisali smo razlike med zakonitim in oporočnim dedovanjem, našteli dedne rede in osebe, ki jim Zakon o dedovanju daje pravico do dedovanja po nekem zapustniku. Navedli smo rešitev, ko nekdo, ki mu po samem zakonu dediščina pripada, ostane brez naklonitve. To je institut nujnega dedovanja. Ker pa se včasih zgodi, da so odnosi med zapustnikom in njegovimi zakonitimi dediči, za časa njegovega življenja tako slabi, da privedejo do pogostih prepirov, groženj, fizičnega nasilja ali celo do kaznivih dejanj proti zapustniku in njegovi družini, pa smo predstavili tudi institut razdedinjenja nujnega dediča. Ta je tudi osrednja tema diplomskega dela, zato smo mu namenili največ pozornosti in ga podrobneje preučili. Ugotovili smo, kako lahko do razdedinjenja sploh pride, iz katerih razlogov je razdedinjenje utemeljeno, kakšni so pogoji za njegovo veljavnost in kakšne so njegove posledice. Pogledali smo si razvoj in temelje omenjenega instituta v rimskem pravu in opazili, da se je tako kot celotno področje dednega prava, tudi ta razvijal iz leta v leto. Najprej je bila oporočna sposobnost zapustnika in s tem tudi možnost razdedinjenja dediča povsem neomejena, nato pa so se pogoji počasi zaostrovali. Za lažje razumevanje smo zapisali tudi kratko primerjavo med razdedinjenjem in dedno nevrednostjo, saj sta si ta dva instituta podobna in se v praksi mnogokrat zamenjujeta. Pri odvzemu ali zmanjšanju nujnega deleža, smo v sklopu potreb za diplomsko nalogo opisali tudi institut odvzema nujnega deleža v korist potomcev. Kot primerjavo smo pogledali tudi, kako je institut razdedinjenja obravnavan v drugih državah, pri čemer smo se osredotočili samo na Srbijo in Hrvaško. Srbska literatura nam je predstavljala nekaj težav, ker je vsa zapisana v cirilici, hrvaška literatura pa zato, ker je v Sloveniji ni veliko. Kljub vsemu smo našli nekaj knjig, iz katerih smo lahko razbrali, da je v teh državah preučevani institut podobno urejen kot pri nas. Da bi si lažje predstavljali, kako je z razdedinjenjem v praksi, smo preučili tudi nam dostopno sodno prakso s tega področja. Videli smo, da razdedinjenja v praksi ne prihaja prav pogosto in da so postopki za njegovo ugotovitev precej dolgotrajni. Morda je ravno to razlog, da se oporočitelji zanj ne odločijo velikokrat. Na koncu smo opisali še dva povsem življenjska primera in skušali ugotoviti, kako bi o njih odločilo sodišče, glede na preučeno teorijo in sodno prakso. V diplomskem delu smo tako želeli predstaviti možnost, ko se zapustnik iz nekih svojih razlogov odloči kaznovati njegovega zakonitega dediča. Ugotovili smo, da možnost za to sicer obstaja, a jo je v praksi zelo težko doseči. Lahko bi rekli, da je zakon v teh primerih bolj na strani dedičev in jih ščiti, četudi so v življenju delali napake, ki jim jih zapustnik ne more oprostiti.
Keywords: Dedno pravo, dedovanje, zakonito dedovanje, oporočno dedovanje, nujno dedovanje, razdedinjenje.
Published: 17.05.2016; Views: 2470; Downloads: 435
.pdf Full text (636,35 KB)

Search done in 0.3 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica