1. Pravne in etične dileme pri darovanju organov mladoletnih oseb : magistrsko deloNataša Jakopič, 2020, magistrsko delo Opis: Darovanje organov je danes dobro uveljavljena kirurška medicinska praksa. Predstavlja učinkovit način zdravljenja poškodb organov, ki so posledica hudih prometnih nesreč, težkih bolezni in današnjega načina življenja, saj bolnikom s presajenimi organi omogoča živeti kvalitetnejše in daljše življenje kot če novega organa nebi prejeli. V zadnjih desetletjih je bila v evropskem prostoru uspešno vzpostavljena transplantacijska mreža t. i. Eurotransplant za namene izmenjave in oskrbe držav z organi za potrebe transplantacij. Eurotransplant deluje na podlagi načela solidarnosti. Tudi Slovenija je postala njegova članica in obenem ustanovila še svojo nacionalno mrežo Slovenija Transplant. Idejna zasnova mednarodne izmenjave organov je izjemno uspešna, saj zagotavlja veliko verjetnost čakajočim bolnikom, da bodo potrebovani organ tudi prejeli. Donorstvo organov temelji na visoki stopnji samozavedanja in altruizma posameznika. V splošnem pa darovalcev organov primanjkuje, medtem ko se število prejemnikov nesorazmerno povečuje. Darovalci so lahko odrasle osebe, izjemoma tudi otroci, mladoletni ob izpolnjevanju strogih pogojev, saj so manj primerni zaradi svoje telesne in duševne nerazvitosti. Številne tuje raziskave poročajo tudi o dolgotrajnih posledicah darovanja organov otrok, ki jih ta pusti v razvoju otroka. Vendar pa so otroci v določenih primerih najprimernejši darovalci. To je, kadar kateri izmed njihovih živečih sorojencev boleha za resno dedno genetsko boleznijo. V takšnih primerih bi bili otroci v svoji zgodnji starosti ustrezni darovalci za uspešno zdravljenje sicer neozdravljivih bolezni sorojencev. Govorimo o t.i. »saviour sibling« otrocih. Ker se v takšnih primerih biomedicina poslužuje posegov v genetiko človeka, se pojavljajo številna etična in pravna vprašanja, kje so meje poseganja v telo človeka in kakšni so dopustni nameni? Ali bomo lahko določili tudi spol in druge osebne lastnosti človeka? Nekatere države iz omenjenih dvomov zavračajo takšne biomedicinske posege, s katerimi bi sicer preprečili nastanek neozdravljivih bolezni. Treba se je vprašati, ali je mogoče, da bi bile takšne biomedicinske metode lahko med drugim sredstvo za izvrševanje človekovih pravic. Odgovori na takšna vprašanja bi najverjetneje bili povsem drugačni, če bi se v takšnih situacijah znašel vsak sam. Menim, da sta pravo in medicina ustvarjena zaradi ljudi. Z nekim naravnim namenom, da omogočata razvoj človeka. In kot je družba začela odprto razmišljati o občutljivih temah, kot je smrt in evtanazija, menim, da bi lahko začeli na enak način razmišljati tudi o rojstvu človeka. Današnja medicina uspešno sledi izzivom človekovega razvoja. Vendar pa miselnost družbe mnogokrat trči v etične dileme. Pojavljajo se dvomi o možnostih zlorab znanstvenega raziskovanja, vendar pa v kolikor so meje jasno določene in protipravna ravnanja ustrezno sankcionirana je tudi takšne dvome mogoče preseči. Navsezadnje, je skrb in temeljno vodilo znanosti in medicine blagor bolnika že od obstoja Hipokrata naprej. Ključne besede: Darovalec, darovanje organov, privolitvena sposobnost, pravica do življenja, Oviedska konvencija, saviour sibling, predimplantacijska genetska diagnostika. Objavljeno v DKUM: 03.11.2021; Ogledov: 1296; Prenosov: 210 Celotno besedilo (1,32 MB) |
2. Doživljanje medicinskih sester ob zdravstveni negi možgansko mrtvega darovalcaAleksandra Letonja, 2021, diplomsko delo Opis: Uvod: Možganska smrt je definirana kot odsotnost funkcije možganov in možganskega debla. Postopek dokazovanja diagnoze možganske smrti se lahko prične pri osebi, ki ima klinične znake apnoične neodzivne kome, to je stanje globoke nezavesti, ob kateri se ne kažejo spontani dihalni gibi, oseba je brez refleksov možganskega debla. Namen zaključnega dela je raziskati doživljanje medicinskih sester ob zdravstveni negi darovalca organov in tkiv
Raziskovalne metode: Pri pisanju diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo. Uporabljena je bila metoda pregleda, analize in sinteze podatkov. Tujo literaturo smo iskali v mednarodnih bazah podatkov: PubMed, Science Direct, CINAHL (Cumulative Index to Nursing and Allied Health Literature). Za iskanje ustrezne literature smo uporabili ključne besede v angleškem jeziku, ki smo jih vnesli v posamezno bazo podatkov z uporabo Boolovih operatorjev AND in OR. Duplikate najdene literature smo odstranili s pomočjo programa Mendeley.
Rezultati: V raziskavo smo vključili šest člankov, ki se nanašajo na pregledano temo. Proces darovanja organov in nega darovalca organov je težaven in stresen za medicinske sestre in se ob tem porajajo različni občutki in čustva. Medicinske sestre izpostavljajo psihološke učinke soočanja s situacijo, težko in stresno oskrbo darovalca. Študije kažejo, da je vsakodnevno delo medicinskih sester v intenzivni negi, ki skrbijo za darovalce organov in njihove družine, prežeto z ovirami, ki posegajo v postopek darovanja.
Razprava in sklep: Izkušnje medicinskih sester so ključnega pomena za ustvarjanje novih znanj, priporočljivo je govoriti o čustvih in občutkih medicinskih sester, zaradi njihove tolažbe in s tem pomoči sodelavcem. Strokovna usposobljenost medicinskih sester je z deljenjem izkušenj močnejša in možnost razvoja višja. Ključne besede: možganska smrt, darovalec, izkušnje, intenzivna enota. Objavljeno v DKUM: 17.09.2021; Ogledov: 1300; Prenosov: 133 Celotno besedilo (469,13 KB) |
3. Prenova procesa pri sprejemu slovensko govorečega darovalca v nemško govoreči organizacijiRenata Šabeder, 2019, magistrsko delo Opis: Izhodišča, namen: Predstavljena organizacija se ukvarja s pridobivanjem krvne plazme v nemško govorečem okolju. Ker v njej narašča tudi število slovensko govorečih darovalcev, se temu sproti prilagaja. Problem nastane, ko je slovensko govoreči darovalec sprejet s strani nemško govorečega izvajalca in je zaradi ovir v komunikaciji poslan nazaj v čakalnico ter mora počakati na prostega slovensko govorečega izvajalca. Namen je bil organizaciji prikazati odstopanja pri procesu sprejema slovensko govorečega darovalca ter podati predlog prenove z poenostavitvijo procesa z uvedbo nove informacijske tehnologije.
Raziskovalne metode: Odločili smo se za analitično metodo raziskovanja na podlagi procesne in časovne analize. Z uporabo programskega orodja ARIS smo predstavili obstoječe strukture in procese v organizaciji, posnetek obstoječega stanja, kritično analizo ter podali predlog prenove procesa sprejema.
Rezultati: S procesno analizo smo dokazali, da bi z uvedbo novega IT progama »SPREJEM« bila odpravljena komunikacijska ovira med nemško govorečim izvajalcem in slovensko govorečim darovalcem in bi s tem odpravili povratno zanko vračanja slovenskega darovalca nazaj v čakalnico. S časovno analizo smo dokazali, da bi se sprejem slovensko govorečega darovalca z uvedbo novega IT programa »SPREJEM« skrajšal.
Diskusija in zaključek: Uspeli smo potrditi prednosti uvedbe nove informacijske tehnologije, kar bi bila za organizacijo dolgoročna pridobitev. Zaradi preprostosti in enostavnosti rešitve, smo proces prenove predstavili izbrani organizaciji z namenom njegove implementacije v vsakodnevno prakso. Ključne besede: procesni management, darovalec, plazma, plazmafereza, slovenski jezik Objavljeno v DKUM: 19.03.2019; Ogledov: 1185; Prenosov: 22 Celotno besedilo (3,47 MB) |
4. OZAVEŠČENOST IN NAKLONJENOST IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE GLEDE POSMRTNEGA DAROVANJA ORGANOV IN TKIVKarmen Vuk, 2015, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Darovanje organov po smrti je ključni segment transplantacijske dejavnosti, brez katerega ni zdravljenja s presaditvijo. Za transplantacijsko dejavnost je pomemben vsak darovalec, saj lahko en mrtev darovalec reši življenja več bolnikov. Več bolnikov umre, preden je zanje pridobljen ustrezen organ za presaditev. Namen diplomskega dela je bil predstaviti transplantacijske pojme in postopke ter z raziskavo ugotoviti ozaveščenost in naklonjenost izvajalcev zdravstvene nege glede darovanja organov in tkiv po smrti.
Raziskovalna metodologija: V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Za raziskovalni instrument smo sestavili anketni vprašalnik, ki ga je prostovoljno izpolnilo 93 izvajalcev zdravstvene nege. Zbrane podatke smo obdelali in analizirali z računalniškima programoma Microsoft Office Word in Excel.
Rezultati: Z raziskavo smo ugotovili, da bi po svoji smrti organe in tkiva darovala le dobra polovica anketiranih izvajalcev zdravstvene nege. Izkazalo se je tudi, da se je večina anketiranih o postopkih dela pri možnem mrtvem darovalcu ali mrtvem darovalcu seznanila in učila kar sproti ob delu na svojem delovnem mestu. Dve tretjini anketiranih se je strinjalo, da premalo vedo o transplantacijski dejavnosti v Sloveniji in postopkih dela pri možnem mrtvem darovalcu oziroma mrtvem darovalcu.
Sklep: Za uspešno in učinkovito izvajanje transplantacijske dejavnosti sta ozaveščenost in podpora strokovne javnosti zelo pomembni. Ugotovitev, da se večina anketiranih o transplantacijski dejavnosti in transplantacijskih postopkih pouči in priuči kar sproti ob delu ter da se jih dve tretjini strinja, da o tem vedo premalo in bi želeli izvedeti več, najbolj potrjuje potrebo po načrtnem organiziranju izobraževalnih seminarjev za že zaposlene in po vključitvi vsebin transplantacijske dejavnosti in transplantacijskih postopkov v izobraževalne programe za bodoče izvajalce zdravstvene nege. Ključne besede: Transplantacijska dejavnost, izvajalec zdravstvene nege, darovanje organov, možganska smrt, mrtev darovalec. Objavljeno v DKUM: 13.07.2015; Ogledov: 2293; Prenosov: 261 Celotno besedilo (847,45 KB) |