Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Staranje in dolgotrajna oskrba predstavljata del našega vsakdana. Staranje je namreč sestavni del življenjskega ciklusa, v katerega na ravni celotnega organizma vstopamo že ob rojstvu. Bolezen in starost lahko zelo hitro povzročita spremembe na področju zdravstvenega stanja. Če nas bolezen dohiti nepripravljene na področju seznanjenosti z možnostmi, ki jih nudi lokalno okolje na področju pomoči za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb v obdobju starosti, lahko zaradi trenutnega nepoznavanja možnih rešitev odreagiramo s časovno, socialno ali materialno stisko. Z uporabljenim anketnim vprašalnikom smo želeli pridobiti podatke o samostojnem funkcioniranju starejših v domačem okolju pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti. Zanimalo nas je, koliko pomoči za ožje in širše dnevne aktivnosti potrebujejo, ali pri izvedbi aktivnosti uporabljajo različne pripomočke in na kakšen način so jih pridobili. Ker so v obstoječem sistemu zdravstvenega in socialnega varstva starejšim v domačem okolju na voljo obiski patronažne službe in socialne oskrbovalke, nas je zanimalo, kdo starejše obiskuje z namenom nudenja pomoči pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti in katerega izmed deležnikov bi izbrali za pomoč pri izvedbi vsakodnevnih aktivnosti, če bi jo potrebovali. Za sodelovanje pri raziskavi smo prosili članice Združenja društev upokojencev Slovenije in k raziskavi povabili njihove člane. Vključitveni kriteriji članov društev upokojencev Slovenije, ki so sodelovali v raziskavi, so bili: starost nad 65 let, bivanje doma in pripravljenost za prostovoljno sodelovanje. Za potrebe raziskave smo oblikovali pet raziskovalnih hipotez. Za njihovo preverjanje smo predvideli uporabo parametričnih testov. Izkazalo se je, da smo v veliko primerih dobili nenormalno porazdeljene podatke, kar smo nato upoštevali pri izbiri testov za potrjevanje hipotez. S statistično obdelavo podatkov smo ugotovili, da so starejši bolj samostojni pri izvajanju ožjih dnevnih aktivnosti (kopanje, oblačenje, uporaba stranišča, premeščanje, kontinenca, hranjenje, zunanji videz, hoja) in da pri izvedbi širših dnevnih aktivnosti (uporaba telefona, nakupovanje, priprava obroka, gospodinjenje, pranje perila, mobilnost po soseski, uporaba zdravil) potrebujejo več pomoči. Največ pomoči pri izvedbi dnevnih aktivnosti jim nudijo svojci in prijatelji. Dodatni viri oblike pomoči pri izvedbi dnevnih aktivnosti so formalni (socialne oskrbovalke) in neformalni (sorodniki in prijatelji) izvajalci. Med medicinskimi pripomočki pogosto uporabljajo očala za branje in podaljšano žlico za obuvanje čevljev. Izjemno pomembno mesto med pripomočki ima uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije v obliki mobilnega telefona. Prilagajanje bivalnega okolja je področje, ki so ga starejši v določenih primerih že usvojili oziroma so bili z enostavnimi prilagoditvami seznanjeni v preventivnih programih ali prek najrazličnejših medijev. Z vidika prilagajanja domačega okolja je bistveno razmišljanje o primernosti urejanja bivalnih površin v času prenove oziroma pred upokojitvijo, ko finančna sredstva še dopuščajo tovrstna vlaganja in so spremembe še sprejemljive. Rezultati raziskave predstavljajo ključno izhodišče za oblikovanje nabora storitev in njihovih vsebin za izvajalce storitev dolgotrajne oskrbe. Bili so naše izhodišče za oblikovanje spiralnega modela dolgotrajne oskrbe. Vodili so nas v nadaljnje raziskovanje, kjer smo z generiranjem in identifikacijo potreb starejših po delovnoterapevtskih storitvah s pomočjo spiralnega modela oblikovali nabor delovnoterapevtskih storitev za področje dolgotrajne oskrbe. Oblikovani spiralni model dolgotrajne oskrbe temelji na vključevanju tako formalnih kot neformalnih deležnikov v sistem nudenja in izvajanja storitev za potrebe uporabnikov dolgotrajne oskrbe. Z aplikacijo tovrstnega interdisciplinarnega načina obravnave starejših jim bomo omočili kakovostno preživljanje jeseni življenja v domačem okolju na način, ki so si ga izbrali sami.
Ključne besede: starostnik, dnevne aktivnosti, domače bivalno okolje, spiralni model, delovnoterapevtski standard
Objavljeno v DKUM: 16.07.2020; Ogledov: 1147; Prenosov: 171
Celotno besedilo (4,24 MB)

Opis: Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali med otroki, starimi od 9 do 11 let, obstajajo razlike v gibalni učinkovitosti glede na kraj bivanja. V meritve je bilo vključenih 576 učencev drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja iz različnih osnovnih šol po Sloveniji. Gibalna učinkovitost učencev se je merila s testi, ki so obsegali vzdržljivostni tek na 20 metrov, tek 10 x 5 metrov, flamingo, taping, predklon sede, skok v daljino z mesta, trebušnjake, stisk pesti, premagovanje ovir nazaj, sonožne preskoke kolebnice in vodenje žoge med stožci. Učence smo glede na stratum razdelili na tri skupine, in sicer na mestne, primestne in podeželske. Da bi ugotovili razlike v gibalni učinkovitosti med mestnimi, primestnimi in podeželskimi učenci je bila uporabljena enosmerna analiza variance (ANOVA), statistična značilnost pa se je ugotavljala na ravni tveganja 0,05. Za natančnejšo analizo razlik smo uporabili Scheffejev post-hoc preizkus. Rezultate, ki smo jih dobili med testiranjem gibalnih sposobnosti, smo standardizirali in izračunali še njihove z-vrednosti. Izračunali smo z-vrednosti za posamezne teste, ki preverjajo gibalno učinkovitost, vrednosti sešteli in delili s številom testov za dečke in deklice posebej. Rezultati so pokazali statistične razlike predvsem med dečki, ki prihajajo iz različnih bivalnih okolij, medtem ko pri deklicah teh razlik ni bilo zaznati. Pri testih, ki preverjajo sposobnost hitrosti, koordinacije, vzdržljivosti in gibljivosti, so bili najuspešnejši mestni dečki, medtem ko pri teh testih med skupinami mestnih, primestnih in podeželskih deklic ni bilo zaznati statistično značilnih razlik. V sposobnosti ravnotežja in moči tako pri deklicah kot tudi pri dečkih nismo ugotovili statistično značilnih razlik. Z-vrednosti so pokazale statistično značilne razlike med mestnimi in podeželskimi dečki ter med primestnimi in podeželskimi dečki, medtem ko pri deklicah v gibalni učinkovitosti ni bilo opaziti statistično značilnih razlik. Ugotovitve tako kažejo, da so mestni učenci v gibalnih sposobnostih, kjer je prišlo do statistično pomembnih razlik, nedvomno boljši od primestnih in podeželskih učencev.
Ključne besede: motorične sposobnosti, bivalno okolje, otroci
Objavljeno v DKUM: 07.06.2017; Ogledov: 1088; Prenosov: 210
Celotno besedilo (1,63 MB)

Opis: Namen raziskave je bil, ugotoviti, ali obstajajo razlike v gibalnih sposobnostih med mestnimi, primestnimi in podeželskimi otroki. Raziskava je bila opravljena na vzorcu 451 otrok, od katerih je bilo 176 mestnih, 147 primestnih in 128 podeželskih, starih od šest do devet let, iz različnih osnovnih šol severovzhodne Slovenije. Pri meritvah gibalnih sposobnosti je bilo uporabljenih šest testov s področja eksplozivne moči, ravnotežja, vizualno-motorične koordinacije, hitrosti alternativnih gibov, koordinacije gibanja celega telesa in vzdržljivosti. Razlike v gibalni učinkovitosti med otroki iz različnih bivalnih okolij so bile izračunane z analizo variance (ANOVA), statistično pomembnost razlik pa smo ugotavljali na ravni tveganja 0,05, ki so bile natančneje opredeljene s pomočjo t. i. Scheffe post hoc preizkusa. Rezultati kažejo, da pri otrocih iz različnih bivalnih okolij obstajajo statistično značilne razlike v vseh gibalnih sposobnostih, razen pri sposobnosti ravnotežja. Raven gibalnih sposobnosti je najvišja pri mestnih otrocih, medtem ko je pri otrocih iz primestja in podeželja nekoliko nižja. Razlike so verjetno posledica številnih dejavnikov, med najpomembnejšimi so zagotovo še obstoječe socialno-ekonomske in kulturne razlike med mestnim, primestnim in podeželskim okoljem
Ključne besede: vzgoja in izobraževanje, gibalni razvoj, otroci, gibalna aktivnost, gibalne sposobnosti, bivalno okolje
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1465; Prenosov: 215
Celotno besedilo (106,37 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Namen raziskave je bil ugotoviti, ali obstaja povezanost med gibalno učinkovitostjo otrok iz različnih bivalnih okolij in njihovo telesno samopodobo. V raziskavi je sodelovalo 630 otrok iz severovzhodne Slovenije, starih od 9 do 11 let. Od tega je bilo 311 dečkov in 319 deklic. Meritve so potekale na posameznih osnovnih šolah severovzhodne Slovenije. Za ugotavljanje gibalne učinkovitosti je bilo uporabljenih šest testov Eurofit testne baterije ter dodaten test, in sicer hoja nazaj skozi obroče. Podatki o spolu, starosti in telesni samopodobi so bili pridobljeni s pomočjo poslovenjene različice francoske verzije vprašalnika za ugotavljanje telesne samopodobe mladostnikov The Physical Self-Inventory — short form. Za ugotavljanje povezanosti posameznih gibalnih sposobnosti s telesno samopodobo je bila uporabljena regresijska analiza. Statistično značilnost smo ugotavljali na ravni tveganja p≤0,05. Rezultati kažejo, da je korelacija med telesno samopodobo in gibalnimi sposobnostmi statistično značilna pri dečkih iz vseh bivalnih okolij (mesta, primestja in podeželja), in sicer se ta kaže pri aerobni vzdržljivosti in koordinaciji gibanja celega telesa. Ugotavljamo, da na telesno samopodobo primestnih in podeželskih dečkov najbolj vpliva aerobna vzdržljivost, pri mestnih dečkih pa na telesno samopodobo vpliva koordinacija celega telesa. Korelacija med telesno samopodobo in gibalnimi sposobnostmi je statistično značilna samo pri deklicah iz primestja. Ugotavljamo, da na telesno samopodobo primestnih deklic najbolj vpliva eksplozivna moč.
Ključne besede: gibalni razvoj, motorične sposobnosti, telesna samopodoba, bivalno okolje, spol, otrok.
Objavljeno v DKUM: 18.02.2011; Ogledov: 2421; Prenosov: 360
Celotno besedilo (521,35 KB)

Opis: V diplomskem delu smo s pomočjo raziskave ugotavljali razlike v količini gibalne dejavnosti med otroki, starimi od pet do enajst let, ter razlike v gibalni dejavnosti med mestnimi, predmestnimi in podeželskimi otroki. Raziskava je bila opravljena na vzorcu 715 otrok, starih od 5 do 11 let, ki obiskujejo različne šole v severovzhodni Slovenije. Za ugotavljanje gibalne dejavnosti smo uporabili posebej pripravljen anketni vprašalnik, s katerim smo dobili podatke o količini gibalne dejavnosti otrok, o različnih oblikah gibalne dejavnosti otrok ter podatke o njihovem bivalnem okolju. Za ugotavljanje razlik v količini gibalne dejavnosti glede na starost in bivalno okolje smo uporabili analizo variance (ANOVA), pri čemer smo ugotavljali statistično značilnost razlik na ravni tveganja p ≤ 0,05. Rezultate smo natančneje opredelili s Post-hoc preizkusom po metodi Scheffe. Rezultati kažejo, da obstajajo statistično značilne razlike med mlajšimi in starejšimi otroki v skupnem času, ki ga namenjajo gibalni dejavnosti ter v organizirani in neorganizirani obliki gibalne dejavnosti. Na vseh področjih so gibalno bolj dejavni starejši otroci, predvsem enajstletniki, ki so zmerno do visoko gibalno dejavni vsaj 60 minut na dan. Statistično pomembne razlike v gibalni dejavnosti obstajajo tudi med mestnimi, predmestnimi in podeželskimi otroki. Mestni devetletni otroci so od svojih predmestnih in podeželskih vrstnikov bolj gibalno dejavni v neorganiziranih dejavnostih, medtem ko so mestni desetletni in enajstletni otroci gibalno bolj dejavni v organiziranih dejavnostih. Rezultati so pokazali, da so starejši otroci bolj samostojni, lažje se angažirajo in sami odidejo na različne dejavnosti, medtem ko so mlajši odvisni od spremstva in posledično prostega časa svojih staršev.
Ključne besede: motorični razvoj, telesni razvoj, športna dejavnost, bivalno okolje, starejši otroci, mlajši adolescenti.
Objavljeno v DKUM: 15.12.2010; Ogledov: 2349; Prenosov: 226
Celotno besedilo (497,54 KB)