Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Teoretična izhodišča: Rekonstrukcija sprednje križne vezi kolena je uveljavljena metoda zdravljenja pri osebah po pretrganju sprednjega križnega ligamenta, kjer kirurg nadomesti poškodovano sprednjo križno vez s presadkom. Cilji po rekonstrukciji zajemajo obnovitev funkcionalne stabilnosti kolena, preprečevanje sekundarnih poškodb meniskusa in hrustanca ter vrnitev na predpoškodbeno stopnjo aktivnosti. Pomembno pa je oceniti tudi celoten vpliv posega na splošno zdravje posameznika, ki se lahko odraža s kakovostjo življenja. Namen zaključnega dela je ugotoviti, kako rekonstrukcija sprednjega križnega ligamenta kolena vpliva na kvaliteto življenja oseb. Raziskovalne metode: V zaključnem delu je uporabljena deskriptivna metoda dela in izveden je sistematični pregled znanstvene in strokovne literature s pomočjo PRISMA metodologije. Iskanje literature se je izvršilo v petih podatkovnih bazah (PubMed, MEDLINE, CINAHL, ScienceDirect, Web of Science) s pomočjo vključitvenih in izključitvenih kriterijev, na podlagi zastavljenih raziskovalnih vprašanj ter ključnih besed. Rezultati: S pomočjo vsebinske analize literature smo ugotovili, da so v večini raziskav poročali o dobri kakovosti življenja po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Uporabljajo se vprašalniki in lestvice, ki ocenjujejo dva vidika: kvaliteto življenja, povezano s kolenom kot tudi splošno kvaliteto življenja. Boljši rezultati se dosegajo v povezavi z merjenjem splošne kakovosti življenja. Na izide po posegu lahko vpliva več različnih dejavnikov. Diskusija in zaključek: Rekonstrukcija sprednje križne vezi kolena lahko vpliva na kakovost življenja oseb. Ugotovitve raziskav se lahko uporabljajo že pri predoperativnem izobraževanju bolnikov glede kratkoročnih in dolgoročnih izidov po posegu ter za razvoj strategij izboljšanja pooperativne kvalitete življenja.
Ključne besede: bolnik, operacija kolena, pooperativni izidi, KOOS, SF-36
Objavljeno v DKUM: 25.10.2019; Ogledov: 2268; Prenosov: 247
Celotno besedilo (1,18 MB)

Opis: Izhodišča: V svetu je vse več smrtnih primerov povezanih z obolenjem za rakom. Pri obolenju imajo ključen pomen prehranjevalne navade ljudi, ki se razvijejo že v zgodnji dobi življenja. Ozaveščanje ljudi in upoštevanje načel o zdravem prehranjevanju pripomore h kakovosti življenja in zmanjšanju tveganja za rakovo obolenje. Namen zaključnega dela je ugotoviti prehranjevalne navade obolelih za rakom. Raziskovalna metodologija: V zaključnem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela in kvantitativno metodologijo raziskovanja. Uporabili smo anketni vprašalnik o prehranjevalnih navadah odraslih prebivalcev, ki je vseboval 30 vprašanj zaprtega tipa. Raziskava je bila izvedena med člani Društva onkoloških bolnikov Slovenije iz regij: Murska Sobota, Ptuj in Maribor. Anketirali smo 65 članov društva, ki so zboleli za rakom. Rezultati: Na podlagi analize pridobljenih podatkov smo ugotovili, da so ljudje, ki so oboleli za rakom, bistveno izboljšali svoje prehranjevalne navade po tem, ko so jim diagnosticirali obolenje. Način prehranjevanja je pred nastopom bolezni 18,5 % anketiranih ocenilo kot slab, medtem ko po diagnosticirani bolezni ni nihče od anketiranih svojega načina prehranjevanja ocenil slabo. Ugotovili smo, da obstaja razlika (Z= -3,676, p < 0,001) v samooceni načina prehranjevanja pred in po bolezni. Sklep: Obolenje za rakom predstavlja pomemben javnozdravstveni, socialni in ekonomski problem sodobne družbe. Vsak posameznik mora za lastno zdravje poskrbeti tudi z ustreznim načinom prehranjevanja. Preprečevanju in obvladovanju te bolezni bo potrebno posvečati vse več pozornosti.
Ključne besede: prehrana, vpliv prehrane, prehrana in navade, bolnik z rakom, rak in prehrana, onkologija.
Objavljeno v DKUM: 14.01.2019; Ogledov: 1438; Prenosov: 189
Celotno besedilo (809,01 KB)

Opis: Teoretična izhodišča: Podhranjenost predstavlja vse večji problem. Opaža se v različnih starostnih skupinah. Pomanjkanje hranil in pomembnih mikroelementov vpliva na osnovne fiziološke procese in posledično privede do poslabšanja bolezenskega stanja. Namen raziskave je bil ugotoviti prehransko ogroženost pri paliativnih bolnikih. Raziskovalna metodologija: V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivni metodi dela, in sicer metodo deskripcije in metodo kompilacije. Kot raziskovalni instrument smo uporabili anonimni standardizirani anketni vprašalnik »Mini Nutritional Assessment (MNA)« oziroma v prevodu»Mini prehranska anamneza« (www.mna-elderly.com), ki je bil sestavljen iz dveh delov. Za vključitev v raziskavo smo prepoznali 40 paliativnih bolnikov. Iz medicinske dokumentacije smo pridobili potrebne podatke laboratorijskih preiskav za hemoglobin, kalij, natrij in holesterol, ter jih primerjali z orientacijskimi vrednostmi. Za predstavitev smo uporabili opisno statistiko. Za potrditev oziroma ovržbo postavljenih hipotez smo uporabili eksaktni binomski statistični test, ker je bil testiran manjši vzorec. Rezultati: V raziskavi smo s statistično analizo podatkov ugotovili, da je večina anketirancev, to je 54,3%, podhranjenih, 31,4% kaže tveganje podhranjenosti in 14,3% ima normalno prehranjenost. Iz analize rezultatov drugega dela anketnega vprašalnika sledi ocena prehranjenosti, ki kaže, da je večina anketirancev (63%) podhranjenih, pri 28% se kaže tveganje podhranjenosti in le pri 9% je normalna prehranjenost. Iz statistične obdelave podatkov izhaja, da znaša vrednost signifikance < 0,000 (p < 0,05). V drugem delu raziskave smo izvedli laboratorijske preiskave za hemoglobin, kalij, natrij in holesterol. S statistično analizo podatkov smo ugotovili, da povezava med prehranskim statusom in parametri laboratorijskih preiskav pri paliativnih bolnikih na področju hemoglobina, kalija, natrija in holesterola ne obstaja. Sklep:Več kot polovica paliativnih bolnikov je ob sprejemu v bolnišnico podhranjenih. Potrebna je skrb za prehrano bolnika, individualna obravnava in izvajanje prehranske podpore. Povezava med prehranskim statusom in parametri laboratorijskih preiskav ni bila dokazana. Na tem področju je še potrebno narediti dodatne raziskave.
Ključne besede: paliativa, paliativni bolnik, kaheksija, prehranski status, medicinska sestra
Objavljeno v DKUM: 04.06.2018; Ogledov: 2399; Prenosov: 231
Celotno besedilo (1,50 MB)

Opis: Izhodišče: Širša javnost in tudi zdravstveni delavci nimajo dovolj znanja o paliativni oskrbi. Zato bi bilo nujno potrebno paliativno oskrbo postaviti na prvo mesto in spodbujati njeno načrtno vpeljavo v vseh zdravstvenih ustanovah. Namen: Namen raziskave je bil proučiti paliativno oskrbo in raziskati, kako je dejansko organizirana v socialnovarstvenem zavodu in v kolikšni meri so zavodi pripravljeni imeti paliativni tim, v njem sodelovati ter delati po načelih paliativne oskrbe. Metodologija: Naloga temelji na kvantitativni metodologiji in deskriptivni metodi pregleda literature. Najpomembnejši instrument zbiranja podatkov je bil anketni vprašalnik. Pridobljene podatke smo prikazali v obliki grafov in preglednic in jih obdelali s pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel 2010 in s statističnim programom SPSS 20.0. Rezultati: Raziskava je pokazala, da več kot 80 % vprašanih pravi, da vedno oziroma občasno izvajajo paliativno oskrbo pri stanovalcih, ki trpijo zaradi hude bolečine in pri umirajočih, kljub temu, da nimajo tima strokovnjakov. Znanje zdravstvenih delavcev o paliativi je najbolj pomanjkljivo na področju komunikacije s svojci in pri prepoznavanju simptomov. V večini vključujejo svojce v paliativno obravnavo, toda zdravniki večinoma niso prisotni oziroma so prisotni v izjemnih primerih. Sklep: Celostna paliativna oskrba pomeni zaobjeti in slišati človeka v njegovih telesnih, duhovnih, socialnih in psihičnih stiskah. Cilj paliativne oskrbe bolnika je, da se mu omogoči najboljša možna kakovost življenja in da se mu olajšajo težave procesa umiranja. Za doseganje ciljev je pomembna vključitev bolnika v zgodno paliativno obravnavo in seznanjenje bolnika s potekom bolezni in načinom zdravljenja.
Ključne besede: Paliativa, bolnik, komunikacija, etika, duhovna oskrba, logoterapija
Objavljeno v DKUM: 18.10.2017; Ogledov: 17205; Prenosov: 835
Celotno besedilo (1,48 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Sladkorna bolezen tipa 2 je kronično neozdravljiva bolezen, ki se večinoma pojavi v srednjih letih ali v starostnem obdobju, zaradi nezdravega načina življenja. V prvi vrsti je zato prehrana pomemben dejavnik tveganja za nastanek le te. Pravilno izbrane jedi in prehranjevalne navade pomagajo obvladovati sladkorno bolezen tipa 2. Prav tako je pravilno načrtovana prehrana osnova zdravljenja sladkorne bolezni. Namen diplomskega dela je predstaviti sladkorno bolezen tipa 2, njeno obvladovanje, zaplete in opisati zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre ter ugotoviti kakšne so prehranjevalne navade pri sladkornih bolnikih tipa 2. Raziskovalna metodologija: Za izdelavo teoretičnega diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela, kjer smo teoretična izhodišča opredelili s pomočjo analize uporabljene domače in tuje literature iz primarnih dokumentov. V okviru raziskave smo uporabili kvantitativno metodo dela. Uporabili smo opisno metodo dela, saj smo podatke zbrali s pomočjo ankete. Anketni vprašalnik je vseboval 24 vprašanj. Pridobljene kvantitativne podatke smo statistično obdelali s pomočjo računalniškega programa Excel, pridobljene rezultate pa smo ponazorili z grafi. Raziskovalni vzorec je vključeval 50 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2. Rezultati: Iz raziskave smo ugotovili, da so bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 seznanjeni s priporočili zdrave prehrane, vendar načel zdrave prehrane ne upoštevajo vedno, zaradi pomanjkanja časa, uživanja nezdrave hrane ali pa zato, ker jim kuhajo drugi. Anketiranci v večini za kuhanje uporabljajo svinjsko mast, rib ne uživajo pogosto, za sladkanje pa uporabljajo bel sladkor. Več kot polovica anketirancev uživa zajtrk vsak dan, ima 3 – 5 obrokov dnevno ter redno uživa sadje in zelenjavo. Sklep: Sladkorna bolezen tipa 2 je precej razširjena kronično neozdravljiva bolezen. Zato je zelo pomemben zdrav način življenja, ki vključuje normalno telesno težo, redno gibanje in zdravo prehranjevanje, saj le tako lahko preprečimo in obvladamo sladkorno bolezen tipa 2. Zelo pomembno je zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre, ki bolnika spodbuja in motivira k samostojnem izobraževanju.
Ključne besede: sladkorna bolezen tipa 2, bolnik, prehranjevalne navade, prehrana
Objavljeno v DKUM: 22.03.2017; Ogledov: 2724; Prenosov: 330
Celotno besedilo (914,77 KB)