| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 1 / 1
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Smrtna kazen v obdobju cesarice Marije Terezije
Maša Šafarič, 2015, diplomsko delo

Opis: Smrtno kazen so si ljudstvo, cerkev in oblast skozi vrsto obdobij razlagali na različne načine in jo vzporedno z njihovo miselnostjo tudi izvajali. Pravna zgodovina nas tako docela podrobno seznanja s številnimi bolj ali manj nehumanimi in grozljivimi pristopi pri kaznovanju storilcev kaznivih dejanj. Čeprav za sedanji čas nesprejemljiv način kaznovanja, je takrat takšna vrsta kazni imela velik pomen kot tudi vpliv. Zločin je bil osrednja točka, ki je zahtevala pokoro, zastraševanje in kaznovanje, kateri je sledilo maščevanje v obliki grozljive javne usmrtitve, ki je bila v poduk ljudstvu. Na tak način so »osveščali« morebitne delikvente kaj sledi v primeru storitve kaznivega dejanja in jih tako posredno odvračali od takšnih dejanj. Take vrste dejanj, ki so posegala v človekovo telo, so takratni nasprotni označevali z barbarstvom. Vendar moč in želja po mučenju in nasilju nista ugasnila in pridih zgodovine ostaja marsikje po svetu še danes. Smrtni kazni tako ni bilo videti konca, saj se ji še dolgo niso imeli namena odpovedati. Bili so mnenja, da se lahko le z kaznovanjem zločina z grozljivim javnim razkazovanjem (le-to je bilo stalnica kaznovalnega vsakdana) doseže pravica. Vendar je v 18. stoletju že bilo moč zaznati določeno popuščanje kaznovanju v primerjavi s 16. in 17. stoletjem. Pomemben mejnik za takraten nadaljnji razvoj v kazenskem pravu je bilo krvno sodstvo. Krvno kazensko sodstvo so tako zaznamovale številne usmrtitve, med katerimi sta prevladovali smrtni kazni v obliki obglavljenja in obešanja. Namen takšnega načina izvajanja sankcij v primeru kaznivih dejanj je bil v zagotovitvi ohranjanja oblasti, ki je predstavljala moč in božjo pravičnost. Veliko vlogo k takšnemu postopanju je imelo tudi zanimanje javnosti. Javna usmrtitev je bila edina, ki je temeljito in nazorno prikazala izvršitev te kazni. Okrutna oblika nasilja nad človeškim telesom je bila zelo nadrobno prikazana, saj je s tem vzporedno sporočala bodočim storilcem posledice njihovega dejanja. S časoma so začeli dajati velik pomen priznanju storilca (confessio regina probationum), velikokrat pa so posegali tudi po torturi. Šele z Bamberško odredbo iz leta 1507, ki je sprejela določene spremembe, so se nekoliko omilile zelo krute in nečloveške kazni ter same metode izvajanja. Cesar Karel V. Habsburški pa je z letom 1532 objavil kazenski zakonik in postopnik, s katerim je vpeljal dokončno omilitev kazni, ki je po njem dobil ime Constitutio Criminalis Carolina (CCC). Pred cesarico Marijo Terezijo se je tako za poenotenje pravnega reda zavzemal prav on. Vendar so sprejemom Karoline posamezne dežele kljub tem še naprej razsojale na svoj način. Še naprej je bil v uporabi Malefični red, ki ga je predpisal cesar Maksimiljan leta 1514. Leta 1769 je terezijansko obdobje zaznamoval sprejem novega kazenskega zakonika cesarice Marije Terezije, Constitutio Criminalis Theresiana (CCTh). Pomembna novost le-tega je bilo poenotenje kazenskega reda za vse dedne dežele. Vendar se je pravica še vedno izkazovala z izživljanjem nad telesi storilcev kaznivih dejanj in kljub temu, da je cesarica Marija Terezija veljala za reformatorko in razsvetljenko, ni odpravila te krute oblike kazni. Cesarica Marija Terezija je tako obdržala inkvizicijsko maksimo, torturo in krute kazni. Tortura je bila do podrobnosti normirana, z natančnimi risbami in merami so bila predpisana mučilna orodja, le samovolja je bila nekoliko omejena. Tako je bil zakonik Theresiana veliko razočaranje za takratne razsvetljence, ki so nasprotovali barbarskemu mučenju teles in se zavzemali za bolj civilizirane kazni. Bistvenega pomena po Theresiani je bilo priznanje obtoženca, vendar do tega niso zmeraj prišli pa lahki poti. Sodna praksa je tako razvila tri faze postopka priznanja dejanja. Prva faza je imela zastraševalni učinek obsojenca. Rabelj je pred morebitnim storilcem kaznivega dejanja nazorno razstavil mučilne pripomočke h katerim je sledilo pojasnilo uporabe teh instrumentov.
Ključne besede: Krvno sodstvo, tortura, Constitutio Criminalis Carolina, Constitutio Criminalis Theresiana, cesarica Marija Terezija, Cesar Jožef II., Cesare Beccaria
Objavljeno v DKUM: 13.04.2016; Ogledov: 1192; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (3,99 MB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici